6.15.2014

Dan 145 - Nežnost

Odpustim si, da si nisem dovolil biti nežen do samega sebe in do moje partnerke in to bolj fizično izkazati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustvene reakcije partnerke jemati osebno in jo ob tem soditi / označevati kot grobo, napadalno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tem ločiti se od nežnosti in verjeti, da mi nežnosti manjka in jo iskati nekje izven sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predstavljati si, kako bi bilo, če bi bil s partnerko, ki bi bila bolj nežna in kjer bi doživljal več nežnosti in manj čustvenih reakcij in se s tem še bolj ločevati od praktične nežnosti, namesto da bi spoznal, da si nežnost lahko ustvarim samo sam tako, da sam izkazujem nežnost do svoje partnerke.

Ko opazim in se zavem, da razmišljam o tem, da mi manjka nežnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da si moram nežnost ustvariti sam, zato se obvezujem, da bom izkazoval več praktične nežnosti do svoje partnerke tako, da jo bom večkrat objel in se je nežno dotikal in da bom z njo govoril nežno tako, kot bi si sam želel, da bi z mano govorila moja partnerka in drugi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil nežnost označevati kot žensko lastnost, ki jo moški ne smemo preveč izkazovati, ker potem izpademo premalo možati.

6.14.2014

Nujno je razumeti, kako se ustvarja denar

Nesprejemljivo je, da velika večina ljudi sploh ne razume, kako se denar ustvarja in kako delujejo banke. Posledično lahko človeško družbo manipulirajo in zlorabljajo tisti posamezniki (bančniki in drugi), ki ta proces dobro razumejo in ki ga imajo moč upravljati in usmerjati v sebične interese. Človek bi si mislil, da se bomo v šoli naučili vsaj osnov o denarju, kaj to je, kako nastaja in podobno. V resnici pa o tem v šolah ni ne duha ne sluha. Še več, tudi na ekonomskih šolah se te teme na široko izogibajo, ali pa se učijo nekih starih principov in predpostavk, ki že desetletja ne veljajo več, če sploh kdaj so. Dejstvo je namreč, da bančni sistem ne deluje tako, kot je to nakazano v šolskih učbenikih, če sploh je. Tudi zaradi takih nerazumskosti imamo danes takšno katastrofo od družbe in ekonomije, kjer imamo recimo hrane na pretek, da jo mečemo stran, otroci pa lačni hodijo v šolo, ker nimajo dovolj denarja, da bi jim bilo dovoljeno kaj pojesti. To ni sprejemljivo. Prav tako to ni in ne sme biti neka postranska tema, ob katero bi se človek malo obregnil pri kosilu ali ob gledanju nogometne tekme. To ni tema, ob kateri bi zdravorazumski ljudje, z občutkom za sočutje in enakovrednost, apatično vzdihovali in odmahovali z roko, odmikali pogled in se na splošno izgovarjali, da tako pač je že od nekdaj, ker boljše ne more biti. To ne drži, ker rešitev je mnogo in skoraj vse po vrsti so boljše od trenutnega sistema. Predlagam v branje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Sam sem dolgo časa iskal informacije o postopku ustvarjanja denarja po internetu, za kar človek potrebuje določeno mero iznajdljivosti in sposobnosti zdravorazumskega filtriranja informacij. Pred kratkim pa sem naletel na knjigo slovenskega avtorja Aleša Praprotnika, ki se je zadeve lotil profesionalno in spisal knjigo 'Denar, nedolžna prevara?'. V njej na poljuden, a še vedno dovolj strokoven način povzame in razloži mehanizme ustvarjanja denarja in princip delovanja bank. Prav tako v njej opiše zgodovino denarja in predstavi določene možne izboljšave bančnega sistema in njihove kritike. Tako nam je po branju lahko popolnoma jasno, kako absurden je naš ekonomski sistem ustvarjanja denarja in razpolaganja z njim, kjer imajo določeni ljudje moč, da ustvarjajo denar iz nič in ga razdelijo v obliki posojil po svoji (sebični) logiki, kakor si jo pač zamislijo. Ko pride do krize, ko se denar ne more vrniti, pa zato ne odgovarjajo, kot vedno znova vidimo v novicah. Krivda se enostavno prevali na celotno družbo in potem za te ne-poplačane kredite plačujemo vsi. Še posebej revni, ker si bogatejši sloji lahko plačajo odvetnike, da za njih lobirajo v parlamentu in jim zmanjšujejo davke. V ZDA je zadeva tako absurdna, da najbogatejša podjetja celo prejemajo socialno pomoč od države. Ne bi se čudil, če je tudi pri nas že tako.

Kje je torej izvor problema? Tako kot vedno, smo izvor problema mi, ljudje, sami. Si želimo še naprej takšnega krivičnega sistema zlorab? Bi tudi mi na mestu bankirjev ravnali enako? Verjetno bi res, zato je brezpredmetno, da bi jih sodili in nanje valili vso krivdo. Krivi smo namreč ravno tako mi, ker smo vse to dopuščali. Toda zdaj vemo, kako sistem ustvarjanja denarja deluje, kako krivičen je in zlorabljajoč in kakšne posledice s tem vsi skupaj ustvarjamo za cel svet (sistem bančništva je namreč večinoma enak po celem svetu). Povsem nedopustno pa je, da bi s tem še naprej nadaljevali in se do tega še naprej vedli ignorantsko, ker s tem zavestno dopuščamo, da se zloraba življenja nadaljuje. To ni sprejemljivo. V takšnem sistemu bančništva, kot ga imamo sedaj, smo zasužnjeni vsi, tudi bankirji in razni multimilijarderji. Zasužnjili smo se v posledice, ki jih v svetu ustvarjamo. Nadaljevati z istim sistemom, z isto logiko in istim načinom razmišljanja in pričakovati, da bo kaj boljše, je norost po definiciji.

Priporočam vsem, da si preberejo omenjeno knjigo Denar, nedolžna prevara?, ker je najprej nujno razumeti, kako se ustvarja denar in kaj to je. Nato pa predlagam še v branje predlog za Zagotovljen življenjski dohodek, ki upošteva trenutno stanje ekonomije, a kljub temu postavlja dostojnost življenja vsakega posameznika na prvo mesto. To je rešitev, ki jo vsi potrebujemo, ki si jo vsi želimo, a na katero na žalost mnogi še vedno gledajo s strahom in zavračanjem, ker še sami pri sebi niso razčistili osnovnih pojmov o življenju, o denarju in o tem, kaj je najbolj pomembno. Najbolj pomembno je to, da se vsi naučimo vedno ravnati po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam". Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek se drži ravno tega načela, ker je to načelo najboljše za vse nas.

6.07.2014

Dan 144 - Demokracija na papirju ni praktična

Danes pravimo, da živimo v demokraciji, vendar moramo biti bolj natančni. Živimo v predstavniški demokraciji, ker volimo svoje predstavnike, ki potem bolj kot ne sami odločajo o stvareh. So torej diktatorji. Na besedo diktator ljudje čustveno reagiramo z odporom, ker diktaturo povezujemo z zlorabami položaja. Takšne reakcije si moramo odpustiti, ker nam meglijo realen pogled na besedo in s tem na svet.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedo diktator definirati in dojemati kot negativno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se počutiti jezno ob besedi diktator, ker krivim diktatorje za njihove zlorabe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na diktatorje in prelagati krivdo in odgovornost nanje. Spoznal sem, da mi to pri ničemer ne pomaga, ker mi čustvo jeze megli pogled na realnost. Obvezujem se, da se ne bom več jezil ob besedi diktator in da ne bom več krivil in prelagal krivdo za zlorabe na diktatorje, namesto tega bom pogledal nase in popravil svoje vzorce obnašanja, kjer se sam obnašam diktatorsko in želim vsiljevati svoja prepričanja in namere drugim in jih s tem zlorabljati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil na besedo diktator reagirati s strahom pred avtoriteto. Zavedam se, da je ta strah nepotreben, ker mi megli pogled na realnost, zato se obvezujem, da ne bom več povezoval besede diktator s strahom pred avtoriteto.

