Prikaz objav z oznako privatizacija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako privatizacija. Pokaži vse objave

1.07.2015

Dan 221 - Proti privatizaciji skupne lastnine

Ura je 23, malo sem prehlajen in fizično utrujen, vendar to ne vpliva na mojo zmožnost pisanja. Ravno sem prišel domov iz Ljubljane, kjer sem se udeležil tribune proti razprodaji državnega premoženja v Cankarjevem domu. Tudi sam sem proti razprodaji in privatizaciji, ker temelji na sebičnosti in zavajanju. Še posebej je bilo slednje prikazano tudi na tribuni. Vendar pa sem se dogodka udeležil predvsem zato, da srečam čim več ljudi, ki jih politika zanima in s katerimi lahko začnem sodelovati po temeljnem Principu, ki je najboljši za vse. Tako sem se srečal tudi z Luko Mesecem, ki je prav tako spregovoril kot gost in v parih minutah podal več utemeljenih zdravorazumskih dejstev od večine ostalih udeležencev. V tem pogledu se lahko od njega veliko naučim in mi je za dober zgled. Vsekakor je pohvalno in zgledno od vseh udeležencev, da so dogodek organizirali in tja prišli, ker od nič ni nič (oziroma je točno nič). Tega se večina ljudi še ne zaveda, čeprav si želi spremembe. Sami moramo torej postati sprememba, ki jo želimo videti v svetu tako, da se uskladimo s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse.

Ob podajanju mnenj in argumentov se je tudi zgodilo, da je kdo čustveno reagiral in začel glasno govoriti, s čimer je prekinjal govorca in motil pogovor. Razumljivo je, da ljudje čustveno reagiramo, toda hkrati je dejstvo, ki si ga moramo priznati, da to ni nikomur v korist, ker je ravnanje na podlagi čustev vedno sebično in zato nesprejemljivo. Na to temo sem posnel tudi naslednji vložnik:



Ob opazovanju prisotnih ljudi, katerih namera je večinoma bila složna: preprečiti sebično in škodljivo upravljanje z državnimi (tj. skupnimi) dobrinami/infrastrukturo, je zopet zelo bodlo v oči (vsaj moje), naslednje absurdno dejstvo:

Čeprav ima večina ljudi na tribuni enako namero in cilj, še vedno ne delujemo složno v praksi, da bi dejansko zagotovili upravljanje z državnim premoženjem, ki je nesebično, transparentno in najboljše za vse. Tribune so se udeležili člani raznih strank, društev, gibanj in tudi posamezniki, večina katerih pa bo po končanem dogodku najverjetneje spet odšla vsak na svojo stran, kjer bodo nadaljevali s svojimi vsakdanjimi opravili uresničevanja predvsem svojih osebnih, sebičnih ciljev. In smo spet pri tem, kako pomembno je, da se združimo pod temeljnim Principom, ki je najboljši za vse, da prevzamemo odgovornost zase in se prenehamo ravnati sebično.  O tem govorim v naslednjih dveh vložnikih:



Opazujem politične stranke in ljudi z enakimi cilji, ki pa še vedno delujejo ločeno, razdvojeno in zato sebično. To pa zato, ker se v svojem delovanju še vedno podrejajo čustvom in iluzornim prepričanjem, ki nimajo veze s praktično realnostjo in tem, kar je najboljše za vse. Zaradi tega se ne strinjajo in ne združijo v isto Združenje, ki bi delovalo v skladu s Principom, ki je najboljši za vse. Več o tem nameravam povedati v enem izmed naslednjih vložnikov.

10.16.2013

Dan 107 - Privatizacija


Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnava (ignoriran) sam na njihovem mestu.

V naši državi se stremi k privatizaciji in ljudje smo to sprejeli vede ali nevede. Večinoma nevede, ker večino ne zanima, kaj se v državi dogaja, kaj se dogaja v politiki, ker smo se tako oddaljili od samo-odgovornosti, da vse prepuščamo tistim tam nekje v parlamentu ali kje so že, z izgovorom, da sami ne moremo nič. To nam pač najbolj ustreza, dokler si lahko privoščimo dovolj 'zabave'. Važno, da nekje piše, da smo demokratični, karkoli že to pomeni.

