Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajalce soditi kot sebične in vsiljive.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse prodajalce enačiti in jih dojemati kot sebične in vsiljive.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do prodajalcev ustvarjati odpor in jih prezirati ter nato njih kriviti za to moj občutek in moje ravnanje. Zavedam se, da sem si prezir in odpor do prodajalcev sam ustvaril in da lahko zato ta vzorec sam odstranim. Ko opazim in se zavem, da sem si ustvaril odpor do prodajalca kot posledico mojih sodb - se ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal odpora in prezira do prodajalcev in da jih ne bom več krivil za moje občutke in ravnanja v povezavi z njimi.
Odpustim si, da nisem dovolil videti/spoznati, da lahko sebičnim in vsiljivim prodajalcem pomagam spoznati, kako lahko postanejo boljši s tem, da delim svoja spoznanja o tem, da je dober prodajalec lahko samo takšen, katerega cilj ni osebna korist in zaslužek, ampak to, da dejansko pomaga sočloveku rešiti problem in s tem prispevati k odpravljanju problemov v družbi na način, s katerim nihče ni oškodovan.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe soditi kot prodajalca, ki je vsiljiv in sebičen, ko kličem ljudi po telefonu, da bi jim predstavil rešitev za učinkovito učenje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajati učno tehnologijo predvsem s sebičnim namenom, da bi kaj zaslužil, namesto da bi bil moj glavni cilj to, da ljudem pomagam do učinkovitega in lažjega učenja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vsako zavrnitev ali nezanimanje za to, kaj želim predstaviti/povedat, jemati osebno in se ob tem počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Ko opazim in se zavem, da se ob tem, ko me nekdo zavrne ali ga ne zanima, kaj mu želim povedati/predstaviti, počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Spoznal sem in zavedam se, da bo vedno veliko ljudi, ki jih ne bo zanimalo, kaj jim želim predstaviti/povedati, ne glede na to, da jim to lahko koristi. Zato nima smisla, da zavrnitev jemljem osebno in da si ob tem ustvarjam misli in čustva manjvrednosti, nesprejetosti, potrtosti, žalosti in da se posledično na tak način demotiviram za nadaljnjo delo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ob zavrnitvi ali nezanimanju nekoga za to, kaj mu želim povedati/predstaviti, tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom pozoren na to, če ima ta oseba kakšen problem, ki ga lahko pomagam rešiti. V nasprotnem primeru se bom enostavno sprejel dejstvo, da neki osebi nisem zanimiv in da ji ne morem pomagati, zato se bom osredotočil na drugo osebo ali aktivnost.
Poskušam ugotoviti, česa točno me je strah pred in med klici, kadar kličem neznance, da bi jih seznanil z novo učno tehnologijo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi pozabil, kaj sem želel povedati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se soditi kot manjvrednega, osramočenega in si ustvarjati strah pred tem, da bi se mi drugi posmehovali in to potrdili, kadar opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Ko opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati - se ustavim in diham. Zavem se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da bi se ob tem krivil in sodil kot manjvrednega, neumnega, tudi če drugi to počnejo in se mi posmehujejo, ker mi to nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom začel soditi in se kriviti, kot bom opazil, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Namesto tega bom mirno priznal, da mi je misel ušla in bom nadaljeval s tem, kar se mi zdi najbolj smiselno in kar je relevantno v nekem trenutku.
Odpustim si, da si nisem dovolil takoj preusmeriti pozornost na dihanje in praktično samousmerjanje, kadar opazim in se zavem, da se mi v prsih poraja strah. Zato se obvezujem, da se takoj, ko opazim in se zavem strahu - osredotočim na dihanje in in praktično samousmerjanje in da si ne dovolim, da bi zastal in se zakrčil in začel razmišljati o samem strahu in tem, zakaj bi me moralo biti strah.
