Ena največjih samozaslepitev na tem svetu je ta, da ljudje neprenehoma živijo v upanju in pričakovanju odrešitve, ki bo čarobno izbrisala vse probleme posameznika in s tem človeštva. To početje ni samoiskreno, ker temelji na tem, da bo naše samoustvarjene probleme rešil nekdo drug. Le zakaj bi? Vsi smo si enakovredni v odgovornosti do samega sebe in vsega, kar smo dovolili in dopustili, da se dogaja v svetu. Zato moramo sami najprej razrešiti lastne probleme, ki izhajajo iz našega umso-zavestnega sistema, s tem pa bomo tudi pričeli skupaj reševati probleme, ki smo si jih ustvarili kot človeštvo. Sebično je pričakovati, da bo nekdo to čarobno opravil namesto nas, saj smo mi kot ljudje sami izvor lastnih problemov. Zato se zavedajte, da samoodpučanje ne predstavlja čarobne palice s katero bi pomahali sem ter tja in bi se s tem že rešili vseh problemov.
Enačiti samoodpuščanje s čarobno palico je jalovo početje. |
Samoodpuščanje je orodje, ki nam pomaga pri samoiskrenem pogledu nase, kjer se odrešimo vseh preteklih bremen (navad, miselnih vzorcev, čustvenih reakcij) in začnemo na sveže. Tako se lahko neobremenjeno posvetimu temu kar je tukaj v sedanjosti vsakega vdiha in izdiha in tako delamo po principu kar je najboljše za vse. To pomeni, da s svojimi dejanji akumuliramo posledice, ki ne dopuščajo nobenih zlorab in podpirajo vse oblike življenja.
Razumeti moramo, da smo svoj ego kot umsko zavestni sistem ustvarjali vse od našega rojstva, pa do naše polnoletnosti oziroma 21. leta, pri čemer smo ob rojstvu že podedovali nekatere sisteme od naših staršev. Skozi odraščanje smo se poistovečali in se integrirali v te sisteme tako, da smo jih fizično izživljali s svojimi dejanji. Zato te naše predprogramirane umsko-zavestne sisteme ne moremo odpraviti zgolj z napisanim in prebranim samoodpuščanjem. S tem se jih le zavemo, prevzamemo odgovornost zanje in si jih odpustimo, da se z njimi več ne obremenjujemo. Nato pa moramo samokorekcijo odživeti še fizično, s praktičnimi dejanji, ob vsaki situaciji za katermo smo samoodpuščanje izvedli.
Pomembno je tudi, da se zavedamo naslednjega: Vsako dejanje, ki ga izvedemo, opravimo na pol ali pa sploh ne, ima posledice. S tem ko uporabimo samoodpuščanje in si s tem izbrišemo nek vzorec iz umsko-zavestnega sistema, naredimo prazen prostor. Vsak sistem se odraža v dejanjih in vsako dejanje za svoj obstoj potrebuje svoj prostor in svoj čas, kot na primer gledanje televizije. Če odpravimo navado gledanja TV-ja vsak dan 2 uri, s tem zase ustvarimo nov čas in prostor, ki ni zapolnjen. Tako bomo neizbežno ta čas zapolnili z nečim drugim, z nekim drugim sistemom. Lahko ga denimo zapolnimo z obiskovanjem gostilne in popivanjem ali pa z pisanjem spletnih objav o tem, kako si s samoodpuščanjem pomagamo osvobajati samega sebe od škodljivih navad, ker bomo s tem z lastnim zgledom pomagali še drugim, po principu kar je najboljše za vse. S tem primerom želim pokazati, da ni dovolj, da samoodpuščanje delamo samo na pol, saj lahko s tem naredimo več škode kot koristi. Ko uporabljamo samoodpuščanje to storimo učinkovito tako, da si ob samoodpustitvi nepotrebnega bremena ustvarimo tudi samokorekcijo. Ta nam služi kot samopodpora in navodilo samemu sebi, kaj bomo storili naslednjič, ko pridemo v podobno situcijo, da bomo ravnali samoodgovorno in po principu kar je najboljše za vse.
Ena izmed lasnosti našega ega kot umsko-zavestnega sistema je tudi ta, da vedno poskuša izpasti kot zmagovalec in dokazati svoj prav. Zato moramo biti posebej pozorni in samoiskreni, da ne zapademo v takšne miselne vzorce. Za primer bom predstavil eno od svojih izkušnenj:
S punco že delj časa živiva v dogovoru o podpiranju drug drugega pri tem, da si pomagava odpravljati škodljive umsko-zavestne sisteme. V eni od situaciji mi je tako pokazala, da sem len in da se izmikam nujnim opravilom, ki jih nato namesto mene opravi ona, s tem pa prelagam odgovornost. Dejanje sem v samoiskrenosti priznal in dejal, da ga moram predelati s samoodpuščanjem. Tega potem nisem naredil, kar sem vedel že med pogovorom. To pomeni, da sem si dovolil in dopustil zapasti v umski vzorec, kjer moj ego poskuša na vsak način izpasti kot moralni zmagovalec, kar pa je njegov edini cilj, saj se v resnici hoče le ohraniti v takšnem stanju kot je. S tem sem sabotiral samega sebe, ker sem se slepil pred lastnim vzorcem umsko-zavestnega sistema, ki mu dopuščam in dovoljujem da me nadzira in drži v samoomejenosti, namesto da bi dejansko prevzel odgovornost zanj in ga odpravil ter prevzel samodirekcijo, ker je tako najboljše za vse.