11.13.2014

Dan 201 - Čustva so vedno sebična

Skozi osebni proces samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih sem prišel do spoznanja, da je čustveno delovanje vedno sebično. Kadarkoli smo čustveni, kadarkoli se podrejamo svojim čustvom in se usmerjamo na podlagi svojih čustev (ali bolj natančno: svojih čustvenih reakcij), delujemo sebično. Sebično zato, ker v afektu ali čustvenem stanju upoštevamo predvsem svoje čustvo, realno okolico pa zanemarjamo in ignoriramo.

To lahko preveri vsak sam. Čustva v svojem dojemanju delimo na dva pola: pozitivna in negativna čustva. Pozitivnih si večinoma želimo (ljubezen, sreča, poželenje, občutek večvrednosti, moči, varnosti, nepremagljivosti, itd.), negativnih pa ne maramo (strah, jeza, žalost, zamera, zavist, itd.). Ne glede na to, ali neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali negativno, vsako čustvo odraža našo notranjo nestabilnost, saj si ob čustvih dovolimo, da nas usmerja naboj energije, ki ga občutimo okrog želodca in v prsih, namesto da bi se sami stabilno usmerjali. Večinoma se niti ne zavedamo, da smo si ta čustva (energetske naboje) sami ustvarili v telesu s pomočjo misli in razmišljanja. Čustva so torej vedno posledica misli.

Skozi odraščanje si ob določenih dogodkih ustvarimo določene misli, s katerimi si sprožimo določene čustvene reakcije. Tega se takrat slabo zavedamo, ker nam nihče ni razložil, kako deluje naš um in kako delujejo čustva. Zato si skozi odraščanje ustvarimo razne umsko-čustvene reakcije, ki potem postanejo naše navade. Recimo: vedno se razburimo z jezo, kadar nam nekaj ne uspe. Ali pa vedno reagiramo s strahom na psa, ker nas je enkrat ugriznil. Ali pa vedno si ustvarimo čustvo sramu, kadar nekdo govori o nas poniževalno. To so vse vzorci, ki si jih sami ustvarjamo popolnoma brez potrebe. Dejstvo je, da nam na nič v zunanjem ali notranjem svetu ni potrebno reagirati z mislimi ali s čustvi. Pa poskusite, če vam bo to uspelo vsaj eno uro? Kot boste ugotovili, ne bo šlo.

To ne pomeni, da so čustva del narave človeka in da se tega ne da spremeniti. To zgolj pomeni to, da sploh ne vemo, kako si čustva in umsko-čustvene reakcije ustvarjamo in zakaj. Če bi to resnično vedeli, bi jih lahko preprosto ustavili. Ker pa tega še ne moremo, to pomeni, da nikoli nismo zares raziskali, kako razmišljamo in kako si ustvarjamo čustva in zakaj se jim podrejamo v svojem praktičnem obnašanju.

Ljudje večinoma mislimo, da naše razmišljanje nima nobene realne posledice, dokler ga obdržimo zase v našem umu. Temu še zdaleč ni tako, saj si, kot smo ugotovili, s pomočjo misli ustvarjamo čustva, ki pa imajo na nas ponavadi velik vpliv, tudi zelo fizičen, ki ga zelo težko zanemarimo ali ignoriramo v vsakdanjem življenju. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, kako natančno deluje naš um in kako si ustvarjamo čustva, da se bomo lahko imeli pod nadzorom, da se bomo lahko usmerjali natančno tako, kot želimo. In ne tako, kot želijo naša čustva, ki smo si jih dejansko nevede sami ustvarili.

Čustven človek je nestabilen. Čustvenemu človeku se ne da zaupati, da se bo ravnal po principu: "ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam". Dokler svoja ravnanja opravičujemo s čustvi, smo nepredvidljivi in sebični, saj je čustveno delovanje vedno sebično, ker so čustva sama po sebi vedno sebična. To pa zato, ker si čustva ustvarjamo vedno v mislih v povezavi s samim sabo, kar pomeni, da zunanji svet ignoriramo. Tudi ko mislimo na nekoga v naših mislih, se to še vedno dogaja v naših mislih zato, da bi ob tem nekaj občutili, da bi s tem nekaj pridobili predvsem zase. Da lahko to razumemo, se moramo opazovati samo-iskreno skozi konkretne primere, kjer si natančno zapišemo, kdaj in kako smo čutili določeno čustvo in zakaj smo si ga ustvarili. Dejstvo je, da za vsako čustvo natančno vemo, zakaj smo si ga ustvarili, s katerimi mislimi in kakšen je bil namen tega čustva.

Do takšnega samo-iskrenega samo-spoznavanja lahko začutimo odpor, kar je zopet čustvo, ki smo si ga sami ustvarili, kot obliko obrambnega mehanizma, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti s samim sabo in s tem, kar v sebi dopuščamo in sprejemamo. To nakazuje na to, da ljudje skozi čustva (pozitivna ali negativna) neprestano poskušamo bežati stran od samega sebe. Nočemo se samo-odkrito soočiti s samim sabo in se pogledat v ogledalo, si priznati, zakaj si določeno čustvo ustvarjamo in da se v bistvu sploh nimamo pod nadzorom, ko to počnemo. Praktično je seveda nemogoče, da bi zbežali pred samim sabo, ker ne glede na to, kam gremo, smo vedno sami s seboj. In dejansko vedno tudi vemo, zakaj se počutimo tako, kot se.

Zna kdo odgovoriti na vprašanje, zakaj je temu tako, da se ljudje večinoma tako močno otepamo samo-iskrenega soočenja s samim sabo? Zakaj se tako podrejamo svojim sebičnim čustvom? Zakaj se tako otepamo lastne spremembe, lastne samo-odgovornosti za to, da bi svoje življenje uskladili s Principom: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam? Zakaj nočemo svoje življenja in prostega časa posvetiti temu, da bi vsem na Zemlji zagotovili dostojno življenje? Zakaj se večina ljudi raje zlekne pred TV ali odide na pivo?

Ko smo resnično samo-iskreni hitro ugotovimo, zakaj. Zato, ker se podrejamo lastnim čustvom, ki smo si jih sami ustvarili, čeprav smo se tega slabo zavedali.

Dokler se podrejamo lastnim čustvom, smo živi robot, ki reagira na lastne pred-programirane energetske impulze. Kdor te naše impulze pozna, nas posledično lahko manipulira. Vse kar mora storiti je to, da v nas vzpodbudi tisti čustveni impulz, po katerem bomo odreagirali tako, kot si želi. To bolj ali manj počnemo vsi, saj vsi poznamo manipulacijo. Še posebej s pridom pa to izrabljajo politični kabali preko medijev, ki načrtno v ljudeh vzbujajo strahove in druga čustva, odvisno od reakcije, ki jo želijo vzpodbuditi v množici.

Čas je, da to ustavimo, da vzpostavimo popolno samo-direkcijo in da se ne podrejamo več svojim čustvom in čustvenim reakcijam, ker to nikomur ne koristi.

To dosežemo s samo-iskrenim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, s samo-odpuščanjem le teh in s praktično samo-korekcijo v vsakdanjem življenju. Sam to počnem že več let, zato sem veliko bolj učinkovit v vsakdanjem življenju, pri delu in pri odnosih z ljudmi. Čedalje manj se jezim, čedalje manj me je strah, čedalje manj se krivim, sodim, podrejam, čedalje manj sem žalosten, pa tudi manj evforičen ali vzhičen. Tako sem veliko bolj zadovoljen sam s sabo, ker imamo veliko več samo-zaupanja in samo-direkcije, ker vem kaj hočem (to, kar je najboljše za vse nas), ker vem, kdo sem (vsemu enakovredno živo bitje) in ker vem, da sem vedno zgolj in samo jaz tisti, ki imam moč spremeniti samega sebe tako, da nam bo vsem bolje.

K temu razumevanju so mi pomagali tudi drugi, ki so do takšnih spoznanj prišli že pred mano in hvaležen sem, da so mi pomagali. Zato tudi sam želim pomagati drugim spoznati, kako si lahko vsak sam pomaga postati svobodno, samo-direktivno živo bitje, ki stremi k družbi, kjer je dostojno življenje vsem zagotovljeno. Stremeti k čemurkoli drugemu (k sebičnosti) je vedno samo-destruktivno.

Kadarkoli nekoga zlorabimo (za sebično korist), zlorabimo samega sebe, čeprav nam mogoče to ni očitno na prvi pogled.

Ni komentarjev:

Objavite komentar