Prikaz objav z oznako prelaganje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako prelaganje. Pokaži vse objave

4.21.2014

Dan 137 - Prelaganje in zavlačevanje

Najbolj izrazita in čustvena težava, s katero sem se danes ubadal, je prelaganje in zavlačevanje pisanja naloge, za katero sem se odločil, da jo napišem. Ob misli na nalogo sem si ustvarjal občutek odpora in se na drugi strani polarnosti občutkov sabotiral z željo po občutku ugodja ob igranju iger. 'Grozljivo' je, kako ljudje v bistvu samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje z občutki. Če do nečesa čutimo odpor, se nam enostavno in takoj zdi opravičeno, da tega ne bi storili, pa čeprav v resnici vemo, da je to za nas dobro in potrebno. Nikoli pa ne podvomimo v svoje občutke. Od kod prihajajo? Kako jih ustvarjamo? Sam že vem, da so občutki posledica misli in razmišljanja ter miselnih vzorcev, ki si jih skozi čas ponavljamo, posledica česar so tudi čedalje bolj močni občutki ob teh vzorcih, s katerimi potem samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje in ravnanje, namesto da bi se ravnali po zdravem razumu, kar je možno samo takrat, ko nimamo občutkov, ki bi nam meglili razum in izpostavljali določeno odločitev kot boljšo od druge samo zato, ker smo ta občutek sam po sebi definirali bolj pozitivno od nekega drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja naloge in nato s tem občutkom opravičevati prelaganje dela na kasneje, namesto da bi takoj odpravil občutek in opravil z nalogo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam odpor do pisanja naloge - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni treba sodelovati v ustvarjanju občutka odpora do naloge z mislimi, zato se obvezujem, da si bom naslednjič ob takem trenutku pomagal z glasnim samo-odpuščanjem, da odpravim odpor, in nato pisal nalogo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje naloge označevati/definirati kot duhomorno, nepotrebno in dolgočasno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti svojemu občutku odpora in se mu podrejati, namesto da bi takoj zadihal, izgovoril samo-odpuščanje in se usmeril pisati nalogo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da mi ni treba ustvarjati občutka odpora do pisanja naloge preprosto tako, da ne sodelujem v mislih, s katerimi bi pisanje naloge definiral kot nekaj negativnega in si s tem ustvarjal negativne občutke in odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da če želim odpraviti negativne občutke odpora do pisanja naloge, moram odpraviti tudi pozitivne občutke do igranja iger, s katerimi se sabotiram in tako ustvarjam in vzdržujem polarnost obeh občutkov, namesto da bi se usmerjal v dihu in ne bil omejen z občutki, ki tako ali tako nimajo nobene praktične vrednosti, ker vem, da me vedno samo motijo, omejujejo in meglijo moj razum in mojo sposobnost razumskega odločanja in učinkovitega samo-usmerjanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do igranja iger ustvarjati pozitiven občutek sreče, še posebej v primerjavi s pisanjem naloge ali opravljanjem kakšne druge aktivnosti, ki jo vidim / definiram kot obveznost, zato da bi z njim kompenziral negativen občutek odpora, ki ga imam do pisanja naloge in opravljanja obveznosti.

Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pozitiven občutek sreče do igranja iger ali česa drugega in s tem željo / hotenje po igranju iger ali nečemu, kar definiram in vidim kot zabavo - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem že sodelujem pri polarnem vzorcu, kjer skušam potlačiti in prekriti ustvarjen negativni občutek do pisanja naloge ali kake druge 'obveznosti'. Zato se obvezujem, da v takšnem momentu povem na glas samo-odpuščanje do pozitivnega občutka, s katerim sem želel potlačiti in kompenzirati predhodno ustvarjen negativen občutek, nato pa še povem na glas samo-odpuščanje za prvotni ustvarjen negativen občutek, tako da odstranim obe polarnosti občutkov, nato pa grem pisati nalogo in končam 'obveznost', ki sem jo tako ali tako nameraval narediti.

2.15.2013

Dan 64 - Wii U in odvisnost od občutkov

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil igralno konzolo Wii U definirati, dojemati kot nekaj večvrednega in bolj zanimivega od ostalih stvari in ji s tem pripeti pozitiven energetski naboj, kjer se ob misli nanjo ali ob igranju iger počutim pozitivno, več kot. Zavedam se, da s tem ustvarjam in sodelujem v umski polarnosti, s čimer se podrejam energetskim občutkom, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da igralni konzoli Wii U ne bom več pripisoval večjega pomena in jo definiral kot nekaj večvrednega, bolj zanimivega in da ji ne bom več pripisoval pozitivnega energetskega naboja, občutkov, ampak se bom usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bežati pred odgovornostmi in opravili tako, da sem se zamotil s pozitivnimi občutki ob igranju iger. Zaveda se in razumem, da s tem samo prelagam opravila, ki jih bom tako ali tako opravil, s čimer v sebi ustvarjam trenje, odpor, občutek lenobe, s čimer se podrejam občutkom in energiji, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da ne bom bežal pred odgovornostmi in opravili in jih prelagal ter se ob tem skrival za pozitivnimi občutki ob igranju iger. Namesto tega se bom usmeril v dihu in opravil delo ter si izpisal in odpravil vse reakcije občutka odpora, lenobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v mislih iskati in razmišljati o stvareh, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke, energijo, kadar se počutim nevtralno, 'prazno' ali negativno in kadar si ustvarjam odpor do učenja ali opravljanja opravil, obveznosti. Ko opazim in se zavem, da to počnem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem želim kompenzirati za negativne občutke, namesto da bi le-te odpravil in se usmeril v dihu.

Obvezujem se, da ob negativnih, nevtralnih občutkih ali občutkih, kjer se počutim 'praznega', ne bom več v mislih iskal in razmišljal o stvareh, ob katerih bi lahko občutil pozitivne občutke. Namesto tega se bom osredotočil na dihanje in sedanji trenutek ter preusmeril pozornosti na fizičen svet ter se usmeril po zdravem razumu.