V tišini stojimo s kolegi. Postane nam neprijetno, ker tišino med ljudmi označujemo kot nekaj sramotnega, turobnega, žalostnega. Zato začnemo razmišljati, o čem bi se lahko pogovarjali, da bi se ob tem bolje počutili. Omenimo nedavno nogometno tekmo, na kateri je zmagala ekipa, za katero smo se že enkrat prej odločili, da se nam zdi večvredna od drugih in smo se zato začeli z njo poistovečati. Ob tem podoživimo in si poustvarimo pozitiven občutek večvrednosti, ki smo ga doživeli, ko smo tekmo gledali in je naša ekipa zmagala. Nato začnejo vsi prispevati svoja mnenja in mi se počutimo dolžni braniti 'ugled' in namišljeno večvrednost 'naše' ekipe, saj se ob vsaki kritiki, ki zbija našo namišljeno večvrednost naše ekipe, počutimo manjvredno, sramotno. Tega pa nočemo, ker smo takšne občutke definirali kot negativne in neprijetne. Tako v pogovoru vedno težimo k 'zmagi' nad drugimi in k temu, da se sami počutimo večvredno na račun drugih, ki se morajo posledično ob tem počutiti manjvredno.
Podobno se lahko pogovarjamo o novicah, čenčah, lastnih izkušnjah, o vremenu in tako dalje in tako naprej, kjer vedno težimo k nekemu lastnemu pozitivnemu občutku zadovoljstva na račun drugih. V skrajnih primerih se lahko razjezimo, stepemo, komu zamerimo in v vseh pogledih delujemo tako, da izkoriščamo druge v lastno korist, v obliki dobrih občutkov ali denarja. V samo-iskrenosti lahko vidimo, da so dobri in slabi občutki ter denar zelo tesno povezani, saj se tako ali drugače v praksi odražajo eden z drugim in drugi s prvim. V vseh teh pogovornih kolobocijah in namerah, ki so dejansko osebne vojne, ki izhajajo iz naših osebnih miselnih samogovorov in kjer vse jemljemo osebno, popolnoma pozabimo na stvarno realnost, na zdrav razum, na soljudi in na to, kar je najboljše za vse. Pozabimo na dihanje, pozabimo na resničen svet, ker neprestano obstajamo v svoji glavi, v svojih mislih in občutkih, kjer vedno iščemo zgolj in le osebni interes na račun drugih, da bi se dobro/orgazmično počutili in imeli več denarja. Seveda ne smemo pozabiti še na strah, tega si vselej ustvarjamo ob misli na to, da bi nas lahko kdo prikrajšal za naše dobre/orgazmične občutke in naš denar. In zakaj nas je strah? Zato, ker sami to počnemo drugim, ker sami druge prikrajšujemo za njihove dobre/orgazmične občutke in njihov denar, saj tako delujemo vsak dan. In tako smo po lastni podobi ustvarili cel sistem v katerem živimo, monetarni in politični. Zato obstajajo večvredni in manjvredni, zmagovalci in poraženci, bogati in revni ter vojne in nasilje, vse dokler ne bom jaz spremenil svojih lastnih vzorcev, dokler ne bomo vsi spremenili svojih lastnih vzorcev razmišljanja in praktičnega vedenja tako, da bomo delovali v skladu s principom 'obravnavaj druge tako, kot želiš biti sam'. Za to pa potrebujemo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, kjer prevzamemo odgovornost zase kot živo bitje, se zavemo svoje enakovrednosti z vsem življenjem in za svoj cilj postavimo le to, kar je najboljše za vse življenje, ker smo dojeli, da je to hkrati tudi najboljše za nas kot enakovreden del življenja.
Dokler si želimo večvrednosti, pa naj bo to v obliki primerjanja, občutkov, denarja ali česarkoli, toliko časa bomo tudi manjvredni, saj eno ne more obstajati brez drugega. Bogati ne morejo obstajati brez revnih, zmagovalci ne brez poražencev. Obstaja zgolj in samo en način, kako smo lahko vsi zmagovalci v vseh pogledih: to se zgodi takrat, ko vsi prepoznamo enakovrednost življenja drug v drugemu in se začnemo v vseh pogledih praktično obravnavati tako, kot bi želeli biti sami obravnavani, če bi bili na mestu kogarkoli drugega. Tako enostavno je to, pa vendar nihče tega ne razume. To pa zato, ker imamo 'oprane možgane'.
Samo-iskrena samo-korekcija je proces, pri katerem si lahko pomagamo z brezplačnimi orodij, ki so ustvarjena ravno za ta namen. Vabim vse, da preizkusite brezplačen spletni tečaj, kjer vam bo dodeljen tudi osebni inštruktor, ki bo pomagal na podlagi lastnih izkušenj:
http://lite.desteniiprocess.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar