Prikaz objav z oznako lenoba. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako lenoba. Pokaži vse objave

4.21.2014

Dan 137 - Prelaganje in zavlačevanje

Najbolj izrazita in čustvena težava, s katero sem se danes ubadal, je prelaganje in zavlačevanje pisanja naloge, za katero sem se odločil, da jo napišem. Ob misli na nalogo sem si ustvarjal občutek odpora in se na drugi strani polarnosti občutkov sabotiral z željo po občutku ugodja ob igranju iger. 'Grozljivo' je, kako ljudje v bistvu samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje z občutki. Če do nečesa čutimo odpor, se nam enostavno in takoj zdi opravičeno, da tega ne bi storili, pa čeprav v resnici vemo, da je to za nas dobro in potrebno. Nikoli pa ne podvomimo v svoje občutke. Od kod prihajajo? Kako jih ustvarjamo? Sam že vem, da so občutki posledica misli in razmišljanja ter miselnih vzorcev, ki si jih skozi čas ponavljamo, posledica česar so tudi čedalje bolj močni občutki ob teh vzorcih, s katerimi potem samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje in ravnanje, namesto da bi se ravnali po zdravem razumu, kar je možno samo takrat, ko nimamo občutkov, ki bi nam meglili razum in izpostavljali določeno odločitev kot boljšo od druge samo zato, ker smo ta občutek sam po sebi definirali bolj pozitivno od nekega drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja naloge in nato s tem občutkom opravičevati prelaganje dela na kasneje, namesto da bi takoj odpravil občutek in opravil z nalogo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam odpor do pisanja naloge - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni treba sodelovati v ustvarjanju občutka odpora do naloge z mislimi, zato se obvezujem, da si bom naslednjič ob takem trenutku pomagal z glasnim samo-odpuščanjem, da odpravim odpor, in nato pisal nalogo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje naloge označevati/definirati kot duhomorno, nepotrebno in dolgočasno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti svojemu občutku odpora in se mu podrejati, namesto da bi takoj zadihal, izgovoril samo-odpuščanje in se usmeril pisati nalogo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da mi ni treba ustvarjati občutka odpora do pisanja naloge preprosto tako, da ne sodelujem v mislih, s katerimi bi pisanje naloge definiral kot nekaj negativnega in si s tem ustvarjal negativne občutke in odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da če želim odpraviti negativne občutke odpora do pisanja naloge, moram odpraviti tudi pozitivne občutke do igranja iger, s katerimi se sabotiram in tako ustvarjam in vzdržujem polarnost obeh občutkov, namesto da bi se usmerjal v dihu in ne bil omejen z občutki, ki tako ali tako nimajo nobene praktične vrednosti, ker vem, da me vedno samo motijo, omejujejo in meglijo moj razum in mojo sposobnost razumskega odločanja in učinkovitega samo-usmerjanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do igranja iger ustvarjati pozitiven občutek sreče, še posebej v primerjavi s pisanjem naloge ali opravljanjem kakšne druge aktivnosti, ki jo vidim / definiram kot obveznost, zato da bi z njim kompenziral negativen občutek odpora, ki ga imam do pisanja naloge in opravljanja obveznosti.

Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pozitiven občutek sreče do igranja iger ali česa drugega in s tem željo / hotenje po igranju iger ali nečemu, kar definiram in vidim kot zabavo - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem že sodelujem pri polarnem vzorcu, kjer skušam potlačiti in prekriti ustvarjen negativni občutek do pisanja naloge ali kake druge 'obveznosti'. Zato se obvezujem, da v takšnem momentu povem na glas samo-odpuščanje do pozitivnega občutka, s katerim sem želel potlačiti in kompenzirati predhodno ustvarjen negativen občutek, nato pa še povem na glas samo-odpuščanje za prvotni ustvarjen negativen občutek, tako da odstranim obe polarnosti občutkov, nato pa grem pisati nalogo in končam 'obveznost', ki sem jo tako ali tako nameraval narediti.

2.15.2013

Dan 64 - Wii U in odvisnost od občutkov

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil igralno konzolo Wii U definirati, dojemati kot nekaj večvrednega in bolj zanimivega od ostalih stvari in ji s tem pripeti pozitiven energetski naboj, kjer se ob misli nanjo ali ob igranju iger počutim pozitivno, več kot. Zavedam se, da s tem ustvarjam in sodelujem v umski polarnosti, s čimer se podrejam energetskim občutkom, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da igralni konzoli Wii U ne bom več pripisoval večjega pomena in jo definiral kot nekaj večvrednega, bolj zanimivega in da ji ne bom več pripisoval pozitivnega energetskega naboja, občutkov, ampak se bom usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bežati pred odgovornostmi in opravili tako, da sem se zamotil s pozitivnimi občutki ob igranju iger. Zaveda se in razumem, da s tem samo prelagam opravila, ki jih bom tako ali tako opravil, s čimer v sebi ustvarjam trenje, odpor, občutek lenobe, s čimer se podrejam občutkom in energiji, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da ne bom bežal pred odgovornostmi in opravili in jih prelagal ter se ob tem skrival za pozitivnimi občutki ob igranju iger. Namesto tega se bom usmeril v dihu in opravil delo ter si izpisal in odpravil vse reakcije občutka odpora, lenobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v mislih iskati in razmišljati o stvareh, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke, energijo, kadar se počutim nevtralno, 'prazno' ali negativno in kadar si ustvarjam odpor do učenja ali opravljanja opravil, obveznosti. Ko opazim in se zavem, da to počnem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem želim kompenzirati za negativne občutke, namesto da bi le-te odpravil in se usmeril v dihu.

Obvezujem se, da ob negativnih, nevtralnih občutkih ali občutkih, kjer se počutim 'praznega', ne bom več v mislih iskal in razmišljal o stvareh, ob katerih bi lahko občutil pozitivne občutke. Namesto tega se bom osredotočil na dihanje in sedanji trenutek ter preusmeril pozornosti na fizičen svet ter se usmeril po zdravem razumu.

11.19.2012

Navezanost, lenoba, skrivanje za ljubeznijo

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno in materialno navezati se na mojo partnerko in si tako skozi njo ustvarjati iluzijo varnosti in se s tem izmikal prevzemu popolne samo-odgovornosti. Zavezujem se, da si ne bom več dovolil čustveno in/ali materialno navezati se na mojo partnerko/druge ljudi in si v njih iskal varnost, ampak bom prevzel odgovornost zase in se usmerjal po zdravem razumu tako kot je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in so dovolil družino definirati kot nekaj več od vseh ostalih in se skozi njo skrivati pred popolnim prevzemom samo-odgovornosti. Zavezujem se, da družine ne bom več definiral kot večvredne od ostalih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si biti del družine, v kateri bi bil varen. Zavezujem se, da bom vsako željo po družini v kateri bi bil varen/srečen takoj odpravil s samoodpuščanjem, dihanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si imeti brata/sestro, s katerima bi se lahko družil in zabavel. Zavezujem se, da bom vsako željo po bratu/sestri/prijateljih, s katerimi bi se lahko družil in zabaval takoj odpravil s samoodpuščanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si zveze z X, zato da bi si zagotovil varno prihodnost, ker me je strah sprejeti popolno odgovornost zase in za svoje preživetje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah poiskati si službo, ker verjamem, da nisem dovolj dober in da nimam dovolj znanja. Kadarkoli se zavem, da me je strah poiskati si službo in da verjamem, da nisem dovolj dober in da nimam dovolj znanja - se ustavim in diham. Zavezujem se, da bom vsak strah pred iskanjem službe in vsako misel o tem, da nisem dovolj dober in da nimam dovolj znanja takoj ustavil s samoodpuščanjem, dihanjem in samokorekcijo in se usmeril po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti len in verjeti, da ni pošteno, da moram delat za preživetje na tem svetu. Kadarkoli se zavem, da sem len in da verjamem, da ni pošteno da moram delat za preživetje - se ustavim in diham. Namesto tega se usmerim po zdravem razumu in odpravim točko, ki je sprožila lenobo s samoodpuščanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben prevzeti popolno odgovornost zase in svet okrog sebe in se pred tem skrivati za lenobo. Obvezujem se, da se ne bom skrival za lenobo in da bom prevzel popolno odgovornost zase in svet okrog sebe v enosti in enakovrednosti in po principu kar je najboljše za vse življenje.

(Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da mi bo lažje poskrbeti zase, če bom del para z x in bom živel pri družini od x, namesto da bi se zavedel, da se s tem kompromitiram, saj se naredim odvisnega od x in njene družine, ki pa si lahko v vsakem trenutku premisli in obrne drugaim in potem ne bom več imel platforme, na katero bi se lahko zanesel, saj v tem, da sem se zanašal na druge, nisem razvil samodirekcije in samozadostnosti.)
Kadar opazim in se zavem, da se želim opirati/zanašati na X/druge in družino od X, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti popolne odgovornosti zase - se ustavim in diham. Namesto tega se zavezujem, da bom vedno prevzel popolno odgovornost zase in za svojo samozadostnost in da se ne bom opiral/zanašal na druge in da bom vsako točko, ki mi sproža lenobo/strah pred samo-odgovornostjo/željo po zanašanju se na druge takoj odpravil s samoodpuščanjem in samokorekcijo in se usmeril po zdravem razumu ko je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skrivati se v ljubezni do X in družine od X, da bi se skril pred strahom pred prevzemom popolne odgovornosti zase. Zavezujem se, da bom raziskal in odstranil vsak občutek ljubezni do drugih in točko strahu/nesprejemanja odgovornosti zase takoj odpravil s samoodpuščanjem in samokorekcijo ter se usmeril po zdravem razumu in tem kar je najboljše za vse.

(Odpustim si, da sem si dovolil in sprejel se zmanipulirati v občutek ljubezni do družine od x, da bi jih lahko zmanipuliral (v lastnem interesu, katerega izhodiščna točka je izogibanje prevzemanja odgovornosti zase), da bi me imeli radi in bi hoteli skrbeti zame, da meni ne bi bilo treba in hkrati si odpustim, da sem v ta namen uporabljal humor, da bi v njih zbujal dobre občutke in ljubezen do sebe, da bi me dojemali kot vrednega, da bi bil član njihove družine in njihove zaščite in varnega zavetja.)
Kadar opazim in se zavem, da se manipuliram v očutek ljubezni do X in družine od X, da bi jih lahko manipuliral, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti popolne odgovornosti zase - se ustavim in diham. Zavezujem se, da bom vsako manipulacijo samega sebe preko občutka ljubezni takoj ustavil in odstranil točko, ki je to sprožila, s samoodpuščanjem in samokorekcijo ter prevzel popolno samoodgovornost in se usmeril po zdravem razumu in kar je najboljše za vse.

5.04.2012

Maj 2012 - Dan 12 - Lenoba & Starostne razlike

Danes zjutraj sem opazil vzorec, v katerem se prepuščam jutranji lenobi:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zjutraj, ko se zbudim, prepustim vzorcu občutkov zaspanosti in lenobe, namesto da bi to z dihanjem ustavil in vstal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram spati več kot 6 ur zato, da sem naspan in spočit, čeprav vem, da je 6 ur počitka za moje telo popolnoma dovolj in da so vse ostalo moja umska prepričanja in verovanja, s katerimi sabotiram samega sebe.

Veliko umskih zablod imamo ljudje v povezavi s starostjo, s čimer si ustvarjamo občutke manjvrednosti in večvrednosti:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so starejši ljudje od mene 'več kot' jaz in da jih moram bolj spoštovati in se jih bati, namesto da bi spoznal in razumel, da smo vsi enakovredni, ne glede na starost ali izkušnje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da imajo starejši ljudje vedno več izkušenj, da imajo vedno prav in da so 'bolj pametni' od mlajših.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram starejše ljudi ubogati samo zato, ker so starejši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti 'manj kot'/neenakovredno v družbi starejših ljudi ter 'več kot'/superiorno v družbi mlajših ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so mlajši ljudje 'bolj neumni' in imajo privzeto manj izkušenj in da me morajo zato ubogati in spoštovati bolj kot druge.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obravnavati in soditi vrednost ljudi različno, glede na njihovo starost/sposobnost, namesto da bi spoznal in razumel enakovrednosti življenja in obravnaval ter pomagal vsakemu enakovredno, tako kot bi želel da drugi pomagajo in obravnavajo mene.