Maj 2012 - Dan 14 - Vzrok in posledica

V realnosti obstaja zelo pomembno dejstvo, ki enakovredno velja za vsakega izmed nas in nihče mu ne more uiti, ne glede na to kaj si misli ali v kaj verjame: to dejstvo sta vzrok in posledica. Vsako naše dejanje ali ne-dejanje ima vzrok in posledico, ki se odraža fizično. Vsi smo sužnji vzroka in posledice. Kje in kako se posledice odražajo? Kako lahko posledice opazimo? Vse kar moramo storiti je, da pogledamo svet okrog sebe in samega sebe v njem. Vse kar opazujemo so manifestirane posledice. Kje pa so vzroki? Kako opazimo vzroke? Tako, da samo-iskreno pogledamo sebe. Sami smo vzrok za vse naše posledice, ki jih doživljamo. Vsak človek je enakovreden vzrok za vse posledice, ki jih skupaj doživljamo na Zemlji. Zakaj?
Nekdo je nekaj storil, recimo nekomu ukradel denar. Vzrok za to posledico torej ni samo ta človek, temveč tudi vsi mi ostali, ki tega nismo preprečili, ker dopuščamo sistem, kjer večina ljudi nima dovolj denarja za dostojno življenje, posledica česar so posamezniki, ki morajo krasti. To je posledica. Kje je vzrok? V nas ljudeh. Kaj dela policija? Ukvarja se s posledicami. Kaj dela zdravstvo? Ukvarja se s posledicami. Kaj delamo ljudje? Ustvarjamo posledice, za katere je vzrok kje? V nas ljudeh. Lahko preprečimo posledice? Nikoli. Zakaj ne? Ker ima vsako naše dejanje ali ne-dejanje fizično posledico. Torej, kako moramo živeti, da ne bomo trpeli bolečih posledic? Živeti moramo tako, da bodo vse posledice prijetne. Kdaj je sploh mogoče, da so vse posledice prijetne? Edino takrat, ko v samo-iskrenosti vedno praktično živimo po principih, ki so najboljši za vse življenje. To pa pomeni, da moramo vedno vse obravnavati enakovredno in z drugimi ravnati tako, kot bi želeli da drugi ravnajo z nami. Kadarkoli ustvarjamo neprijetne posledice, smo egoist, ker se ločimo od ostalih in se slepimo s prepričanjem, da se našim ustvarjenim neprijetnim posledicam lahko izognemo in da bodo te doletele le druge. Ljudje večinoma verjamejo, da se bodo vsem posledicam izognili s smrtjo. Pa se jim bodo res? Smo res lahko tako zelo prepričani v to? Poglejmo naslednje dejstvo: Naše oko zazna le 1% svetlobnega spektra, ki obstaja. Prav tako naša ušesa in ostali čuti zaznajo le neznatno majhen delež realnosti, kakor tudi inštrumenti, ki nam vedno podajo le omejeno sliko/podatke in ne dejanskega razumevanja realnosti. Smo torej lahko popolnoma prepričani, da bomo res ušli groznim posledicam, ki jih vsi skupaj še vedno ustvarjamo? Mnogi bodo še naprej radi verjeli v takšne izgovore, s katerimi se izmikajo samoodgovornosti. Jaz se bom raje posvetil samo-iskrenosti in samo-korekciji, da bom skupaj z ostalimi začel ustvarjati le takšne posledice, ki bodo vsem vedno zagotavljale dostojno in zabavno življenje v enosti in enakovrednosti. To počnemo in tega se učimo Destonijci. Kako je mogoče, da smo tako prepričani vase, kljub temu da nas toliko ljudi označuje 'negativno'? Smo res tako ne-umni, da razumemo nekaj, kar drugi še niso spoznali? Kaj pa sploh vemo o ne-umnosti? Kakšna je razlika med samo-iskrenostjo in umsko zablodo?

Odpustim si, da nisem sprejel in si dovolil spoznati, da sem sam vzrok vseh fizičnih, miselnih in čustvenih posledic, ki si jih ustvarjam in da sem enakovredno odgovoren za vse ostale posledice, ki jih lahko vidim v svetu. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi odgovornost za posledice prelagal na druge, namesto tega prevzamem popolno odgovornost zase in za svet in stremim k posledicam, ki bodo vsem zagotavljale dostojno in zabavno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se bom posledicam izognil s smrtjo in ta izgovor uporabljati za to, da se mi ni potrebno soočiti s samim sabo in prevzeti odgovornost zase in za svet. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi iskal in uporabljal izgovore in se z njim sabotiral in s tem prelagal prevzemanje samoodgovornosti, saj razumem, da s tem prelagam le neprijetne posledice, ki bodo s časom vedno slabše in bolj grozne, dokler ne bom samo-iskreno spoznal, da jih lahko le sam ustavim s prevzemanjem odgovornosti  zase in za svet.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se bom lahko vedno izognil neprijetnim posledicam, predvsem tistim, ki jih povzročajo drugi, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem bežim pred prevzemanjem odgovornosti zase in za svet, s čimer bom ustvaril še več takšnih situacij, pred katerimi bom bežal, vse dokler ne bom prevzel odgovornosti zanje in jih odpravil in v enosti in enakovrednosti z vsemi vedno dovoljeval le takšne vzroke in posledice, ki bodo zagotavljale vsem dostojno in zabavno življenje, po principu kar je najboljše za vse.