Prikaz objav z oznako iluzija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako iluzija. Pokaži vse objave

9.17.2014

Dan 171 - Realnost vs iluzija - kdo bo koga?

Ljudje se večinoma slabo zavedamo, kako zelo pogosto si dovolimo, da si v svojem umu ustvarjamo iluzorne umske konstrukte, ki temeljijo predvsem na naših čustvih. To pomeni, da stvari, dogodkov in odnosov z drugimi ljudmi ne vzamemo / dojemamo preprosto takšne, kakršni so, ampak si ob njih v našem umu ustvarjamo še dodatne miselne in čustvene iluzije. To lahko najbolj očitno opazimo v odnosih med moškimi in ženskami. Dva naključna človeka, moški in ženska, se po naključju srečata in se malo razgovorita. Pri tem sproščeno uživata. Med tem na primer moškemu, ki se tega večinoma niti ne zaveda dobro, iz podzavesti že udarjajo seksualna poželenja, zato postane pozoren na to, če obstaja mogoče kakšna možnost za seks. Ženska se med pogovorom večkrat nasmehne, ker uživa v pogovoru, moški pa si začne to iluzorno interpretirati tako, da verjame, da je ženski všeč in da ga zapeljuje. Potem se razideta in moški si pod vplivom čustev poželenja in občutka večvrednost, ker se mu je ženska nasmihala, začne ustvarjati razne domišljijske iluzije o tem, kako je ženski všeč in kako jo bo osvajal in mogoče z njo celo seksal. Ker na srečo ima njeno številko, jo čez nekaj dni pokliče in gresta na pijačo. Seveda moški, ves pod vtisom svojih prej ustvarjenih iluzornih predstav in čustev, do ženske pristopi bolj samozavestno in jo prične osvajati in bolj ali manj posredno nagovarjati na seks. Ženska pa o tem do zdaj recimo sploh ni razmišljala, zato ga užaljeno zavrne, saj noče imeti opravka s seksualnim obsedencem. Moški posledično brez, da bi se tega dobro zavedal, od občutka superiornost in poželenja preide v nasprotno polariteto občutkov, kjer se počuti manjvredno, razočarano in jezno, ker ni dobil tega, kar si je iluzorno predstavljal in želel. Seveda je lahko vloga spolov tudi obrnjena. Dejstvo je, da si znamo podoben primer vsi predstavljati, če ga že nismo ravno doživeli.

Na podoben način si ljudje ustvarjamo iluzorne predstave v umu do večine stvari, pri čemer si pozitivna in negativna čustva večinoma ustvarjamo avtomatsko, brez da bi se tega sploh dobro zavedali. Pa nam to resnično koristi? Nam takšna čustvena nihanja in napačne predstave o realnosti kdaj pridejo prav? Po do sedanjem analiziranju svojega življenja lahko mirno rečem, da mi kaj takega nikoli ni prišlo prav, ker sem se s takšnim iluzornim zapletanjem v lasten um in lastna čustva vedno zgolj in samo oddaljil od realnosti in se pred njo slepil, s čimer sem v svoji neposredni okolici zgolj povzročal konflikte in se počutil razočaranega, ko stvari niso šle / izpadle tako, kot sem si to iluzorno zamišljal v svojem umu. Zakaj za vraga sem torej to sploh počel?