Bolj natančno lahko torej rečemo, da živimo v predstavniški diktaturi. To pomeni, da večinoma še vedno prelagamo odgovornost za skupnost na peščico drugih, ki pa niso po svoji osebnostni zrelosti nič kaj drugačni ali boljši od povprečnega človeka. Marsikdo bi trdil, da imajo celo še bolj sebične interese. Rešitev za to je ena in edina: vsi moramo prevzeti odgovornost zase in za našo skupno prihodnost tako, da se zazremo vase in se spremenimo tako, da se bomo vedno ravnali po principu "ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam". S takšnim načelom lahko ustvarimo pravo demokracijo - neposredno demokracijo, v kateri odnosi med ljudmi ne temeljijo na principu gospodar-suženj, ker se vsi obravnavamo enakovredno in kjer ima vsak enakovredno možnost in hkrati odgovornost, da sodeluje pri vpeljavi rešitev, ki so najboljše za celotno družbo.

Politične stranke danes še vedno delujejo hierarhično in zato niso zares demokratične. Samo-iskreno gledano, so zelo hierarhično diktatorske. Krivi za to smo si sami, ker prepogostokrat delujemo preveč egocentrično, sebično, da bi se lahko sporazumeli neposredno demokratično, kot enakovredni ljudje, kjer štejejo le dobri argumenti in rešitve, ki so najboljše za vse nas. Zato je odgovornost spet na vsakem izmed nas, da se zazremo vase in odstranimo vse tiste lastne miselne in čustvene vzorce, zaradi katerih ne vidimo naše skupne stvarnosti takšne, kot je, ampak jo vidimo skozi lasten filter sebičnosti, ki nam megli pogled pred tem, kar je najboljše za vse nas, zaradi česar sami sebe oviramo pri vzpostavljanju neposredne demokracije in zaradi česar posledično ustvarjamo odnose med ljudmi po principu gospodar-suženj. To ni sprejemljivo. Naša diktatorja morata postati fizična stvarnost in princip "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam". Vse ostale sebične težnje pa moramo odpraviti, ker z njimi vedno povzročamo le trpljenje in zlorabe.

Sam kot član ene izmed strank na podlagi lastnih izkušenj opažam in ugotavljam, kako pomembne so zgornje ugotovitve. Če posamezniki ne bomo prevzeli odgovornosti zase in si praktično, z zgledom, prizadevali k ustvarjanju neposredne demokracije, kjer so najbolj pomembni praktični argumenti in rešitve, ki so najboljše za vse nas, potem bomo ponovno ponavljali napake iz preteklosti, saj ne bomo ničesar zares spremenili. Pomembno se je zavedati, da vsi problemi družbe vedno izhajajo iz nas posameznikov in tega, po kakšnih principih se ravnamo in na kakšen način ustvarjamo odnose med ljudmi. To pa lahko ugotovimo in popravimo zgolj in samo tako, da smo samo-iskreni, da raziščemo vzroke za svoje vzorce razmišljanja, za svoja čustva in posledično ravnanja, preko pisanja in odpravljanja svojih vzorcev, torej preko izvajanja samo-korekcije, tako kot to nakazujem sam v svojih dnevnikih in tako kot to nakazujejo tudi mnogi drugi na enak način.

Danes imamo demokracijo na papirju in hierarhično predstavniško diktaturo v praksi. To ni sprejemljivo, ker s tem sebičnost prevlada nad zdravorazumskimi rešitvami, ki so najboljše za vse. Zato je čas, da se vsak izmed nas zazre vase, prevzame samo-odgovornost in da se skupaj zavzemamo za vzpostavitev čimbolj praktične neposredne demokracije. To seveda lahko najlažje storimo znotraj organizacije, kot je politična stranka.