Dan 175 - Kako ravnam z brezdomci in z denarjem?

Danes bom pisal na temo denarja in brezdomcev. O mojih občutkih in mislih, kadar na ulici srečam brezdomca. Še vedno doživljam v sebi razcepljenost glede tega, kako naj se obnašam ob takšnih situacijah. Dejstvo je, da so ti ljudje v nesprejemljivem in obupnem položaju, ker naša celotna družba še vedno ignorira specifične probleme revnih, saj v nasprotnem primeru ne bi nihče stal na ulici in prosil za denar. Dejstvo pa je tudi, da problemov brezdomcev in revežev v naši družbi ne bomo rešili tako, da jim bomo zgolj dajali odvečen drobiž, ker v sistemu živimo tako, da vedno ustvarjamo nove reveže in brezdomce, ker še vedno nismo zagotovili sistemske rešitve, kot jo recimo predstavlja Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD), kjer to ne bi bilo mogoče. Zato je seveda nujno, da pomagam vpeljati sistem, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Toda to se ne bo zgodilo čez noč, brezdomcev pa je čedalje več vsak dan. Praktična rešitev bo torej ta, da si čustvene reakcije, ki se mi pojavljajo takrat, ko srečam brezdomce/reveže, odpustim in odpravim. Hkrati pa, da jih vedno obravnavam tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Torej kadar bom imel pri sebi drobiž, ki ga v samo-iskrenosti ne potrebujem nujno, dal brezdomcem/revežem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem sodil/dojemal reveže/brezdomce kot uboge in manjvredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil videti sebe kot večvrednega od brezdomcev/revežev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z brezdomci in drugimi ljudmi na podlagi tega, koliko denarja ima kdo in/ali kako je kdo oblečen, namesto da bi vedno vse sprejemal kot sebi enakovredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah sprejeti reveža/brezdomca kot sebi enakovredno živo bitje, ker me je bilo strah se soočiti z lastnim strahom pred tem, da bi tudi sam postal brezdomec/revež.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah pogledati reveža/brezdomca v oči in se z njim pogovarjati zato, ker sem se sodil kot hudobnega, ker jim nisem bil pripravljen vedno pomagati in jih jemati kot sebi enakovredne, tako kot bi si sam želel, da me bi obravnavali drugi, če bi bil brezdomec/revež.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel prevzeti svoj del odgovornost do vseh brezdomcev, revežev in drugih zlorabljenih tako, da se vedno odločno zavzemam za sistemsko rešitev, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, kot jo predstavlja recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem si dovolil kakorkoli soditi in presojati brezdomce/reveže, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, zakaj so brezdomci/reveži in jih najprej zares razumel in ugotovil, kaj so njihove težave in jim nato nudil podporo po mojih zmožnostih, dokler ne zagotovimo sistemske rešitve, kjer brezdomstvo ne bo več mogoče. Kadar opazim in se zavem, da sodim/presojam reveže/brezdomce v naprej, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, kakšno življenje so živeli in kako so prišlo v tak položaj - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsakršna moja sodba moj egoizem in moja sebičnost, s čimer poskušam opravičevati svoj dojeto superiornost in kriviti reveže/brezdomce za njihov položaj, zato da se mi ne bi bilo potrebno soočiti z očitnim problemom zlorabe življenja, ki ga tudi sam dopuščam. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil/presojal revežev/brezdomcev, ampak bom v vsakem dihu stal za rešitvami, ki brezdomstva in revežev ne bodo dopuščale, kot je Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki jih bom tudi sam pomagal praktično vpeljati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah dajati denar drugim, brez da bi zato kaj dobil v zameno, ker se potem počutim opeharjenega in me je zato sram. Ko opazim in se zavem, da se počutim opeharjenega in da me je sram, kadar dam denar brezdomcu/revežu/nekomu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to refleks strahu, ki sem si ga ustvaril pred tem, da bi me nekdo prevaral in da bi zato ostal brez denarja. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal strahu in sramu ob tem, ko bom revežem/brezdomcem/nekomu dal denar in ko ne bom dobil nič v zameno, ker se bom zavedal, da s tem dajem drugim tako, kot bi želel prejeti sam, kadar bi ostal brez denarja in dostojnega življenja in bi moral prositi druge za pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ostal brez denarja. Prav tako si odpustim, da si nisen sprejel in si dovolil spoznati, da me je strah, da bi ostal brez denarja predvsem takrat, kadar ga dajem za nekaj/nekomu in ob tem čutim negativno čustvo v smislu, da denarja nočem dati in da se mi to ne zdi smiselno, čeprav vem, da se za tem zgolj skriva moj pohlep v smislu, da bi denar rad dajal zgolj za stvari/namene, ob katerih občutim pozitivna čustva, kot so vznemirjenje, poželenje, veselje, pričakovanje in podobno. Spoznal sem in zavedam se, kako močno povezujem denar z lastnimi čustvi in da sem na ta način zlorabljal denar zgolj za namene, ob katerih sem doživljal pozitivna čustva, ne glede na vse negativne posledice, ki jih je takšno moje obnašanje imelo na druge ljudi, na naravo in svet. Zato se obvezujem, da bom vedno zelo pozoren na to, kdaj si ob uporabi denarja ustvarjam pozitivna ali negativna čustva in da ne bom več dopuščal, da me ta čustva usmerjajo. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu tako, da bom svoj denar vedno uporabljal smotrno tako, da ne bom zadoščal svojim čustvenim poželenjem, ampak samo fizičnim potrebam in za namene/projekte, v katerih sodelujem in s katerimi bomo skupaj spremenili sistem v takšnega, kje bo dostojno življenje vsem zagotovljeno.