Ljudje se tako avtomatično obnašamo zato, ker se večinoma podrejamo svojim čustvom, kamor spadajo tudi poželenja, brez da bi se sploh zavedali, da si jih sami ustvarjamo in kako to počnemo. Tako si recimo ustvarimo občutek vzburjenja, poželenja in večvrednosti, kadar nam nasprotni spol nameni pozornost, za katero menimo, da nam je primanjkuje. Nato si v domišljiji namislimo vse mogoče situacije, v katerih bi se počutili še bolj čustveno pozitivno - in že nas odnaša v domišljijo, ki nima nobene praktične veze z realnostjo. Prav tako se do sedaj skoraj nihče ni zavedal, da sta obe polarnosti čustev, ki jih občutimo in delimo na pozitivna in negativna, vedno neločljivo povezani med seboj. Zato je neizbežno, da bomo kot posledico tega, da smo si v nekem trenutku ustvarili pozitivno čustvo, posledično v prihodnosti občutili tudi nasprotno polariteto tega čustva, ker se na tak način čustvena energija uravnoveša po naravnem zakonu. Tako se, kadar čustvujemo, nehote priklenemo na čustveni vlak smrti, kjer se enkrat počutimo pozitivno, veselo in "živo", spet drugič pa negativno, jezno, depresivno, žalostno, itd. Kadarkoli čustvujemo, smo lahko prepričani, da bo temu tako in da polarnosti energetskih čustev ne bomo mogli ubežati. (Sem preveril na lastni koži.) Vsaj tako dolgo ne, dokler si bomo ustvarjamo kateregakoli od pozitivnih ali negativnih energetskih čustev. Zakaj je temu tako?

Najbolj enostavno bo, da si pogledamo naslednji primer človeka, ki si je ustvaril čustvo sreče ob ustvarjeni iluziji "lepote" in čustvo gnusa ob posledični avtomatski definiciji "grdote". V naravi, v fizični realnosti, so stvari takšne, kot so. Potem pa pride človek, ki je začel definirati pisane sveže rožice kot nekaj "lepega" in "privlačnega", zato si posledično ob tem ustvari pozitiven občutek sreče, kadar ga obdajajo pisane, sveže "lepe" rožice. Ker se ne zaveda, da si je ta občutek ustvaril sam, si napačno predstavlja, da so za ta njegov občutek sreče krive prav te pisane, sveže "lepe" rožice. Nato pa pride dan, ko zaradi prevelikega onesnaževanja vse rožice na njegove vrtu ovenijo in se posušijo. Ko ta človek pogleda takšne posušene, rjave rožice, ugotovi, da se prav nič ne skladajo z njegovo definicijo pisanih, svežih rožic, ki jih je označil za "lepe" in "privlačne", zato se mu zdijo "grde", "odbijajoče". Zato se neizbežno in nehote počuti ravno nasprotno, obda ga gnus. S tem se dela nesrečnega in žalostnega, čeprav v svojem nerazumevanju samega sebe verjame, da ga takšnega delajo prav te, "gnusne" rožice. Tako zelo pade v depresijo, da nerazumnega onesnaževanja sosednje tovarne, ki je rožice zastrupilo, sploh ne opazi, ker je preveč zaposlen s svojo žalostjo, na katero se je nevede in neizbežno sam obsodil v tistem trenutku, ko je pisane, sveže rožice označil za "lepe" in si ob tem ustvaril pozitiven občutek sreče. Da bi problem "rešil", se odseli drugam, stran od tovarne, ker se mu to zdi najbolj enostavno. Ne zaveda pa se, da ni naredil nič, ker je svoj problem dojemanja rožic odnesel s seboj, kjer ga bo doživel še enkrat in vedno znova, problem onesnaževanja tovarne pa je pustil kar tam, ker mu je bolj pomembno "odpravljanje" lastnega problema žalosti in depresije ob gledanju "grdih" rožic, čeprav se sploh ne zaveda, kako si je takšno čustveno stanje ustvaril. Če si ga ne bi, bi lahko pomagal odpraviti problem onesnaževanja tovarne, namesto da beži pred samim seboj.

Bodimo samo-iskreni in se zazrimo vase, ter v svojem življenju poiščimo par primerov, kjer smo občutili kakšnega od pozitivnih ali negativnih čustev. Za vsako čustvo, ki smo si ga kdaj ustvarili, lahko najdemo v svojem življenju primer, ki je podoben zgornjemu, v smislu neizbežnega doživljanja obeh polarnosti čustev, saj lahko hitro ugotovimo, da smo vedno doživljali obe strani čustev - tako pozitivno, kot negativno. Mnogi ljudje bi rekli, da so prav čustva ta, ki nas delajo "žive", med tem ko se sploh ne zavedajo, na kakšen način in zakaj si jih ustvarjajo in kakšne posledice imajo čustva na življenje človeka, ki se jim podreja. Po večletnem samo-iskrenem pregledovanju lastnega življenja lahko mirno rečem, da mi takšen čustveni vlak smrt ni nikoli koristil, saj sem mu bil popolnoma podrejen, pa še ostali so mi lahko posledično 'prali možgane', ker nisem imel kontrole nad samim seboj in nad lastnim ustvarjanjem čustev, saj se niti nisem zavedal, da si čustva prav sam ustvarjam.

Zakaj bi se torej do smrti podrejali čustvenim turbolencam z neprestanim skakanjem iz pozitivnih v negativna čustva in spet nazaj in spet naprej in gor in dol, kjer nas premetava naokrog kot kakšen sod po razburkanem morju lastnih čustev, dokler ne treščimo ob kakšne skale in ostanemo pohabljeni do smrti, ker nad sabo nikoli nismo zares imeli nadzora? Je to sploh mogoče, da se človek ne podreja čustvom? Je mogoče, da človek živi tako, da si čustev sploh ne ustvarja? A ni tak človek potem zombi? Živi mrtvec, vedno istega obraza, istega izraza, brez veselja, brez zagona, brez vizij in radosti? Ne, daleč od tega. Ljudje smo živi mrtveci predvsem sedaj, ko se podrejamo lastnim čustvom, da nas premetavajo sem in tja, ker se ne zavedamo, da si jih sami ustvarjamo in da jih lahko zato sami usmerjamo in ustavimo. Zase še ne morem trditi, da imam vsa čustva pod nadzorom in da si jih nikoli ne ustvarjam. Lahko pa povem, da sem se uspešno znebil že mnogih čustvenih reakcij in iluzornih umskih definicij, s katerimi sem se omejeval in si predvsem grenil življenje. In z gotovostjo lahko trdim, da mi še za nobeno odpravljeno podrejenost čustvom in iluzorno miselno definicijo (čemur lahko na kratko rečemo umojeb oz. mind-fuck) ni žal, ker se sedaj veliko lažje, bolj sproščeno in bolj svobodno izražam. Predvsem pa si veliko manj dopuščam, da bi me kaj vrglo s tira (ki si ga sam postavljam) v morje čustvene nestabilnosti. Tako sem s seboj veliko bolj in vedno bolj zadovoljen, ker uživam v svojem izrazu med tem, ko se posvečam stvarem, ki mi resnično koristijo. Pa ne samo meni, ampak vsemu življenju, ker sem se v življenju posvetil iskanju in implementiranju rešitev, s katerimi bomo lahko vsem zagotovili dostojno življenje. Živimo namreč v svetu, kjer se večina ljudi podreja svojim čustvenim turbolencam, ki so seveda vse po vrsti iluzorne in sebične, zato pa imamo povsod toliko zlorab in trpljenja. To lahko odpravimo predvsem z uporabo orodij zavednega dihanja, samo-iskrenosti in samo-odpuščanja z vsakodnevnim pisanjem in s pomočjo vztrajne samo-korekcije v praksi. Več o teh orodjih se lahko naučite na brezplačnem spletnem tečaju na tej povezavi, ki je zaenkrat na voljo zgolj v angleščini. Priporočam ga vsem, ki se nočejo do smrti podrejati lastnim čustvenim turbolencam in se z njimi omejevati in si greniti življenja. Lahko kaj izgubite, če vsaj poizkusite? Čisto nič, razen kakšne depresije, občutka manjvrednosti, strahu, jeze, obupa ali kaj podobnega. Če vam ta čustva ustrezajo, potem v teh orodjih in tečaju verjetno ne boste videli posebne vrednosti. V slednjem primeru ste vsaj ugotovili ali pa dobili potrditev, da ste neke vrste avto-mazohist. S tem v vsakem primeru tega bloga niste prebrali zamanj. Krasno.

2.06.2012

2012 - Poslanci / politiki so odgovorni za narodov blagor, ne?

Poslani politiki so navadni ljudje, popolnoma enakovredni kateremukoli drugemu živemu bitju, in že zaradi tega niso popolnoma nič bolj odgovorni za razmere v neki državi ali pa na svetu kakor jaz in ti ali katerikoli drug posameznik. Ljudje se neprestano izmikamo odgovornosti nad samim sabo in jo prelagamo na nekoga drugega, ker delujemo po egoističnih principih, ki jih vase vcepljamo skozi kapitalistični sistem in ideologijo deli in vladaj. Politika se ne dogaja le v parlamentu med poslanci, ampak je del vseh nas v vsakem trenutku našega življenja, kjer skozi svojo politiko usmerjamo in podpiramo lastna dejanja ter stanja družbe, ki nastanejo kot posledica naše politike. Ta pa je danes vselej egoistična in zblojena. Dandanes praktično nihče več ni popolnoma samo-iskren, saj nihče ne vidi praktične realnosti, ampak so vsi zatopljeni v svoje občutke in ideje o tem, kaj bi sami želeli samo zase. Eden izmed Destonijcev je zapisal, da je zdrav razum danes tako redek, da že skoraj predstavlja nadčloveško moč, ki jo imajo le super-ljudje. Vse to je posledica zablod, ki se jih ljudje oklepajo skozi svoje mislih, občutke, spomine, predsodke, ideje itd.

Pred kratkim so bile volitve na katerih je zmagal Zoran Janković, na položajih pa bodo kot vedno ostali isti ljudje, ki vsake toliko malo zarotirajo, da vsakdanjemu človeku ni preveč očitno, da je demokracija le ideja o vladanju ljudstva, ki še nikoli v zgodovini človeštva ni zares obstajala. Glavno besedo ima vedno denar in ta je tisti, ki odloči volitve in vodilne položaje. Politika vsakega človeka je vedno določena in pogojena s tem, koliko denarja ima. Pohlep razdvaja ljudi, da lahko najbogatejši vladajo po principu deli in vladaj. Zato moramo v samo-iskrenosti spoznati svojo samo-odgovornost do tega, kakšen odnos in kakšne ideje smo si ustvarili do denarja. Več kot očitno so te ekstremno egoistične in zlonamerne do soljudi, kaj šele do ostalih živih bitij, ki so nam vsa do zadnjega popolnoma enakovredna, mi pa jih ponavadi kar prezremo. "Baš nas briga!", je reklo ljudstvo in še enkrat ponovilo svoje vsakdanje vzorce zlorab Življenja na vseh področjih. "Tudi vam bomo pomagali!", pa pravimo Destonijci, saj iz lastnih primerov zelo dobro razumemo, kako hudo je, če si suženj svojih lastnih občutkov, predsodkov, navad in ostalih umskih sistemov, ki zasužnjujejo ljudi. Sami smo že zbrali dovolj samodirekcije in samozaupanja, da odločno zavračamo vsakršne zlorabe življenje in to dokazujemo z lastnim praktičnim zgledom. Kdor je že tega zmožen se nam bo pridružil, kdor pa še ne, pa naj bo pozoren na to, da se ne bo sam obsodil na to, da zanj v enosti in enakovrednosti življenja ni prostora. Tudi takšni se bodo našli. Še dobro, da ljudje odmremo sami od sebe.

Danes ljudje verjamejo, da so denar in ostale stvari, ki so potrebne za dostojno življenje vseh, redka dobrina. To pa kaže na to, da skoraj nihče več ni sposoben razumeti osnov matematike ter ločevati med praktičnim resničnim svetom in namišljeno iluzijo. Bogatim voditeljem je to všeč, ker tako z lahkoto vse vlečejo za nos. Zato si Destonijci prizadevamo deliti svoja spoznanja in dejstva o realnosti, da bomo lahko odpravili trpljenje in zlorabe življenja, ki jih ljudje sami ustvarjamo zaradi lastne neumnosti ter neiskrenosti do samega sebe. Prizadevamo si čimbolj približati ljudem zdrav razum in samo-iskrenost, ker smo ljudje brez tega le robot, ki ubogljivo in brez pomislekov ponavlja to, kar so nas naučili drugi. Prav tako moramo vedno biti pozorni na to, da smo odprti za nova spoznanja in da takoj vpeljemo v lastno življenje tista, ki so v samo-iskrenosti preverjeno boljša za vse nas.

