Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.