Maj 2012 - Dan 17 - Strah do drugih ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bodo drugi zaničevali, se mi posmehovali, se ne strinjali z mano in me ne sprejemali. Kadarkoli opazim in se zavem, da me je strah tega, kaj si bodo drugi mislili o meni in kako me bodo označevali / kako bodo reagirali - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo strah zaničevanja, posmeha, nestrinjanja, ne-sprejemanja. Zavem se, da reakcije vsakega človeka kažejo njegov odnos do samega sebe. za katere mora sam prevzeti odgovornost, tako kot jaz za svoj strah, da ga ustavim in preneham čustveno / emocionalno reagirati. Namesto tega se usmerim in v samo-iskrenosti razkrijem vsakršno zlorabo, ki ni v skladu s tem kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe s prevzemanjem tujih obsojanj in prelaganj krivde. Kadarkoli opazim in se zavem, da se obsojam in krivim za nekaj samo zato, ker me za to obsojajo in krivijo drugi - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi prevzemal tuja obsojanja in prelaganja krivde nase, namesto tega se usmerim in v samo-iskrenosti razkrijem vsa obsojanja in prelaganja krivde kot zlorabo življenja, za katero mora vsak izmed nas prevzeti odgovornost tako, da za vselej preneha z obsojanjem in prelaganjem krivde nase ali na druge in poišče praktične rešitve, ki bodo najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil oklevati v strahu pred ne-sprejemanjem, zaničevanjem, posmehom in nestrinjanjem, ko sem nameraval vprašati ljudi, če lahko z njimi igram košarko. Kadarkoli opazim in se zavem, da oklevam v strahu pred ne-sprejemanjem, zaničevanjem, posmehom in nestrinjanjem - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi okleval v strahu pred reakcijami drugih ljudi in da bi razmišljal o tem. Namesto tega prekinem vzorec z žvižganjem / tleskanjem s prsti in se usmerim storiti to kar sem nameraval, brez razmišljanja in brez ustvarjanja strahu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v strahu pred reakcijami zamišljati, ocenjevati, primerjati in soditi različne možne situacije / posledice, preden pristopim k ljudem in se z njimi pogovarjam, da bi izbral takšen način pristopa, kjer reakcije drugih ne bodo v meni vzbujale strahu in 'slabih' občutkov, namesto da bi se zavedal, da si te strahove in občutke ustvarjam sam. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi v strahu pred reakcijami začel zamišljati, ocenjevati, primerjati in soditi različne možne situacije / posledice, preden pristopim k ljudem, namesto tega se usmerim in prekinem vzorec strahu / razmišljanja z žvižganjem / tleskanjem s prsti in pristopim k ljudem in se z njimi pogovarjam brez razmišljanja in strahu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ocenjevati, soditi, primerjati, obsojati, presojati druge ljudi, kadar jih opazujem in preden se začnem z njimi pogovarjati. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi druge ocenjeval, sodil, primerjal, obsojal in presojal. Namesto tega se zavem, da v drugih vidim samega sebe in da drugi predstavljajo mene tako kot jaz njih in da smo vsi enakovredni.

Maj 2012 - Dan 16 - Tekmovalnost

Tekmovalnosti smo učeni že od samega začetka, saj je cel kapitalistični sistem zasnovan na egoističnemu tekmovanju in primerjanju, namesto na sodelovanju. To se kaže povsod, še posebej pa pri moških, ki ponavadi tekmovalnost jemljejo kot nekaj dobrega, kar morajo drugi opaziti, da se zavedajo kdo je 'najboljši' egoist. Vse vrste tekmovalnosti, kjer se tekmovalci ločijo od vseh ostalih in gledajo le na lastno korist je treba ustaviti, ker vedno povzroča zlorabo življenja. Edina smiselna tekmovalnost je ta, kjer sta njen rezultat in posledica lahko le ta, da zmagamo vsi. To pomeni, da se skozi takšno 'tekmovalnost' poišče/uveljavi boljše rešitve, ki bodo vsem zagotovile bolj kakovostno življenje, brez kakršnihkoli zlorabljajočih posledic.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je vsakršna tekmovalnost vedno dobra in da vedno vzpodbuja razvoj in napredek, kljub praktično vidnim očitnim posledicam, da egoistična tekmovalnost vedno povzroča le prepire, jezo, spletkarjenje, sabotiranje, fizično nasilje, vojne, škodo in opravičuje splošno sovražno nastrojenost in onemogoča konstruktivno sodelovanje vseh.

