Dan 79 - Pozitivni občutki nas zaslepijo

Dan 78 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se izgubiti/odpraviti željo po sledenju pozitivnim občutkom in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to moja pravica, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem živim v mislih namesto v realnosti s tem, ko gledam samo na svoje občutke, misli, želje. Ko opazim in se zavem, da se upiram odpravi želje po sledenju pozitivnim občutkom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je sledenje in doživljanje pozitivnih občutkov zgolj drug del polarnosti doživljanja negativnih občutkov, ki slej kot prej pridejo za dobrimi, da se energije izravnajo. Zavedam se, da je veliko bolje, da se obema polaritetama izognem tako, da s samo-odpuščanjem odpravim željo po sledenju pozitivnim občutkom kot tudi vse negativne občutke. Obvezujem se, da bom odstranil vse želje po sledenju pozitivnim občutkom in hkrati vse negativne občutke s samo-odpuščanjem in samo-usmerjanjem v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamišljati si, kako bi se počutil v določenih situacijah, ob katerih bi si ustvarjal/bi doživljal pozitivne občutke. Ko opazim in se zavem, da si zamišljam sebe v situacijah, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram in skozi občutke tako, da dajem v takem trenutku pozitivnim občutkom večjo veljavo od sebe kot življenja, pri čemer pozabim na negativne občutke, ki jim sledijo, s tem pa si dopuščam spet zapasti v cikel, kjer dopuščam, da me usmerjajo pozitivni/negativni občutki. Obvezujem se, da se ne bom več zamišljal v situacijah, ob katerih bo doživljal/si ustvarjal pozitivne občutke, namesto tega bom uporabil samo-odpuščanje in se usmeril v dihu ob zavedanju, da je pozitivnim občutkom sledijo negativni in da je zame in za vse najboljše, da se to ustavim, da se bom lahko vedno usmerjal v dihu po zdravem razumu, brez motečih pozitivnih/negativnih občutkov.