Torej, nekaj samo-iskrenosti o fizični realnosti:
1. Denar je iluzija, namišljen element trgovanja.
2. Surovin in dobrin na Zemlji je dovolj za vse v velikih presežkih*, vendar tičijo v rokah ljudi, ki jih želijo menjati za denar, kar pomeni, da so vsi revni ljudje namerno prikrajšanih za dostojno življenje, ker pač nimajo denarja, ker se pač niso rodili enemu izmed 10% najbolj bogatih egoistov na svetu. (Da, vsi ki razumemo slovensko in tole lahko beremo, spadamo v teh 10%.)

*Razen fosilnih goriv, ki jih lahko brez težav že sedaj zamenjamo z obnovljivimi in naravi prijaznimi, če odmislimo namišljen problem o pomanjkanju denarja ter ko odpravimo potrebo korporacij po ohranjanju zaslužka.

V predlaganem Enakovrednem Denarnem Sistemu bomo vsem zagotovili enakovreden dostop do vseh dobrin in tako bomo lahko vsi živeli kot milijonarji. Upokojili se bomo lahko že pri 25. letu in potem počeli karkoli nas bo zanimalo in bo v skladu s tem, da je vse Življenje Enostno in Enakovredno. Ne le, da je to možno, ampak je tudi dokazano in matematično preverjeno izvedljivo, takoj ko se bomo ljudje strinjali, da želimo uvesti sistem, ki bo najboljši za vse Življenje, ne le za par najbogatejših egoistov.