Odpustim si, da NISEM sprejel in si NISEM dovolil videti, da je edina resnična zmaga lahko samo ta, kadar zmagamo vsi in da lahko dokončno zmagamo le takrat, ko prenehamo tekmovati in pričnemo sodelovati v enosti in enakovrednosti, ter s tem prenehamo sodelovati v energetskih čustvenih igrah zmag in porazov, kjer lahko vedno zmaga samo eden na račun vseh drugih, s čimer se neprestano ustvarjajo zlorabljajoča trenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil tekmovati z drugimi moškimi, zato da bi prikril svoje občutke manjvrednosti. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se z drugimi moškimi primerjal in se ob njih počutil manjvredno. Razumem, da se s takšnimi miselnimi vzorci sabotiram, zato jih ustavim in diham in se z njimi ne primerjam in ne postavljam v manjvreden / večvreden položaj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da tekmujem z drugimi moškimi za pozornost žensk, namesto da bi videl in spoznal, da to delam zato, ker si sam ne dam pozornosti in ker verjamem, da moram pozornost dobiti od drugih. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi tekmoval z moškimi za pozornost žensk in da bi si želel pozornosti od drugih, namesto tega namenim pozornost samemu sebi in drugim tako, kot bi to želel od drugih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil živeti v prepričanju, da je življenje tekma iz katere moram čim več iztržiti, preden se konča, namesto da bi se ustavil in dihal ter spoznal, da ravno v takšnem tekmovalnem stanju zamudim samega sebe in vse kot življenje, saj ta obstaja le v vsakem sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha, jaz pa hitim in težim k zmagovanju v mislih, s predstavljanjem prihodnosti, česar pa nikoli ne morem doseči, ker sem si zmage vedno predstavljal le v glavi skozi misli in čustva, ki niso resnične, saj obstajajo le kot impulzi energije, ki brez fizičnega telesa sploh ne more obstajati. Zato si ne dovolim in ne dopustim, da bi v življenju hitel in stremel v mislih v prihodnost in si predstavljal osebno zmagoslavje, ter iz življenja poskušal čim več iztržiti le za svojo lastno korist. Namesto tega se ustavim, diham in se enakovredno posvetim samemu sebi in vsemu kar fizično tukaj obstaja in se v samo-iskrenosti učim samo-direktivno živeti sedanjost tako, da upoštevam vse enakovredno, tako da bodo vsi vzroki in posledice vedno najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me egoistična želja / energetski občutek po zmagi in tekmovanju motivira, da se premaknem, namesto da bi ustavil odvisnost od energetske 'zunanje' motivacije in premikal samega sebe ter živel in užival samo-direkcijo po principu zdravega razuma, kjer sta moj cilj in motivacija v vsakem sedanjem trenutku vdiha in izdiha ustvarjati takšne posledice, ki so najboljše za vse nas. Ne dovolim in ne dopustim si, da me motivirajo 'zunanji' energetski občutki / želje / hrepenenja, namesto tega se usmerjam po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil izbirati strani med opazovanjem drugih in se poistovečati z določeno stranjo in zanjo navijati samo zato, da bi podoživel energetske občutke vznemirjenja in zmagoslavja, brez da bi se zavedal, da s tem povzročam nestrpnost do druge strani in trenje, ki posledično vodi v zlorabo življenja. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi sodeloval v energetskih igrah zmag in porazov ter si izbiral strani, samo zato da bi si ustvarjal občutke zmagoslavja na račun drugih. Namesto tega ustavim odvisnost od energij / občutkov zmagoslavja / poraza in obravnavam vse enakovredno in preneham egoistično tekmovati s samim sabo in drugimi. Usmerjam se po principu kar je najboljše za vse življenje, kjer smo vedno zmagovalci vsi.

Maj 2012 - Dan 15 - Odvisnost od 'pozitivnih' energij / občutkov

Kadar berem kakšen blog ali počnem nekaj, kar vzpodbuja mojo samo-iskrenost in proces samo-korekcije, večkrat opazim vzorec, kjer me prešinejo misli, da bi počel kaj drugega, nekaj kjer bi občutil več 'pozitivne' energije/vznemirjenja. To je energija/emocija, ki jo nenehno iščemo skozi naš umsko-zavestni sistem, saj ga z njo poganjamo in ohranjamo lastno odvisnost/suženjstvo do teh energij/misli. Te vzorce je treba ustaviti ravno tako kot vzorce odvisnosti od 'negativnih' energij.

Na določene misli in slike si ustvarjam 'pozitivno' energijo / občutke, s čimer sabotiram samega sebe in se ulovim na lasten umsko-zavestni sistem in ostajam njegov suženj... dokler teh vzorcev ne ustavim in pričnem živeti v praktični realnosti, brez motečih in omejujočih občutkov / energij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil med branjem/pisanjem/dihanjem ustvarjati misli/občutke/želje po tem, da bi počel kaj drugega, kjer bi občutil 'pozitivno' energijo/čustvo. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal misli/želje/hotenja o tem, da bi raje počel kakšne druge stvari, kjer bi občutil 'pozitivno' energijo/občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati misli/želje/hotenja po nakupu novih stvari/naprav, da bi si s tem poustvaril/podoživel 'pozitivne' občutke vznemirjenja. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal misli/želje/hotenja po nakupu novih stvari/naprav, zato da bi se še naprej slepil in omejeval z 'pozitivnimi' občutki vznemirjenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pozitivne energetske občutke / vznemirjenost ob misli na nakup nove/'boljše' tipkovnice, ob prebiranju novic o novih konzolah / igrah, ob misli na igranju iger, ob misli na program, ki ga programiram in ob katerikoli misli na karkoli, s čimer si poskušam vzbujati pozitivne občutke / vznemirjenost, namesto da bi ustavil energetsko odvisnost od občutkov z dihanjem in bil v vsakem dihu tukaj, stabilen, brez motečih energetskih nihanj, v enosti in enakovrednosti s fizičnim telesom in sveto ter se usmerjal po zdravem razumu glede na to, kar je najboljše za vse in ne po občutkih/energijah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoditi po trgovinah s tehniko, samo zato da bi si vzbujal vznemirjenost in 'pozitivne' občutke ob misli na nakup kakšne izmed stvari. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi šel v trgovino samo zato, da bi si ustvarjal 'pozitivne' energetske občutke / vznemirjenost skozi razmišljanje o nakupu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sodelovati v energetskem emocionalnem sistemu 'pozitivnih' in 'negativnih' občutkov in nenehno nihati med njimi, namesto da bi se posvetil odpravljanju tega neravnovesja in se naučil živeti stabilno in po zdravem razumu v vsakem trenutku vsakega diha.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se usmerjam preko 'pozitivnih in 'negativnih' občutkov in sem njihov suženj, namesto da bi jih ustavil in se usmerjal  po zdravem razumu glede na fizično realnost in kar je praktično najboljše za vse. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se podrejal 'pozitivnim' in 'negativnim energetskim občutkom, namesto tega te energije in misli ustavim in se usmerjam v po zdravem razumu.

Maj 2012 - Dan 14 - Vzrok in posledica

V realnosti obstaja zelo pomembno dejstvo, ki enakovredno velja za vsakega izmed nas in nihče mu ne more uiti, ne glede na to kaj si misli ali v kaj verjame: to dejstvo sta vzrok in posledica. Vsako naše dejanje ali ne-dejanje ima vzrok in posledico, ki se odraža fizično. Vsi smo sužnji vzroka in posledice. Kje in kako se posledice odražajo? Kako lahko posledice opazimo? Vse kar moramo storiti je, da pogledamo svet okrog sebe in samega sebe v njem. Vse kar opazujemo so manifestirane posledice. Kje pa so vzroki? Kako opazimo vzroke? Tako, da samo-iskreno pogledamo sebe. Sami smo vzrok za vse naše posledice, ki jih doživljamo. Vsak človek je enakovreden vzrok za vse posledice, ki jih skupaj doživljamo na Zemlji. Zakaj?
Nekdo je nekaj storil, recimo nekomu ukradel denar. Vzrok za to posledico torej ni samo ta človek, temveč tudi vsi mi ostali, ki tega nismo preprečili, ker dopuščamo sistem, kjer večina ljudi nima dovolj denarja za dostojno življenje, posledica česar so posamezniki, ki morajo krasti. To je posledica. Kje je vzrok? V nas ljudeh. Kaj dela policija? Ukvarja se s posledicami. Kaj dela zdravstvo? Ukvarja se s posledicami. Kaj delamo ljudje? Ustvarjamo posledice, za katere je vzrok kje? V nas ljudeh. Lahko preprečimo posledice? Nikoli. Zakaj ne? Ker ima vsako naše dejanje ali ne-dejanje fizično posledico. Torej, kako moramo živeti, da ne bomo trpeli bolečih posledic? Živeti moramo tako, da bodo vse posledice prijetne. Kdaj je sploh mogoče, da so vse posledice prijetne? Edino takrat, ko v samo-iskrenosti vedno praktično živimo po principih, ki so najboljši za vse življenje. To pa pomeni, da moramo vedno vse obravnavati enakovredno in z drugimi ravnati tako, kot bi želeli da drugi ravnajo z nami. Kadarkoli ustvarjamo neprijetne posledice, smo egoist, ker se ločimo od ostalih in se slepimo s prepričanjem, da se našim ustvarjenim neprijetnim posledicam lahko izognemo in da bodo te doletele le druge. Ljudje večinoma verjamejo, da se bodo vsem posledicam izognili s smrtjo. Pa se jim bodo res? Smo res lahko tako zelo prepričani v to? Poglejmo naslednje dejstvo: Naše oko zazna le 1% svetlobnega spektra, ki obstaja. Prav tako naša ušesa in ostali čuti zaznajo le neznatno majhen delež realnosti, kakor tudi inštrumenti, ki nam vedno podajo le omejeno sliko/podatke in ne dejanskega razumevanja realnosti. Smo torej lahko popolnoma prepričani, da bomo res ušli groznim posledicam, ki jih vsi skupaj še vedno ustvarjamo? Mnogi bodo še naprej radi verjeli v takšne izgovore, s katerimi se izmikajo samoodgovornosti. Jaz se bom raje posvetil samo-iskrenosti in samo-korekciji, da bom skupaj z ostalimi začel ustvarjati le takšne posledice, ki bodo vsem vedno zagotavljale dostojno in zabavno življenje v enosti in enakovrednosti. To počnemo in tega se učimo Destonijci. Kako je mogoče, da smo tako prepričani vase, kljub temu da nas toliko ljudi označuje 'negativno'? Smo res tako ne-umni, da razumemo nekaj, kar drugi še niso spoznali? Kaj pa sploh vemo o ne-umnosti? Kakšna je razlika med samo-iskrenostjo in umsko zablodo?

