Dan 180 - Strah pred specifičnim poklicem

Danes sem opazil strah pred tem, da bi se popolnoma posvetil določeni službi / poklicu, ker dojemam, da bi se s tem zelo omejil in bi potem moral do smrti opravljati enako delo, ki bi mi slej ali prej postalo dolgočasno ali pa bi mi bilo preveč naporno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil zgolj enemu poklicu / službi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predanost enemu poklicu povezovati z utesnjenostjo, samo-omejenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se pri izbiri poklica / službe napačno odločil  in da bi potem do službe neprestano čutil odpor.

Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil napačni službi / poklicu v smislu, da bi si potem do njega ustvaril odpor in bi mi ga bilo težko opravljati - se ustavim in diham. Zavedam se, da me je s tem strah zgolj lastnega občutka odpora, kot da ne bi imel nobenega vpliva na to, kdaj se mi pojavi, čeprav v resnici vem, da si ga ustvarim sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred odporom in pred tem, da bi si izbral poklic / službo, do katere bi neprestano čutil odpor, saj vem, da si lahko vsak odpor odpustim in odstranim, pa tudi službo lahko zamenjam, ko najdem kakšno, ki bi mi bolj ustrezala.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do računalništva, ker se mi zdi področje preveč obsežno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do ideje, da bi se specializiral za ozko področje računalništva, ker to dojemam kot monotono in težko za razumevanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vnaprej predstavljati, kakšen naj bi bil nek poklic / služba tako, da si ob tem poudarjam svoje dojete strahove in občutke manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Ko opazim in s zavem, da si domišljam / predstavljam delo v nekem poklicu / službi in si ob tem poudarjam lastne strahove, občutek manjvrednosti ali nezmožnost opravljanja dela - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem zgolj sabotiram in da to nima nobenega smisla. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal, kakšno naj bi bilo neko delo / služba zato, da bi si ob tem vzbujal občutke strahu, manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Namesto tega se bom zavedal, da sem zmožen opravljati vsakršno delo, saj sta za priučitev potreben zgolj čas in praksa, pri čemer me lahko zmoti zgolj moje lastno sabotiranje samega sebe z mislimi / strahovi / občutki nezmožnosti, ki pa jih lahko vedno ustavim in odpravim s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah službe zato, ker me je strah, da bi potem izgubil čas zase. Ko opazim in se zavem, da m eje strah službe in tega, da bi izgubil čas zase - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nemogoče, da bi izgubil čas zase, ker sem vedno sam s seboj. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred službo in pred tem, da s tem ne bi imel časa zase.

Kar je 'dobro' za ekonomijo je uničujoče za življenje nasploh

Zdaj živimo v sistemu, kjer poskušamo uveljavljati in izvrševati aktivnosti, ki so 'dobre' za ekonomijo, da bi dosegli čim večjo ekonomsko rast in se tako poskušali boriti proti dolgovom in propadanju sistema. Spomnim se, kako so nam razlagali, da se ekonomija in ekonomisti ter gospodarstveniki ukvarjajo s tem, kako najbolje gospodariti z dobrinami, vsaj v teoriji naj bi se s tem ukvarjali vsi, ne samo ekonomisti in gospodarstveniki. Takrat, že od nekdaj in že od samega začetka je to bila laž, s katero smo slepili sami sebe, ker je v kapitalizmu že od nekdaj v ospredju zgolj in le pridobivanje denarja in dobička, posledice česar so z vsakim dnem bolj očitne. Če se v ospredje in kot motivator postavi denar, dobiček ali karkoli drugega od življenja samega, se s tem že v osnovi ustvari ločitev med življenjem in tem, za čemer se stremi v praktičnih opravilih, ki jih mi kot 'življenje' opravljamo. Danes v vsakem opravilu stremimo k denarju, dobičku, k ločenosti od življenja, k temu, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo, kar pa je popolnoma ločeno od življenja. V današnji ekonomiji, gospodarstvu, življenje nima nobenega pomena, nobene veljave, ni nikakršna vrednota, ker če bi življenje bila vrednota, če bi življenje samo po sebi predstavljalo bistvo vsega, potem bi si odpisali dolgove, potem bi ekonomijo ter denar prilagodili spoznanju, da je najbolj pomembno življenje, da je najbolj pomembno to, da lahko vsi dostojno živimo v enosti in enakovrednosti in da živimo v sožitju in ravnovesju z naravo. Mi pa z našo ekonomijo in gospodarstvom počnemo popolnoma nasprotno: zaničujemo življenje, pobijamo, zastrupljamo, izrabljamo, trošimo... Ker živimo v glavah, ker smo podrejeni lastnim prepričanjem in občutkov in ne vidimo več realnosti in bistva življenja v njej.

Danes smo se na faksu s profesorjem v sklopu računalništva pogovarjali o umetni inteligenci, kjer nam je ta predstavil zanimiv primer, ki lepo pokaže, kako v današnjem kapitalističnem sistemu podpiramo to, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo in hkrati to, kar je uničujoče za življenje. Izveden je bil projekt, kjer so iz medicinskih kartotek pacientov pridobili podatke, jih vnesli v računalnik in ga sprogramirali tako, da ta poišče logične povezave med njimi. Nato so dobljene ugotovitve predstavili zdravnikom. Večina ugotovitev jim je bila že poznanih, kot na primer ta, da povišana telesna temperaturo poveča utrip srca in s tem poveča možnost za okvare srca. Računalnik pa je tudi ugotovil povezavo med tem, da splošna anestezija pri operaciji otrok v razvoju poveča možnost za okvare srca, kar je zdravnikom in zdravstvu predstavljalo novo spoznanje, ki se ga prej niso zavedali. To ugotovitev so kasneje predstavili širši javnosti, kjer so ugotovili, da je neka druga raziskovalka prišla do enakih ugotovitev, le da je za te raziskave porabila na milijone dolarjev. V projektu z uporabo računalnikov pa so do enakih odkritji prišli neprimerno ceneje in hitreje. Zaradi tega so k računalničarjem pristopili ljudje, ki so odvisni od denarja takšnih raziskav, ki jih je opravljala raziskovalka in jim povedali, da to kar počnejo ni dobro, ker škoduje njihovim raziskavam. Seveda jim, ker se v njih obračajo ogromne količine denarja, dobička in če bi takšne raziskave zastonj opravljali računalniki, potem bi ljudje ostali brez denarja. Na tak način se dela in vzpodbuja to, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo in hkrati to, kar je uničujoče za življenje, ker se zavira napredek, razvoj, odkritja in na splošno vse, kar bi komurkoli odvzelo denar ali zmanjšalo dobiček. Takšnih primerov je ogromno in še zdaleč niso redki, kaj šele izjemni.

Drug primer s področja zdravstva, ki ga nam je prav tako omenil profesor, je primer iz ZDA, kjer so računalničarji ustvarili računalniški sistem, ki je v določenem primeru uporabe antibiotikov bolje postavil diagnozo in priporočil primerno zdravilo od samih zdravnikov, ki so na tem področju najboljši strokovnjaki. Zdravniki so se nato tako zbali za svoj 'ugled', torej za svoj denar, dobiček, da so na sodišču zahtevali in dosegli prepoved uporabe računalnikov pri postavljanju diagnoz, češ da se ne ve, kdo bo odgovoren za smrt bolnika, če se bo zdravnik odločil upoštevati predlog, ki ga je podal računalnik, kar je absurd. Tako se preprečuje kakršenkoli napredek, ki bi olajšal, izboljšal in podpiral življenje, samo zaradi denarja, dobička in torej kapitalističnega sistema.

Ostali takšni primeri, kjer ljudje zaradi kapitalizma zavračamo razvoj in s katerimi sem sam seznanjen, je na primer izum avtomobila na vodno gorivo, številna zdravila in postopki, ki z veliko uspešnostjo pozdravijo raka vseh vrst, tehnologija za brezžično pošiljanje in dostavljanje električne energije, dokaj enostavni generatorji električne energije z dovolj moči, da napajajo celotno gospodinjstvo, s pridobivanjem energije iz napetosti v ozračju ali iz zemlje in sonca, itd. Vse to se ne uporablja, ker bi s tem določene korporacije izgubile denar, dobiček. In ker denar in dobiček postavljamo in jemljemo kot vrednoto, ki je bolj pomembna od življenja, se takšno stanje sprejema in dopušča.

Zakaj tako slepo verjamemo v denar in kapitalizem, da nočemo in ne vidimo nobene druge rešitve? Je denar povezan z našim razmišljanjem in našimi občutki? Smo denarju podrejeni na enak način, kot smo podrejeni lastnim prepričanjem in občutkom? Zakaj se ne spremenimo? Zakaj še vedno gonimo eno in isto, vsak dan, vedno znova in kar naprej? To je značilnost robotov, značilnost norcev. Nekje sem slišal, da je norec tisti, ki kar naprej ponavlja iste vzorce, hkrati pa pričakuje drugačne rezultate. Ljudje vsak dan izvajamo enake vzorce, vedno znova in kar naprej, hkrati pa pričakujemo, da se bo svet (sam?) spremenil in da bomo živeli bolje. Ali pa tudi tega ne pričakujemo več, ker vdano ponavljamo ukaze v glavi, ki nam jih dajejo naša čustva in naša prepričanja? Postali smo roboti. Kako robotu razložiš, da je robot in ne živo bitje?

Čas je, da spoznamo življenje: www.desteni.org
Čas je, da sspremenimo sistem v takšnega, gi bo v ospredje postavil enost in enakovrednost življenja: www.equalmoney.org.