April 2012 - Dan 10 - Ne glej! & Zaspanost ob branju

Opazil sem, da me postane strah in sram, ko nekdo začne opazovati kaj pišem ali če se s kom pogovarjam preko spleta.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu in strahu, kadar me nekdo opazuje kako pišem ali se pogovarjam z nekom preko spleta.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se mi bo nekdo smejal in me označil za smešnega, neumnega in manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot smešnega, neumnega in manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram drugim dokazati kot pameten in spoštovanja vreden, namesto da bi spoznal in razumel, da moram spoštovati samega sebe enako kot druge in da je primerjanje 'pametnosti' egoistična energetska igra polarnosti med 'večvrednostjo' in 'manjvrednostjo'.
Kadar opazim, da se obsojam ali da me je strah in sram, ko me nekdo gleda kako pišem ali se z nekom pogovarjam - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se primerjal in dokazoval, namesto tega se ustavim in diham in vzpostavim samo-direkcijo.

Večkrat se mi dogaja, da med branjem postanem zelo zaspan, zato sem danes začel izvajati korekcijo, kjer kadar opazim ta vzorec, rečem 'stop, ne bom zaspan med branjem!'. Ta popravek je zelo učinkovit, ker vem, da moja zaspanost prihaja iz umskih vzorcev, s katerimi sabotiram samega sebe, da ne bi bil učinkovit in da mi ne bi bilo treba biti samo-odgovoren in samo-direktiven. S tem pa ta vzorec prekinem in vzpostavim samo-direkcijo.

April 2012 - Dan 9 - Sramoten seks!

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu ob tem, ko se z nekom pogovarjam o seksu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati seks kot nekaj sramotnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s smehom ob občutkih sramu, ko se pogovarjam o seksu, namesto da bi ustavil definicije in samo-obsojanje in dojel, da seks ni sramoten in smešen in se o njem pogovarjal enako kot o katerikoli drugi stvari.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati nage ljudi kot smešne in čudne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu, kadar nekoga vidim nagega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu, če nekdo vidi/gleda moje mednožje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se primerjam z drugimi moškimi, med tem ko se pogovarjam o seksu in se počutiti manjvrednega, kara se mi zdi, da je nekdo 'boljši'.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti več vrednega, kadar označim nekoga kot 'slabšega' v seksu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi, ki seksajo več, z večimi, večjimi, dlje in doživijo ali pripravijo partnerja do več orgazmov kot boljše za seks in večvredne in tiste ki seksajo manj, z manj partnerji, imajo manjše, manj časa in doživijo ali pripravijo partnerja do manj orgazmov kot manjvredne in slabše.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati analen seks kot sramoten, manjvreden in zlorabljajoč in ljudi, ki to počnejo kot perverzne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot perverznega in manjvrednega ob misli na to, da bi seksal analno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno, če mi penis pred in med seksom ves čas ne stoji.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke manjvrednosti, kadar partner ne doživi orgazma.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je orgazem bistvo seksa, namesto da bi ustavil odvisnost od teh energetskih občutkov in užival v fizičnem dotiku.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu in se obsojati kot manjvrednega, kadar doživim orgazem prej kot moj partner.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati samozadovoljevanje kot sramotno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu in manjvrednosti, kadar me nekdo vidi/gleda kako se samozadovoljujem.

April 2012 - Dan 8 - Samo-usmeritev, ljubosumje, prenašanje krivde na druge

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čakati, da me drugi usmerijo, namesto da bi vedno bil samo-direktiven in delal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse. Kadar opazim in se zavem, da čakam druge, da me usmerijo, preneham čakati in se zavem, da je lahko učinkovito usmerjam le sam. Zato se samo-iskreno usmerim po zdravem razumu, tako kot je najboljše za vse in se preneham čakati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati ljubosumen na druge, kadar vidim kaj počnejo ali kadar si mislim kaj počnejo. Kadar opazim in se zavem, da sem ljubosumen in da mislim na to kaj drugi počnejo - se ustavim in diham. Ne dovolim si, da bi se primerjal z drugimi in si ustvarjal občutke ljubosumja. Namesto tega se zavem moje enakovrednosti in samodirekcije, zato prevzamem samo-odgovornost za svoje dobro počutje in zabavo in se usmerim v praktične aktivnosti, ki jih lahko počnem in s tem prekinem vzorec primerjanja in ljubosumja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati ljudi in postati jezen, zato ker se mi zdijo neodgovorni in brez samo-direkcije. Kadar opazim in se zavem, da obsojam ljudi in postajam jezen, zato ker opazim njihovo neodgovornost in pomanjkanje samo-direkcije - se ustavim in diham. Zavem se, da moram najprej pogledati nase, kje se obsojam sam in kje sem še sam neodgovoren in brez samo-direkcije. Ne dovolim in ne dopustim si obsojati drugih ali sebe in se jeziti nanje/nase, temveč enostavno prevzamem samo-odgovornost za svoje misli in občutke ter jih ustavim. Po zdravem razumu se samo-direktivno usmerim in v samo-iskrenosti naredim popravek ter z zgledom in odkritim pogovorom pomagam tudi drugim, da vzpostavijo zdrav razum in samo-direkcijo.

April 2012 - Dan 7 - Glasba, ples in klubi

Bil sem v klubu, kjer so predvajali glasbo, s katero se nisem nikoli identificiral, je posebej poslušal ali nanjo plesal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati in označevati druge zvrsti glasbe kot jo sam ponavadi poslušam in ljudji ki jo poslušajo, kot manjvredne, nezanimive in nezabavne. Ne dovolim in ne doupstim si označevati glasbo in ljudi kot bolj ali manj zanimive, bolj ali manj vredne in bolj ali manj zabavne, ampak sem z vsemi enakovreden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati predsodke o tem, kakšni so ljudje in dogodki, ki jih ne poznam in katerih se še nikoli nisem udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal mnenja in predsodke o nečem, česar nisem sam doživel ali se udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si privzemati mnenj/izkušnj drugih za svoje lastne, ko mi o nečem razlagajo ali nekaj opisujejo, namesto tega mnenja in izkušnje drugih enakovredno upoštevam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da ne bom sprejet v določeno družbo, če se ne bom obnašal podobno kot drugi. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal občutke strahu in misli o tem, da ne bom sprejet v družbo in da se moram vklopiti vanjo in obnašati podobno ostalim, namesto da bi spoznal in razumel, da sem že del družbe in se sam sprejel kot enakovreden del nje/samega sebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram dokazati pred drugimi, da me bodo sprejeli, namesto da bi spoznal, da moram sprejeti samega sebe kot enakovrednega. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se dokazoval pred drugimi in verjel da se moram, namesto tega samega sebe sprejmem kot enakovrednega z vsemi in vsem in razumem, da sem že povsod enakovredno sprejet, zato ker sem del te stvarnosti. Če kdo verjame ali trdi drugače pa je to njegov predsodek in umski kompleks, ki ga nosi v sebi in s katerim se še ni soočil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram plesati pred drugimi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe med plesanjem kot čudnega, smešnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti na to, kaj si drugi mislijo o meni med tem ko plešem, namesto da bi se sprejel in nehal obsojati in primerjati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati druge (ki plešejo), kot smešne in čudne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti dvomiti v sebe, se obsojati, primerjati in da me postane sram, če vem da me nekdo gleda/opazuje kako plešem ali nekaj počnem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot smešnega, manjvrednega in verjeti, da si delam sramoto, če se mi nekdo smeji ali norčuje iz mene, namesto da bi vse te misli ustavil in razumel, da si drugi reakcije ustvarjajo sami in so njihova odgovornost in jim pomagal to spoznati, da bodo lahko takšne samo-omejitve hitreje odpravili.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo sram (plesati) pred drugimi in da bi se obsojal in primerjal, namesto tega se zavem, da je plesati ali početi nekaj pred drugimi enako kot to početi sam, ker si vse predsodke, obsojanja in primerjanja vedno ustvarjam sam in je zato vzrok takšnih misli in občutkov v meni, ne v drugih, zato rečem 'dovolj' in ustavim vse misli obsojanja in primerjanja in vse občutke strahu in sramu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to, kako dobro se počutim in ali sem pripravljen plesati odvisno od tega, katero glasbo poslušam in kakšen ritem ima, namesto da bi spoznal, da je to popolnoma odvisno od mene in da lahko uživam in plešem ob katerikoli glasbi.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi glasba vplivala na to kako se počutim in kaj želim početi, ker si vse očutke ob njej ustvarjam sam in jih zato lahko ustavim in se samo-direktivno usmerjam, ne glede na to kakšno glasbo poslušam.