Toda, kako na razumljiv način to pokazati človeku, ki ne obvlada niti osnovne matematike, ni samo-iskren in je suženj svoje vsakdanje rutine, ki jo ponavlja vedno znova in znova ter se vsak dan predaja vedno istim občutkom, čustvom, idejam in predsodkom, ki ga omejujejo, ga zaslepljujejo in mu popolnoma onemogočajo samodirekcijo? Z lastnim zgledom! To počnemo Destonijci. Mase ljudi so grozovito poneumljene, podjarmljene in zaslepljene s svojimi lastnimi egoističnimi mislimi, čustvi ter občutki, ki jim slepo sledijo ter katere so prevzeli od svojih prav tako podjarmljenih prednikov ter kakopak televizije in drugih medijev, preko katerih najbogatejši egoisti vsak dan znova utrjujejo svoje položaje s tem, da v ljudi vcepljajo egoistične principe in ideje, preko katerih potem vladajo po principu deli in vladaj. Separacija v ljudeh in med ljudmi je ogromna, saj se kar naprej poudarjajo polarnosti in razlike (lepo-grdo, dobro-slabo, vojna-mir, veselo-žalostno...), s čimer se ustvarja trenja in napetosti med ljudmi, ki so pogosto že tako popolnoma samo-razdvojeni, da ne zdržijo niti minute več v miru s samim sabo, ker jih razdvojen um vleče na vse strani. Nekateri danes že dejansko verjamejo, da ni miru brez vojne. Bog si pomagaj! Vse to pa se na koncu opravičuje z idejo o potrošnikovi 'svobodi izbire', ki je v resnici popolna zabloda in utvara, v kateri ljudje iščejo svojo srečo. Če nisi v vsakem trenutku zadovoljen s samim sabo, tudi in še posebej takrat ko si sam in ko ničesar nimaš, potem si razdvojen in iščeš svojo srečo v okolici in tam je ne boš nikoli našel, ker je izvor vseh naših problemov in zablod vedno v nas samih, vzrok za našo nesrečo in nezadovoljstvo je vedno v nas samih. Naših miselnih zablod in čustvene odvisnosti pa ne moremo popraviti in odpraviti kar čez noč, saj smo si naš umsko-zavestni sistem ustvarjali, ga dopuščali in sprejemali vase skozi vse naše življenje, zato je precej zapleten. Ravno v ta namen smo Destonijci razvili spletni tečaj, ki ga tudi sam opravljam že 2 leti, skozi katerega se naučimo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in učinkovitih orodij za samo-korekcijo. To je proces, ki traja od 7-14 let in katerega ne moremo učinkovito opraviti zgolj sami, brez pomoči drugih. Preveč smo se slepili skozi celo naše življenje in zgodovino človeštva, da bi lahko vse naše zablode sami popravili v nekaj dneh. Mnogo ljudi je strah samo-iskrenosti in samo-odgovornosti, saj globoko v sebi vedo, da so v preteklosti storili veliko (ne)umnosti in se za njih obsojajo, ker tudi vedo, da zanje nikoli niso zares prevzeli samo-odgovornosti. Na tem mestu je pomembno spoznati orodje samo-odpuščanja, ki nas reši vseh preteklih bremen, da se lahko učinkovito posvetimo sedanjosti in temu, kakšni želimo biti v popolni samo-direkciji. Zaradi podobnih strahov veliko ljudi nikoli ne prebije ledu in se zato zatrejo do smrti, največkrat z alkoholom in ostalimi zatiralci življenja. V tečaju DIP pa drug drugemu pomagamo spoznati, da so vse te umske zablode le utvare v naših glavah, ki jih lahko preprosto odstranimo, namesto da se z njimi poistovečamo. Tako na zabaven način hodimo skozi proces samo-korekcije in se smejimo lastnim umotvorom, s katerimi smo si grenili in zapletali življenja. Vsak študent si lahko izbere svojega mentorja, ki mu je všeč, lahko pa to prepusti drugim. Tako lahko kadarkoli vpraša za nasvet in zaprosi za pomoč pri svojem procesu samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije po principu kar je najboljše za vse Življenje v Enosti in Enakovrednosti in vsi bomo z veseljem pomagali z lastnimi primeri samo-korekcije. Z gotovostjo lahko trdim, da je do sedaj še vsakemu, ki se je v tečaj vpisal, ta bil v izredno pomoč na vseh področjih življenja, tudi meni. In tudi tebi bo, če boš le želel storiti nekaj dobrega zase, s tem pa tudi za vse nas, saj bomo s tvojo pomočjo lahko še hitreje ustvarili sistem, ki bo dejansko praktično najboljši za vse Življenje. Če si tečaja ne moreš privoščiti, lahko zaprosiš za sponzorstvo, vendar moraš prej pokazati in dokazati svoj interes, da si dejansko želiš pomagati in hoditi proces samo-korekcije. Za več informacij lahko obiščeš Desteni forum ali pa kar vprašaš mene.

Vsak izmed nas se v vsakem trenutku lahko odloči samo med tem, ali bo samo-iskren in bo samo-direktivno delal tako, kot je najboljše za vse Življenje, ali pa bo suženj svojih zablod in bo Življenje zlorabljal. In resnično svobodo predstavlja le prva možnost, saj le ta nima destruktivnih posledic. Kdor zlorablja Življenje, bo vedno občutil posledice le-tega na lastni koži, prej ali slej. Destonijci pa bomo ta proces še pospešili in ojačali, da bomo ljudem pomagali hitreje spoznati, da se zloraba Življenja v nobenem primeru ne izplača, saj lahko brez težav vsi živimo dostojno in zabavno življenje, brez da bi pri tem drug drugega omejevali in zlorabljali. Če vsaj del naših spoznanj že razumeš te vabim, da se nam pridružiš in tudi ti začneš z lastno preobrazbo v samo-direktivno in samo-iskreno živo bitje, da boš neomejen/a na vseh področjih vedno podpiral/a to, kar je najboljše za vse nas. To je edini samo-direktivni smisel življenja, ki je najboljši za vse in s tem tudi za vsakega posameznika, s katerim bomo z gotovostjo zagotovili vsem nam, kjerkoli že smo, da bomo vedno živeli dostojno in zabavno življenje.

Kdor pa temu nasprotuje bo izumrl skupaj s svojim sovraštvom do lastnega življenja.