Dan 51 - Pozitivna in negativna stran občutkov

Dan 50 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se dojemam in počutim ujetega, ker se ne morem družiti s prijatelji, da bi se ob njih sprostil in zabaval ter počutil pozitivno, sprejeto, varno in hkrati si odpustim, da se počutim/dojemam svobodnega, kadar se lahko družim s prijatelji in se ob tem počutim pozitivno. Kadar opazim in se zavem, da si želim družiti s prijatelji - se ustavim in diham. Zavedam se s tem izmikam svojim negativnim občutkom, strahu, samoti, žalosti, ki jih doživljam kadar sem sam ali z X/tujci. Obvezujem se, da se ne bom več izmikal negativnim občutkom kadar sem sam, ampak jih bom odpustil/odstranil s samo-odpuščanjem, kakor tudi pozitivne občutke, ko sem s prijatelji, ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se lahko samo ob prijateljih sprostim in pozabim na skrbi ter se počutim varno, sprejeto in veselo. Kadar opazim in se zavem, da iščem prijatelje, da bi se ob njih sprostil in počutil dobro/pozitivno - se ustavim in diham. Spoznal sem, da si želim druženja s prijatelji zato, ker nočem odstraniti pozitivnih občutkov, pri tem pa ne razumem, da doživljam zaradi tega negativne občutke takrat, ko sem sam. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal ustvarjati dobre/pozitivne občutke s hrepenenjem po druženju s prijatelji in z definiranjem druženja s prijatelji kot nekaj zabavnega/pozitivnega in ob druženju z njimi, ker razumem, da si s tem ustvarjam tudi negativne občutke, kadar se ne družim z njimi, namesto da bi se vedno usmerjal v dihu in bil stabilen.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da vedno, ko si želim/hrepenim po tem, da bi se družil/pogovarjal s prijatelji/X, ob tem v bistvu nočem odpustiti/odpraviti pozitivnih občutkov, ki jih ob tem doživljam, zato si tudi dopuščam, da se počutim negativno/žalostno/slabo/ujeto/jezno, kadar dojemam, da tega nimam, zato da bi se lahko kasneje spet počutil pozitivno/več kot/veselo. Obvezujem se, da si bom vedno odpustil in odpravil tako dobro/pozitivno stran občutkov, kot tudi slabo/negativno stran občutkov, ker se zavedam, da lahko edino tako ustavim polarnost uma, kjer skačem med pozitivnimi in negativnimi občutki.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se pozitivno/veselo, kadar najdem/dojamem/spoznam neko svojo točko in hkrati si odpustim, da se v nasprotnem primeru počutim negativno/jezno in se obsojam ter obupujem nad sabo, kadar dojemam, da nisem dovolj odkrit s sabo in da ne dojemam, ne spoznavam, ne najdem svojih točk/konstruktov in jih ne odpravljam učinkovito. Kadar opazim in se zavem, da se počutim veselo/pozitivno ob spoznavanju/razumevanju samega sebe ali ko se počutim negativno/slabo, kadar dojemam, da se ne spoznavam učinkovito in da ne dojemam/razumem sebe in svojih točk - se ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več dovoljeval ustvarjati pozitivnih občutkov, ko bom spoznal in dojel neko točko o sebi, in da si ne bom več dovoljeval ustvarjati negativne/slabe občutke, ko bom dojemal, da se ne spoznavam učinkovito in da ne odpravljam svojih umskih konstruktov učinkovito, ker se zavedam, da s tem sodelujem v umski polarnosti pozitivnosti in negativnosti. Namesto tega se bom usmeril z dihanjem in si odpustil in odpravil obe energetski polarnosti uma.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel odpustiti/odpraviti vseh pozitivnih občutkov, ker me je strah, da se bom potem vedno počutil slabo/negativno. Kadar opazim in se zavem, da si nočem odpustiti/odpraviti pozitivnih občutkov - se ustavim in diham. Zavedam se, da se z odpravo pozitivnih občutkov ne bom vedno počutil le še negativno, zato ker sem spoznal in razumem, da pozitivni občutki ne morejo obstajati brez negativnih in obratno, ker so drug od drugega nerazdružljivo odvisni, ker vedno nastanejo iz separacije in polarnosti uma, ker le tako lahko v sebi ustvarjam trenje in posledično energijo za obstoj uma/ega, namesto da bi se v vsakem trenutku usmerjal stabilno v dihu. Zato se obvezujem, da se bom vedno zavedal neizogibne povezanosti med pozitivnimi in negativnimi občutki in si vedno odpustil/odstranil obe plati, ker lahko le tako ustavim polarnost uma/ega in prehajanje med pozitivnimi/negativnimi občutki in se tako učinkovito, stabilno usmerjam tukaj v dihu v vsakem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti/dojemati se veselo/pozitivno/zagnano/samo-direktivno/ponosno, kadar dojemam, da sem napisal precej/dovolj/zelo dolg blog, ter da se počutim/dojemam slabo/negativno/žalostno/brezvoljno/manjvredno in osramočeno, kadar se dojemam in se mi zdi, da sem napisal prekratek blog. Ko se tega zavem - se ustavim, diham in zavedam, da sem s tem sodeloval v polarnosti pozitivnih/negativnih občutkov, namesto da bi se vedno usmerjal v dihu. Obvezujem se, da se ne bom več počutil/dojemal veselo/pozitivno/zagnano/samo-direktivno/ponosno, če bom dojemal, da sem napisal precej/dovolj/zelo dolg blog in da se ne bom več počutil/dojemal slabo/negativno/žalostno/brezvoljno/manjvredno osramočeno, če bom dojemal, da sem napisal prekratek blog. Namesto tega se bom usmeril v dihu in se ne obsojal/presojal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si nagrade v obliki dobrih občutkov, kadar dojemam, kot da sem nekaj dobro opravil in kadar sem ponosen nase in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem do nagrade upravičen in da mi pripada. Ko opazim in se zavem, da se želim nagraditi z dobrimi občutki, kadar dojemam, da sem nekaj dobro opravil  in/ali sem ponosen nase - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem sodelujem v krogu pozitivnih/negativnih občutkov, namesto da bi se vedno usmerjal v dihu in bil stabilen in učinkovit. Obvezujem se, da si ne bom več želel nagrade v obliki pozitivnih občutkov, kadar bom dojemal, da sem nekaj dobro opravil in/ali bom ponosen nase, ampak bom dobre občutke/ponos odpustil/odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu.

2011 - Sledenje svojim dobrim občutkom je slepilo

V življenju si želimo dobrih, "pozitivnih" in razburljivih občutkov, ker si želimo zanimivega, veselega in vznemirljivega življenja. Toda kaj se zgodi, ko pozabimo na našo samoodgovornost do lastnih občutkov in želja in začnemo verjeti, da so te posledica nekega zunanjega vpliva? Pa poglejmo.

Ljudje hitro pozabimo oz. se največkrat sploh ne zavedamo, da si želje in občutke ustvarjamo sami. Kot sem že kdaj razlagal, z ustvarjanjem misli (razmišljanjem) si prikličemo slike in spomine, ki so povezani z občutki, katere smo popredalčkali v dve polarnosti. Na eni strani imamo "dobre", "pozitivne" občutke in emocije, na drugi pa "negativne", "slabe". Ker smo večino časa neiskreni do samega sebe, začnemo verjeti, da si misli, čustva in občutke ne ustvarjamo sami, ampak da so to posledica nekega zunanjega dejavnika, nad čimer mi nimamo vpliva (= prelaganje odgovornosti). Nato začnemo težiti samo k izkušnjam, pri katerih si ustvarimo "dobre", "pozitivne" občutke in čustva. "Slabih" misli, čustev in občutkov pa se poskušamo izogibati. To pomeni, da se poskušamo izogibati dogodkov in izkušenj, ob katerih si ustvarjamo "slabe", "negativne" misli, čustva in občutke in se pri tem pretvarjamo, da nad njimi nimamo vpliva. Z malo zdravega razuma hitro ugotovimo, kako daleč resnično seže človeška neumnost v smislu prelaganja odgovornosti, celo za svoje lastne misli in občutke.

Če malo pogledamo okrog sebe vidimo, kako vsi ljudje iščejo zabavo in dobre občutke v nekih zunanjih manifestacijah, kot so športno navijanje, popivanje, iskanje "ljubezenskih" seksualnih priložnosti, gledanje TV-ja, nakupovanje, obrekovanje in tako dalje in tako naprej.

Razumeti moramo, da smo sami odgovorni za naše misli, občutke in čustva, s tem pa smo torej sami odgovorni za to, kako se počutimo, ne glede na okoliščine. Seveda se polovica Zemljanov, ki vsak dan strada, ne bo dobro počutila, ker občutijo fizično bolečino. Ne smemo torej zamešati fizičnih občutkov z energetskimi občutki, ki si jih sami ustvarjamo skozi misli in čustva.

Če torej ne prevzamemo odgovornosti za svoje misli ter občutke in sledimo ter težimo le k situacijam, ki nam navidezno ustvarjajo dobre občutke, potem se zaslepimo in postanemo egoističen robot, ki se ne zmeni za nič kaj drugega kot to, kje, kdaj in kako bo spet našel nek "dober občutek" v neki zunanji manifestaciji, namesto da bi prevzeli odgovornost zase in si prenehali ustvarjati misli in občutke in jih definirati kot slabe in dobre. Namesto tega je veliko bolje, če se osredotočimo na sedanji trenutek vsakega našega vdiha in izdiha in se naučimo uživati s samim seboj in biti zadovoljen s samim seboj v vsaki situaciji, tako da vedno počnemo stvari tako, da so njihove posledice najboljše za vse. Potem ne rabimo nobenih zunanjih dejavnikov, preko katerih bi si v neiskrenosti do samega sebe ustvarjali polaritetne energetske čustvene manifestacije, ki bi nas potem usmerjale namesto nas.

Poznamo pa tudi še večje (ne)umnost, ko recimo ljudje navidezno prevzamejo odgovornost za svoje misli in občutke in si začnejo zavestno ponavljati le tiste, ki so jih definirali kot "pozitivne" in "dobre". Tako vidijo le "pozitivno" realnost, tisto "negativno" (lakota, revščina, vojne, zlorabe...)  pa kar čudežno odmislijo in se je izogibajo, kot da to v resnici sploh ne bi obstajalo. Takšen človek ne bo nikoli prevzel odgovornosti zase in za to kar se v svetu dogaja in bo zato zgolj nadaljeval svoje zasanjano življenje, pri čemer bo v resnici podpiral svet, takšen kot je zdaj, poln zlorab in revščine, ker se ne bo zavzel za praktične rešitve, ki bodo to odpravile.

Ne sledite torej svojim samo-namišljenim "dobrim" notranjim občutkom oz. "notranjemu glasu", ki vam pravi to in ono in vas želi popeljati do nirvane in dobrih čustev in občutkov, razen če želite postati popoln samo-omejen robot lastnih umskih in čustvenih kreacij.

Pomagajte si z zavednim dihanjem, s samo-odpuščanjem, napišite si svoje miselne in čustvene vzorce na papir in naredite samo-korekcijo. Prevzemite odgovornost zase, nihče drug je ne more. Veliko primerov lahko najdete, kako to počnemo Destonijci. Skratka, ne dopustite si, da bi se še naprej slepili in bili neiskreni do samega sebe, ne bežite pred samo-odgovornostjo, saj vas bo to pripeljalo v obup in neželene situacije, v skrajnem primeru pa kakšno umobolnico. Tam vam z vsemi strupi, pardon, "zdravili", vsekakor ne bodo nič kaj pomagali, ker smo si naše umske motnje samo-zaslepljenosti sami ustvarili, kar pomeni, da si jih moramo tudi sami odpraviti s samo-iskrenostjo in samo-odgovornostjo. Z zunanjimi "zdravili" si jih lahko zgolj začasno potlačimo, kar negativne posledice še poslabša.

Uporabljajte naša predlagana orodja samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse in postanite praktivist za dostojno življenje vseh na Zemlji. Vse ostalo je zguba časa in denarja...