April 2012 - Dan 6 - Prevzemanje odgovornosti 2

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem je vrednost življenja podrejena vrednosti denarja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati in verjeti v načelo, da so ljudje, ki ne opravljajo dela, manjvredni in neupravičeni do dostojnega in zabavnega življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem potrebujem zunanjo motivacijo zato, da nekaj naredim in kjer delam stvari samo za denar in sem njegov suženj, namesto da bi to zlorabljajoče suženjstvo ustavil in spoznal ter si ustvaril notranjo življenjsko motivacijo (ki sem jo
že imel kot otrok, ko denarja še sploh poznal nisem) da raziskujem, spoznavam in delam stvari tako, kot je to najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti svoj 'podrejeni' položaj in iskati rešitelja/voditelja, da me namesto mene vodi in usmerja, namesto da bi sam prevzel odgovornost zase in stal v enosti in enakovrednosti z vsem kar obstaja, ter se samo-direktivno usmerjal po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem prestar za spremembe in da bodo naše napake/posledice, ki smo jih sprejeli in dopustili zaradi neodgovornosti, rešili mladi in naši zanamci, namesto da bi spoznal, da s tem še naprej podpiram zlorabljajoč sistem in sabotiram samega sebe, ker se izmikam samo-odgovornosti in ker verjamem, da se bom s smrtjo vsem sprejetim in dopuščenim posledicam izognil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je moje življenje bolj pomembno od kateregakoli drugega in s tem opravičeval moje egocentrične zablode, zlorabe in ignorance, namesto da bi spoznal in se zavedal, da bom naslednjič sam doživel negativne posledice takšnega ravnanja in zato začel vse obravnavati enakovredno in jim pomagati tako, kot želim da drugi pomagajo meni, ter stremeti k praktičnim rešitvam, ki bodo vsem nam omogočile dostojno in zabavno življenje.

