Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zjutraj, ko se zbudim, prepustim vzorcu občutkov zaspanosti in lenobe, namesto da bi to z dihanjem ustavil in vstal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram spati več kot 6 ur zato, da sem naspan in spočit, čeprav vem, da je 6 ur počitka za moje telo popolnoma dovolj in da so vse ostalo moja umska prepričanja in verovanja, s katerimi sabotiram samega sebe.
Veliko umskih zablod imamo ljudje v povezavi s starostjo, s čimer si ustvarjamo občutke manjvrednosti in večvrednosti:
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so starejši ljudje od mene 'več kot' jaz in da jih moram bolj spoštovati in se jih bati, namesto da bi spoznal in razumel, da smo vsi enakovredni, ne glede na starost ali izkušnje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da imajo starejši ljudje vedno več izkušenj, da imajo vedno prav in da so 'bolj pametni' od mlajših.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram starejše ljudi ubogati samo zato, ker so starejši.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti 'manj kot'/neenakovredno v družbi starejših ljudi ter 'več kot'/superiorno v družbi mlajših ljudi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so mlajši ljudje 'bolj neumni' in imajo privzeto manj izkušenj in da me morajo zato ubogati in spoštovati bolj kot druge.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obravnavati in soditi vrednost ljudi različno, glede na njihovo starost/sposobnost, namesto da bi spoznal in razumel enakovrednosti življenja in obravnaval ter pomagal vsakemu enakovredno, tako kot bi želel da drugi pomagajo in obravnavajo mene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar