Junij 2012 - Dan 23 - Odvisnost/navezanost na partnerja

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah ostati brez partnerke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se samega, namesto da bi spoznal in razumel, da sem sam le v svojih mislih, v fizičnem svetu pa nikoli.

Odpustim si, da si nisem dovolil sprejeti samega sebe in živeti sam s sabo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da vedno živim sam s sabo, ker sem jaz edini, ki sem vedno tu sam s sabo.

Odpustim si, da si nisem dovolil uživati sam s sabo in biti v družbi sam s sabo.

Odpustim si, da si nisem dovolil dati pozornosti samemu sebi.

Odpustim si, da si nisem dovolil dati ljubezni, nežnosti in varnosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti srečen in zadovoljen sam s sabo.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti popoln in samemu sebi zadosten.

Odpustim si, da sem sprejel in dovolil iskati srečo, zadovoljstvo, zabavo v drugih ljudeh, namesto da bi spoznal in razumel, da si jo vedno (lahko) dam sam.




Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti/hrepeneti po tem, da bi imel takšne starše kot moja partnerka.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti/hrepeneti po tem, da bi imel bogate in zaščitniške starše in družino, prijatelje, znance, ki bi me branili in varovali pred zlorabljajočim sistemom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti/želeti/hoteti braniti in se oklepati svojih zaščitniških družinskih, partnerskih, prijateljskih zvez, da bi si s tem zagotovil varnost v sistemu, namesto da bi spoznal in razumel, da ravno takšne zveze onemogočajo enakovrednost in dostojnost za vse, ker ohranjajo trenuten sistem in zlorabe življenja znotraj sistema skozi strah in tekmovalnost.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi prizadel svojo partnerko s tem, da ne podpiram njenih neiskrenosti do same sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti/misliti, da sem jaz odgovoren za počutje moje partnerke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se čustvenih reakcij moje partnerke.

Junij 2012 - Dan 22 - Spanje, partner / zveza

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram po 22h spat, kadar imam drug dan službo ali moram zgodaj vstati, ker bom drugače utrujen in preveč zaspan in bom težko vstal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram spati več kot 6 ur, za to da bom spočit in naspan.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da je 4-6 ur počitka popolnoma dovolj za telo in da je karkoli več posledica moje odvisnosti od umskih energij, prepričanj, navad, vzorcev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da  moram spati ponoči in da je spanje/počivanje najbolj učinkovito ponoči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upati, da bom spet vzpostavil udobno zvezo z nekdanjim partnerjem in podoživel 'dobre' občutke.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da vsakršna moja energetska partnerska zveza ali želja po njej odraža mojo neiskrenost do samega sebe in mojo nepripravljenost do soočenja s samim sabo.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da si vse kar iščem v partnerju/zvezi lahko dam le sam, ker sem tudi zgolj jaz bil tisti, ki skozi svoje umske konstrukte verjamem, da sem od tega ločen.

Junij 2012 - Dan 21 - Interakcija z otroki

Prijavil sem se za prostovoljnega vzgojitelja otrok na počitnicah na morju. Včeraj sem bil na sestanku, kjer so nam malo razložili kako stvari potekajo in za kaj smo odgovorni in kako naj ravnamo. Nikoli še nisem imel takšne odgovornosti in tudi izkušenj z otroci imam zelo malo, tako da sem med predstavitvijo in po njej večkrat podvomil v svojo sposobnost/zmožnost, da kot vzgojitelj ustrezno poskrbim za otroke. To je tipičen primer sabotiranja samega sebe, ko skozi misli in razmišljanje/spomine samega sebe 'prepričujemo', da nismo dovolj dobri in da nečesa ne bomo zmogli. Odlična priložnost za apliciranje samo-odpuščanja in samo-korekcije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem dovolj dober/odgovoren za vzgojitelja otrok in da te odgovornosti nisem sposoben dobro opraviti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati samega sebe kot nekoga, ki ni dovolj odgovoren in sposoben skrbeti za otroke.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sodelovati v mislih, skozi katere si vzbujam strah in negotovost in skozi katere sabotiram samega sebe s tem, da si vzbujam strah pred sprejemanjem odgovornosti zase in za otroke.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam ravnati/se pogovarjati z otroci in da sem z njimi neroden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so otroci nekaj posebnega in da je treba za dobro delo z njimi potrebno imeti posebna znanja in sposobnosti, ki jih jaz nimam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah otrok in pogovarjanja z njimi, ker me je strah, da me ne bi sprejeli.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah reakcij otrok in da jih ne bom znal obvladati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da mi je pred otroki nerodno, ker se obsojam in mislim, da se moram do njih drugače obnašati kot sicer.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden od otrok, ker se še obsojam in me je strah, njih pa ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram z otroki drugače pogovarjati kot z ostalimi ljudmi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me otroci ne bodo razumeli.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ne vidim enakovrednega z otroki in da jaz ne morem biti 'otrok' ampak 'odrasel' in s tem razdvajati/odtujevati samega sebe od otrok.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem del otrok in da me morajo otroci sprejeti, namesto da bi spoznal in razumel, da sem tudi sam vedno otrok in zato že del otrok in skupine, ter da se moram kot enakovrednega sprejeti sam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se, da bi me starši/vzgojitelji/otroci/drugi označili kot neodgovornega in neprimernega za vzgojitelja otrok in se označevati kot takega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da me mnenja in sodbe drugih označujejo in definirajo kdo sem, namesto da bi spoznal in razumel, da so sodbe drugih njihova odgovornost in da sem sam enakovredno sposoben naučiti se in biti odgovoren vzgojitelj otrok.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ne smem nikoli zmotiti, namesto da bi spoznal in razumel, da to ni nič slabega in da za to nisem manjvreden, ampak da se s tem učim in preizkušam, kaj v praksi deluje in kaj ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot manjvrednega in nesposobnega, če se kdaj zmotim ali naredim kaj slabše in manj učinkovito kot nekdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden in nesposoben, če mi kdo pove da nekaj ne delam 'prav' ali učinkovito, namesto da bi spoznal in razumel, da mi s tem pomaga in da nihče ni znal vsega takoj in že prvič in da se vsi motimo in učimo drug od drugega in smo torej vedno enakovredni, tudi če ima nekdo več izkušenj in je bolj spreten od mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi vzgojitelji in se s tem poskušati uvrščati v manjvreden ali večvreden položaj, namesto da bi spoznal in razumel, da je to le ideja in utvara v mojih mislih in da dejansko nihče ni 'boljši' ali 'slabši' ali 'večvreden' in 'manjvreden', četudi ima kdo že več izkušenj in je bolj spreten od mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah in sram prositi drugega vzgojitelja za nasvet in pomoč.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno vprašati drugega vzgojitelja za pomoč in podporo in da se ob tem počutim manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden, če drugega vprašam za pomoč in nasvet.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bi moral biti vedno in takoj sposoben vse probleme in situacije rešiti sam in vedeti kako jih učinkovito rešiti/usmeriti, namesto da bi spoznal in razumel, da nisem super-človek in da nihče ne ve in ne zna vsega in da je zato popolnoma normalno in dobro, da prosim druge za nasvet in pomoč.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne smem nič pozabiti ali spregledati in biti manj učinkovit in spreten kot kdo drug in da je to sramotno in da se moram počutiti manjvredno, če se to zgodi, namesto da bi spoznal in razumel, da se to lahko vedno zgodi vsakemu in da to ni sramotno ampak priložnost, da se naučim biti bolj pozoren in učinkovit.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah druge vprašati večkrat ali še enkrat za pomoč/nasvet.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem in da moram biti 'večvreden'/'boljši' od otrok in se kot takega dokazati, samo zato ker sem starejši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem sposoben animirati/zabavati otroke in da sem dolgočasen.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti izpostavljen in prevzeti odgovornost in pozornost nase.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti glasen in odločen, ker me je strah da me bo kdo obsojal, namesto da bi spoznal in razumel, da se obsojam sam in zato ustavil to samo-obsojanje in razumel, da je obsojanje drugih njihov problem in da me ne definira, lahko pa si  to vzamem kot pomoč pri tem, da postanem bolj učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe in se počutiti manjvrednega in ustvarjati strah, kadarkoli ne vem točno kaj naj storim ali kako naj bi ravnal. Spoznam in zavem se, da to ni nič sramotnega in strašnega in zaradi tega nisem nič 'slabši' in manj vreden/sposoben. Ko opazim in se zavem, da ne vem točno kaj naj storim ali kako naj bi ravnal in da me postaja strah in sram in da sem se začel obsojati kot manjvrednega/nesposobnega - se ustavim in diham. Namesto tega se sprostim z dihanjem in praktično usmerim tako da je najboljše za vse in poiščem nekoga in ga prosim za nasvet/pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ob fizični reakciji občutka strahu v telesu postanem neučinkovit in zmeden, namesto da bi spoznal in razumel, da je to samo ostanek reakcije ob določenih situacijah, ki je še nisem popolnoma odpravil in jo lahko učinkovito usmerim z dihanjem ter jo samo-iskreno pogledam in izpišem, si odpustim in naredim samo-korekcijo.

Junij 2012 - Dan 20 - Enakovredni Denarni Sistem = sistem enakovredne dostopnosti

Eden izmed strahov/odporov, ki si jih ljudje ustvarijo, ko slišijo za Enakovredni Denarni Sistem, je strah pred fizično prisilno enakostjo. Da bi torej vsi enako izgledali, bili enako oblečeni, jedli enako hrano, vozili enake avtomobile itd. Takšen strah je popolnoma odveč, ker to ni namen EDS-ja. Bistvena pa je enakovrednost vseh živih bitij in narave oziroma, če se omejimo na človeka, da bomo imeli vsi enakovreden zagotovljen dostop do vseh dobrin, tako nujnih - osnovnih, kot tistih, ki jih danes označujemo kot nadstandardne, na smiseln, ne zlorabljajoč način. Problem 'pomanjkanja' dobrin je v kapitalizmu umetno ustvarjen zaradi njihove masovne potratne porabe iz potrebe po dobičku. V EDS bo ta omejitev odstranjena, s čimer se bosta kakovost in trajnost izdelkov izredno povečali in podaljšali, s čimer bo dostop do vseh dobrin enakovredno omogočen vsakemu človeku, saj bosta učinkovitost in reciklaža izdelkov neprimerno večji ter poraba materialov in surovin veliko manjša od zdajšnje, ko se izdelki že v osnovi zasnujejo tako, da se po parih letih pokvarijo v prid željam po večjih dobičkih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil živeti v strahu pred prisilno enakostjo in to povezovati z Enakovrednim Denarnim Sistemom, brez da bi sploh prej objektivno raziskal, kaj le-ta predstavlja.
Odpustim si, da si NISEM dovolil ustaviti strahu in predsodkov in objektivno preučiti Enakovredni Denarni Sistem ter konstruktivno prispevati k praktičnim rešitvam, ki bodo najboljše za vse.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil omejevati samega sebe s predsodki o tem, kaj je mogoče in kaj ni mogoče, ter se s tem poskušal izogniti prevzemanju samo-odgovornosti za lasten egocentričen način življenja, kjer mislim le na lasten užitek in se ne zmenim za nič drugega, čeprav s tem podpiram zlorabo življenja.
Obvezujem se, da bom preučil Enakovredni Denarni Sistem in vse moje predsodke/strahove, ki me odvračajo od enakovrednosti z življenje, s katerimi si onemogočam spoznanje samega sebe kot enakovrednega živega bitja.
Obvezujem se, da bom samo-iskren in da si bom odpustil vse strahov/predsodke in ostale miselne vzorce in navade, s katerimi se omejujem in se odvračam od enakovrednosti z življenjem ter s tem povzročam zlorabo le-tega.
Obvezujem se, da bom iskal ter sodeloval pri uveljavljanju praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse in da ne bom več slepo sprejemal zlorabe življenja, ker se zavedam, da sem tudi sam življenje in da se lahko v vsakem trenutku znajdem na strani zlorabljenega, vse dokler še obstajajo zlorabe življenja.
Obvezujem se, da bom sodeloval z drugimi pri uveljavljanju tega kar je praktično najboljše za vse in da bom uporabljal principu in rešitve, ki dokazano delujejo in da ne bom odkrival 'tople vode', ker je to egoizem, s katerim namerno podaljšujem trpljenje in zlorabe, samo zato ker se še vedno oklepam energetskih želja po posebnosti in si želim zmagati v igri primerjanja.