Kako je mogoče, da nam je sploh kdajkoli bilo smiselno, da bo sistem privatizacije, kjer je vse v zasebni lasti, najboljši za vse? Že od nekdaj nas je strah, da bomo nekega dne ostali brez denarja in stvari, ki nas navidezno osrečujejo, zato smo pohlepni, da bi si čim več teh stvari nagrabili, dokler smo pri 'koritu', za vsak slučaj. Razen, če se zavestno odločimo, da to ne bo naš princip delovanja. Očitno pa je, da je princip pohlepa način delovanja večine ljudi. Kako smo torej sploh lahko kdaj verjeli, da bodo privatniki, tajkuni, direktorji in drugi, delali v dobro podjetij in zaposlenih, če pa tega niso nikdar prej nikjer nakazali? Kaj pa mi sami, živimo pohlepno? Nam je mar za skupno dobro? S čim to kažemo?

Kako torej rešiti problem pohlepa? Kako odpraviti strah pred tem, da nekdaj mogoče ne bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Takole: http://basicincome.me/ (Opis Predloga za Zagotovljen življenjski dohodek). Vzpostaviti moramo sistem, ki nam bo vsem omogočal dostojno življenje, tako da vpeljemo sistem zagotovljenega življenjskega dohodka, ki ga prejme vsakdo, zato ker je živ. Da lahko takšno rešitev vpeljemo, moramo najprej preseči lastno sebičnost s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Zato nikar ne kažimo s prstom na razne tajkune, ker zaenkrat sami nismo nič boljši, dokler smo proti zgoraj omenjeni rešitvi, ki je praktično najboljša za vse nas, ko se enkrat začnemo obnašati samo-odgovorno in ko začnemo živeti po Principu. Tako se bomo dejansko lahko posvetili vprašanju življenja in tega, kaj to sploh pomeni: živeti. Iz lastnih izkušenj vem, da danes nihče ne zna živeti, ker se vsi znamo le preživljati iz strahu pred pomanjkanjem.

Demokracija je že od nekdaj obstajala in vsak človek je že od nekdaj politik, ker se vsak človek vsako sekundo odloča, kaj bo počel. To je politika. In ljudje že od nekdaj ustvarjamo našo skupno realnost, če si to priznamo ali ne, če se za naša dejanja izgovarjamo na diktatorje ali ne. Trditev, da nas politika ne zanima, je torej kontradiktorna sama sebi. V demokraciji odločamo ljudje s svojimi glasovi, ki so lahko v obliki strinjanja ali zavračanja (zakonskih) predlogov, ali pa v obliki plačevanja z denarjem. Tudi z vsakim (evro) centom glasujemo in dajemo podporo tistemu, ki ga prejme. Če torej želimo stvari spremeniti tako, da bomo delovali po Principu, ki je najboljši za vse nas, moramo najprej sami tako delovati. Tudi tako, da se pridružimo skupinam in političnim gibanjem, ki stremijo k dostojnosti življenja vseh z lastnim zgledom, ter z usmerjanjem našega denarja tja, kamor je potrebno, da se dostojnost življenja za vse dejansko uresniči.

In zakaj tega ne počnemo? Zakaj čakamo druge, da bodo to storili namesto nas? Ker imamo 'oprane možgane'. Ker smo sužnji lastnih misli in čustev, za katere sploh ne vemo, od kod izvirajo in zakaj jih imamo. Ali pač? Ko smo samo-iskreni, lahko hitro ugotovimo izvor naših misli in čustev, saj si jih sami ustvarjamo in se jim tudi sami podrejamo, kar je absurd. Sam že več let prevzemam odgovornost za lastne umsko-čustvene škodljive vedenjske vzorce, pri čemer mi je zelo pomagal tudi tale brezplačen spletni tečaj: http://lite.desteniiprocess.com/