Vsem dosedanjim oblikam ali sistemom organizacije družbe pa je skupno predvsem naslednje: ljudje smo v njih vedno prelagali lastno odgovornost za zgledno uveljavljanje principov in praktičnih rešitev, s katerimi bi vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje, na druge. Pa naj so to bili alfa samci, grofje, knezi, kralji in kraljice ali pa poslanci. V vseh primerih, ne glede na način (sistemskega) organiziranja družbe, se je večina ljudi vedno odrekla osebni-odgovornosti za zagotavljanje družbenega stanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Če se ne bi, bi danes živeli v družbi, kjer se večino zlorab prepreči, še preden se zgodijo, kjer nihče ni lačen, brez strehe nad glavo in kjer ima vsak možnost, da k družbi prispeva na tistih področjih, ki mu najbolj ležijo in ki ga najbolj osebno zanimajo. Dejstvo je, da smo danes vedno dlje od takšne družbe. Ko se zazremo v zgodovino in se iz nje kaj naučimo, lahko ugotovimo, da je največje blagostanje med ljudmi vedno obstajalo takrat, ko so se ljudje najbolj zavedali svoje enakovrednosti in enakovredne so-odgovornosti za to, da se vsem zagotovi dostojno življenje. To se je vedno zgodilo takrat, ko so se ljudje zavedali, da je njihova dostojnost življenja odvisna od dostojnosti življenja so-ljudi.
Kakšen naj bo torej osebni Princip ravnanja vsakega posameznika, da bomo ustvarili družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno? Tak Princip, ki je najboljši za vse nas, lahko strnemo takole: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, ko ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Se je v praksi mogoče tako ravnati, če ne dojemaš so-človeka kot sebi enakovrednega in če sebe dojemaš kot večvrednega ali manjvrednega od kogarkoli drugega? Ne.
Zgornji Princip moramo seveda osebno praktično uveljavljati v vsakem trenutku svojega življenja, kar niti ni težko, če smo samo-iskreni in samo-direktivni. Samo-direktivni smo takrat, ko se ravnamo po Principu, namesto, da bi se podrejali svojim sebičnim umsko-čustvenih impulzom, ki jih v sebi ustvarjamo, sprejemamo in dovoljujemo, kadar verjamemo, da smo mi osebno večvredni in bolj pomembni od kateregakoli drugega človeka, živega bitja ali dela realnosti. Sebičnost torej izhaja iz osebnega prepričanja, da so naša osebna umsko-čustvena hotenja bolj pomembna od so-odgovornega zagotavljanja dostojnosti življenja vsem so-živečim. Človek s takšnim osebnim prepričanjem in vedenjem zavestno povzroča in dopušča zlorabo soljudi (življenja), saj noče upoštevati nesprejemljivih posledic svojega ravnanja (jih ignorira), ker je preveč podrejen svojim sebičnim umsko-čustvenim hotenjem in poželenjem. To ni sprejemljivo. Takšno osebno umsko stanje ni normalno in ga je potrebno popraviti, pozdraviti, saj bo v nasprotnem primeru takšen človek povzročal trpljenje tako sebi, kot drugim. Zato je takšno osebno umsko-čustveno stanje bolestno in če poznamo točen pomen besed, tudi psihopatsko in sociopatsko [1]. Človek, ki se podreja sebičnim prepričanjem, boleha za shizofrenijo. To ni sprejemljivo in tudi ne potrebno, saj takšno osebno stanje zelo enostavno popravimo in ozdravimo tako, da prevzamemo samo-odgovornost za lastne misli in čustvene reakcije. To storimo s samo-odkritim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, ki si jih nato odpustimo, čemur sledi praktična samo-korekcija. To je proces, v katerega moramo vložiti trud in čas. Sebe kot človeka moramo ustvariti zavestno, ne pa pustiti, da nas usmerjajo neki čustveni impulzi. Rešitev za človeške probleme in probleme družbe se torej "skriva" v prevzemanju samo-odgovornosti za lastna razmišljanja in ravnanja. Veliko ljudi si želi odrešenika ali hitre rešitve v obliki čudežne tabletke. Toda takšne rešitve ne odpravljajo resničnega vzroka problema zlorab v družbi, saj smo vzrok za vse zlorabe sveta mi sami. To pa zato, ker zlorabe sami povzročamo, ali pa jih dopuščamo (ignoriramo) in ne preprečimo. Za samo-korekcijo in spreminjanje lastnega podrejenega umsko-čustvenega stanja v samo-direktivnega, kjer se v vsakem trenutku življenja ravnamo po Principu, uživanje zdravil in obisk psihiatra torej ni potreben. Razen v res izjemnih primerih, kadar nimamo več nadzora nad sabo. In bodimo iskreni, vsi lahko v sebi najdemo primere in nagnjenja k psihopatsko-sociopatskemu in shizofrenemu razmišljanju in ravnanju. Zato smo vsi odgovorni, da takšna lastna nagnjenja ustavimo in preprečimo in da hkrati pomagamo to storiti tudi drugim. (Če ste besede psihopat, sociopat in shizofrenik dojeli kot pretirane, je to verjetno zato, ker ste nanje čustveno reagirali in ker ne poznate njihovega točnega pomena. S klikom na besedo si lahko ogledate njeno definicijo v SSKJ oz. poiščete razlago na dnu članka.)
In kako je to povezano s politiko in (sistemsko) organiziranostjo družbe? Popolnoma. Družbo sestavljamo posamezniki z osebnimi prepričanji in vzorci ravnanja. Družbeno politični sistem prav tako sestavljamo posamezniki. Družbeni sistem ni nekaj, kar obstaja na občini, v parlamentu ali na banki. Družbeni sistem obstaja v nas samih, kot skupek principov, po katerih se ravnamo. Kot skupek principov, po katerih vsak posameznik ustvarja odnose z drugimi. Če so ti principi v večini ljudeh sebični, potem imamo večinoma sebično družbo, ki ustvarja in dopušča zlorabe. Če pa večina ljudi živi samo-direktivno, po zgoraj omenjenem Principu, potem je neizbežno, da bomo živeli v družbi, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Kaj nam torej preprečuje, da bi v takšni družbi živeli? Mi sami, dokler smo sebični in dokler v vsakem trenutku ne živimo po Principu.
Ko tako razumemo, da moramo najprej sami živeti po Principu, potem tudi razumemo, kakšna je politična rešitev in kako lahko to spoznanje apliciramo v politiki. Če razumemo Princip, tudi razumemo, da ne potrebujem različnih političnih strank z različnimi političnimi programi. Zakaj? Zato, ker če je naša resnična, samo-iskrena želja, da kot politik pomagamo ustvariti družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, potem morajo vse naše politične rešitve in predlogi ustrezati Principu. To pomeni, da so vse naše možnosti (političnega) delovanja omejene na takšne rešitve, s katerimi bomo nesebično tudi vsem ostalim ljudem pomagali prevzeti odgovornost zase, da bodo tudi oni spoznali, da je najboljše za vse nas, kadar sodelujemo tako, da se ravnamo po Principu in da je (politična) rešitev, ki je najboljša za vse nas, v resnici in v praksi vedno samo ena. Tista, ki najbolj ustreza Principu.
Zato je moj osebni cilj, da z osebnim zgledom čim bolj učinkovito sodelujem tudi v politiki in pomagam vsem, ki se (že) zanimajo tudi za (politične) praktične družbene rešitve, da spoznajo to, kar sem spoznal sam: nujo po osebni odgovornosti za usklajevanje lastnega delovanja z nesebičnim Principom. Pa tudi nujo po postopni odpravi različnih strank z različnimi političnimi programi, saj je takšno ideološko razdeljevanje ljudi med seboj nepotrebno, nesmiselno in sebično.
Naša politika mora postati nesebična, praktična, vse-vključujoča, so-odgovorna, transparentna, zgledna in sočutna. Tega si vsi želimo že od nekdaj. V bistvu ima veliko strank to tako ali tako že v programu. Zakaj za vraga imamo potem različne stranke? Zaradi sebičnosti ljudi.
In kakšen ekonomsko-politični sistem dejansko upošteva Princip? Recimo tale: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.
[1] Iz SSKJ2*: sociopat - kdor se moteče vede do drugih ljudi, družbenega okolja: družba včasih nevede ustvarja nasilne sociopate; psihopat in sociopat / sociopati nenehno manipulirajo, da bi dosegli osebno korist.
Ni komentarjev:
Objavite komentar