Kako bo vpeljava zagotovljenega dohodka vplivala na (moje) življenje?

Po vpeljavi sistema zagotovljenega življenjskega dohodka bo vsak izmed nas vsak mesec, do smrti, na svoj račun prejel temeljni dohodek: zadostno količino denarja, s katerim si bomo lahko izpolnili osnovne potrebe po hrani, stanovanju in oblačilih, izobrazbi in zdravstvenem zavarovanju. Vse to bomo imeli zagotovljeno, tudi če nismo zaposleni. Če pa se kje zaposlimo, bo naša plača vsaj dvakrat večja od temeljnega dohodka. V tem primeru (v času zaposlenosti), temeljnega dohodka ne bomo prejemali, ker si z vsaj dvakrat večjo plačo lahko sami zagotovimo vse, kar potrebujemo za dostojno življenje.

Kako bo to vplivalo na moje življenje? Recimo, da je takšen sistem začel delovati z današnjim dnem. Kaj se spremeni v mojem življenju?

Seveda si najprej oddahnem, ker me ne skrbi več, če bom sploh dobil službo in lahko poravnal osnovne mesečne stroške za najemnino, hrano in položnice. Prav tako me ne skrbi več za pokojnino in kako bom preživel v starosti. Ker me najbolj veseli praktično izboljševanje družbenih odnosov, sistemov in preprečevanje zlorab življenja, bi rad delal kot prostovoljec v mednarodni skupnosti iz JAR, kjer takšne rešitve razvijamo, izpopolnjujemo in vpeljujemo v družbo. Prav tako me veseli delo v naravi, na kmetiji, zato bi pomagal pridelovati hrano, skrbeti za živali in vzdrževati poslopja. Ker sem materialno zelo skromen, bi mi prejemanje zagotovljenega dohodka večinoma povsem zadostovalo. Kadar pa bi želel kam odpotovati ali si kupiti kakšno tehnično opremo, kot je recimo nov računalnik, bi si verjetno poiskal kakšno družbeno koristno in potrebno delo, ki je bolj fizične narave, ker rad delam z rokami na prostem. Lahko bi recimo pomagal pri odvažanju smeti, pomagal pri kakšni gradbenih delih ali pri čiščenju in urejanju okolja, ali pa se vključil v kakšen programerski projekt. Prav tako bi se lahko bolj posvečal mentorstvu in pomoči drugim pri razumevanju delovanja človeškega uma in čustev ter pri odpravljanju neželenih in nepotrebnih miselnih in vedenjskih vzorcev s pomočjo samoodpuščanja. Poleg tega bi se tudi veliko več in lažje udejstvoval politično, kjer se zavzemam za vpeljavo rešitev, ki niso podrejene dobičkom in sebičnim interesom, ampak podpiranju vsega življenja. Vsekakor bi se lahko mirno posvetil aktivnostim, s katerimi bi čim več pripomogel k zagotavljanju dostojnega življenja vsem, brez da bi se pri tem moral minimalno 8 ur na dan ukvarjati s službami, ki večinoma ničesar ne prispevajo k odpravljanju družbenih problemov in zlorab, saj so vsa naravnana zgolj na profit. Profit, ki je namišljen, fiktiven, v praksi pa se kaže v sebični zlorabi soljudi in okolja.

Z vpeljavo ZŽD bomo tako drug drugemu zagotovili dostojno razporeditev dobrin, ker smo vsi odgovorni, da drug drugemu zagotovimo dostojno življenje in da dajemo, kot želimo prejemati. Ne pa da samo sebično jemljemo. Zemlja nam vse dobrine ponuja brezplačno, zato si jih ne moremo prisvajati na račun in v škodo drugih. Zemlja ni naša lastnina, ravno obratno: mi smo last Zemlje, iz katere smo prišli in v katero se vrnemo. Za delo, ki ga opravljamo nad dobrinami Zemlje ali za druge, moramo biti pošteno plačani, saj imajo od našega dela korist tudi drugi. Hkrati s tem pa ne moremo dobrin odrekati drugim, ker nikoli niso bile naše. Naše je samo delo, ki ga opravljamo. Točno to je upoštevano v sistemu zagotovljenega življenjskega dohodka, v katerem bomo vsem zagotovili dostop do dobrin za dostojno življenje, hkrati s tem pa bodo tisti, ki delajo, za to pošteno plačani.

Dan 186 - Samo-zaupanje pri razgovoru za službo

Začel sem iskati zaposlitev in opazil sem, da me še vedno postane strah že ob sami misli na intervju, ker si očitno ne zaupam dovolj. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svoje sposobnosti ter izkušnje pri iskanju zaposlitve kadar grem na razgovor. Ko opazim in se zavem, da dvomim vase in v svoje sposobnosti pri iskanju zaposlitve, ko grem na razgovor - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da kakorkoli dvomim vase, si karkoli domišljam vnaprej in si ustvarjam strah pred tem, da bi se slabo predstavil, ker se s tem zgolj sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal dvoma vase in v moje sposobnosti za neko delo, namesto tega se bom odločno usmeril v zavedanju, da sem vedno pripravljen vložiti potreben trud za to, da nekaj naredim tako, kot je treba, in/ali da se naučim vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejem in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da mi popolnoma nič ne pomaga, če si to zamišljam, ker se s tem zgolj sabotiram, namesto da bi bil odločen. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal in si ustvarjal strahu pred tem, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil službe, namesto tega se bom odločno usmeril v samo-zaupanju in zavedanju, da lahko vsako delo dobro opravim, ker sem pripravljen vložiti za to potreben trud in se naučiti vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati odzive ljudi na zagovoru za službo osebno, kjer sem dojemal, da vsakršna negativna opazka ali zavračanje mene in/ali moje predstavitve na zagovoru pomeni to, da je z mano kot živim bitjem nekaj narobe in da sem zato manjvreden in bi me moralo biti sram. Ko opazim in se zavem, da jemljem odzive drugih na zagovoru za delo osebno, kjer si mislim, da je z mano kot s živim bitjem nekaj narobe in da sem manjvreden in bi me moralo biti sram - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je kakršnokoli jemanje negativnih odzivov delodajalcev na mojem zagovoru za delo popolni nesmisel, saj so opazke drugih glede mene popolnoma njihove in v skladu s tem, kakšnega človeka iščejo za delo, za to nima nikakršne zveze z mano kot živim bitjem. Zato se obvezujem, da ne bom opazk in negativnih odzivov ali zavračanja mene kot kandidata za delovno mesto s strani delodajalcev jemal osebno in se z njimi poosebljal ali se na podlagi njih sodil, presojal in definiral kot manjvrednega ali večvrednega. Namesto tega se bom zavedal, da so opazke in predsodki drugih njihova lastna odgovornost, da vsekakor nisem primeren za vsako delo in da se lahko vedno najde nekdo, ki je v danem trenutku bolj primeren, prav tako pa bom njihove pripombe upošteval in se iz njih učil, kako se lahko še izboljšam in postanem še bolj primeren kandidat za določeno delo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pri zagovoru za službo puščati odprt "zasilni izhod" nekje v mojih mislih, skozi katerega vase spuščam dvom o tem, da bi dejansko bil sposoben opravljati neko delo. Ko opazim in se zavem, da sem pustil nekje v mislih odprt "zasilni izhod", skozi katerega spuščam dvom v lastno sposobnost opravljanja nekega dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno zaradi dopuščanja tega "zasilnega izhoda" sabotiram z ustvarjanjem dvoma v lastno sposobnost opravljanja nekega dela. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dopuščal popolnoma nobenega "zasilnega izhoda" nekje v mislih, kjer bi si ustvarjal dvom v lastno sposobnost. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v zavedanju, da sem popolnoma pripravljen in odločen storiti vse, kar je potrebno, da neko delo dobro opravim in da se naučim vsega, česar še ne znam, zato da bom delo lahko učinkovito opravljal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se delodajalcem v smislu, da sem verjel, da moramo sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, zaradi strahu, da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da se podrejam delodajalcem v smislu, da verjamem, da moram sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, ker me je strah, da me ne bi sprejeli ali da bi me odpustili - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem v vsakem primeru sposoben sam opravljati delo učinkovito in da bom pri tem obravnaval delodajalce tako, kot bi želel biti obravnavan sam, zato bom tudi sam pričakoval in zahteval, da se delodajalci do mene obnašajo spoštljivo in me obravnavajo kot enakovredno živo bitje, v kolikor je to pač mogoče glede na njihovo trenutno dojemanje samega sebe in realnosti. Zato se obvezujem, da se ne bom podrejal nesmiselnim in zlorabljajočim zahtevam/pričakovanjem delodajalcev in da bom vedno pozoren na to, da se ne podrejam strahu pred tem, da bi me zavrnili. Namesto tega jih bom obravnaval z razumevanjem in od njih zahteval ustrezno dostojno obravnavo, tako kot jih bom obravnaval jaz. Hkrati pa jih ne bom sodil in jemal osebno, kadar me ne bodo obravnavali dostojno in enakovredno, saj razumem, da je vsak človek omejen v svojem egoističnem razumevanju samega sebe in sveta in da ne morem drugih ljudi spreminjati s silo, ampak z zgledom.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 180 - Strah pred specifičnim poklicem

Danes sem opazil strah pred tem, da bi se popolnoma posvetil določeni službi / poklicu, ker dojemam, da bi se s tem zelo omejil in bi potem moral do smrti opravljati enako delo, ki bi mi slej ali prej postalo dolgočasno ali pa bi mi bilo preveč naporno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil zgolj enemu poklicu / službi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predanost enemu poklicu povezovati z utesnjenostjo, samo-omejenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se pri izbiri poklica / službe napačno odločil  in da bi potem do službe neprestano čutil odpor.

Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil napačni službi / poklicu v smislu, da bi si potem do njega ustvaril odpor in bi mi ga bilo težko opravljati - se ustavim in diham. Zavedam se, da me je s tem strah zgolj lastnega občutka odpora, kot da ne bi imel nobenega vpliva na to, kdaj se mi pojavi, čeprav v resnici vem, da si ga ustvarim sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred odporom in pred tem, da bi si izbral poklic / službo, do katere bi neprestano čutil odpor, saj vem, da si lahko vsak odpor odpustim in odstranim, pa tudi službo lahko zamenjam, ko najdem kakšno, ki bi mi bolj ustrezala.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do računalništva, ker se mi zdi področje preveč obsežno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do ideje, da bi se specializiral za ozko področje računalništva, ker to dojemam kot monotono in težko za razumevanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vnaprej predstavljati, kakšen naj bi bil nek poklic / služba tako, da si ob tem poudarjam svoje dojete strahove in občutke manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Ko opazim in s zavem, da si domišljam / predstavljam delo v nekem poklicu / službi in si ob tem poudarjam lastne strahove, občutek manjvrednosti ali nezmožnost opravljanja dela - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem zgolj sabotiram in da to nima nobenega smisla. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal, kakšno naj bi bilo neko delo / služba zato, da bi si ob tem vzbujal občutke strahu, manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Namesto tega se bom zavedal, da sem zmožen opravljati vsakršno delo, saj sta za priučitev potreben zgolj čas in praksa, pri čemer me lahko zmoti zgolj moje lastno sabotiranje samega sebe z mislimi / strahovi / občutki nezmožnosti, ki pa jih lahko vedno ustavim in odpravim s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah službe zato, ker me je strah, da bi potem izgubil čas zase. Ko opazim in se zavem, da m eje strah službe in tega, da bi izgubil čas zase - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nemogoče, da bi izgubil čas zase, ker sem vedno sam s seboj. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred službo in pred tem, da s tem ne bi imel časa zase.