Ko se začnemo zavedati lastnih misli skozi zavedno dihanje hitro ugotovimo, da imamo v glavi radio, ki kar naprej nekaj nabija. In ta radio, te naše misli, ki se nam pojavljajo, so skoraj vedno egoistične, egocentrične.
Zakaj nam je torej tako težko se odreči nečemu egoizmu v zameno za to, kar je najboljše za vse?
Nas je strah odpovedati se egoizmu in zgolj lastnemu interesu, ker verjamemo, da nas bodo potem vsi 'povozili', 'okrog prinašali' in da zato tudi ne bomo nič imeli/dosegli?
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah odpraviti egoizem in lasten interes, ker verjamem, da me bodo potem vsi 'povozili', 'me prinašali okrog' in da zato ne bom ničesar imel. Zavedam se, da mi to pravi radio v glavi in da v resnici vem, da bom to kar dajem dobil nazaj in da moram sam biti sprememba v svetu, ki jo želim videt povsod, ker drugače je nikoli ne bo. Prav tako razumem, da sem v tem sistemo samo odgovoren za svoje preživetje in da moram zato v samoiskenosti najprej sebi zagotoviti dostojno življenje, prede lahko pomaga drugim in preden lahko zare pomagam vpeljati nov sistem. Zato se obvezujem da bom s samoodpuščanje vztrajno in brez prestanka izklapljal radio v glavi in se učil usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, in sodeloval pri vpeljavi Enakovrednega denarnega kapitalizma in še naprej pri vpeljavi vseh potrebnih sprememb, ki so nujne za to, da se končajo zlorabe življenja in da vsi dejansko začnemo dostojno živeti brez strahu, kjer se bomo lahko vsi zabavali ob delu.
Očitno je, da trenutni sistem ne podpira življenja in ljudem v nobeni meri ne zagotavlja polnega življenja, brez strahu, brez zlorab. Trenutni sistem ne podpira človeka pri tem, da svoje življenje izpopolni v svoj najboljši potencial. Vsi pa razumemo, da ta sistem sestavljamo zgolj mi, ljudje. In prav mi, ljudje, smo egoisti in večino časa gledamo zgolj na lasten interes, ker verjamemo radiu v glavi in mislim, ki nam jih ta kar naprej servira. Pa se sploh kdaj vrprašamo, od kod te misli pridejo? So to res naše misli? So mogoče prepričanja, ki so nam jih vcepljali v glavo starši, učitelji, še posebej pa TV? Verjamemo, da imamo svobodno izbiro. Pa ta svobodna izbira zares obstaja, če se vedno nezavedajoč se ravnamo kar po mislih, ki nam jih ta radio v glavi podaja kot po tekočem traku?
Torej, zakaj ljudje preprosto ne izklopimo tega radia, si odpustimo vse misli, ki nas definirajo in nadzirajo in ne začnemo živeti preprosto tukaj, sedaj, v dihu, po zdravem razumo, kjer bi se vsak izmed nas ravnal tako, kot je najboljše za vse?
Vsi si želimo tega, da bi dostojno živeli skupaj, v miru, in se zabavali ob delu, brez prepirov in omejitev, brez strahu. A hkrati nas je strah opustiti egoizem in ugasniti radio v glavi, ker verjamemo to ali ono in ker nas je strah tega in onega. Ampak to kaj verjamemo in česa nas je strah, te misli nam prav tako servira radio v glavi! Zato je čas, da se skupaj začnemo učiti, počasi a vztrajno, izklopiti radio v glavi, s katerim si mečemo polena pod noge med potjo do sprememb, ki so najboljše za vse nas, da izklopimo ta radio, ki nas nadzoruje in nam pere možgane in začnemu skupaj praktično spreminjati naše navade tako, da bomo skupaj dosegli enakovredne odnose med vsemi nami in zagotovili vsem nam na Zemlji dostojno, zabavno življenje v miru, brez strahu, v sistemu, ki bo zagotavljal vsakemu posamezniku, da razvije svoj najboljši potencial.
Sam za izklaplanje radia in spreminjanje lasnih navad in lastnega obnašanja uporabljam samoodpuščanje, primere katerega lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih, kjer ljudje počnejo isto. Pridruži se še ti, živeti brez strahu in brez radia v glavi je veliko lepše in bolj zabavno, kar pa je najbolj pomembno: samodirektivno in po principu, kar je najboljše za vse nas.
Več samoodpuščanja:
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so moji osebni egoistični cilji po dobrih občutkih, na katere me kar naprej napeljujejo misli, bolj pomembni od živeljenja in bolj pomembni od vsega ostalega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pripravljen drugim ustvarjati nesrečo in bolečino zato, da bi sam prišel do lastnega občutka zmage in hkrati si odpustim, da sem dajal tej energiji v sebi, temu občutku, večjo veljavo kot življenju samemu. Zavedam se, da s tem dopuščam občutkov in mislim, da me usmerjajo namesto mene in da s tem ustvarjam zlorabe vseh vrst, ki obstajajo na svetu in zavedam se, da je to nedopustno, ker tudi sam ne bi žele, da me kdo zlorablja, ponižuje ali omejuje. Obvezujem se, da v sebi ne bom več dopuščal želje in hrepenenja po občutku zmage, da se ne bom več gnal za tem in hkrati, da se ne bom počutil slabo, manjvredno, ko bom videl druge v stanju 'zmage', ker se zavedam, da s tem zlorabljam samega sebe in vse okrog sebe, da pridem do svojih egoističnih ciljev, namesto da bi se usmerjal po tem, kar je najboljše za vse.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bom brez egoizma in zgolj lastnih interesov šibek, da me tako rekoč ne bo več in da me boto potem drugi izrabljali in manipulirali. Zavedam se, da mi te misli servira radio, ki me skuša usmerjati namesto mene in zavedam se, da brez egoizma ne bom šibek in vodljiv ampak ravno nasprotno, saj si bom vedno sam dal direkcijo v vsakem trenutku tukaj, v vsakem dihu, in ne bom dopuščal, da me usmerja radio z mislimi, ki mi jih servira in za katere večino sploh točno ne vem, od kod so se vzele. Zato se obvezujem, da bom vse misli, ki mi jih servira radio raziskal v samoiskrenosti in vzroke zanje odpravil s samoodpuščanje ter tako počasi in vzrajno ugasnil radio, hkrati pa za vsako egoistično navado, vzorec, v samoiskrenosti poiskal svojo novo pratično usmeriltev, ki bo ustrezala zdravemu razumu in temu, kar je najboljše za vse življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar