Dan 107 - Privatizacija

Prejšnji blog je v angleščini.

Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnava (ignoriran) sam na njihovem mestu.

V naši državi se stremi k privatizaciji in ljudje smo to sprejeli vede ali nevede. Večinoma nevede, ker večino ne zanima, kaj se v državi dogaja, kaj se dogaja v politiki, ker smo se tako oddaljili od samo-odgovornosti, da vse prepuščamo tistim tam nekje v parlamentu ali kje so že, z izgovorom, da sami ne moremo nič. To nam pač najbolj ustreza, dokler si lahko privoščimo dovolj 'zabave'. Važno, da nekje piše, da smo demokratični, karkoli že to pomeni.

Kako je mogoče, da nam je sploh kdajkoli bilo smiselno, da bo sistem privatizacije, kjer je vse v zasebni lasti, najboljši za vse? Že od nekdaj nas je strah, da bomo nekega dne ostali brez denarja in stvari, ki nas navidezno osrečujejo, zato smo pohlepni, da bi si čim več teh stvari nagrabili, dokler smo pri 'koritu', za vsak slučaj. Razen, če se zavestno odločimo, da to ne bo naš princip delovanja. Očitno pa je, da je princip pohlepa način delovanja večine ljudi. Kako smo torej sploh lahko kdaj verjeli, da bodo privatniki, tajkuni, direktorji in drugi, delali v dobro podjetij in zaposlenih, če pa tega niso nikdar prej nikjer nakazali? Kaj pa mi sami, živimo pohlepno? Nam je mar za skupno dobro? S čim to kažemo?

Kako torej rešiti problem pohlepa? Kako odpraviti strah pred tem, da nekdaj mogoče ne bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Takole: http://basicincome.me/ (Opis Predloga za Zagotovljen življenjski dohodek). Vzpostaviti moramo sistem, ki nam bo vsem omogočal dostojno življenje, tako da vpeljemo sistem zagotovljenega življenjskega dohodka, ki ga prejme vsakdo, zato ker je živ. Da lahko takšno rešitev vpeljemo, moramo najprej preseči lastno sebičnost s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Zato nikar ne kažimo s prstom na razne tajkune, ker zaenkrat sami nismo nič boljši, dokler smo proti zgoraj omenjeni rešitvi, ki je praktično najboljša za vse nas, ko se enkrat začnemo obnašati samo-odgovorno in ko začnemo živeti po Principu. Tako se bomo dejansko lahko posvetili vprašanju življenja in tega, kaj to sploh pomeni: živeti. Iz lastnih izkušenj vem, da danes nihče ne zna živeti, ker se vsi znamo le preživljati iz strahu pred pomanjkanjem.

Demokracija je že od nekdaj obstajala in vsak človek je že od nekdaj politik, ker se vsak človek vsako sekundo odloča, kaj bo počel. To je politika. In ljudje že od nekdaj ustvarjamo našo skupno realnost, če si to priznamo ali ne, če se za naša dejanja izgovarjamo na diktatorje ali ne. Trditev, da nas politika ne zanima, je torej kontradiktorna sama sebi. V demokraciji odločamo ljudje s svojimi glasovi, ki so lahko v obliki strinjanja ali zavračanja (zakonskih) predlogov, ali pa v obliki plačevanja z denarjem. Tudi z vsakim (evro) centom glasujemo in dajemo podporo tistemu, ki ga prejme. Če torej želimo stvari spremeniti tako, da bomo delovali po Principu, ki je najboljši za vse nas, moramo najprej sami tako delovati. Tudi tako, da se pridružimo skupinam in političnim gibanjem, ki stremijo k dostojnosti življenja vseh z lastnim zgledom, ter z usmerjanjem našega denarja tja, kamor je potrebno, da se dostojnost življenja za vse dejansko uresniči.

In zakaj tega ne počnemo? Zakaj čakamo druge, da bodo to storili namesto nas? Ker imamo 'oprane možgane'. Ker smo sužnji lastnih misli in čustev, za katere sploh ne vemo, od kod izvirajo in zakaj jih imamo. Ali pač? Ko smo samo-iskreni, lahko hitro ugotovimo izvor naših misli in čustev, saj si jih sami ustvarjamo in se jim tudi sami podrejamo, kar je absurd. Sam že več let prevzemam odgovornost za lastne umsko-čustvene škodljive vedenjske vzorce, pri čemer mi je zelo pomagal tudi tale brezplačen spletni tečaj: http://lite.desteniiprocess.com/

Fundacija enakovrednega življenja - Človekove pravice

Fundacijo za Enakovredno Življenje je zasnovala globalna skupnost, ki jo tvorijo ljudje iz številnih kultur po vsem svetu. Fundacija za Enakovredno Življenje je bila ustvarjena, da bi spodbudila zavedanje in razumevanje, da je vse življenje enakovredno vsem drugim vidikom življenja. To temelji na dejstvu, da imajo vsa živa bitja prirojene pravice do življenja, ki so enake za vsa živa bitja, ki so enakovredna druga drugemu, brez iluzij separacije in hierarhije in niso omejena s človeškimi sistemi in umskimi konstrukti.

Skupna točka vseh bitij je življenjska sila, ki je prisotna v vseh. Prirojena pravica vseh živih bitij je pravica do življenja, zasnovana na temeljnih vodilih, ki jo navaja fundacija za Enakovredno Življenje. Ta pravica je ključna za vsa bitja in tukaj je navedena v obliki zakonskega osnutka. Prirojena je vsem in nihče ni izključen. Temelj tega zakonskega osnutka je praktična aplikacija, s čimer je vsakemu bitju zagotovljeno življenje,  vredno življenja v praktičnem smislu. S tem je zagotovljeno, da vsa živa bitja imajo, si delijo in držijo pravico do preživetja in obstanka, kar vsem enakovredno zagotavlja izpolnjujoče življenje, ki temelji na vrednotah.

Fundacija za Enakovredno Življenje priznava enakovredno pravico do življenja kot prvo prirojeno in neodtujljivo pravico vsakega človeka, obdarjenega z dihom življenja in s tem oznanja, da enakovredna pravica do življenja za vse žive moške, ženske in otroke vključuje:

1. Enakovredno ekonomsko pravico, ki zagotavlja dostop do vseh finančnih potreb, ki omogočajo realizacijo in manifestacijo vseh temeljnih pogojev za zdravo in izpolnjujoče življenje.

2. Enakovredno zdravstveno pravico, ki zagotavlja vse potrebno za izgradnjo močnih fizičnih teles, omogoča vitalnost in dobro počutje ter jasnost razuma, čustveno ravnotežje in fizično stabilnost.

3. Enakovredno pravico do varnosti in zaščite za vsakega otroka, ki zagotavlja življenje brez strahu, negotovosti in travm; življenje, v katerem je vodstvo staršev uravnoteženo s svobodo izražanja in je živeto v okolju polnem ustvarjalnosti in veselja, da lahko vsak otrok skozi odraščanje povsem razvije svoj potencial kot edinstven izraz življenja samega.

4. Enakovredno pravico do bivališča, ki vsakemu bitju in družini zagotavlja stabilno domače okolje, ki neguje in podpira življenje in je ustrezno osnovano v skupnostih, ki pomagajo in podpirajo dostojno življenje z integriteto.

5. Enakovredno pravico do izobrazbe, ki vsakega posameznika podpira na poti do odličnosti in izpolnitve potencialov, podpira intelektualni razvoj in praktično udejanjanje le tega, za relevanten doprinos k trajnostnemu razvoju Zemlje, ki izboljšuje življenje za vse udeležence.

6. Enakovredno pravico do zemlje, ki vsakemu živemu bitju zagotavlja življenje na ozemlju, ki si ga izbere za dom, kjer živa telesa hodijo po prsti, katera neguje in oskrbuje njihova življenja, jim zagotavlja varnost in hrano v sožitju z živalstvom in rastlinstvom in s tem ustvarja sožitje življenjskih sil vseh živih bitij in vsega življenja v enosti in enakovrednosti.

7. Enakovredno pravico do svobodnega povezovanja, ki zagotavlja družbeno in gospodarsko okolje, ki je dinamično, interaktivno in brez prisile, kjer se lahko porodijo nove zamisli, koncepti, tehnologije in produktivnost, ki okrepijo in omogočajo napredek, ki je najboljši za vse, z razumevanjem, da take povezave ne omejujejo Prve temeljne človekove pravice do enakovrednega življenja za vse ali katerekoli pravice, ki iz nje izhaja.

8. Enakovredno pravico do raziskovanja, tehnologije in drugih znanstvenih podvigov in praktičnih manifestacij, ki se jih svobodno uporablja najprej za ozdravitev, izboljšanje in uravnoteženje fizičnega okolja in zemeljskih ekosistemov, neba, rek, morij, oceanov na način, ki planet povrne v stanje dinamičnega ravnotežja in ga v njem ohranja, ki omogoča nastanek uspešnih globalnih skupnosti, ki se razvijajo in povezujejo tako, kot je najboljše za vse življenje in vsa bitja, s čimer se zagotavlja najboljše mogoče življenjske pogoje in standarde za vse človeštvo in življenje kot celoto.

9. Enakovredno pravico dostopa do naravnih, finančnih, znanstvenih in intelektualnih virov, tako da imamo vsi prost, neoviran dostop do osnovnih gradnikov življenja in njegove trajnosti, skupaj s prostim in neoviranim dostopom do česarkoli, kar je potrebno za doseganje karier odličnosti, ki ustvarjajo napredek v planetarni skupnosti, ki teži k novim tehnologijam, iznajdbam in inovacijam, ki izboljšujejo življenje.

10. Enakovredno pravico do miru, izobilja in blaginje, brez nevarnosti, groženj, nasilja ali uničenja; kjer je življenje največja vrednota in kjer vsako živo bitje usmerja vsako izbiro, dejanje in misel k temu, kar je najboljše za vse, da lahko vsi živimo kot celostna in neločljiva bitja, kot del večje celote vsega življenja, v sožitju z obstojem kot življenjem samim, v trajnostnem ravnotežju z živečo strukturo vsega življenja na Zemlji.

11. Enakovredno pravico do samo-vodenja in samoupravljanja, brez zunanjega umetnega vladanja, ki bi oviralo in nadziralo življenjsko silo družbe in njenih sestavnih delov. Takšna pravica samo-vodenja in samoupravljanja bo vključena v večjo celoto družbenih in ustavnih tvorb, ki vzdržujejo celovitost širše celote tako, da resnična oblika republiškega upravljanja ne bo nikoli okrnjena, v njej pa bo vsak posameznik podprt in njegova pravica do enakovrednega življenja krepko zaščitena in ohranjana s strani celotne družbene in politične strukture.

12. Enakovredno pravico do svobodne vesti in moralne celovitosti, ki za vse podpira življenje, ki ni omejeno s psihološkim in čustvenim manipuliranjem, življenje, ki se lahko prosto izraža brez zadržkov in strahu pred kaznijo ter življenje brez strahu pred pomanjkanjem in omejevanjem.

13. Enakovredno pravico do monetarne integritete z enakovrednim sistemom, katerega osnovni sestavni del je enota vrednosti, ki je enaka poenoteni merski enoti, s čimer je zagotovljeno, da noben človek, organizacija ali institucija ne more manipulirati ali prirejati monetarni, denarni, finančni sistem za samo-poveličevanje in v škodo temu, kar je najboljše za vse. Takšen celosten in uravnotežen sistem podpira in krepi trgovanje, podjetnost, izmenjavo in ohranja vrednost globalnega ekonomskega sistema, ki služi življenju.

14. Enakovredno pravico duhovnega ravnotežja, tako da je vsaka vera, ki podpira enakovrednost za vse življenje, obravnavana in vzdrževana kot enakovredna z življenjem samim, kjer je duhovnost razumljena kot navdih za vsak vdih in izdih vsakega bitja in življenja kot celote, kot nedeljiv princip, ki si ga delimo vsi kot to, kar je najboljše za vse in kjer ta na noben načine ne zmanjšuje prve osnovne človekove pravice do enakovrednega življenja za vse.

15. Vse enakovredne življenjske pravice temeljijo na principu, da so vsa živa bitja obdarjena z neodtujljivimi pravicami do samo-odločbe ter osnovnimi zagotovili minimalnih kvalitet življenja, izpolnjenih z dostopnostjo do življenjskih potrebščin, kot so ustrezna prehrana, oblačila, zavetje, dostop do znanja in izobraževanja, urjenja za izpolnjevanje zmožnosti za podporo in vzdrževanje lastnega življenja in življenj svojih bližnjih. Te pravice bodo vključene v družbene, ekonomske, družinske, skupnostne, kulturne, državne, in globalne odnose, da bomo lahko vsi, v enosti in enakovrednosti, sodelovali v slogi in ustvarili osnovo enakovrednega življenja za vse, kot najbolj osnovno enakovredno pravico.

16. Enakovredno pravico bodočih generacij, da prejmejo živeč planet brez onesnaženosti, bolezni, lakote, nasilja in uničenja, da bo življenje uspevalo in se ohranjalo zdaj in za vedno.

Izvirno besedilo:

http://marlenvargasdelrazo.wordpress.com/2013/04/29/the-equal-life-foundation-bill-of-rights/

http://fundacijaenakovrednegazivljenja.wordpress.com/

Equal Life Foundation

Living Income Guaranteed

Dan 102 - Kaj nam kažejo dobrodelne organizacije?

Moj prejšnji blog je v angleščini.

Že samo dejstvo, da v družbi obstajajo dobrodelne organizacije kaže na to, da smo ljudje v veliki večini vseh ostalih organizacija slabo-namerni. Če to ne bi držalo, potem dobrodelnih organizacij ne bi potrebovali. Ideja dobrodelnih organizacij naj bi bila, da delajo za dobro vseh. To pa pomeni, da drugod delamo le za lastni interes in se pri tem ne zmenimo za škodo in trpljenje, ki ga napravimo soljudem, živalim, naravi.

PROBLEM:

Dobrodelne organizacije niso rešitev za probleme zlorabe življenja na svetu, saj obstajajo že več kot stoletje in praktično niso odpravile niti posebej ublažile nobenega svetovnega problema zlorabe življenja. V resnici se zlorabe vsak dan povečujejo, korporacije pa so 'dobrodelnost' začele izrabljati za to, da si ustvarijo dobro reklamo. Sami pa si preko njih zmanjšujemo slabo vest za zlorabe, pri katerih vsak dan sodelujemo v sistemu, tako da kdaj pa kdaj prispevamo kakšen evro in mislimo, da smo s tem opravili svojo delež. Živimo v iluzijah neverjetnih razsežnosti.

REŠITEV:

Nobena dobrodelna organizacija ne more odpraviti zlorab življenja namesto nas. Vsak izmed nas je odgovoren, da spremeni svoje življenje in svoje navade tako, da aktivno in praktično sodeluje pri iskanju in vpeljevanju rešitev, ki so praktično najboljše za vse. To pomeni da so takšne, ki niso osnovane zgolj na lastnem interesu in ki nikomur ne škodujejo. Da lahko spremenimo svoje vzorce, se jih moramo najprej zavedati. Na spletu smo pripravili brezplačen tečaj, kjer si pri tem pomagamo:

http://lite.desteniiprocess.com/

Vsaka organizacija mora postati dobrodelna organizacija, ki se ravna po načelu 'delaj z drugimi tako, kot želiš da bi drugi s teboj'. Vsaka organizacija je skupek ljudi, in vsak izmed nas je odgovoren, da se ravna po načelu, ki je najboljši za vse. Če se tega ne držimo, zlorabljamo življenje in s tem predstavljamo problem in vir vsega zla na Zemlji.

Različne organizacije ljudi so povezane v sistem, ki tvori državo, zato je potrebno tudi sistem in pravila v njem preurediti tako, da delujejo po načelu kar je najboljše za vse. Za to moramo sodelovati in delati skupaj:

http://destonians.com/
http://desteni.org/
http://basicincome.me/
http://equalmoney.org/

NAGRADA:

Ko vsak izmed nas postane dobrodelno organiziran in ko tako stojimo skupaj v praktičnih rešitvah, ustvarimo raj na Zemlji, kjer vsi dostojno živimo brez strahu. Za to pa mora vsak izmed nas raziskati svoje vzorce, ki nam to preprečujejo in jih odstraniti s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.



Če sem sam zmogel potegniti glavo iz riti in se začel spreminjati v dobro vseh, potem lahko to storimo vsi. Če že zmoreš poiskati življenje v sebi, ki noče več biti avtomatiziran robot, ki se izogiba vsakršne odgovornosti, se nam pridruži in začni potovanje do življenja.

Veliko ljudi sem že srečal, ki so (nad seboj) obupali in si želijo konca sveta. Nič ne bo s koncem sveta, saj se na Zemlji vse premika počasi in vztrajno. Tako pa bomo tudi trpeli do smrti, če ne prevzamemo odgovornosti nazaj v svoje roke in postanemo sprememba, ki jo želimo. Sprememba, ki je najboljša za vse.

Dan 100 - "Številčne ocene že za tretješolce"

Prejšnji blog je v angleščini.

Vsi smo hodili v šolo in vsi se lahko spomnimo, kakšno je dejansko stanje v šolstvu in kakšni odnosi med ljudmi se tam ustvarjajo ter kakšne posledice to prinaša.

Kot kaže je trend takšen, da bi se otroke čimprej in čimbolj ocenjevalo številčno, z ocenami od 1 do 5. Kot je razbrati iz članka, bodo učitelji takšno subjektivno sojenje otrok letos pričeli že v tretjem razredu, po ukazu ministrstva za izobraževanje, ki to zagovarja z izgovorom, da se tako "ohranja ravnotežje v pomembnosti posameznih predmetov in upoštevajo individualne razlike med učenci", čeprav v ta namen ni bilo nobene raziskave, ki bi pokazala, da to dejansko pozitivno vplivalo na izobraževanje otrok.

Milan Rejc, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije omenjeno vpeljavo ocenjevanja in sojenja otrok zagovarja s tem, da se to sklada z razvojem otroka. "Otroci se danes vedno bolj primerjajo in slabo je, da so take primerjave prisotne šele v višjih razredih", je prepričan Milan Rejc.

Kaj lahko o tej temi spoznamo iz lastnih izkušenj, z uporabo zdravega razuma, če se ravnamo po principu 'delajmo tako, kot je najboljše za vse'?

Prvi problem ocenjevanja je ta, da v šoli učitelji in predavatelji vedno ocenjujejo subjektivno. Učenec dobi oceno na podlagi subjektivnega prepričanja učitelja o tem, kako dobro je učenec izpolnil zahtevane kriterije, ki si jih je učitelj zamislil kot potrebne za določeno oceno. Pri tem se učitelj večinoma niti ne zaveda, da s tem dejansko ocenjuje sebe ter učinkovitost svojega 'učenja'. Ocena pa seveda vpliva zgolj na učenca in na njegovo samopodobo in superiorno/inferiorno umeščenost v družbi s strani drugih. Ocenjevanje je tako dejansko brezpredmetno, kjer pa je to potrebno, se lahko znanje kvečjemu oceni z opisno oceno, kot je manj uspešno, uspešno in zelo uspešno, ali pa samo opravil / razume ali ni opravil / ne razume oz. delno razume.

Še večji problem je ta, da smo sistem učenja zastavili tako, da se morajo otroci naučiti informacij na pamet in jih nato ponoviti nazaj učitelju. To ni znanje, to je pomnjenje. Največji pomnilnik, ki je na dosegu roke, danes predstavlja internet, zato je pomnjenje in ocenjevanje sposobnosti pomnjenja otrok ne samo nesmiselno, ampak tudi škodljivo, saj s tem otroci zanemarijo svojo sposobnost učenja praktičnih veščin in zdravorazumskega, logičnega razmišljanja. Kot vemo iz lastnih izkušenj učenja, smo veliko večino informacij, ki smo se jih učili ponavadi za test ali izpit, pozabili v naslednjem tednu po njem, to pa zato, ker so vse te informacije v praksi popolnoma nepomembne, saj nam kot otroku ne dajejo nikakršnih praktičnih napotkov o tem, kako učinkovito živeti v trenutnem sistemu. Večina otrok se tega zaveda, zato izgubijo interes za šolo, učijo se le zato, ker so v to prisiljeni, saj drugače ne bodo preživeli in bodo dejansko ostali brez podpore in denarja. To lahko preverimo kadarkoli s pogovorom s šolarji. Tudi sam se zelo dobro spomnim, kako nas je večina v razredu velikokrat ugovarjala učiteljem, da nas učijo stvari, ki jih ne bomo potrebovali nikoli v življenju. To se dogaja zato, ker smo ljudje začeli pripisovati informacijam večji pomen od življenja samega, s tem pa ustvarjamo nesprejemljivo zlorabo otrok in življenja nasploh. V šoli se morajo otroci naučiti praktičnih veščin, ki jim bodo pomagale živeti v sistemu in spoznati osnovna dejstva o temah, ki obstajajo, da se lahko odločijo raziskovati tista področja, ki jih dejansko zanimajo. Pri tem so ocene same po sebi lahko zgolj pokazatelj tega, komu je potrebno nameniti več pozornosti pri razlagi stvari, ki jih še slabo razume.

Naslednji problem je ta, da velikokrat ne poiščemo pravih vzrokov za to, da ima nekdo nižje ocene. Otroka se enostavno označi kot neumnejšega in bolj nesposobnega od ostalih, kadar ima nižje ocene in se ga loči od ostalih otrok tako, da se mu dodeli posebej prilagojen program, ki naj bi bil lažji. Vzroki za slabe ocene otroka so lahko pijani starši in prepiri doma, čustvene težave, zlorabe med otroci v šoli ali pa premalo posvečene pozornosti učitelja, ki otroku snovi ni razložil na njemu razumljiv način. Rešitev je očitna, potrebno je reševati vzroke za okrnjeno sposobnost učenja pri otroku, ki pa so ponavadi precej kompleksni in zato jih ne morejo rešiti učitelji sami ali kdo drug sam zase, ampak le vsi skupaj tako, da prevzamemo odgovornost zase in v enaki meri za druge tako, da vedno obravnavamo druge tako, kot bi želeli, da drugi nas. Za to pa je potrebna samo-iskrenost in samo-sprememba vsakega izmed nas, ker imamo vsi vpliv drug na drugega.

Največji problem ocen je ravno ta, da se zaradi njih otroci začnejo soditi in primerjati kot manjvredni/večvredni, s tem pa se med ljudmi ustvarja separacija, ločenost, ki predstavlja zlorabo enakovrednosti življenja. Milan Rejc, zanimivo, takšno primerjanje zagovarja kot nekaj pozitivnega, kar zgolj odraža naše sprejemanje 'normalnosti' takšnega početja v današnjem svetu. Sojenje in primerjanje ljudi, kjer nekatere sodimo kot večvredne in druge kot manjvredne se tako prične in zakorenini v ljudi že v šoli, posledica tega pa je, da danes vsi sprejemamo svet, kjer imajo posamezniki milijarde evrov premoženja, medtem ko večina ljudi na zemlji nima nič in si komaj lahko privošči hrano. Nam se to zdi prav, nam se s tem ne zdi nič narobe in govorimo si, da je za to kriv vsak sam. Tako kot si je vsak otrok sam kriv, da se je rodil v revščino in si ne more priskrbeti primernih potrebščin  za v šolo, tako kot si je vsak otrok sam kriv, da ima pijane starše, tako kot si je vsak otrok sam kriv, da ima učitelja, ki ocenjuje subjektivno, mar ne?

Rešitev je ta, da potegnemo glave iz riti, da prevzamemo odgovornost zase in za vse zlorabe, ki jih dopuščamo nad življenjem in se spremenimo, s tem pa bomo spremenili sistem.

Postanimo sprememba in stojmo za enakovrednost življenja in praktične rešitve, ki so najboljše za vse. Nagrada za to je očitna, vsem na bo veliko bolje, ker si bomo enakovredni in ker ne bo nikogar strah za preživetje, ker bomo drug za drugega poskrbeli tako, kot bi sami zase.

http://lite.desteniiprocess.com/
http://basicincome.me/
http://desteni.org/

Dan 93 - Elizij

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem si ogledal idejno zanimiv znanstveno-fantastični film, kjer je v sto let oddaljeni prihodnosti prikazana izrazita ločenost med bogatimi rojeno-srečneži, ki živijo na ogromni vesoljski postaji Elizij, kjer je življenje popolno, tehnološko dovršeno in brez bolezni, medtem ko so na Zemljo kakopak obsojeni vsi ostali reveži, katerih starši niso imeli denarja in sreče, da bi jim zagotovili vozovnico do postaje, zato se klavrno borijo za preživetje na popolnoma onesnaženi in opustošeni slabo-rodni grudi.

Tema je zanimiva zategadelj, ker ni nič kaj znanstveno-fantastična, saj odraža trenutno stanje sveta, kjer smo ljudje pozabili na enakovrednost življenja in vseh oblik slednjega in vso svojo pozornost namenili svojim energetskim občutkom, s katerimi opravičujemo svoje egoistične misli in dejanja, namesto da bi se usmerjali po zdravem razumu in stali kot zgled principa 'delaj drugim tako, kot želiš da bi drugi tebi', ki je najboljši za vse.

Dejstvo je, da se moramo vsi osredotočiti (pardon, osrediniti) sami nase, na svoje občutke ter misli, s katerimi si prve ustvarjamo, ker se lahko le tako zavemo svojega načina razmišljanja, odločanja in usmerjanja samega sebe, ki trenutno pri vseh ljudeh temelji na egoizmu, zakajti z vsakim samo-ustvarjenim strahom, slabo voljo ali pozitivnim občutkom, v katerem se znajdemo, upoštevamo zgolj in samo sebe in svojo odvisnost do teh in zato vedno reagiramo egoistično ter neobzirno do drugih, s čimer dejansko nismo škodljivi le sebi, ampak tudi vsej svoji okolici.

Naš um je naš ego, ki smo si ga ustvarili skozi odraščanje s pomočjo zunanjih vplivov, skozi gledanje televizije, skozi opazovanje obstoječih človeških obnašanj in prepričanj. V sedanjosti se vsak izmed nas ravna po tem svojem egoističnem programu, ker se tako nekako zdi najlažje in ker verjamemo, da smo to v kar verjamemo. A kot sem ugotovil, to kar verjamemo ni resnično, če preneha obstajati, ko v to ne verjamemo več. In enakovrednost vseh oblik življenja je resnična, ker se vsi rodimo na Zemlji iz skupne prsti in prahu, kamor se tudi enakovredno povrnemo. Vso ostalo sprenevedanje vmes pa je iluzija naših ustvarjenih egov. Čas je, da preidemo k stvar(nost)i in začnemo udejanjati to, kar je najboljše za vse, kar pomeni dajati drugim enako, kot želimo sebi in kot želimo, da bi drugi dajali nam. Tako bomo vsi živeli najboljša izpopolnjena življenja v raju na Zemlji. Za to se mora spremeniti vsak izmed nas, kakopak tega nihče ne more storiti namesto nas in v našem imenu. Ni ga junaka, ki bi nas odrešil lastne neiskrenosti do sebe. Čas je, da si odpustimo lastne egocentrične misli, občutke in navade in začnemo skupaj ustvarjati sistematične rešitve, ki so praktično najboljše za vse. Edina prepreka temu je vsak izmed nas sam, dokler ne popravimo svojih vzorcev obnašanja tako, da so v vsakem dihu v skladu s tem, kar je najboljše za vse.

Na teh naslovih lahko dobimo raznovrstno pomoč pri spoznavanju samega sebe in pri samo-korekciji, hkrati pa pomagamo vsem tako kot bi želeli, da drugi nam:

Desteni'I'Process Lite
Desteni'I'Process Pro
Slovenski Desteni Forum
Desteni Forum

Dan 89 - Biti všečen drugim

Prejšnji blog je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da mi je težko govoriti, kadar vem, da se z mojimi besedami ne bodo vsi strinjali ali da verjetno nekomu moje besede ne bodo všeč oz. da bodo moje besede povzročile neodobravanje, nestrinjanje. Zavedam se, da se s tem hočem izogniti samo-obsojanju in občutku manjvrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno in se samo-obsojati, kadar se sogovorci z mano/z mojimi besedami ne strinjajo, jih ne sprejemajo in imajo nanje negativne reakcije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi sogovorci moje besede vedno sprejemali, jih odobravali in se z njimi strinjali zato, da bi se počutil enakovrednega, pozitivno/večvredno, sprejeto. Zavedam se, da to hočem od drugih, ker se sam sodim kot manjvreden in se ob tem počutim negativno, nesprejeto.

Obvezujem se, da si ne bom več dopustil, da bi na nesprejemanje, neodobravanje, nestrinjanje in negativne reakcije drugih na mene/moje besede odreagiral z občutkom manjvrednosti in se samo-obsojal in hkrati se obvezujem, da ne bom iskal občutka sprejetosti in večvrednosti skozi odobravanje, sprejemanje, strinjanje drugih z mano/mojimi besedami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se 'utrujeno' in dojemati, da je naporno govoriti, kadar nimam nikakršne energetske motivacije za to, da bi se pogovarjal. Zavedam se, da je to posledica moje odvisnosti od energetske motivacije za govorjenje/početje stvari. Obvezujem se, da si ne bom dovolil, da me vodi in usmerja negativen občutek 'utrujenosti' in 'nesmiselnosti', kadar ne bom imel energetske motivacije za pogovor. Obvezujem se, da bom v takem trenutku vdihnil in povedal/usmeril pogovor po zdravem razumu in tem, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti mili, da je 'nesmiselno govoriti o zdravorazumskih rešitvah najboljših za vse z ljudmi, ki so zatopljeni v druge pogovore/ki jih to ne zanima'. Zavedam se, da s tem opravičujem svojo pasivnost. Obvezujem se, da si ne bom dopustil, da me usmerja misel 'nesmiselno se je pogovarjati o zdravorazumskih rešitvah z ljudmi, ki so zatopljeni v druge pogovore/ki jih to ne zanima', namesto tega bom v pogovoru vztrajal pri zdravorazumskih rešitvah in lastnih spoznanjih o njih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se izločenega, manjvrednega, nepripadnega, kadar se mnenja sogovornikov/drugih večinoma razlikujejo od mojega stališča. Zavedam se, da si te občutke in obsojanje pripišem sam in s tem sam dovolim, da se počutim izločenega, nepripadnega. Obvezujem se, da si ne bom dovolil ustvarjati in verjeti mislim, občutkom, da sem manjvreden, izločen, nepripaden, kadar se mnenja/stališča drugih večinoma ne ujemajo z mojim.

Dan 87 - Starostne razlike, tekmovanje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, neprijetno ob starejših ljudeh.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati starejše ljudi kot neprimerne za druženje in verjeti, da sem preveč drugačen od njih, da bi se lahko z njimi pogovarjal kot enakovreden.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil enako stare ali nekaj mlajše ženske od sebe dojemati kot najbolj primerne za partnerstvo, seks, druženje in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil starejše ženske od sebe dojemati kot manj primerne ali neprimerne za partnerstvo, seks ali druženje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati kot sramotno to, da je moški s starejšo žensko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, sramotno, ker je moja partnerka starejša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvredno, samovšečno, kadar sem z žensko, ki je mlajša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske soditi in primerjati po starosti, namesto da bi se osredotočil na to kdo so kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske soditi po izgledu, namesto da bi se osredotočil na to kdo so kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega ob starejših ženskah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil starejše ljudi dojemati kot bolj izkušene, 'odrasle' od sebe in se ob tem počutiti manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se počutim manjvredno ob starejših ljudeh, ženskah - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sodim in ustvarjam polarnost, kjer se počutim večvredno, bolj odraslo ob mlajših ljudeh, ženskah, namesto da bi stal enakovredno z vsemi in se zavedal, da smo vsi kot življenje enakovredni, ne glede na starost, izkušnje, znanje, mnenja…

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je najboljše, da je ženska enako stara ali mlajša od mokega/partnerja, ker je večinoma tako in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot čudnega, manjvrednega zato, ker je moja partnerka starejša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi imel mlajšo partnerko, da bi bil bolj 'normalen' in sprejet in da bi se ob tem lahko počutil večvrednega od ostalih. Ko opazim in se zavem, da si predstavljam in si želim, da bi imel mlajšo partnerko, da bi se počutil večvrednega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se ob tem sodim in primerjam z drugimi glede na partnerko in da tako tekmujem, ker se poosebljam s partnerko. Obvezujem se, da se ne bom poosebljal s partnerko in se sodil in da ne bom tekmoval in se primerjal z drugimi, ampak se bom opomnil, da sem enakovreden do vseh in da je tekmovanje program, ki ga moram ustaviti, ker temelji na energetski polarnosti uma.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si tekmovati z drugimi in biti boljši, biti najboljši, prvi, zmagati, zato da bi se lahko počutil večvrednega. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi in se počutiti manjvrednega kadar dojemam, da so drugi boljši. Obvezujem se, da se ne bom primerjal in tekmoval z drugimi za zmago in za občutek večvrednosti in hkrati se obvezujem, da se ne bom sodil in počutil manjvrednega skozi primerjanje z drugimi.