Bistvo EDS-a je torej ustvariti najvišji možen standard življenja na Zemlji, ne le za ljudi ampak tudi za vsa ostala živa bitja in naravo, znotraj katerega bomo vsi enakovredni v smislu dostopnosti in kakovosti materialnega bivanja. Materialno-praktično je takšno stanje popolnoma enostavno doseči, problem je le v naših glavah. Dokler se bomo oklepali lastnih namišljenih predsodkov in strahov pred samim sabo in za stanje sveta krivili druge in iskali ter čakali na rešitelja, se ne bo prav nič zgodilo, vse bo le še slabše. Zato te vabim, da se premakneš in spoznaš samo-iskreno samo-direkcijo in se nam pridružiš v procesu spoznavanja in uveljavljanja praktičnih zglednih rešitev, s katerimi bomo dosegli dostojnost in zabavno življenje za vse.

www.destonians.com

Junij 2012 - Dan 19 - Odvisnost od energetskih zvez

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne zmorem biti samozadosten in da potrebujem partnerja,  da zadovolji moje potrebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hrepeneti po partnerski zvezi, namesto da bi samemu sebi povrnil vse, kar verjamem da lahko dobim samo v partnerski zvezi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil navezati se na določene osebe in jih označevati kot bolj pomembne in manj pomembne, namesto da bi dojel in razumel, da je dostojno življenje vseh enakovredno pomembno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi kdo do mene ustvaril energetsko navezanost in me omejeval, namesto da bi spoznal in razumel, da se omejujem vedno sam in da lahko v takšnih situacijah pomagam pri odpravljanju teh energetskih konstruktov, tako da se usmerjam tako kot je praktično najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah zavrniti prošnjo/željo nekoga, ker se bojim konfliktnih situacij, namesto da bi se usmeril in stal za tem, kar je praktično najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil poskušati na drugih napraviti dober vtis, ker me je strah zavrnitve in ne-sprejemanja, namesto da bi sprejel samega sebe in vse okrog sebe enakovredno in se osredotočil na to, kar je praktično najboljše za vse. Zavedam se, da je zavrnitev/ne-sprejemanje konstrukt vsakega posameznika, ki si ga ustvari sam in z njim dejansko zavrača in razdvaja samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ob določenih ljudeh počutim bolje in ob drugih slabše, namesto da bi prenehal pogojevati svoje občutke z drugimi ljudmi in jih ustavil ter se usmeril v zavedno dihanje ter samo-odpuščanje in s tem ustavil/odpravil vse občutke in tako začel vse ljudi praktično enakovredno obravnavati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti samega/osamljenega, kadar nisem z ljudmi in znanci, namesto da bi spoznal in razumel, da sem osamljen lahko samo v svojih mislih in da v fizični realnosti nisem nikoli sam, ker sem vedno enakovreden del vsega okrog sebe.

Junij 2012 - Dan 18 - Nov začetek

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot neuspešnega in manjvrednega, ker sem za dalj časa prenehal pisati spletni dnevnik.

Odpustim si, da nisem vedno pisal spletnega dnevnika za podporo mojega procesa samo-iskrenosti in samo-korekcije, ker sem želel biti zgleden in se bal izgubiti občutek pripadnosti skupini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločiti se od pripadnosti in iskati ta občutke drugje, namesto da bi spoznal in se zavedal, da že pripadam vsemu kar je tukaj.



Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nimam o čem pisati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja, ker sem pisanje označil kot dolgočasno, neučinkovito in nepotrebno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje označiti kot dolgočasno, neučinkovito in nepotrebno.




Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da je dolgočasje le samo-ustvarjen umski konstrukt, ki nastane ob pomanjkanju občutkov in misli, ker um neprestano išče stimulacijo za proizvajanje občutkov, misli in energije za svoj obstoj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hiteti s pisanjem in biti površen, zato da bi čim prej končal in lahko počel 'bolj zanimive' stvari.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označiti pisanje kot nezanimivo, ker ob njem ne doživljam občutkov, vznemirjenja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označiti stvari, ob katerih doživljam občutke/vznemirjenje kot zanimiv, namesto da bi spoznal in razumel, da si vse te občutke ustvarjam sam in da se s tem omejujem in odžiram energijo telesu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil živeti in ustvarjati polarnost 'zanimivih' in 'nezanimivih' občutkov, namesto da bi se nehal omejevati z občutki in se zavedal popolnosti samega sebe v vsakem vdihu in izdihu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram čim prej poiskati bistvo umskega konstrukta in si odpustiti samo to, s čimer bom ustavil tudi vse kar sodi zraven, namesto da bi spoznal in razumel, da si moram izpisati in odpustiti vsako točko umskega konstrukta.
Odpustim si, da si nisem dovolil vzeti dovolj časa za to, da bi temeljito in učinkovito izpisoval umske konstrukte.