Danes sem moral vstopiti v sobo, kjer so z mojega stališča 'pomembni in vplivni ljudje' imeli sestanek, da bi pomagal nekaj pripraviti. Od začetka je bilo vse v redu, ko pa sem bil vse bližje vrat, pa me je postalo strah vstopiti prvi, ker sem razmišljal o tem, da se bo tisti trenutek vsa pozornost usmerila vame, ob čemer so prišli na plan moji strahovi o tem, da ne smem izpasti smešno/neumno in da se moram dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna oseba. Torej me je bilo strah, da bi naredil nekaj nehotenega, za kar bi se potem obsojal in zaradi česar bi se počutil manjvredno in osramočeno. V tem strahu sem sabotiral samega sebe preko lastnih misli in občutkov in prepustil kolegoma, da gresta naprej in vstopita prva.
- Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi kot pomembne in nepomembne, glede na to kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, namesto da bi spoznal in se zavedal, da smo vsi le ljudje in življenje in zato popolnoma enakovredni, in da so vse ostale definicije le utvara uma, s katerimi se po nepotrebnem sabotiram.
- Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe in samozaupanje tako, da sem začel razmišljati o tem, kako moram napraviti dober vtis in se dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna osebe, ter si ustvarjati občutke strahu ob misli na to, da bi storil kaj neželenega, za kar bi se potem obsojal in ustvarjal občutke manjvrednosti in osramočenosti, namesto da bi stal v samo-direkciji ter se zavedal svojega dihanja in tako preprečil samo-sabotiranje skozi misli in občutke.
- Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem/sodim/obsojam ljudi kot manjvredne ali večvredne glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari
in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega
stališča - se ustavim in diham. Spoznam in zavem se, da so to le navidezne definicij ljudi, ki jih projiciram nanje in sam ustvarjam v svojih mislih in so zato le umska utvara. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi ljudi sodil/označeval/obsijal glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari
in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega
stališča, ter si tako do njih po nepotrebnem ustvarjal strahove in predsodke. Namesto tega vse ljudi in živa bitja spoznam in upoštevam kot enakovredna in v njih vidim in spoznam samega sebe. Zavem se, da se mi nikomur ni potrebno dokazovati ker sem z vsemi že enakovreden kot življenje in da se mi nikogar ni potrebno bati, ker strah je vedno strah pred izgubo in ker vem, da samega sebe ne morem nikoli izgubiti, ker sem vedno tu v enosti in enakovrednosti z vsemi, zato nikogar ne obsojam in s tem tudi ne obsojam samega sebe in tako preneham samo-sabotirati z ustvarjanjem nepotrebnih samo-obsojajočih misli.
- Kadarkoli opazim in se zavem, da bo pozornost preusmerjena name in da bom izpostavljen množici ljudi - se ustavim in diham. Zavem se svoje enakovrednosti in enosti z vsemi in si ne dopustim in ne dovolim sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kaj bi se moralo/ne smelo zgoditi. Zavem se, da je biti izpostavljen množici popolnoma isto kot biti izpostavljen zgolj samemu sebi in za to ne ločim situacij na bolj pomembne in manj pomembne, s čimer bi si nato ustvarjal strah in tremo, ampak se zavem, da so vse situacije enakovredne in da se moram v vsaki situaciji zavedati svojega dihanja in se samo-usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse nas, pri čemer je vsakršen strah popolnoma odveč. Vsaka situacija je popolnoma enaka tisti, ko sem popolnoma sam in brez skrbi, saj nihče ne more vplivati na moje misli in občutke ter strahove, ker si jih po nepotrebnem ustvarjam sam in niso odvisni od okoliščin. Zato jih popolnoma ustavim in se v vsakem sedanjem trenutku vdiha in izdiha zavedam svoje 'samotne' prisotnosti ter lastne mirnosti, tišine in miru v neprestani 'množično-samotni' družbi s samim sabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar