Dan 87 - Starostne razlike, tekmovanje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, neprijetno ob starejših ljudeh.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati starejše ljudi kot neprimerne za druženje in verjeti, da sem preveč drugačen od njih, da bi se lahko z njimi pogovarjal kot enakovreden.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil enako stare ali nekaj mlajše ženske od sebe dojemati kot najbolj primerne za partnerstvo, seks, druženje in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil starejše ženske od sebe dojemati kot manj primerne ali neprimerne za partnerstvo, seks ali druženje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati kot sramotno to, da je moški s starejšo žensko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, sramotno, ker je moja partnerka starejša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvredno, samovšečno, kadar sem z žensko, ki je mlajša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske soditi in primerjati po starosti, namesto da bi se osredotočil na to kdo so kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske soditi po izgledu, namesto da bi se osredotočil na to kdo so kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega ob starejših ženskah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil starejše ljudi dojemati kot bolj izkušene, 'odrasle' od sebe in se ob tem počutiti manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se počutim manjvredno ob starejših ljudeh, ženskah - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sodim in ustvarjam polarnost, kjer se počutim večvredno, bolj odraslo ob mlajših ljudeh, ženskah, namesto da bi stal enakovredno z vsemi in se zavedal, da smo vsi kot življenje enakovredni, ne glede na starost, izkušnje, znanje, mnenja…

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je najboljše, da je ženska enako stara ali mlajša od mokega/partnerja, ker je večinoma tako in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot čudnega, manjvrednega zato, ker je moja partnerka starejša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi imel mlajšo partnerko, da bi bil bolj 'normalen' in sprejet in da bi se ob tem lahko počutil večvrednega od ostalih. Ko opazim in se zavem, da si predstavljam in si želim, da bi imel mlajšo partnerko, da bi se počutil večvrednega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se ob tem sodim in primerjam z drugimi glede na partnerko in da tako tekmujem, ker se poosebljam s partnerko. Obvezujem se, da se ne bom poosebljal s partnerko in se sodil in da ne bom tekmoval in se primerjal z drugimi, ampak se bom opomnil, da sem enakovreden do vseh in da je tekmovanje program, ki ga moram ustaviti, ker temelji na energetski polarnosti uma.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si tekmovati z drugimi in biti boljši, biti najboljši, prvi, zmagati, zato da bi se lahko počutil večvrednega. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi in se počutiti manjvrednega kadar dojemam, da so drugi boljši. Obvezujem se, da se ne bom primerjal in tekmoval z drugimi za zmago in za občutek večvrednosti in hkrati se obvezujem, da se ne bom sodil in počutil manjvrednega skozi primerjanje z drugimi.

Dan 86 - Paranoja - šolski primer

Za paranoične navadno označujemo ljudi, za katere je že na prvi pogled očitno, da jih nekaj zelo teži, preganja in da so zelo nemirni in obsedeni z neko temo/stvarjo. Vsak od nas je že doživljal paranojo, recimo ko smo izgubili denarnico, ko smo kam zamujali, ko nas je bilo strah teme, tujcev in podobno. Toda takšna vrsta paranoje, ki je vsakemu že na prvi pogled očitna, ko jo pri nekom opazi, je dejansko že zelo močna oblika le-te. Nikoli pa se nihče ne vpraša, kaj sploh je paranoja? Kaj jo povzroča? Jo lahko preprečimo?

Kako je sploh definirana beseda paranoja?

paranója -e ž (ọ̑) psiht. duševna bolezen z blodnjami pri sicer nemoteni osebnosti: ugotoviti paranojo; paranoja in infantilizem / alkoholna paranoja ki jo povzroča dolgotrajni alkoholizem

Lahko bi rekli, da je paranoja definirana zelo 'ekstremno', kot duševna bolezen, pa vendar razumemo, da se vse začne z malenkostmi. Na kak način se torej začne paranoja?

Paranojo bomo najbolj razumeli, če samo-iskreno pogledamo lastne primere in ugotovimo, kaj se ob tem dogaja. Kadar recimo postanem paranoičen, ker nekam zamujam, se mi v glavi pojavlja veliko misli. Razmišljam o tem, kakšne bodo posledice, kako bi najhitreje prišel do cilja, zakaj zamujam, kdo je kriv za to, kako se bom izgovoril, obsojam se in podobno, skozi vse te misli pa v sebi sprožam tudi vse mogoče občutke, kot so jeza nase ali na druge, strah pred posledicami, želja/hrepenenje po tem, da nekaj doživim in ne zamudim, sram in tako naprej. Če se zares upočasnimo in pogledamo vzorec ugotovimo, da si paranojo sami ustvarimo skozi misli, z razmišljanjem, ki mu sledijo občuti, nakar še bolj razmišljamo in posledično stopnjujemo situacijo. Tako ugotovimo, da vsakič, ko začnemo razmišljati o stvareh, ki niso neposredno resnične, torej del naše fizične okolice in ljudi v njej, ampak obstajajo samo v naših mislih, s tem že ustvarjamo paranojo in se delamo paranoične. Ugotovil sem, da smo ljudje paranoični večkrat na dan in da obstaja ogromno vrst paranoj, kot recimo paranoja pred družbeno sprejetostjo, paranoja pred tujci, paranoja pred pomanjkanjem denarja, seksualna paranoja, paranoja do nakupovanja, navijaška paranoja, paranoja pitja alkohola, paranoja pred policijo, paranoja pred nadrejenim v službi, paranoja do specifične nanizanke, paranoja pred sosedi, paranoja pred samo-odgovornostjo, verska paranoja, paranoja pred nezdravo hrano in GMO, paranoja do zvezdnikov, paranoja neuspeha ...... paranoja pred šolo in še ogromno drugih.

Sam se zadnje čase velikokrat zalotim pri paranoji do šole, kjer me skrbi in me je strah, da ne bom uspešen, da ne bom pravočasno oddal nalog, da se nisem dovolj učil, da ne bom uspešno opravil testa itd. Tako se obsedem skozi misli in delam stvari iz strahu pred tem, da ne bom uspešen v šoli. To pa me samo ovira pri učinkovitosti, saj sem tako bolj zmeden, manj zbran, preveč hitim in podobno.

Poznam pa tudi učinkovit način, kako paranojo zmanjšati in odstraniti. Paranoja, pa naj bo še v tako blagi obliki, ni nikomur v korist, saj ob njej nimamo pravega stika s fizično realnostjo, ker se večinoma zavedamo le svojih misli, prikazni, prisluhov in občutkov v naših mislih, ki si jih dejansko sami ustvarjamo, se z njimi enačim in tako zablodimo, če že ne popolnoma zblaznimo. Najboljše zdravilo proti vsemu je to, da neželeno preprečimo, še preden se zgodi, ali pa vsaj izničimo vzrok takoj, ko ga zaznamo. Zavedati se moramo, da si sami ustvarjamo misli in da smo si takšne in drugačne paranoične vzorce verjetno že zelo avtomatizirali, ker smo jih že velikokrat izvajali, zato se jih niti dobro ne zavedamo in ne vemo točno, kdaj se začnejo in kako nastanejo. Zato je pomembno, da si vse takšne situacije samo-iskreno izpišemo, nato pa za vzroke in povode, s katerimi si ustvarjamo paranojo, napišemo samo-odpuščanja in samo-korekcijo, saj jih s tem iz sebe odstranimo in odpravimo. Najbolj učinkovito je, da si samo-odpuščanje preberemo naglas, ker lahko tako v svojem glasu zaznamo, kdaj smo iskreni in kdaj smo si resnično odpustili vzorec in to tudi začutimo. Če pa si denimo nečesa nismo zares odpustili, bomo v glasu začutili ironičnost, posmeh ali kaj podobnega, prav tako pa bomo zaznali, če se nam je ob samo-odpuščanju pojavila še kakšna točka v obliki miselne ali čustvene reakcije, ki si jo prav tako odpustimo.

Primer:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati paranojo pred šolo tako, da razmišljam in se prepričujem v to, da ne bom zmožen uspešno opraviti nalog, testov, da mi bo zmanjkalo časa, da nisem dovolj sposoben. Ko opazim in se zavem, da sem začel razmišljati o tem ali da me je strah, da ne bom uspešno opravil nalog, testov in zaključil šolo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem delam paranoičnega in neučinkovitega, zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal in sodeloval v mislih o tem, da ne bom uspešen v šoli. Namesto tega se bom usmeril v dihu opravljati obveznosti in se ob tem zavedal, da s tem delam vse kar lahko, da bom šolo uspešno končal in da zato nima nobenega smisla, da razmišljam o neuspehu, saj se s tem le motim in oviram.

Dan 85 - Doživljanje, izkušnje, učenje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil doživljanje enačiti z občutki. Spoznal sem in zavedam se, da si željo po doživljanju ustvarjam na podlagi želje po določenih občutkih, zato se bom ob vsaki želji po doživljanju občutka ustavil in dihal. Obvezujem se, da bom poiskal vsak izvor želje po občutku in ga odstranil s samo-odpuščanjem ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da zamujam doživljanje, življenje in da nisem v življenju doživel dovolj, da nimam dovolj praktičnih izkušenj, da bi bil enakovreden ostalim. Spoznal sem in zavedam se, da izkušnje ne določajo vrednosti človeka in da bolj/ali manj izkušen človek ni več/manj vreden od ostalih ljudi. Obvezujem se, da ne bom več verjel, da zamujam doživljanje, življenje in da nisem v življenju doživel dovolj, da bi bil enakovreden drugim. Namesto tega bom dihal in se zavedal, da imam v vsakem dihu možnost naučiti/spoznati kaj novega o sebi in svetu in se na podlagi tega usmeriti po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si delati stvari, ob katerih bi se naučil kaj novega, namesto da bi spoznal in razumel, da se lahko ob vsaki stvari naučim kaj novega o sebi in svetu. Obvezujem se, da bom vsakič, ko se želel naučiti kaj novega, dobiti nove izkušnje in ne bom vedel kako/kje, usmeril pozornost na sedanjost, na dihanje in to, kaj lahko spoznam novega o sebi in tem, kar je trenutno okrog mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nimam dovolj praktičnih izkušenj z ljudmi, druženjem, interakcijo z ljudmi, da bi jim lahko bil enakovreden. Spoznal sem in zavedam se, da v resnici ne potrebujem izkušenj, da se lahko pogovarjam, družim, sodelujem z ljudmi, saj mi učinkovitost pri tem preprečujejo le strahovi im misli, s katerimi se ob tem motim, sabotiram, namesto da bi se usmerjal v dihu in brez strahov vsakič, ko sem z ljudmi, v družbi, ko se pogovarjam ali s kom sodelujem. Obvezujem se, da ne bom več verjel v to, da potrebujem izkušnje, da bi lahko bolje sodeloval z ljudmi in hkrati se obvezujem, da se bom opazoval in odpravil, odstranil s samo-odpuščanjem vse misli, strahove, s katerimi se sabotiram, motim ob druženju, pogovarjanju in sodelovanju z ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah zagovarjati svoje stališče pred drugimi ljudmi, ker me je strah konflikta in tega, da ne bom znal učinkovito zagovarjati svojega stališča in da bom zato izpadel neumen, neresen. Spoznal sem in zavedam se, da zdravorazumska stališča, ki so najboljša za vse, ni potrebno zagovarjati, ker stojijo sama zase. Prav tako se zavedam, da se mi ni potrebno samega sebe obsojati kot manjvrednega, neresnega, neumnega, če nekega stališča ne znam utemeljiti ali ko/če se drugi z njim ne strinjajo in se mi posmehujejo. Spoznal sem in zavedam se, da je vsak takšen dogodek priložnost za učenje in spoznavanje samega sebe v smislu razumevanja, kjer so moja prepričanja nerealna, neresnična in neutemeljena. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se ob tem, ko mi nekdo pokaže ali ko dojamem, da je neko moje prepričanje nerealno, neprimerno, neutemeljeno, počutim manjvredno in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil ob tem občutku manjvrednosti poslušati zagovarjati moje stališče na vsak način, samo zato da se ne bi počutil kot poraženec in da bi v pogovoru 'zmagal'. Spoznal sem in zavedam se, da si to polarnost občutkov ustvarjam v mislih, ker verjame, da je izgubiti slabo in nedopustno in da moram težiti k zmagovanju na vsak način. Obvezujem se, da se bom ustavil in dihal, ko bom opazil, da je moje stališče neprimerno, neutemeljeno in da se ne bom počutil manjvredno, neumno in kot poraženec. Obvezujem se, da bom vsak takšen dogodek vzel kot priložnost za učenje o sebi in o tem, kje lahko svoja stališča in razumevanje izboljšam in kje lahko odstranim ideje in prepričanja, ki so egoistična, neprimerna in neutemeljena.

Dan 84 - Pozornost

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim in obsojam, kadar sem len in ne pospravim za sabo, namesto da bi dihal in se usmeril pospravit za sabo. Obvezujem se, da se ne bom več sodil in obsojal in ustvarjal občutka manjvrednosti, kadar bom len in hkrati se obvezujem, da si ne bom več dopuščal, da me usmerja občutek lenobe, ampak se bom v dihu usmeril pospraviti za sabo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pustiti, da partnerka pospravlja za mano in dela/pospravlja namesto mene in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil, da sem len ob partnerki, namesto da bi se usmeril in pospravil sam za sabo. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal biti len ob partnerki, namesto tega se bom usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil naredit dober vtis na ženske s tem, da pospravljam ali kako drugače, zato da bi jim bil všeč in da bi lahko seksal z njimi. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem podrejam želji po tem, da bi bil ženskam všeč. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi bil ženskam všeč. Obvezujem se, da si ne bom več želel napraviti dober vtis na ženske zato, da bi dobil njihovo pozornost, naklonjenost. Zavedam se, da si moram pozornost in naklonjenost dati sam. Obvezujem se, da ne bom več pozornosti in naklonjenosti iskal pri ženskah, ampak si ju bom dal sam.

Zakaj si želim pozornosti od žensk?

