10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje
Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.
Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.
Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.
Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.
V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.
Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.
Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar