Dan 214 - Kritično razmišljanje in vzgoja

Danes sem skoraj cel dan pomagal na kolinah, kjer smo po starem kmečkem običaju dva prašiča pretvarjali v klobase in kar je še podobnega. Na žalost še vedno živimo v svetu, kjer moramo drug drugega jesti, da lahko obstajamo, vendar se v to temo ne bom spuščal, ker je še preveč daljnosežna. Na mestu pa je vsekakor nujnost spoznanja, da ljudje pojemo preveč mesa in da s tem dopuščamo zlorabo živali, ker jih vzgajamo tovarniško in obravnavamo kot objekte, namesto kot nam enakovredna živa bitja. Znanstvenih dokazov za to, da je vsakodnevno uživanje mesa škodljivo zdravju, je na pretek, a kaj ko se izgovarjamo na to, da je mesna industrija velik biznis. Prav tako ne pomaga, da se ljudje pri hranjenju podrejamo čustvenim željam in poželenjem, ki so prerasle v navade, namesto da bi se prehranjevali tako, da bi s hrano čim bolj podprli naše telo. Seveda imamo vsi malo drugačna telesa, zato je edina rešitev za zdravo prehrano ta, da vsak v samo-iskrenosti sam razišče, kaj njegovo telo najbolj podpira pri tem, da ohranja moč in zdravje. Vsekakor pa obstaja tudi ogromno dokazanih spoznanj in smernic o tem, kako lahko ljudje vitalnost in zdravje ohranjamo. Ena teh je točno ta, da jemo meso samo občasno, recimo dvakrat do trikrat na teden. S tem si ne bi zgolj izboljšali zdravje, temveč tudi zelo zmanjšali potrebo po proizvodnji mesa in s tem zmanjšali zlorabo živali, saj bi jim lahko zagotovili dostojno življenje tudi na prostem, ker jih ne bi bilo treba vzgajati toliko hkrati. Na to temo nas čaka še veliko samo-iskrenosti in samo-korekcije po Principu: ne obravnavaj (ignoriraj) drugi tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. To seveda velja tudi za živali in rastline.

Tam sta bila tudi mlajša bratranec in sestrična (oba mlajša od 10 let). Zanimivo je opazovati, kako otroci privzemajo navade in vedenje iz naše družbe in kako velik vpliv nanje imajo televizijska in druga propaganda. Na primer: igrala sta se z igračami in bratranec je imel več likov, s katerimi je uprizarjal medsebojni boj, kot je to videl v risankah. Tudi sam se spomnim, kako sem se včasih igral na način, kjer uprizarjam bojevanje. Vprašal sem ga, zakaj se liki bojujejo med sabo. Odvrnil je, da zato, ker se to dogaja v risanki. Nato sem ga vprašal, če ve, zakaj se sploh bojujejo. Povedal je, kar sem pričakoval in kar bi kot otrok verjetno rekel tudi sam: "dobri se borijo proti zlobnim". Poskusil sem ga spodbuditi h kritičnemu razmišljanju: "Zakaj pa bi se sploh borili med sabo, je to smiselno?". Odgovoril je nekako takole: "Dobri morajo napasti zlobne." Nisem ga več spraševal, zakaj. Po sebi sodeč bi včasih rekel, da zato, ker so zlobneži pač zlobni in jim je treba sprašiti rit, da ne bodo več poredni. Nato sem vprašal: "Kako pa veš, kateri so dobri in kateri zlobni?". Odgovoril je: "Zlobni so temni, dobri pa svetli." Z odgovorom nisem bil zadovoljen: "Pa lahko res dobre od zlobnih ločimo po barvi? Kaj pa, če se temni prebarva na svetlo? Kako veš potem, kdo je dober in kdo zloben?". Bratranec se je zasmejal. Verjetno je videl nerodnost, ki ob tem nastane, saj situacija ni več tako črno-bela.

Zgornji primer je zelo dober pokazatelj tega, kako otroci brezpogojno sprejmejo, kar vidijo okrog sebe, na TV in drugod, brez da bi o tem že znali samostojno kritično razmišljati. Tega se ljudje, ki izkoriščajo izobraževanje in multimedijsko propagando za sebične koristi, zelo dobro zavedajo. Zato odvračajo otroke in ljudi od kritičnega razmišljanja in vsiljujejo čim več takšnih "učnih vsebin" in vedenjskih vzorcev, ki jim bodo v korist. Tako recimo stremijo k vzgoji otrok v ljudi, ki brezpogojno sprejemajo, da obstajajo "dobri" in "slabi" in da imajo "dobri" pravico "slabe" napadati, ker je to nekaj vsakdanjega, saj se dogaja celo v risankah. Tako je vse, kar morajo kabalisti storiti, kadar želijo napasti neko državo (ker si želijo prilastiti njene naravne dobrine, kot je recimo nafta), to, da tam živeče ljudi skozi medije prikažejo kot "slabe", kot teroriste, "naše" ljudi, ki jih bodo (in "morajo") napasti, pa kot "dobre". Ljudje se seveda s tem strinjamo, ker smo tako navajeni "iz risank", in že smo v vojni za svetovni "mir" in "demokracijo". Primer je seveda poenostavljen, ampak točno tako se v resnici izrabljata "vzgoja" in propaganda (s strani elitnih sebičnežev), da se z njima množice pripravi do tega, da pogosto sprejmemo zlorabo življenja, ker ne znamo kritično razmišljati, saj nas tega bolj ali manj namerno niso naučili.

Zato je najbolj pomembno za vsakega posameznika, da se naučimo samo-iskrenega in kritičnega razmišljanja ter upoštevanja dejstev in posledic, ki jih povzročamo z dejanji in apatijo. Le tako lahko pridemo do spoznanja, po kakšnem principu se moramo vsi ravnati, da bomo lahko drug drugemu zagotovili dostojno in zabavno življenje. To tudi vodi v sprejemanje samo-odgovornosti za to, da sami z lastnim zgledom k temu čimbolj pripomoremo. Vsi smo odgovorni, da najprej prevzamemo odgovornost zase in nato še za cel svet, da ne dopuščamo več zlorab in vzgoje, kjer se otroke baše z golimi nepomembnimi informacijami, namesto da bi se jih učilo kritičnega razmišljanja, samoiniciativnega raziskovanja in temeljnih, praktičnih principov življenja, ki so vsem v korist.

Otroke je poleg kritičnega razmišljanja, ki je ključnega pomena, potrebno učiti tudi to, v kakšnem stanju je družba (da se otroci zavedajo, kje in kaj so problemi, ki jih je potrebno rešiti) in kako delujejo njeni sestavni deli, kot npr.: parlament in državne ustanove, banke, vzdrževalni sistemi (elektrika, komunala, zdravstvo...). Smešno in nesprejemljivo je, da po srednji šoli znamo izračunati integral, ne vemo pa, kako se na banki vzame posojilo ali kako se izvoli poslanca. Le zakaj? Komu ni to v interesu? In koga lahko krivimo za to, da je temu tako? Samega sebe, ker do zdaj nikoli nismo zares o tem razmišljali in enakovredno prevzeli odgovornost za to, da ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Čas, da to storimo, je bil že včeraj.