Na splošno opažam, da se ljudje ne držimo načel, da jih zelo redko omenjamo in da se niti ne sprašujemo, kakšna načela so najboljša za vse nas. Velika večina se ravna zgolj po svojih občutkih in strahovih in deluje le v svojo osebno korist, marsikdaj tudi takrat, ko to ni na prvi pogled očitno. Zato je pomembno, da se zavedamo pomembnosti načel, da vemo, po kakšnih načelih se sami ravnamo in da so ta načela takšna, da z njihovimi posledicami nikomur ne delamo škode in nikomur ne jemljemo dostojnega življenja, ampak podpiram druge tako, kot bi želeli da drugi nas. Transparentnost delovanja je zelo pomembna, kot sem že pisal. Kdor ne postavlja osebnih interesov pred vse druge, s tem nima problemov. Človek se ne more dolgo skrivati pred ljudmi, ki so samo-iskreni in znajo opazovati soljudi pri obnašanju, govorjenju in pisanju. Pisanje razkrije marsikaj o človeku, zato je tudi pomembno, da samega sebe spoznamo skozi pisanje in si tako pomagamo odpravljati vzorce, ki ne podpirajo nas samih kot tudi ne drugih. Vsak politik, torej vsak človek, bi moral voditi in vzdrževati svoj javno dostopni spletni dnevnik, iz katerega bi bilo razvidno, ali so njegove namere dejansko poravnane s tem, kar je najboljše za vse nas ali ne. A kot sem ugotovil, ego, ki skrbi le zase in svoje osebne težnje na račun dostojnosti drugih, bo imel s takšno prakso ogromno težav, kar je razumljivo.
Kaj sploh pomeni beseda politika? Ob njej se večina takoj 'zgrozi', ker se jim ob besedi sprožijo močna čustva, povezana s spomini o ljudeh, ki so bojda politiki. Takšne reakcije mi niso bile v podporo, ker so mi preprečevale, da bi politiko sploh raziskal, jemal resno in jo obravnaval kot nekaj uporabnega. Torej definicija:
Politika - "znanost upravljanja", po Aristotelu: "državne zadeve". Pridevnik: političen (iz latinščine: politicus): "od prebivalcev ali države". Šele kasneje se pomen besede politika začne uporabljati v smislu "izbirati strani v politiki strank".
V osnovi torej beseda pomeni upravljanje na družbenem nivoju, ki torej ne vključuje samo nas osebno, ampak širšo družbo. To počnemo torej vsi. Vsi smo politiki. Vse se začne v družini, ko z nami politično upravljajo starši in drugi, nato pa mi z našimi otroci. Politiko izvajamo v službi itd. In kaj je torej tako groznega s politiko? Nič, grozni so večinoma ljudje, ki naj bi upravljajo z državno politiko, čeprav v resnici upravljajo večinoma le z osebno, ker stremijo le k osebnim interesom. Saj to počnemo vsi, če smo samo-iskreni, ljudje na bolj vplivnih položajih imajo zgolj moč, da naredijo več škode. Kaj je torej rešitev? Jamranje? Protestiranje? Še več jamranja? Obup, torej? Samo-odgovornost in zgledno ravnanje! No vidite, saj vsi vemo in znamo, samo težko gre iz ust, kaj šele od rok. Pa smo spet pri pisanju. Težko se je spremeniti, če sploh ne vemo dobro, kako delujemo in zakaj, zakaj smo tako sebični in pasivni, zakaj nas je strah delovati v dobro vseh, ne samo sebe. Sam vedno bolj ugotavljam, kako težaško je biti sebičen. Potrebno je veliko naporov in energije, da spletkarimo, da se lažemo in zavajamo, da nas ni sram, ko dopuščamo zlorabe itd. To ni lahko delo, to je izjemno težaško delo in zanimivo je, koliko ljudi pri tem še vedno vztraja. Sploh v pasivnosti in apatičnost. Ampak nič ne de, dlje kot čakamo s samo-korekcijo, bolj tonemo v nevzdržne posledice. Ljudem lahko odpremo vata in pokažemo, kako je lahko bolje, vendar nihče ne more stopiti skozi vrata namesto nas. Vso trpljenje na Zemlji si ustvarjamo sami, vsak posebej in hkrati vsi skupaj. Prej kot bomo spoznali, da moramo spremeniti lasten odnos drug do drugega tako, da bodo vsi naši odnosi temeljili na enakovrednosti in dostojnosti življenja vseh, prej bomo rešili vse probleme. Seveda pa lahko tudi še čakamo. Čakamo, da bo slabše in bolj grozno. Večina se s tem še strinja - v dejanjih, čeprav mogoče ne v mislih. Ampak edini odgovor je na dlani: praktična samo-odgovornost in zgledno ravnanje. Pa začnimo...
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nimam dovolj izkušenj za politično delovanje. Spoznal sem, da s tem zgolj sabotiram samega sebe pri stvareh, ki so pomembne za vse nas. Ko opazim in se zavem, da se sabotiram z izgovorom, da nisem dovolj izkušen - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem nisem v podporo, zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal izgovorov, namesto tega bom stremel k samo-izpopolnjevanju in zglednemu ravnanju tudi v političnem delovanju.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi politike kot sebične, grozne, slabe ljudi, namesto da bi pogledal samega sebe videl, kako sem sam lahko bolj zgleden. Ko opazim in se zavem, da se jezim na politike in da jih sodim kot sebične, grozne, slabe ljudi - se ustavim in diham. Zavem se, da so politiki prav tako zgolj le ljudje z lastnimi življenjskimi zgodbami in problemi in da sem sam prav tako zelo sebičen, kadar jih sodim samo zato, ker je to tako enostavno in ker so temu bolj izpostavljeni. Obvezujem se, da se ne bom več jezil na politike in jih sodil kot sebične, grozne in slabe ljudi. Namesto tega bom pogledal svoje vzorce obnašanja in jih popravil tako, da bom deloval čim bolj zgledno in da bom tudi v podporo drugim.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastno samo-odgovornost za politiko prenašati na druge politike, zato da se meni ne bi bilo treba udeleževati so-ustvarjanja družbenih odnosov. Zavedam se, da sem si s tem odvzel vsakršno možnost soodločanja in da je to tudi vzrok za to, da je praktično cel planet v krizi, ker vsi prelagamo odgovornost na druge. Ko opazim in se zavem, da prelagam lastno so-odgovornost na druge politike - se ustavim in diham. Obvezujem se, da ne bom prelagal odgovornosti za so-ustvarjanje družbenih odnosov na druge in da bom sam deloval samo-odgovorno in zgledno po principu "če ni dobro za vse, ni dobro za nikogar" in "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam".
Večinoma ljudje, ko začnemo razmišljati o družbenih spremembah, ki so potrebne, pademo v nekakšen občutek obteženosti v smislu, sistem je tako velik, mi pa tako majhni, kako bomo sploh kaj spremenili? Nemogoče, Predolgo bo trajalo itd. Danes pa sem spoznal, kako enostavno je dejansko vse skupaj. Prvič: spremenimo lahko tako ali tako le sebe, svoje obnašanje in s tem zgledno stojimo za principi, ki so najboljši za vse. Vendar, kaj to dejansko pomeni, da spremenimo sebe? Drugič: Spremeniti moramo zgolj odnose, ki jih imamo najprej s samim sabo in nato z vsemi ostalimi, s katerimi so-ustvarjamo. Spremeniti moramo načela, po katerih gradimo lastne odnose do sebe in drugih. Ko sem pogledal stvari s tega zornega kota, je vsa teža gromozanskosti sistema, ki ga moramo spremeniti, odpadla. Zakaj? Zato, ker si to lahko predstavljam, ker se s takšnim videnje lažje poistovetim. Recimo: Če sem prej gledal na politike kot na ljudi, ki imajo več vpliva kot jaz in jih sodil, potem sedaj spremenim svoj odnos do njih tako, da sebe vidim ko njim enakovredne. Če sem si prej ustvaril odnos do samega sebe v smislu, nimam dovolj izkušenj, nisem pravi za politika, potem sedaj ta odnos do sebe spremenim in ga popravim tako, da se bom z njim podpiral, v smislu: deloval bom po načelih, ki so vsem v korist in tako, da bom uporabil vsako priložnost, da se izpopolnim in postanem bolj učinkovit in se preverjal, da bom deloval zgledno in da bom drugim v podporo pri lastnem vzpostavljanju principov, ki so najboljši za vse nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar