2012 - Samodirekcija

Ohranjanje samo-direkcije po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti' je nekaj, česar se moramo vsi naučiti, saj nas v vseh drugih primerih namesto nas usmerjajo naši samo-sprejeti predsodki, občutki, čustva, ideje in verovanja, ki vedno izhajajo iz našega sprejetega ega / osebnosti, kar posledično vedno vodi v zlorabo nas samih in Življenja na sploh. Skozi celotno zgodovino človeštva smo ljudje prelagali odgovornost za svoje misli, občutke in stanja na nekoga drugega, kar dokazujejo naše projekcije, ki jih v samo-iskrenosti z lahkoto opazimo že med samim pogovorom.

V svojem procesu sem (bolj ali man) vedno pozoren na to, da v samo-iskrenosti opazujem lastne misli in občutke zato, da razberem kdaj počnem neko stvar samo-direktivno, tako kot je najboljša za vse življenje v enosti in enakovrednosti, in kdaj nekaj počnem zaradi svojih dovoljenih in sprejetih občutkov, čustev, želja, predsodkov itd., ki izvirajo iz mojega ega in skozi katere se omejujem in si onemogočam, da bi vzpostavil popolno samo-direkcijo. Vse takšne moteče elemente potem po potrebi izpišem, da natančno ugotovim kako je nek umski konstrukt sestavljen, kje je njegov izvor, v katerih situacijah se mi sproža itd., glede na to pa lahko napišem samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Slednja je navodilo, kako bom vzpostavil samo-direkcijo naslednjič, ko bom v podobni situaciji (vedno po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti').

Najbolj moteči občutki v mojem procesu, s katerimi si največkrat odvračam pozornost od samo-direkcije in samo-iskrenosti, so: spolna vzburjenost / želja po spolnosti - orgazmu, 'dober' občutek vznemirjenosti / adrenalina ob zabavi (poslušanje glasbe, igranje iger ipd.), občutek strahu (ob samo-obsojanju in primerjanju z drugimi, nesprejemanju samega sebe itd.) in občutek odpora, kadar vzpostavljam samo-iskrenost in samo-direkcijo pri opazovanju lastnih umskih konstruktov (najbolj ko jih izpisujem v sklopu tečaja DIP).

Ugotovil sem, da pri vzpostavljanju samo-direkcije in samo-korekcije zelo pomaga, da si aktivnosti, ki jih želim narediti čez dan, zapišeš na seznam, vendar jim pri tem ne določim točnega časovnega okvira. Cilj naj bo le, da jih moramo dokončati isti dan, če pa si določimo točne časovne okvire se hitro zgodi, da jih ne izpolnimo, to pa vodi v samo-obsojanje. To pa pomeni, da v svojem procesu vzpostavljanja samo-iskrene samo-direkcije izvajamo samo-sabotažo, kar nima nobenega smisla in podaljšuje naš proces vzpostavljanja samega sebe kot enakovrednega, samo-iskrenega in samo-direktivnega živega bitja, ki se vedno ravna po principu 'Kar je praktično najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti'.