2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.