Dan 82 - Zlobni mrtveci in zakaj so mi všeč grozljivke

Dan 81 je v angleščini.

Že od nekdaj rad gledam grozljivke. Tega sem se navadil še iz časov, ko sva s kolegom tedensko hodila v kino. V nekem obdobju sva še posebej uživala ob srhljivkah. Nazadnje sem si ogledal Zlobne mrtvece. Že dalj časa nisem opazil filma tega kova s tako visoko oceno in moram reči, da ni slab, prej obratno. Je pa precej kri špricalen in do človeških teles neprijazen. Takšni filmi so mi v večina drugih primerih postali hitro dolgočasni, ker ob prevelikem razkosavanju teles osnovna notranja skrb za igralce, v smislu želje po ohranjanju njihove celovitosti in čilosti, prehitro splahni, nakar predstavljajo le še razpadajoče gmote in če se igralci ne trudijo posebej za svoj zdravje, bo to tudi meni drugotnega pomena. S tem pa srhljivka zgubi svoj pomen. Kljub temu, da je v omenjenem filmu veliko mesarjenja, sem še vedno v njem užival. Najbolj zanimiv se mi je zdel lik z očali, the 80's guy, the Jesus man, ime sem seveda pozabil. Všeč mi je bila njegova prizemljenost v primerjavi z ostalimi liki. Ko so se drugi tolažili, da bo vse v redu, da bodo odšli domov in da ni tako hudo, kot je videti, je korajžni (bojda) profesor takoj vskočil z zdravim razumom oznanjati, da je druščina v zmoti, da gre vse v maloro in da se situacija, kljub tolažbam tovarišev, vztrajno slabša. Kakopak je imel prav in s tem, ko je dejanskemu stanju rekel dejansko stanje in bobu bob, je tudi prvi lahko predlagal bolj ali sploh ne ustrezne (odvisno koga vprašate) rešitve za situacijo, ki jo je, nebodigatreba, tudi sam zakuhal. Vse skupaj me zelo spominja na dejansko stanje v realnem svetu.

Vsi si nekako nenehno zatrjujemo, da ni tako hudo, da bo bolje, da se moramo osredotočati na lepe stvari, medtem ko gledamo vse nedopustnosti v svetu, kot so pohlep, suženjstvo, neenakost, revščina, uničevanje narave, vojne... Dokler se ne bomo ustavili in gledoč boba v oči rekli: ti si bob in vojna, tekmovalnost, zlorabe, neenakovrednost, revščina in pohlep so nedopustne motnje človeškega obnašanja - tako dolgo bo situacija za nas in človeštvo postajala vztrajno slabšejša in bolj nevzdržno absurdno boleča, ker bomo v gonji po lastnem interesu drug drugega pohabljali do onemoglosti.

Vsak vdih in vsak izdih je priložnost, da se ustavimo, da smo samo-iskreni, da spremenimo svoj vzorec, da stojimo za življenje in da se usmerimo tako, kot je najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti. Naš um in naši občutki so kot demoni v Zlobnih mrtvecih, ki nas obsedajo in nas nato usmerjajo namesto nas, da zlorabljamo sebe in vse naokrog in da nimamo nobenega spoštovanja in občutka za življenje v enosti in enakovrednosti. Mi smo sami tisti, ki to dovolimo, ker nas je lastnih 'demonov' strah in ker se nočemo z njimi soočiti. Toda v resnici ni tako hudo kot v filmu. (Aha, si mislite, zdaj bo tolažil, še malo prej pa mu to ni bilo všeč.) Še slabše je. V filmu so se vsaj večinoma pobili v enem dnevu. Mi pa se mučimo vztrajno in počasi, ker se nočemo odpovedati svojim demonom egoizma in lastnega interesa, katerih misli se nam pletejo po glavi, mi pa jih poslušamo, kot da so vsemogočne, namesto da bi se samo-iskreno vprašali, kako smo si jih sploh ustvarili in od kod pridejo, ker lahko nato s samo-odpuščanjem odpravimo izvorne vzroke zanje in se osredotočimo na fizično realnost in na to, kar je praktično najboljše za vse nas, tukaj v tej realnosti. Kljub temu pa je izničenje teh demonov v praksi lažje kot v filmu, kjer jih je bilo treba žive zakopati, zažgati in razčetveriti. V realnosti lahko za enak učinek odprave lastnih demonov egoističnih misli in občutkov ter travm in na sploh nekoristnih vedenjskih vzorcev uporabimo kar samo-iskrenost in samo-odpuščanje v obliki pisanja. Zato vabim vse obsedence in korajžneže, da preizkusite princip samo-odpuščanja, da se bomo lahko skupaj rešili naših egoističnih demonov in začeli složno ustvarjati svet, ki bo praktično najboljši za vse življenje. Zakajti strahovi so iluzija, moteči element, ki nam preprečujejo učinkovito življenje po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse. Razen v kinu, tam so ob našem zavedanju njihove nesmiselnosti lahko precej zabavni. Zakaj ne bi to zavedanje prenesli tudi v svoj vsakdan? Tako se bomo lažje lotili samo-sprememb, ki so potrebne za to, da ustvarimo svet, ki bo najboljši za vse nas. 

Zdaj razumem, zakaj so mi srhljivke všeč. Če ste tudi sami kaj odnesli od teh besed, še toliko bolje, pa imamo vsi nekaj od tega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so občutki strahu resnični in pomembni in da se moram izogibati situacijam, ki mi vzbujajo strah. Spoznal sem in zavedam se, da si občutke strahu ustvarjam sam skozi miselne vzorce in da se z izogibanjem le-teh  izogibam samo-odgovornosti do usmerjanja samega sebe po principu kar je najboljše za vse življenje, s čimer se podrejam demonu/občutku strahu, namesto da bi ga odpravil s samo-odpuščanjem. Obvezujem se, da se situacijam, ki mi vzbujajo strah ne bom izogibal, namesto tega si bom odpravil vzroke in misli, s katerimi si vzbujam strah in se usmeril po zdravem razumu.