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da si želim pozornost od žensk zato, da bi ne bil sam in da bi vedno imel možnost druženja in seksa in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil ženske definirati kot večinoma bolj zabavne in primerne za druženje, ker se do moških počutim manjvredno in ker moški kar naprej tekmujemo. Obvezujem se, da ne bom več definiral ženske kot bolj primerne in zabavne za druženje in da ne bom več pri ženskah iskal družbe, pozornosti in seksa ter se podrejal tem željam, ampak si bom to dal sam in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob moških počutiti se manjvredno, kadar dojemam, da so bolj pametni, bolj močno, da imajo več prijateljev/prijateljic in več denarja, višjo izobrazbo, da so bolj samozavestni. Obvezujem se, da se ne bom več tekmoval z moškimi in da se ne bom več z njimi primerjal in se počutil manjvrednega, ampak se bom usmeril v dihu in vsako primerjavo odstranil s samo-odpuščanjem.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti samo-odkrit, samo-iskren in pogledati vsako točko z razumevanjem, da ta točka, misel, emocija nisem dejansko jaz, ampak je to le energetski sistem, ki sem ga zgradil in katerega se oklepam samo zato, ker nisem vedel kako bi drugače ali pa ker se mi je zdelo bolj enostavno slediti mislim, občutkom in jim verjeti ter jih prevzeti za svoje, namesto da bi se v samo-iskrenosti vpraša od kod sploh izvirajo in jih odstranil, odpravil, izničil s samo-odpuščanjem in bil vedno tu, v dihu, ter se usmerjal sam po zdravem razumu in tem, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me izločili iz družbe, da se ljudje ne bi hoteli družiti z mano in da bi tako zamudil druženje, življenje, kot ga imajo drugi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zavidati tistim, ki se družijo in so 'normalno' vklopljeni v družbo in si želeti, da bi tudi mene vsi sprejemali in da bi bil 'normalno' vklopljen v družbo, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem iščem pozornost, ker dojemam in verjamem, da sem ločen od družbe, ločen od 'normalne' vklopljenosti v družbo. Spoznal sem in zavedam se, da sem se sam definiral kot ločenega in ne-vklopljenega  nesprejetega v družbo, ne glede na to, če me drugi sprejemajo ali ne in kako me obravnavajo. Obvezujem se, da se ne bom več dojemal kot izločenega iz družbe in da si ne bom več želel, da bi bil 'normalno' vklopljen v družbo ker sem spoznal in razumem, da se ob tem že sam definiram kot iz-ločenega, nesprejetega. Spoznal sem in razumem, da to moje dojemanje tega, da me družba ali nekdo ne sprejema, me zavrača, da se z mano ne strinja in da se noče družiti z mano ali se do mene obnašati tako kot do ostalih ali tako kot do sebe, da to ne pomeni, da sem zaradi tega izločen iz družbe in nesprejet, ampak da sem to sam tako definiral. Zato se obvezujem, da se v nobenem primeru ne bom več definiral, dojemal kot izločenega iz družbe, nesprejetega, 'nenormalno' vklopljenega v družbo, ampak bom dihal in stal v enakovrednosti s tem kar je tu in odstranil vse definicije, kjer se še dojemam kot manjvrednega, nesprejetega in vse želje po tem, da bi bil sprejet in se hkrati zavedal, da sem že sprejet in da se moram sprejeti sam in se prenehati definirati kot nesprejetega, ter si sam dati nazaj tisto od česar dojemam, da sem ločen.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da svoj um definiram kot dolgočasnega, nezanimivega. Spoznal sem in zavedam se, da to uporabljam kot izgovor za to, da se mi ne bi bilo treba soočati z vzorci svojega uma. Obvezujem se, da svoj um ne bom več definiral kot dolgočasnega in to uporabljal kot izgovor, ampak se bom usmeril v dihu izpisovati vzorce.

Dan 83 - Nadzorna telesa

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si nadzorovati želje misli, energije, čustva, reakcije. Ko opazim in se zavem, da si želim nadzorovati um, čustva, reakcije - se ustavim in diham. Zavedam se, da ta želja prav tako prihaja iz uma. Spoznal sem in razumem, da si moram vse misli, reakcije in čustva odpustiti in jih tako odstraniti, prav tako kot željo po nadzorovanju le-teh, zato se obvezujem, da si ne bom več želel nadzorovati misli, želje, čustva, reakcije, ampak si jih bom odpustil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si imeti popolno telo in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvredno, bolje, pozitivno, samozavestno, seksi, kadar dojemam, da imam popolno telo in na drugi strani da se počutim slabše, negativno, manjvredno, neprivlačno, okorno, nevredno kadar dojemam, da imam nepopolno telo, namesto da bi spoznal in razumel, da dojemam, da imam popolno telo, ko se/ga primerjam z nekom, za katerega dojemam, da ima slabše/manj popolno telo od mene, in tudi dojemam, da imam nepopolno telo, ko se/ga primerjam z nekom, za katerega dojemam, da ima boljše/bolj popolno telo od mene. Zato si odpustim, da sem sprejel in dovolil svoje telo primerjati s telesi od drugih moških in pri tem slediti sistemskim vzorcem popolnega moškega telesa, kot so mišičaste noge in roke, široka ramena, raven mišičast trebuh, čvrsta oglata rit, močne prsi, ki sem jih sprejel in si pri tem zgradil lastno podobo idealnega moškega telesa v glavi, ki si jo želim doseči in s katero se nenehno primerjam. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil v umu zgraditi podobo idealnega moškega telesa, ki ga definiram tudi kot močnega, vzdržljivega, okretnega in se z njo primerjati in tekmovati, namesto da bi spoznal, da s tem hranim svoj um skozi sodelovanje v energetskih vzorcih manjvrednosti in večvrednosti s tem, da zlorabljam substanco svojega fizičnega telesa, ki jo spreminjam v energijo za te misli.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel odpovedati se in odstraniti definicijo popolnega ženskega in moškega telesa in želje po teženju k občutku večvrednosti, kjer navidezno občutim več sebe in sem boljši, kadar dojemam, gledam, težim k telesom, ki sem jih definiral kot popolna. Spoznal sem in zavedam se, da je ta občutke pozitivna energije, ki si jo ustvarjam v želji po pozitivnih občutkih. Obvezujem se, teles ne bom več definiral kot in delil na popolna in nepopolna in si ob tem ustvarjal občutke večvrednosti, izpopolnjenosti in hkrati se obvezujem, da ne bom več pogledoval in si želel opazovati ženska telesa, ki sem jih definiral kot bolj izpopolnjena, bolj privlačna. Spoznal sem in zavedam se, da med opazovanjem ponavljam vzorec želje po vzburjenosti, ki sem si ga ustvaril.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da za ženskami gledam samo zato, ker si želim občutka vzburjenosti in občutka popolnosti, ki se ga definiral z določeno obliko telesa.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si občutiti vzburjenost in občutek popolnosti ob specifični obliki telesa.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzburjenost in popolnost definirati kot energetski občutek, namesto da bi se zavedal, da je to le občutek ob katerem se mi zdi, da se zaradi energij, ki sem jih definiral pozitivno, za trenutek počutim bolje in si jih zato želim, namesto da bi spoznal in razumel ter se zavedal, da s tem vzpodbujam razdvajanje samega sebe skozi misli in občutke, namesto da bi si le-te odpustil, jih ustavil in se vedno usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločiti se od popolnosti in vzburjenosti. Spoznal sem in zavedam se, da popolnost ni energetski občutek, ampak je stanje v fizični realnosti, kadar so stvari uravnotežene v enosti in enakovrednosti in da bom lahko bližje popolnosti šele takrat, ko se ne bom več v umu razdvajal v misli in občutke in se bom namesto tega stalno in vztrajno usmerjal v dihu po zdravem razumu v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si občutiti vzburjenost, kadar vidim žensko telo, ki sem ga definiral kot privlačnega, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in si misliti, da je škoda, da si ob pogledu na žensko telo, ki sem ga definiral kot seksi, ne bi ustvaril občutka vzburjenosti in se počutil vzburjeno, ker sem ta občutek definiral kot nekaj pozitivnega in bolj prijetnega od stanja, kjer nimam tega občutka. Spozna sem in zavedam se, ta se s ponavljanjem tega vzorca podrejam pozitivnim energijam, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal misli o tem, da je škoda, da si ob pogledu na žensko telo ne bi ustvaril občutka vzburjenosti, ker sem spoznal in se zavedam, da z ustvarjanjem takšnih energij uničujem samega sebe kot življenje in svoje telo samo zato, ker dajem kratkemu energetskemu občutku večji pomen od mene kot življenja.

Dan 82 - Zlobni mrtveci in zakaj so mi všeč grozljivke

Dan 81 je v angleščini.

Že od nekdaj rad gledam grozljivke. Tega sem se navadil še iz časov, ko sva s kolegom tedensko hodila v kino. V nekem obdobju sva še posebej uživala ob srhljivkah. Nazadnje sem si ogledal Zlobne mrtvece. Že dalj časa nisem opazil filma tega kova s tako visoko oceno in moram reči, da ni slab, prej obratno. Je pa precej kri špricalen in do človeških teles neprijazen. Takšni filmi so mi v večina drugih primerih postali hitro dolgočasni, ker ob prevelikem razkosavanju teles osnovna notranja skrb za igralce, v smislu želje po ohranjanju njihove celovitosti in čilosti, prehitro splahni, nakar predstavljajo le še razpadajoče gmote in če se igralci ne trudijo posebej za svoj zdravje, bo to tudi meni drugotnega pomena. S tem pa srhljivka zgubi svoj pomen. Kljub temu, da je v omenjenem filmu veliko mesarjenja, sem še vedno v njem užival. Najbolj zanimiv se mi je zdel lik z očali, the 80's guy, the Jesus man, ime sem seveda pozabil. Všeč mi je bila njegova prizemljenost v primerjavi z ostalimi liki. Ko so se drugi tolažili, da bo vse v redu, da bodo odšli domov in da ni tako hudo, kot je videti, je korajžni (bojda) profesor takoj vskočil z zdravim razumom oznanjati, da je druščina v zmoti, da gre vse v maloro in da se situacija, kljub tolažbam tovarišev, vztrajno slabša. Kakopak je imel prav in s tem, ko je dejanskemu stanju rekel dejansko stanje in bobu bob, je tudi prvi lahko predlagal bolj ali sploh ne ustrezne (odvisno koga vprašate) rešitve za situacijo, ki jo je, nebodigatreba, tudi sam zakuhal. Vse skupaj me zelo spominja na dejansko stanje v realnem svetu.

Vsi si nekako nenehno zatrjujemo, da ni tako hudo, da bo bolje, da se moramo osredotočati na lepe stvari, medtem ko gledamo vse nedopustnosti v svetu, kot so pohlep, suženjstvo, neenakost, revščina, uničevanje narave, vojne... Dokler se ne bomo ustavili in gledoč boba v oči rekli: ti si bob in vojna, tekmovalnost, zlorabe, neenakovrednost, revščina in pohlep so nedopustne motnje človeškega obnašanja - tako dolgo bo situacija za nas in človeštvo postajala vztrajno slabšejša in bolj nevzdržno absurdno boleča, ker bomo v gonji po lastnem interesu drug drugega pohabljali do onemoglosti.

Vsak vdih in vsak izdih je priložnost, da se ustavimo, da smo samo-iskreni, da spremenimo svoj vzorec, da stojimo za življenje in da se usmerimo tako, kot je najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti. Naš um in naši občutki so kot demoni v Zlobnih mrtvecih, ki nas obsedajo in nas nato usmerjajo namesto nas, da zlorabljamo sebe in vse naokrog in da nimamo nobenega spoštovanja in občutka za življenje v enosti in enakovrednosti. Mi smo sami tisti, ki to dovolimo, ker nas je lastnih 'demonov' strah in ker se nočemo z njimi soočiti. Toda v resnici ni tako hudo kot v filmu. (Aha, si mislite, zdaj bo tolažil, še malo prej pa mu to ni bilo všeč.) Še slabše je. V filmu so se vsaj večinoma pobili v enem dnevu. Mi pa se mučimo vztrajno in počasi, ker se nočemo odpovedati svojim demonom egoizma in lastnega interesa, katerih misli se nam pletejo po glavi, mi pa jih poslušamo, kot da so vsemogočne, namesto da bi se samo-iskreno vprašali, kako smo si jih sploh ustvarili in od kod pridejo, ker lahko nato s samo-odpuščanjem odpravimo izvorne vzroke zanje in se osredotočimo na fizično realnost in na to, kar je praktično najboljše za vse nas, tukaj v tej realnosti. Kljub temu pa je izničenje teh demonov v praksi lažje kot v filmu, kjer jih je bilo treba žive zakopati, zažgati in razčetveriti. V realnosti lahko za enak učinek odprave lastnih demonov egoističnih misli in občutkov ter travm in na sploh nekoristnih vedenjskih vzorcev uporabimo kar samo-iskrenost in samo-odpuščanje v obliki pisanja. Zato vabim vse obsedence in korajžneže, da preizkusite princip samo-odpuščanja, da se bomo lahko skupaj rešili naših egoističnih demonov in začeli složno ustvarjati svet, ki bo praktično najboljši za vse življenje. Zakajti strahovi so iluzija, moteči element, ki nam preprečujejo učinkovito življenje po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse. Razen v kinu, tam so ob našem zavedanju njihove nesmiselnosti lahko precej zabavni. Zakaj ne bi to zavedanje prenesli tudi v svoj vsakdan? Tako se bomo lažje lotili samo-sprememb, ki so potrebne za to, da ustvarimo svet, ki bo najboljši za vse nas. 

Zdaj razumem, zakaj so mi srhljivke všeč. Če ste tudi sami kaj odnesli od teh besed, še toliko bolje, pa imamo vsi nekaj od tega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so občutki strahu resnični in pomembni in da se moram izogibati situacijam, ki mi vzbujajo strah. Spoznal sem in zavedam se, da si občutke strahu ustvarjam sam skozi miselne vzorce in da se z izogibanjem le-teh  izogibam samo-odgovornosti do usmerjanja samega sebe po principu kar je najboljše za vse življenje, s čimer se podrejam demonu/občutku strahu, namesto da bi ga odpravil s samo-odpuščanjem. Obvezujem se, da se situacijam, ki mi vzbujajo strah ne bom izogibal, namesto tega si bom odpravil vzroke in misli, s katerimi si vzbujam strah in se usmeril po zdravem razumu.

Dan 80 - Reakcija manjvrednosti in želja po vzburjenosti

Nekaj časa nazaj sem s spleta potegnil porno film in ga na kratko pogledal, čeprav ob njem nisem masturbiral. Podlegel sem želji po občutku vzburjenosti, kar mi je ostalo še od časov, ko sem redno gledal takšne filme in nanje masturbiral.

Ljudje se večinoma sploh ne zavedamo, kakšno zlorabo žensk in življenja s tem podpiramo, saj ob tem dajemo energetskim občutkom večjo veljavo od življenja, pri čemer nas sploh ne brigajo posledice in zlorabe, ki ob tem nastajajo. To je ena izmed nedopustnih oblik egoizma, ki ga v sebi nosimo vsi, zato ga moramo odpraviti s samoodpuščanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ni nič narobe s tem, če se včasih predam občutku poželenja po vzburjenosti in orgazmu ob gledanju porničev, punc. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o tem, da ni nič narobe s tem, če se včasih predam, podredim želji po vzburjenosti ob gledanju porničev - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dopuščam svojo odvisnost od energetskih vzorcev in hkrati dopuščam zlorabo skozi pornografijo. Obvezujem se, da se ne bom predajal želji po energetski vzburjenosti ob gledanju porničev ali čim podobnim, namesto tega se bom usmeril v dihu.

---

Partnerka je omenila nekaj, kar mi je bilo očitno, nakar sem odreagiral z "Ja, ne ga srat!", zaradi občutka manjvrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, če mi nekdo pove nekaj, kar že vem ali če dojemam, da me ima nekdo za bolj neumnega/manj učenega/manj razgledanega/manj vrednega od sebe. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega, kadar me nekdo pohvali ali me ima za večvrednega ali nekaj več od sebe na kateremkoli področju. Ko opazim in se zavem, da se počutim manjvredno ali večvredno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da smo vsi enakovredni kot življenje in da moram ustaviti vsakršno misel in miselno primerjavo, s katero se primerjam in označujem za več- ali manj-vrednega od kogarkoli in česarkoli, zato da si ne bom več ustvarjal občutka večvrednosti ali manjvrednosti. Zato se obvezujem, da si bom vsako misel primerjanja in vsak najmanjši občutek večvrednosti/manjvrednosti takoj izpisal in odstranil s samoodpuščanjem ter naredil korekcijo tako, da se bom usmeril v dihu.

Ugotavljam, da je to povezano tudi z občutkom manjvrednosti, ki sem si ga ustvarjal in doživljal ob očetu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega, kadar vidim/dojemam, da me oče obravnava manjvrednostno, kadar mi ne verjame, kadar me sodi, primerja. Spoznal sem in zavedam se, da se v takšnem primeru dejansko manjvrednostno obravnavam in dojemam sam, ker temu verjamem in ker si ustvarjam takšne misli, občutke. Spoznal sem in zavedam se, da si moram prenehati ustvarjati manjvrednostne misli, občutke ob očetu, ne glede na to, kako me oče sodi, primerja, dojema. Obvezujem se, da se ob očetu ne bom več počutil manjvrednega in da si ne bom ustvarjal manjvrednostnih misli, tudi kadar me bo oče ali kdorkoli sodil, primerjal in dojemal kot manjvrednega ali kakorkoli drugače.