Prikaz objav z oznako samo-pomoč. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako samo-pomoč. Pokaži vse objave

12.17.2014

Dan 210 - Samo-iskreno samo-usmerjanje


Danes sem prvi dan zapisoval, kaj sem vsako uro počel:

10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje

Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.

Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.

Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.

Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.

V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.

Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.

Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.

4.21.2014

Dan 136 - Samo-podpora s pisanjem in strah pred govorom

Ravno sem prebral blog o tem, kako si ljudje ne dajemo časa, da bi dejansko samo-iskreno ogledali, predelali in rešili lastne probleme (umske, čustvene) in kako se potem zatekamo v neke odnose z ljudmi v upanju, da bodo oni to storili namesto nas. Tako je praktično z vsako zvezo dveh partnerjev. Sam sem zadnje čase zapadel v stanje ne-podpiranja samega sebe s pisanjem blogov, zato bom to popravil tako, da bom ponovno vsak dan pisal blog, v katerem si bom vzel čas zase in za svoje probleme in jih odpravljal s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Najprej bom popravil vzorec občutka odpora ob tem, ko nameravam pisati blog.

Odpustim si, da sem sprejemal in si dovolil, da zapadem v občutke odpora pred pisanjem blogov in podpiranjem samega sebe z odpravljanjem vzorcev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrediti se občutku odpora pred izpisovanjem lastnih vzorcev in raziskovanjem lastnega uma zato, da se osvobodim lastnih umski in čustvenih omejenosti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati in verjeti temu, da mi pisanje in korekcija ne koristita in da mi ni treba tega početi vsak dan.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore zakaj mi ni treba pisati o lastnih vzorcih vsak dan in jih tudi odpravljati in se praktično spreminjati glede na korekcijo, ki si jo zapišem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti izgovorom in se predajati in podrejati trenutku pozitivne energije, ki si jo ustvarim v trenutku, ko se odločim, da ne bom in da mi ni treba danes pisati in da je to v redu.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se z vsakim takšnim dejanjem in mislijo sabotiram, si otežujem proces samo-korekcije in si ga podaljšujem, namesto da bi se samo-odgovorno in samo-direktivno usmerjal čim več pisati in izvajati samo-korekcijo, saj vem, da se bom s tem osvobodil lastnih omejitev, lastne podrejenosti do uma in energij/čustev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/verjeti, da sem podrejen lastnemu umu in čustvom, namesto da bi spoznal, da sem enakovreden svojemu umu in svojim čustvom, ker jih sam ustvarjam in upravljam in se na podlagi tega zavedanja usmerjal samo-iskreno k odpravljanju lastnih umskih in čustvenih vzorcev in omejitev ter se praktično apliciral po predlogi samo-korekcij, ki si jih zapišem.

Ko opazim in se zavem, da si mislim/verjamem, da mi danes ni potrebno pisati samo-iskreno in odpravljati lastnih umskih in čustvenih vzorcev - se ustavim in diham. Zavem se, da se v tem trenutku sabotiram in da je edina prava korekcija, ki je najboljša zame ta, da se usmerim in napišem blog in predelam nek vzorec, ker bom le tako odpravljal svojo lastno umsko in čustveno omejenost in s tem postal bolj praktično samo-direktiven, sproščen, stabilen in predvsem zadovoljen sam s sabo, ker bo vedel, da resnično delam to, kar je najboljše zame in hkrati za vse.

Danes sem opazil, kako pogosto (posebej okrog nepoznanih ljudi) nameravam nekaj spregovoriti, potem pa namesto tega začnem o tem razmišljati in si namišljam, kako bi nekaj rekel in kako bi potekal pogovor. To je posledica strahu pred sodbami, ki jih dejansko izvajam sam nad seboj, kjer se sodim kot manjvrednega, pa tudi posledica pomanjkanja samozaupanja v to, da se lahko normalno pogovarjam s komerkoli o čemerkoli, brez da bi ob tem čutil določen strah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrediti se občutku strahu pred samo-obsodbami v trenutku, ko želim nekaj spregovoriti, še posebej pred nepoznanimi ljudmi.
Odpustim si, da si nisem dovolil preprosto spregovoriti si takoj, ko dobim idejo o tem, da bi nekaj povedal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi lastno idejo in sebe kot manjvrednega takoj, ko dobim idejo o tem, da bi nekaj povedal ali takoj, ko neka povem in tudi kasneje, ko sem nekaj že povedal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah negativnih reakcij na obrazu ljudi, ko nekaj povem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bodo ljudje sodili kot manjvrednega in me zavračali po tem, ko dobijo negativne reakcije (zavračanje, gnus, jeza, strah) na obraz.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati negativne obrazne reakcije drugih osebno in si ob tem misliti, da delam nekaj narobe, da sem nekaj narobe povedal ali naredil in da tega ne bi smel in da je moj problem in da sem jaz kriv za to, da so drugi reagirali na moje besede in si ustvarili negativne reakcije tudi na obrazu in me sodili kot manjvrednega ali zavračali.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in se zavedati tega, da ko drugi negativno (ali pozitivno) reagirajo na moj govor/besede/dejanja, ne reagirajo dejansko name osebno (čeprav mogoče sami tako verjamejo) ampak reagirajo zgolj na moj govor/besede/dejanja, zaradi lastnih definicij in čustvenih nabojev do določenih besed ali dejanj. Zato je nesmiselno, da takšne negativne/pozitivne reakcije jemljem osebno in se po njih sodim kot manjvreden/večvreden, ampak enostavno diham, se po potrebi usmerim na občutek rok, da prekinem tok misli in samo-obsodb in govorim naprej ali pa enostavno zavedno diham in poslušam druge.

Ko opazim in se zavem, da želim nekaj povedati in se pri tem sodim ali zadržujem, takoj prekinem tok misli z dotikom rok in začnem govoriti o misli. Pri tem se zavedam, da mi ni potrebno negativnih reakcij drugih na njihovih obrazih/izrazih/v besedah jemati osebno in da se po njih ne rabim soditi kot manjvrednega, ker bodo drugi tako ali tako v vsakem primeru name reagirali tako ali drugače. Zato se obvezujem, da se ne bom več zadrževal in sodil, ko bom želel nekaj povedati, ampak bom enostavno začel govoriti in po potrebi preusmeril pozornost na dotik rok in na zavedno dihanje, ter s tem prekinil tok misli samo-obsodb.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se občutku odpora do govorjenja. Zavedam se, da ta občutke izhaja iz moje jeze nad samim seboj, ker vem, da sem se sodil in da sem si skozi samo-obsodbe ustvarjal občutek manjvrednosti in zato nočem govoriti, ker se nočem soočiti s samo-obsodbami in občutkom strahu in manjvrednosti. Ko opazim in se zavem, da se prepuščam/podrejam občutku odpora do govorjenja - se ustavim in diham. Zavedam se nesmiselnosti ohranjanja te lastne samo-omejenosti, zato se obvezujem, da se v takšnem trenutku takoj usmerim h govoru brez samo-obsodb.