Dan 256 - Primerjanje in presojanje ob govorjenju, petju, plesu

Prejšnji blog je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podvomiti vase in se začeti primerjati z drugimi v momentih pred in ob srečanju z ljudi in pred ali med govorjenjem z drugimi. Ko opazim in se zavem, da sem podvomil vase in se začel primerjati z drugimi, kjer začutim strah v trebuhu - se ustavim in zadiham. Zavedam se, da sem sprožil vzorec primerjanja in samoobsojanja in da lahko to takoj ustavim v zavedanju, da se mi ni treba primerjati in skrbeti o tem, kako me drugi dojemajo, ker je to samo nepotrebna reakcija uma za ustvarjanje energije. Zato se obvezujem, da bom zadihal in se sprostil brez primerjanja in presojanja v momentu, ko se zavem občutka strahu v želodcu pred ali med srečanjem / pogovarjanjem z ljudmi.

Odpustim si, da sem prejel in si dovoli, da me je sram peti pred ljudmi, kadar me drugi slišijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se začeti primerjati in presojati takoj, ko se zavem, da me nekdo vidi ali posluša, še posebej med petjem. Ko opazim in se zavem, da sem se začel primerjati in presojati, ko me nekdo gleda ali posluša, se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni potrebno primerjati in presojati tudi kadar me drugi vidijo in poslušajo, ne glede na to kaj počnem, tudi ko pojem ali plešem. Zato se obvezujem, da bom ob petju ali plesanju in ko me nekdo vidi ali posluša vedno pozoren na to, da se ne primerjam in presojam in da se bom zavedal, da je to zgolj nepotrebna reakcija mojega uma za ustvarjanje energije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjave in sodbe očeta, mame in drugih jemati osebno in se nato začeti sam primerjati in presojati, kot da je to nekaj nujnega in potrebnega, da bi lahko bil vsaj tako dober ali boljši od drugih, s čimer se začel neprestano tekmovati sam s seboj, namesto da bi se popolnoma prenehal primerjati z drugimi in presojati ter jemati primerjave drugih osebno in s strahom, da ne bom dovolj dober. Zato se obvezujem, da ne bom več sodeloval v tem vzorcu primerjanja z drugimi ter tekmovanja in presojanja in da me ne bo več stran, da bi se dojemal ali bil dojet kot slabši od koga drugega, ker razumem, da je to zgolj nepotrebna negativna sodba, s katero si vzbujam čustvo manjvrednosti in strahu, če jo vzamem osebno. Zato nobene sodbe v smislu večvrednosti in manjvrednosti ne bom več jemal osebno in se tudi na tak način ne bom več primerjal in sodil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob plesanju misliti na to, kako sem videl druge plesati in poskušati ponavljati gibe za drugimi. Ko opazim in se zavem, da si med plesanjem predstavljam, kako sem videl druge plesat - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem svoje gibe primerjam z drugimi v strahu, da ne bi plesal "slabo" in da to ni potrebno, ker se mi ni potrebno primerjati in gibe/ples deliti na slab ali dober. Zato se obvezujem, da med plesom / petjem / izražanjem ne bom razmišljaš o tem, kako sem videl druge plesati /peti / se izražati in da se ne bom več presojal in delil ples / petje / izražanje na "dobrega" in "slabega" ter da ne bom mnenja in sodbe drugih jemal osebno. Namesto tega se bom osredotočil na dihanje in izražanje sebe v sedanjem trenutku predvsem zase, da sem uživam v trenutku in ne zato, da bi zadostil pričakovanjem ali sodbam drugih, ker razumem, da so vse sodbe in predsodki ljudi zgolj reakcije umov zato, da bi ustvarjali energijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil moški ples presojati kot nekaj nespodobnega, neuglednega, slabega, ko je oče enkrat omenil, naj ne postanem baletnik. Zavedam se, da je takšna sodba nepotrebna in služi zgolj za ustvarjanju energija za um. Zato se obvezujem, da ne bom več moškega plesa / baleta in drugih aktivnosti / stvari delil na ugledne in sramotne, ker to nima smisla. Namesto tega bom spoznal namen vsake aktivnosti in to uporabil za odpravljanje lastnih omejitev in spoznavanje novih načinov izražanja.

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.

Dan 112 - Govoriti množici ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem nervozen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se osmešil in osramotil, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se bom zmedel in da ne bom vedel kaj povedati, kadar govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neodobravanja, nestrinjanja in negativnih pripomb poslušalcev, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pripombe ločevati in označevati na pozitivne in negativne, kjer se počutim dobro ob pozitivnih in negativno ob negativnih pripombah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se mi bodo drugi posmehovali, ko govorim množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da jemljem posmeh, pripombe, neodobravanje, nestrinjanje in pripombe drugih osebno in da se ob tem počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram in da se počutim manjvredno, če se ob govorjenju zagovorim ali besed ne izgovorim pravilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se med govorjenjem množici ljudi sodim in da pri tem opazujem reakcije drugih in te reakcije jemljem osebno, kjer se počutim pozitivno/večvredno ali pa negativno/manjvredno glede na to, kako ocenim neko reakcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pogojevati svoje mnenje o sebi in svoje počutje na podlagi mnenj in reakcij drugih name.

Kadar opazim in se zavem, da me je strah, da sem živčen in nestrpen pred ali ob govorjenju množici ljudi - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi me moralo biti česarkoli strah ali da bi se moral soditi na podlagi reakcij in pripomb drugih ali na podlagi lastnih reakcij. Obvezujem se, da si ne bom več dopustil in sprejel, da bi me bilo česarkoli strah ali da bi se sodil pred ali med govorjenjem množici ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil že predhodno soditi se in biti pozoren na reakcije drugih, kadar govorim množici, zato da bi lahko predvidel morebitne sodbe in reakcije drugih in se tako popravil, še preden bi do tega prišlo. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno s takšnim razmišljanjem delam živčnega, kjer me je strah reakcij drugih, ker nikoli ne vem, kaj naj pričakujem. Zato se obvezujem, da si ne bom več dovolil soditi se in oprezati za reakcijami drugih zato, da bi se lahko čimprej popravil in prilagodil drugim tako, da jim bom všeč. Namesto tega se usmerim v dihu, brez strahu, samo-obsojanja in brez želje po tem, da bi bil drugim všeč in se zavedam, da sem si edino sam lahko všeč.