Odpustim si, da nisem sprejel in si dovolil spoznati, da sem sam vzrok vseh fizičnih, miselnih in čustvenih posledic, ki si jih ustvarjam in da sem enakovredno odgovoren za vse ostale posledice, ki jih lahko vidim v svetu. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi odgovornost za posledice prelagal na druge, namesto tega prevzamem popolno odgovornost zase in za svet in stremim k posledicam, ki bodo vsem zagotavljale dostojno in zabavno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se bom posledicam izognil s smrtjo in ta izgovor uporabljati za to, da se mi ni potrebno soočiti s samim sabo in prevzeti odgovornost zase in za svet. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi iskal in uporabljal izgovore in se z njim sabotiral in s tem prelagal prevzemanje samoodgovornosti, saj razumem, da s tem prelagam le neprijetne posledice, ki bodo s časom vedno slabše in bolj grozne, dokler ne bom samo-iskreno spoznal, da jih lahko le sam ustavim s prevzemanjem odgovornosti  zase in za svet.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se bom lahko vedno izognil neprijetnim posledicam, predvsem tistim, ki jih povzročajo drugi, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem bežim pred prevzemanjem odgovornosti zase in za svet, s čimer bom ustvaril še več takšnih situacij, pred katerimi bom bežal, vse dokler ne bom prevzel odgovornosti zanje in jih odpravil in v enosti in enakovrednosti z vsemi vedno dovoljeval le takšne vzroke in posledice, ki bodo zagotavljale vsem dostojno in zabavno življenje, po principu kar je najboljše za vse.

Maj 2012 - Dan 13 - Sindrom gnilega otroka / staršev

Grehi staršev se prenašajo na otroke in danes živimo in učimo otroke postati ubogljiv potrošnik skozi sistem kazni in nagrade, kjer si dopustimo otroke manipulirati s sladkarijami, igračami in materialnimi dobrinami, posledica česar so otroci in ljudje, ki nimajo nobenega konkretnega življenjskega principa, preko katerega bi spoštovali vse življenje enakovredno. Dejansko jih s tekmovalnostjo in nagradami naučimo lagati in se pretvarjati biti priden in manipulirati svojo okolico, zato da dobijo sladkarijo ali kakšno drugo materialno dobrino. S svojimi nekontroliranimi reakcijami jim vzbujamo strah in jih učimo držati se svojega nagona po preživetju, vzbujamo jim strah pred drugimi ljudmi, učimo jih tekmovalnosti in kako ta navidezno ustvarja napredek, govorimo jim stvari, ki jih kot odrasli skoraj nikoli sami ne počnemo in od njih zahtevamo verovanje v posmrtno odrešitev, ker smo sami tako gnili, da si ne upamo prevzeti odgovornost za to, kako živimo tukaj in sedaj, v vsej svoji neiskrenosti do samega sebe. Tako ustvarjamo gnile otroke po lastni podobi, ki jim je mar le za materialne dobrine in lastno preživetje na račun drugih. Danes lahko ima otroke vsak, pa naj bo še tako mentalno neuravnotežen in samo-zlorabljajoč. To je nedopustno do otrok in nedopustno do življenja na sploh.


Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da imam pravico imeti otroke samo zato, ker imam spolne organe in željo po ustvarjanju svoje 'lastnine'.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si otroke in jih obravnavati kot svojo lastnino, zato da bi na njih lahko prenašal svoje želje in ideje in skozi njih 'popravljal' svoje napake, namesto da bi popravil samega sebe in spoštoval vsakega otroka kot enakovredno živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si otroke, zato ker me je strah smrti in bi rad nadaljeval svoje življenje skozi njih, da bi me ohranjali in častili, namesto da bi ustavil strah pred smrtjo in spoznal ter razumel, da si želim čaščenja in spoštovanja zato, ker se sam nisem nikoli spoštoval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti otroke zato, ker me je strah starosti in bi si rad zagotovil nekoga, ki bo zame skrbel in me negoval, namesto da bi ustavil ta strah in poskrbel za družbo, kjer nikogar ne bo strah starosti in kjer ne bo nikomur potrebno imeti otrok iz strahu pred starostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so otroci takšni kot so po svoji naravi, namesto da bi spoznal in razumel, da so otroci takšni zaradi svojih staršev in da otroci meni kot staršu kažejo moje zrcalo in da sem jaz tisti, s katerim je nekaj hudo narobe, kadar se moji otroci obnašajo zlorabljajoče.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da mi ni potrebno ničesar vedeti o vzgoji otrok in da imam pravico imeti otroke kadarkoli, ne glede na to kakšno zlorabo bom s tem ustvaril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sodelovati sistemu kazen / nagrada in manipulirati svoje starše, zato da bi dobil kar sem želel.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da razvajam otroke s sladkarijami, zato da bi me ubogali in pustili pri miru, namesto da prevzel odgovornost zase in svoje posledice in se naučil z zgledom učiti otroke principov, ki so najboljši za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti otroke za svoje občutke in slabo voljo, namesto da bi spoznal in razumel, da sem za svoje misli/občutke in posledice odgovoren sam in moram zato prevzeti odgovornost zase, ker bom v nasprotnem primeru zlorabljal otroke in samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sovražiti svoje starše, namesto da bi spoznal in razumel, da sem za svoje občutke odgovoren sam.

Maj 2012 - Dan 12 - Lenoba & Starostne razlike

Danes zjutraj sem opazil vzorec, v katerem se prepuščam jutranji lenobi:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zjutraj, ko se zbudim, prepustim vzorcu občutkov zaspanosti in lenobe, namesto da bi to z dihanjem ustavil in vstal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram spati več kot 6 ur zato, da sem naspan in spočit, čeprav vem, da je 6 ur počitka za moje telo popolnoma dovolj in da so vse ostalo moja umska prepričanja in verovanja, s katerimi sabotiram samega sebe.

Veliko umskih zablod imamo ljudje v povezavi s starostjo, s čimer si ustvarjamo občutke manjvrednosti in večvrednosti:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so starejši ljudje od mene 'več kot' jaz in da jih moram bolj spoštovati in se jih bati, namesto da bi spoznal in razumel, da smo vsi enakovredni, ne glede na starost ali izkušnje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da imajo starejši ljudje vedno več izkušenj, da imajo vedno prav in da so 'bolj pametni' od mlajših.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram starejše ljudi ubogati samo zato, ker so starejši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti 'manj kot'/neenakovredno v družbi starejših ljudi ter 'več kot'/superiorno v družbi mlajših ljudi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so mlajši ljudje 'bolj neumni' in imajo privzeto manj izkušenj in da me morajo zato ubogati in spoštovati bolj kot druge.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obravnavati in soditi vrednost ljudi različno, glede na njihovo starost/sposobnost, namesto da bi spoznal in razumel enakovrednosti življenja in obravnaval ter pomagal vsakemu enakovredno, tako kot bi želel da drugi pomagajo in obravnavajo mene.

April 2012 - Dan 11 - Odpor

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti občutke odpora do pisanja in jih opravičevati z izgovori.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me občutek odpora vodi in odvrne od samo-direkcije, namesto da bi ga odpravil z zavednim dihanjem in samo-korekcijo. Kadar opazim in se zavem, da imam občutke odpora - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me ta občutek odpora vodil in me odvrnil od lastne samo-direkcije. Namesto tega ga ustavim z zavednim dihanjem in se fizično vodim ter opravim in dokončam, kar sem si zadal v samo-direkciji.