April 2012 - Dan 5 - Prevzemanje odgovornosti

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti avtomobil na fosilno gorivo kot nekaj samoumevnega in s tem sprejel nepotrebno izčrpavanje naravnih dobrin, onesnaževanje in ustvarjanje vojn ter trpljenja, samo zato, da se lahko vozim z avtomobilom in podpiram svojo lenobo ter prezir do vseh boljših rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati tehnologijo, tehnološki razvoj in izdelke kot neko samoumevno višjo silo, katere produkti so mi vedno na razpolago in na katero nimam vpliva ter s tem pozabil na lastno odgovornost pri sodelovanju in sprejemanju potrošniške družbe z načrtovano pokvarljivostjo izdelkov, kjer brez pomisleka kupujem stvari in jih mečem stran, zgolj zaradi lasnega iskanja sreče in zadovoljstva v materialnih dobrinah in želje po vedno novih različicah iste stvari, ob kateri si za trenutek ustvarim zadovoljstvo ob nakupu, čeprav vem, da si te občutke ustvarjam sam in jih moram zato tudi sam ustavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoditi po trgovinah in si ogledovati in izbirati izdelke, ki so mi všeč glede na moj občutek zadovoljstva ali odpora, ter si ustvarjati želje/hrepenenja po njih in misli o tem, kako jih bom kupil in uporabljal ter v njih iskal srečo in se skrival pred lastnim nezadovoljstvom nad samim sabo, namesto da bi te egocentrične blodnje ustavil in v samo-iskrenosti pogledal svet in posledice, ki jih s tem povzročam, ter se začel zanimati in zavzemati za praktične rešitve, ki bodo ustavile vse zlorabe in zablode kapitalizma, ter vsem omogočile dostojno in zabavno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti kapitalizem kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ter s tem sprejel vse zlorabe življenja, lakote, vojne, onesnaženje, ki jih s tem podpiram in sprejemam samo zato, ker imam dovolj denarja, da lahko vse te posledice spregledam in jih odmislim ter živim v lastnem namišljenem svetu izobilja, ter s tem preziram vse druge ljudi, živali in naravo in jih označujem za manjvredne, nepomembne in celo zagovarjam sistem zlorab z raznimi idejami in teorijami, zakaj bi to naj bilo dobro in nespremenljivo, namesto da bi spoznal svojo lastno samo-omejenost in odgovornost do sebe in vseh ostalih, da se popravim in začnem obravnavati vse enakovredno ter praktično pomagati ustvariti svet, kjer bomo vsi živeli dostojno in zabavno življenje, saj bom v nasprotnem primeru prenašal hude posledice lastne neodgovornosti, kakor tudi neodgovornost drugih, saj se posledicam nikoli ne da izogniti. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi bežal v lasten namišljeni svetu in se skrival pred realnostjo, temveč prevzamem popolno odgovornost zase, za svoje misli, občutke in ravnanja in se osredotočim na samo-popravke po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti revščino ter ogromne razlike med bogatimi in revnimi kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ker še nikoli nisem sprejel odgovornosti za moje predsodke, ideje in verovanja ter obsojanja/presojanja drugih, ter za ustvarjanje sistema/družbe, ki bo vsem omogočil(a) dostojno in zabavno življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamotiti in hipnotizirati samega sebe s televizijo in raznimi oblikami zabave, kjer slepo sledim svojim željam po dobrih občutkih, namesto da bi spoznal, da si te občutke ustvarjam sam in se z njimi sabotiram in delam neučinkovitega, da mi ne bi bilo treba sprejeti odgovornosti zase, za svoje misli in občutke ter navade, ker me je tega strah, saj še tega nikoli nisem zares storil in ker se bojim izgubiti svoje občutke in navade ob katerih se zabavam in bežim pred realnostjo in pred posledicami lastnega brezbrižnega podpiranja sistema zlorab ter pred grozovitimi posledicami le-tega, ki se odražajo povsod po svetu. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se slepil in bežal pred lastno odgovornostjo, ki jo imam kot elitni član tega sveta, da se zavzamem za vsa bitja, ki nimajo te sreče in možnosti, da bi si pomagali, ker živijo v preveliki lakoti in revščini, samo zato, da lahko jaz živim razkošno in ignorantsko. Zavem se, da živim in sodelujemo pri ustvarjanju sveta, kjer 2/3 prebivalstva nima sanitarij in čiste pitne vode in da sem te posledice pomagal sam ustvariti z neodgovornim in ignorantskim podpiranjem kapitalizma, kjer je edina vrednota denar/dobiček. Zavem se, da smo vsi enostni in enakovredni in da bodo enake posledice doletele tudi mene, dokler se ne bom ustavil in dokler ne bomo skupaj ustavili sistema zlorab in se zavzeli za praktične rešitve, ki bodo vsem omogočile dostojno in zabavno življenje. Zavem se, da vsa potrebna tehnologija in infrastruktura za dostojno življenje vseh že obstaja in da je problem zgolj v nas ljudeh, v meni, ker še nisem naredil samo-popravka in začel vsa živa bitja in naravo obravnavati enakovredno in se z vsakim dihom zavzemati za praktične rešitve, ki so najboljše za vse nas. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi še naprej odlašal in se slepil, namesto tega prevzamem samo-odgovornost za vse kar počnem, mislim, čutim in začnem hoditi svoj proces samo-popravka, da bomo lahko skupaj čim prej ustavili vso to nepotrebno trpljenje in ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

www.equalmoney.org
www.destonians.com
www.desteni.org

April 2012 - Dan 4 - Strah, trema, samo-sabotiranje

Danes sem moral vstopiti v sobo, kjer so z mojega stališča 'pomembni  in vplivni ljudje' imeli sestanek, da bi pomagal nekaj pripraviti. Od začetka je bilo vse v redu, ko pa sem bil vse bližje vrat, pa me je postalo strah vstopiti prvi, ker sem razmišljal o tem, da se bo tisti trenutek vsa pozornost usmerila vame, ob čemer so prišli na plan moji strahovi o tem, da ne smem izpasti smešno/neumno in da se moram dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna oseba. Torej me je bilo strah, da bi naredil nekaj nehotenega, za kar bi se potem obsojal in zaradi česar bi se počutil manjvredno in osramočeno. V tem strahu sem sabotiral samega sebe preko lastnih misli in občutkov in prepustil kolegoma, da gresta naprej in vstopita prva.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi kot pomembne in nepomembne, glede na to kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, namesto da bi spoznal in se zavedal, da smo vsi le ljudje in življenje in zato popolnoma enakovredni, in da so vse ostale definicije le utvara uma, s katerimi se po nepotrebnem sabotiram.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe in samozaupanje tako, da sem začel razmišljati o tem, kako moram napraviti dober vtis in se dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna osebe, ter si ustvarjati občutke strahu ob misli na to, da bi storil kaj neželenega, za kar bi se potem obsojal in ustvarjal občutke manjvrednosti in osramočenosti, namesto da bi stal v samo-direkciji ter se zavedal svojega dihanja in tako preprečil samo-sabotiranje skozi misli in občutke.

• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem/sodim/obsojam ljudi kot manjvredne ali večvredne glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča - se ustavim in diham. Spoznam in zavem se, da so to le navidezne definicij ljudi, ki jih projiciram nanje in sam ustvarjam v svojih mislih in so zato le umska utvara. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi ljudi sodil/označeval/obsijal glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, ter si tako do njih po nepotrebnem ustvarjal strahove in predsodke. Namesto tega vse ljudi in živa bitja spoznam in upoštevam kot enakovredna in v njih vidim in spoznam samega sebe. Zavem se, da se mi nikomur ni potrebno dokazovati ker sem z vsemi že enakovreden kot življenje in da se mi nikogar ni potrebno bati, ker strah je vedno strah pred izgubo in ker vem, da samega sebe ne morem nikoli izgubiti, ker sem vedno tu v enosti in enakovrednosti z vsemi, zato nikogar ne obsojam in s tem tudi ne obsojam samega sebe in tako preneham samo-sabotirati z ustvarjanjem nepotrebnih samo-obsojajočih misli.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da bo pozornost preusmerjena name in da bom izpostavljen množici ljudi - se ustavim in diham. Zavem se svoje enakovrednosti in enosti z vsemi in si ne dopustim in ne dovolim sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kaj bi se moralo/ne smelo zgoditi. Zavem se, da je biti izpostavljen množici popolnoma isto kot biti izpostavljen zgolj samemu sebi in za to ne ločim situacij na bolj pomembne in manj pomembne, s čimer bi si nato ustvarjal strah in tremo, ampak se zavem, da so vse situacije enakovredne in da se moram v vsaki situaciji zavedati svojega dihanja in se samo-usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse nas, pri čemer je vsakršen strah popolnoma odveč. Vsaka situacija je popolnoma enaka tisti, ko sem popolnoma sam in brez skrbi, saj nihče ne more vplivati na moje misli in občutke ter strahove, ker si jih po nepotrebnem ustvarjam sam in niso odvisni od okoliščin. Zato jih popolnoma ustavim in se v vsakem sedanjem trenutku vdiha in izdiha zavedam svoje 'samotne' prisotnosti ter lastne mirnosti, tišine in miru v neprestani 'množično-samotni' družbi s samim sabo.