11.11.2016

Dan 268 - Samoobsojanje in nesprejemanje samega sebe


Že od malega se zavedam svojega vzorca samoobsojanja in nesprejemanja samega sebe, do te mere, da se kot otrok nisem hotel fotografirati, ker me je bilo preveč strah, da bi na slikah samemu sebi (in drugim) izpadel čuden in da bi se počutil osramočeno. Skozi leta in predvsem z uporabo samoodpuščanja podobnih miselnih vzorcev sem te že do velike mere odpravil, ne pa povsem. Najbolj izrazito se mi ta vzorec še pojavi že ob sami misli na to, da bi si ogledal posnetek mene s televizije, ko sem se pred časom tam pojavil. Zato si bom ta posnetek pogledal še enkrat, da najdem izvor teh sodb in reakcij do samega sebe in jih odpravim. Omenjen posnetek je sledeč:



Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/pričakovati, da bom na vsakem posnetku videti neroden, grd, čuden, neprimeren in si na podlagi teh domnev ustvarjati strah, da sem se osramotil in da se bom ob ogledu posnetka počutil osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/pričakovati, da se mi je na posnetku pri govorjenju zatikalo in da se nisem jasno izražal in da je to sramotno in nekaj, kar me dela manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil med gledanjem svojih posnetkov razmišljati o tem, kako me bi/bosta pri ogledu istega posnetka dojemala/sodila moja starša, sorodniki, prijatelji, znanci in drugi in si predstavljati, na kaj vse bi lahko/bodo ti odreagirali z neodobravanjem, ne-sprejemanjem, nestrinjanjem, posmehom in obravnavanjem/presojanjem mene kot manjvrednega od njih zaradi nečesa, kar sem naredil/povedal. Ko opazim in se zavem, da pri ogledu/poslušanju svojega posnetka razmišljati o tem, kako me bi/bosta pri ogledu istega posnetka dojemala moja starša, sorodniki, prijatelji, znanci in drugi - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nepomembno, kako me (bi) pri ogledu/poslušanju posnetka dojemala starša, sorodniki, prijatelji, znanci in drugi, ker njihova mnenja/dojemanja ne spremenijo dejstva, da sem jaz kot živo bitje v vsakem primeru enakovreden vsem drugim, ne glede na to, kaj si drugi mislijo ali rečejo o meni, in da je vedno najbolj pomembno pri sprejemanju samega sebe in tega, kar počnem, to, da upoštevam, kakšen je (bil) moj namen in kdo sem (bil) v tem, ko sem nekaj počel, četudi to, kar sem počel, mogoče ni bilo izvedeno najboljše in sem naredil kakšno napako ali se zmotil ali ne dosegel zadanega cilja. Zato se obvezujem, da se bom pri gledanju/poslušanju svojih posnetkov ali poslušanju mnenj/sodb/kritik in tudi posmehovanja drugih vedno zavedal dejstva, da je pomemben predvsem moj namen in kdo sem bil pri tem in da se zato moram vedno sam sprejemati in se podpirati pri tem, kar počnem, tudi tako, da opazujem, kaj vse sem naredil dobro in da ne razmišljam o tem, kaj vse bi lahko drugi dojeli kot ne dovolj dobro, slabo, neustrezno, sramotno, itd.

V zgornjem samo-odpuščanju sem zadel bistvo oz. misli, s katerimi sem si ustvarjal strah/odpor do ogleda posnetka. To sem opazil že med pisanjem, ko sem se pomiril od živčnosti, ki sem si jo ustvaril pred pisanjem, ko sem poskušal pogledati posnetek, pa sem postal preveč živčen in začel raje pisati. Zdaj, po izgovorjavi zgornjih samoodpuščanj, je bila razlika v mojem doživljanju sebe ob ogledu posnetka precej drugačna in veliko bolj sproščena. Pred tem si posnetka nisem drznil pogledat in sem ga na vsak način raje hotel ustaviti, ker sem se presojal in me je bilo strah, da me bo zaradi tega sram samega sebe. Po pisanju samoodpuščanj pa sem posnetek gledal z lahkoto. Na začetku in enkrat vmes sem še doživel rahlo živčnost/strah, ko sem v mislih začel pričakovati, da se na posnetku ne bom dobro izrazil, pa sem potem zadihal in se takoj zavedal korekcije, ki sem jo zgoraj napisal. Z definicijo korekcije sem zaenkrat zadovoljen in mislim, da bo tudi v morebitnih drugih bodočih podobnih primerih ustrezna in učinkovita.

Ni komentarjev:

Objava komentarja