Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zanimam le za lastni interes in za to, kako se bom jaz dobro počutil, kako bom jaz čim več zaslužil in kaj bom jaz počel, da bo meni zabavno.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko sebe postavljam pred vse ostalo, zlorabljam vse ostalo zato, da bi imel sam dobre občutke in da bi se sam dobro počutil.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da nas je takšno ravnanje pripeljalo do realnosti, v kateri živimo zdaj, kjer vsak gleda le nase in kjer ne zna in noče nihče dajati tako, kot bi želel sam prejeti.
Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentrične želje po dobrih občutkih.
Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentričnega jaza in svoj jaz razširiti na vse življenje.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moram sodelovati z ljudmi pri rešitvah, ki so najboljše za vse, kot sta UTD in neposredna demokracija, tako da odstranim lastne egocentrične interese dobrih občutkov z uporabo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, ker bomo le tako lahko vsi živeli rešitev, ki je najboljša za vse in s tem ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati samo probleme v stvareh in predlaganih rešitvah, namesto da bi spoznal, da moram za vsak problem sam v sebi najti rešitev, da moram sam stati kot rešitev vsakega problema. Spoznal sem in zavedam se, da je edina rešitev za človeštvo ta, da vsak prevzame odgovornost zase, da si vsak odpusti lastne egocentrične interese, ki temeljijo na občutkih, in se usmeri po principu kar je najboljše za vse življenje, kjer obravnava druge tako, kot bi želel biti sam obravnavan. Obvezujem se, da ne bom le iskal problemov, ampak bom sam tudi našel rešitve zanje in stal kot rešitev, ki je najboljša za vse življenje.
Zanimivo je opazovati, kako smo ljudje tako omejeni pri svojem delovanju zgolj na svoje pozitivne / negativne občutke, da sploh ne znamo delovati v slogi po principu, ki je najboljši za vse. Živimo v nekih svojih svetovih, zaposleni sami s sabo in svojimi občutki nekje v globinah uma. Zato se moramo začeti zavedati, da so naši občutki le iluzija, ki se jo odpravi s samo-iskrenostjo, pisanjem in samo-odpuščanjem. S tem si dejansko ustvarimo svobodno izbiro, kjer postanemo samo-direktivni kot življenje in dajemo tako, kot želimo prejemati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar