Prikaz objav z oznako pohlep. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako pohlep. Pokaži vse objave

9.22.2014

Dan 175 - Kako ravnam z brezdomci in z denarjem?

Danes bom pisal na temo denarja in brezdomcev. O mojih občutkih in mislih, kadar na ulici srečam brezdomca. Še vedno doživljam v sebi razcepljenost glede tega, kako naj se obnašam ob takšnih situacijah. Dejstvo je, da so ti ljudje v nesprejemljivem in obupnem položaju, ker naša celotna družba še vedno ignorira specifične probleme revnih, saj v nasprotnem primeru ne bi nihče stal na ulici in prosil za denar. Dejstvo pa je tudi, da problemov brezdomcev in revežev v naši družbi ne bomo rešili tako, da jim bomo zgolj dajali odvečen drobiž, ker v sistemu živimo tako, da vedno ustvarjamo nove reveže in brezdomce, ker še vedno nismo zagotovili sistemske rešitve, kot jo recimo predstavlja Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD), kjer to ne bi bilo mogoče. Zato je seveda nujno, da pomagam vpeljati sistem, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Toda to se ne bo zgodilo čez noč, brezdomcev pa je čedalje več vsak dan. Praktična rešitev bo torej ta, da si čustvene reakcije, ki se mi pojavljajo takrat, ko srečam brezdomce/reveže, odpustim in odpravim. Hkrati pa, da jih vedno obravnavam tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Torej kadar bom imel pri sebi drobiž, ki ga v samo-iskrenosti ne potrebujem nujno, dal brezdomcem/revežem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem sodil/dojemal reveže/brezdomce kot uboge in manjvredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil videti sebe kot večvrednega od brezdomcev/revežev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z brezdomci in drugimi ljudmi na podlagi tega, koliko denarja ima kdo in/ali kako je kdo oblečen, namesto da bi vedno vse sprejemal kot sebi enakovredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah sprejeti reveža/brezdomca kot sebi enakovredno živo bitje, ker me je bilo strah se soočiti z lastnim strahom pred tem, da bi tudi sam postal brezdomec/revež.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah pogledati reveža/brezdomca v oči in se z njim pogovarjati zato, ker sem se sodil kot hudobnega, ker jim nisem bil pripravljen vedno pomagati in jih jemati kot sebi enakovredne, tako kot bi si sam želel, da me bi obravnavali drugi, če bi bil brezdomec/revež.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel prevzeti svoj del odgovornost do vseh brezdomcev, revežev in drugih zlorabljenih tako, da se vedno odločno zavzemam za sistemsko rešitev, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, kot jo predstavlja recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem si dovolil kakorkoli soditi in presojati brezdomce/reveže, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, zakaj so brezdomci/reveži in jih najprej zares razumel in ugotovil, kaj so njihove težave in jim nato nudil podporo po mojih zmožnostih, dokler ne zagotovimo sistemske rešitve, kjer brezdomstvo ne bo več mogoče. Kadar opazim in se zavem, da sodim/presojam reveže/brezdomce v naprej, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, kakšno življenje so živeli in kako so prišlo v tak položaj - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsakršna moja sodba moj egoizem in moja sebičnost, s čimer poskušam opravičevati svoj dojeto superiornost in kriviti reveže/brezdomce za njihov položaj, zato da se mi ne bi bilo potrebno soočiti z očitnim problemom zlorabe življenja, ki ga tudi sam dopuščam. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil/presojal revežev/brezdomcev, ampak bom v vsakem dihu stal za rešitvami, ki brezdomstva in revežev ne bodo dopuščale, kot je Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki jih bom tudi sam pomagal praktično vpeljati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah dajati denar drugim, brez da bi zato kaj dobil v zameno, ker se potem počutim opeharjenega in me je zato sram. Ko opazim in se zavem, da se počutim opeharjenega in da me je sram, kadar dam denar brezdomcu/revežu/nekomu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to refleks strahu, ki sem si ga ustvaril pred tem, da bi me nekdo prevaral in da bi zato ostal brez denarja. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal strahu in sramu ob tem, ko bom revežem/brezdomcem/nekomu dal denar in ko ne bom dobil nič v zameno, ker se bom zavedal, da s tem dajem drugim tako, kot bi želel prejeti sam, kadar bi ostal brez denarja in dostojnega življenja in bi moral prositi druge za pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ostal brez denarja. Prav tako si odpustim, da si nisen sprejel in si dovolil spoznati, da me je strah, da bi ostal brez denarja predvsem takrat, kadar ga dajem za nekaj/nekomu in ob tem čutim negativno čustvo v smislu, da denarja nočem dati in da se mi to ne zdi smiselno, čeprav vem, da se za tem zgolj skriva moj pohlep v smislu, da bi denar rad dajal zgolj za stvari/namene, ob katerih občutim pozitivna čustva, kot so vznemirjenje, poželenje, veselje, pričakovanje in podobno. Spoznal sem in zavedam se, kako močno povezujem denar z lastnimi čustvi in da sem na ta način zlorabljal denar zgolj za namene, ob katerih sem doživljal pozitivna čustva, ne glede na vse negativne posledice, ki jih je takšno moje obnašanje imelo na druge ljudi, na naravo in svet. Zato se obvezujem, da bom vedno zelo pozoren na to, kdaj si ob uporabi denarja ustvarjam pozitivna ali negativna čustva in da ne bom več dopuščal, da me ta čustva usmerjajo. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu tako, da bom svoj denar vedno uporabljal smotrno tako, da ne bom zadoščal svojim čustvenim poželenjem, ampak samo fizičnim potrebam in za namene/projekte, v katerih sodelujem in s katerimi bomo skupaj spremenili sistem v takšnega, kje bo dostojno življenje vsem zagotovljeno.

1.18.2014

Dan 128 - Pohlep ne bo kar sam izginil

Pohlep je želja po več, ne glede na dejanske potrebe in posledice naših želja. Pohlep je hkrati občutek, kjer se najprej počutimo manjvredni, prikrajšani, nezadovoljeni in pohlep je občutek zadovoljstva, večvrednosti, zmage, začasne potešenosti, ko dobimo to, kar hočemo, čeprav tega v resnici ne potrebuje. Pohlepa se naučimo že kot otroci, ko se ne-zavedajoč lastnih občutkov poskušamo počutiti bolje, bolj vznemirjeno, bolj veselo, kadar recimo dobimo novo igračo, kadar dobimo sladkarije itd. Skratka, ko dobimo to, kar hočemo, brez da bi pri tem upoštevali dejanski izvor naše želje in brez da bi se zavedali posledic, ki jih naša hotenja imajo na okolje. Res potrebujemo še eno sladkarijo, še eno igračo? V veliki večini primerov ne. Zakaj pa potem tako na vso moč skušamo zmanipulirati starše in druge, da bi zadostili svojim hotenjem? Ker se ravnamo po občutkih, namesto po zdravi pameti. Ker nam pač ni nihče razložil in ker se sami tudi nismo nikoli vprašali, od kod za vraga občutki sploh pridejo in zakaj. Vsi smo kdaj pohlepni, eni bolj, drugi manj, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Vsi zaradi teh občutkov posledično uničujemo planet, ker se ravnamo po občutkih in ne po zdravem razumu. Vzroke pohlepa moramo odstraniti. Spoznati in razumeti moramo občutke, ki nas vodijo v pohlep in jih odstraniti, da se bomo lahko ravnali po zdravem razumu in nikomur v škodo. Pohlep je nedopusten, ker z njim zlorabljamo življenje, ker z njim gledamo le nase in na svojo korist. V pohlepu hočemo več samo zase, čeprav ničesar več ne potrebujemo za dostojno življenje. S tem pa onemogočamo dostojno življenje drugim, katerim jemljemo, samo zase, ker pač sledimo svojim občutkom, namesto da bi dali vsem to, kar vsi potrebujemo za dostojno življenje. Vsakdo, ki ne more živeti dostojno, je žrtev pohlepa vseh nas, ker vsi mislimo le nase in na svoja hotenja, namesto da bi odpravili pohlep in dajali drugim tako, kot želimo sami prejeti. Vsi želimo dostojno živeti, zato moramo dostojno življenje vsem zagotoviti. Tega pa s pohlepom ni moč doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen in hoteti še več in še več, za to da bi se bolje počutil, da bi bil bolj zadovoljen, da bi čutil več, da bi se počutil več-vredno, da bi se počutil kot zmagovalec, da bi potešil svoja hotenja, brez da bi se sploh vprašal, če je moja želja/hotenje realno in objektivno in odraža nekaj, kar resnično potrebujem za dostojno življenje, ali je zgolj ideja v moji glavi, ki ji sledim zgolj zaradi občutka, ki jo spremlja. Spoznal sem in zavedam se, da se pogosto ravnam po občutkih pohlepa, namesto da bi odpravil energetske občutke v sebi in se usmerjal v dihu po zdravem razumu. Ko opazim in se zavem, da se ravnam po občutkih pohlepa - se ustavim in diham. Obvezujem se, da pri odločanju ne bom sledil občutkom pohlepa in da bom vsak tak občutke odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil slediti občutku pohlepa po zmagi, kjer si želim doseči zmage zato, da bi se počutil bolje, več-vredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutek zmage definirati kot nekaj pozitivnega in dobrega zame, namesto da bi spoznal, da s sledenjem temu občutku vidim le sebe in svojo željo po občutku zmage na račun drugih, s čimer zlorabljam druge, ker ne upoštevam zdravega razuma. Obvezujem se, da bom vsako težnjo po občutku zmage takoj ustavil z dihanjem in samo-odpuščanjem in se usmeril po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen, ko jem hrano samo zato, da bi se bolje počutil in ne zato, ker bi bil lačen. Ko opazim in se zavem, da želim nekaj pojesti, predvsem kaj sladkega, zato da bi se bolje počutil in ne zato, ker sem lačen - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil svojih negativnih občutkov. Namesto tega se obvezujem, da bom takoj raziskal vzroke za negativne občutke, ki jih želim prikriti in spremeniti v dobre skozi uživanje hrane in sladkarij in jih odpravil s samo-dopuščanjem ter se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen pri igranju iger, da bi se bolje počutil in prikril nelagodje in slabe občutke. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil slabih občutkov. Ko opazim in se zavem, da želim igrati igre zato, da bi se bolje počutil - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom takoj raziskal vzroke za svoje slabe občutke in jih odpravil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

10.16.2013

Dan 107 - Privatizacija


Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnava (ignoriran) sam na njihovem mestu.

V naši državi se stremi k privatizaciji in ljudje smo to sprejeli vede ali nevede. Večinoma nevede, ker večino ne zanima, kaj se v državi dogaja, kaj se dogaja v politiki, ker smo se tako oddaljili od samo-odgovornosti, da vse prepuščamo tistim tam nekje v parlamentu ali kje so že, z izgovorom, da sami ne moremo nič. To nam pač najbolj ustreza, dokler si lahko privoščimo dovolj 'zabave'. Važno, da nekje piše, da smo demokratični, karkoli že to pomeni.

Kako je mogoče, da nam je sploh kdajkoli bilo smiselno, da bo sistem privatizacije, kjer je vse v zasebni lasti, najboljši za vse? Že od nekdaj nas je strah, da bomo nekega dne ostali brez denarja in stvari, ki nas navidezno osrečujejo, zato smo pohlepni, da bi si čim več teh stvari nagrabili, dokler smo pri 'koritu', za vsak slučaj. Razen, če se zavestno odločimo, da to ne bo naš princip delovanja. Očitno pa je, da je princip pohlepa način delovanja večine ljudi. Kako smo torej sploh lahko kdaj verjeli, da bodo privatniki, tajkuni, direktorji in drugi, delali v dobro podjetij in zaposlenih, če pa tega niso nikdar prej nikjer nakazali? Kaj pa mi sami, živimo pohlepno? Nam je mar za skupno dobro? S čim to kažemo?

Kako torej rešiti problem pohlepa? Kako odpraviti strah pred tem, da nekdaj mogoče ne bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Takole: http://basicincome.me/ (Opis Predloga za Zagotovljen življenjski dohodek). Vzpostaviti moramo sistem, ki nam bo vsem omogočal dostojno življenje, tako da vpeljemo sistem zagotovljenega življenjskega dohodka, ki ga prejme vsakdo, zato ker je živ. Da lahko takšno rešitev vpeljemo, moramo najprej preseči lastno sebičnost s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Zato nikar ne kažimo s prstom na razne tajkune, ker zaenkrat sami nismo nič boljši, dokler smo proti zgoraj omenjeni rešitvi, ki je praktično najboljša za vse nas, ko se enkrat začnemo obnašati samo-odgovorno in ko začnemo živeti po Principu. Tako se bomo dejansko lahko posvetili vprašanju življenja in tega, kaj to sploh pomeni: živeti. Iz lastnih izkušenj vem, da danes nihče ne zna živeti, ker se vsi znamo le preživljati iz strahu pred pomanjkanjem.

Demokracija je že od nekdaj obstajala in vsak človek je že od nekdaj politik, ker se vsak človek vsako sekundo odloča, kaj bo počel. To je politika. In ljudje že od nekdaj ustvarjamo našo skupno realnost, če si to priznamo ali ne, če se za naša dejanja izgovarjamo na diktatorje ali ne. Trditev, da nas politika ne zanima, je torej kontradiktorna sama sebi. V demokraciji odločamo ljudje s svojimi glasovi, ki so lahko v obliki strinjanja ali zavračanja (zakonskih) predlogov, ali pa v obliki plačevanja z denarjem. Tudi z vsakim (evro) centom glasujemo in dajemo podporo tistemu, ki ga prejme. Če torej želimo stvari spremeniti tako, da bomo delovali po Principu, ki je najboljši za vse nas, moramo najprej sami tako delovati. Tudi tako, da se pridružimo skupinam in političnim gibanjem, ki stremijo k dostojnosti življenja vseh z lastnim zgledom, ter z usmerjanjem našega denarja tja, kamor je potrebno, da se dostojnost življenja za vse dejansko uresniči.

In zakaj tega ne počnemo? Zakaj čakamo druge, da bodo to storili namesto nas? Ker imamo 'oprane možgane'. Ker smo sužnji lastnih misli in čustev, za katere sploh ne vemo, od kod izvirajo in zakaj jih imamo. Ali pač? Ko smo samo-iskreni, lahko hitro ugotovimo izvor naših misli in čustev, saj si jih sami ustvarjamo in se jim tudi sami podrejamo, kar je absurd. Sam že več let prevzemam odgovornost za lastne umsko-čustvene škodljive vedenjske vzorce, pri čemer mi je zelo pomagal tudi tale brezplačen spletni tečaj: http://lite.desteniiprocess.com/

2.18.2013

Dan 65 - Bankirske vojne so odraz vojn vsakega posameznika

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred in med pisanjem razmišljati o tem, kako veliko moram še pisati, preden bom lahko odpravil vse umske vzorce in odvisnosti od energetskih občutkov in posledično obupavati in se predajati občutku nemoči.

Obvezujem se, da bom vsako misel o tem, kako veliko še moram pisati in vsak občutke 'prevečnost' in nesmiselnosti takoj ustavil in odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril k pisanju v dihu.



Pred kratkim sem gledal dokumentarec o denarju in bankirjih in 'njihovih' vojnah: 


V njem je strnjeno v 45 minutah zelo nazorno razloženo, kako smo skozi zgodovino dopuščali bankirjem, da iz svoje želje po moči in denarju uveljavljajo nadzor nad ljudmi v obliki denarja, ki temelji na dolgu. Zelo priporočam ogled. Pomembno je, da se začnemo zavedati, kako deluje sistem, kapitalizem in kako je osnovan denar, ker ga vsi brezpogojno podpiramo, kot da ne bi bilo boljše rešitve in kot da je s takšnim sistemom vse v redu. Dejstvo pa je, da je trenutni denarni sistem nevzdržen, zlorabljajoč in nedopusten prav zaradi načina, kako je zasnovan.

Bistvo problema je v tem, da je zunanji sistem odraz naše notranjosti, zato se moramo najprej spremeniti navznoter, da lahko spremenimo sistem navzven. Dokler bomo recimo v sebi podpirali pohlep, ki je posledica strahu pred pomanjkanjem in ideje o tem, da je neko živo bitje (človek) večvredno od drugega, potem bomo še naprej podpirali zlorabo življenja in se oklepali starega sistema, namesto da bi končno spregledali, da lahko na našem planetu vsi živimo dostojno in zabavno, brez vojn, lakote in trpljenja.

Kadar se primerjamo z drugimi, koga sodimo ali z njim tekmujemo za prevlado, že s tem ustvarjamo vojno in na koncu se vsi ti naši vzorci, ki jih vsak dan izvajamo, odražajo v svetu v pravih vojnah. Zato je edini način, kako to ustaviti, da bomo lahko živeli v enosti in enakovrednosti drug z drugim, da vse te vzorce v sebi, ki so povezani z energetskimi občutki, ustavimo in odpravimo, da se lahko vedno usmerjamo po zdravem razumu, ob upoštevanju enakovrednosti vseh in tega, kar je najboljše za vse. Za odpravo vseh teh vzorcev pa je potrebna samo-iskrenost, da najprej takšne vzorce v sebi spoznamo in jih nato odpravim s samo-odpuščanjem. Za to pa je potrebno pisanje in dejansko spreminjanje samega sebe skozi vsakodnevno spreminjanje lastnih vzorcev in obnašanja. Dolga leta smo se programirali od staršev, sorodnikov, prijateljev in družbe, kjer smo prevzemali njihove vzorce, ker drugega nismo poznali. Zato bo tudi vrsto let trajalo, da si te vzorce ozavestimo in jih odpravimo. Skupaj bomo to počeli lažje in hitreje, zato vabim vse, da se nam pridružite.

Slovenski Desteni forum
www.desteni.org