Vse kar povemo vedno izvira iz nas samih in prepogosto smo kot projektor, ki projicira sliko na platno, le da sami projiciramo naše besede (lastna prepričanja in predsodke) na nekoga/nekaj drugega (kar predstavlja naše platno). Slika na platnu izvira iz projektorja, ne iz platna, zato platno ni takšno, kot ga vidi projektor, kadar nanj projicira sliko. Platno je zgolj platno. Če nekoga označim za neumnega, to ne pomeni, da je ta človek neumen, temveč da projiciramo svojo definicijo neumnosti na nekoga/nekaj v našem okolju in s tem prelagamo odgovornost za to svojo projekcijo na nekoga/nekaj drugega. To je tako, kot če bi projektor projiciral sliko na platno in trdil, da je platno barvasto po svoji krivdi, slepil pa bi se pred tem, da sam projicira barvasto sliko na belo platno. V procesu samoiskrenosti in samokorekcije moramo biti vedno pozorni na lastne projekcije in jih odpravljati oz. redefinirati tako, da odražajo dejansko praktično stanje, ki velja za vse enakovredno in katerih posledice so praktično izmerljivo najboljše za vse življenje. Kadarkoli želimo nekomu nekaj povedati moramo to storiti tako, da sebe in njo/njega enakovredno podpremo pri samoiskrenosti ter samokorekciji. Cilj in posledica izgovorjenih besed pa mora predstavljati večjo učinkovitost udeležencev pri izvajanju praktičnih aktivnosti, ki so najboljše za vse življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar