April 2012 - Dan 4 - Strah, trema, samo-sabotiranje

Danes sem moral vstopiti v sobo, kjer so z mojega stališča 'pomembni  in vplivni ljudje' imeli sestanek, da bi pomagal nekaj pripraviti. Od začetka je bilo vse v redu, ko pa sem bil vse bližje vrat, pa me je postalo strah vstopiti prvi, ker sem razmišljal o tem, da se bo tisti trenutek vsa pozornost usmerila vame, ob čemer so prišli na plan moji strahovi o tem, da ne smem izpasti smešno/neumno in da se moram dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna oseba. Torej me je bilo strah, da bi naredil nekaj nehotenega, za kar bi se potem obsojal in zaradi česar bi se počutil manjvredno in osramočeno. V tem strahu sem sabotiral samega sebe preko lastnih misli in občutkov in prepustil kolegoma, da gresta naprej in vstopita prva.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi kot pomembne in nepomembne, glede na to kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, namesto da bi spoznal in se zavedal, da smo vsi le ljudje in življenje in zato popolnoma enakovredni, in da so vse ostale definicije le utvara uma, s katerimi se po nepotrebnem sabotiram.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe in samozaupanje tako, da sem začel razmišljati o tem, kako moram napraviti dober vtis in se dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna osebe, ter si ustvarjati občutke strahu ob misli na to, da bi storil kaj neželenega, za kar bi se potem obsojal in ustvarjal občutke manjvrednosti in osramočenosti, namesto da bi stal v samo-direkciji ter se zavedal svojega dihanja in tako preprečil samo-sabotiranje skozi misli in občutke.

• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem/sodim/obsojam ljudi kot manjvredne ali večvredne glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča - se ustavim in diham. Spoznam in zavem se, da so to le navidezne definicij ljudi, ki jih projiciram nanje in sam ustvarjam v svojih mislih in so zato le umska utvara. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi ljudi sodil/označeval/obsijal glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, ter si tako do njih po nepotrebnem ustvarjal strahove in predsodke. Namesto tega vse ljudi in živa bitja spoznam in upoštevam kot enakovredna in v njih vidim in spoznam samega sebe. Zavem se, da se mi nikomur ni potrebno dokazovati ker sem z vsemi že enakovreden kot življenje in da se mi nikogar ni potrebno bati, ker strah je vedno strah pred izgubo in ker vem, da samega sebe ne morem nikoli izgubiti, ker sem vedno tu v enosti in enakovrednosti z vsemi, zato nikogar ne obsojam in s tem tudi ne obsojam samega sebe in tako preneham samo-sabotirati z ustvarjanjem nepotrebnih samo-obsojajočih misli.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da bo pozornost preusmerjena name in da bom izpostavljen množici ljudi - se ustavim in diham. Zavem se svoje enakovrednosti in enosti z vsemi in si ne dopustim in ne dovolim sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kaj bi se moralo/ne smelo zgoditi. Zavem se, da je biti izpostavljen množici popolnoma isto kot biti izpostavljen zgolj samemu sebi in za to ne ločim situacij na bolj pomembne in manj pomembne, s čimer bi si nato ustvarjal strah in tremo, ampak se zavem, da so vse situacije enakovredne in da se moram v vsaki situaciji zavedati svojega dihanja in se samo-usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse nas, pri čemer je vsakršen strah popolnoma odveč. Vsaka situacija je popolnoma enaka tisti, ko sem popolnoma sam in brez skrbi, saj nihče ne more vplivati na moje misli in občutke ter strahove, ker si jih po nepotrebnem ustvarjam sam in niso odvisni od okoliščin. Zato jih popolnoma ustavim in se v vsakem sedanjem trenutku vdiha in izdiha zavedam svoje 'samotne' prisotnosti ter lastne mirnosti, tišine in miru v neprestani 'množično-samotni' družbi s samim sabo.

April 2012 - Dan 3 - Postati učitelj

Zadnji čas se odloča, o tem, v kateri smeri bi nadaljeval magistrski študij. Nekoga sem vprašal za mnenje in dobil odgovor, da bi bil zelo dober učitelj in da naj o tem razmislim. Ob tem se mi je pojavilo veliko strahov in samo-sabotirajočih misli.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti v svojo sposobnost postati učitelj/profesor in verjeti, da nisem sposoben ter dovolj dober za učitelja/profesorja. 
• Kadarkoli opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost postati učitelj/profesor - se ustavim in diham. Spoznam, da s tem le sabotiram samega sebe skozi iskanje izgovorov. Ne dopustim in ne dovolim si sabotirati samega sebe z dvomi o tem, da lahko postanem dober učitelj/profesor.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podpirati lasten dvom vase z izgovori, da si težko zapomnim imena, da imam tremo pred nastopi in da se mi zdi delo učitelja/profesorja pretežko in prezahtevno zame.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem/uporabljam izgovore za sabotiranje samega sebe za to, da bi še naprej dvomil v lastno sposobnost postati dober učitelj/profesor - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem le poskušam izogniti prevzemanju odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja, ker me je strah se spremeniti in postati samo-direktiven.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji, namesto da bi to ustavil in pogleda, kaj je praktično najboljše za vse v dani situaciji in to tudi storil.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da si ustvarjam občutke strahu ob misli na spremembo ali potrebo po samo-direkciji - se ustavim in diham. Spoznam, da se spremembe neprestano dogajajo in da sem del njih in da je samo-direkcija zelo enostavna, kadar pogledam na stvari praktično in naredim po mojih močeh tako, da je najboljše za vse. Ne dopustim in ne dovolim si ustvarjati občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da si mora učitelj/profesor dobro in hitro zapomniti imena in imeti zelo dober spomin.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in ponižujoče, če si takoj ne zapomniš imena sočloveka in če si ne zapomniš imen vseh, ki jih poznaš/srečaš, oziroma ime pozabiš.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nekdo, ki je ali želi postati učitelj/profesor, ne sme imeti treme ali strahu pred nastopi, namesto da bi spoznal, da si tremo ustvarjamo vsi, dokler se ne prenehamo obsojati, soditi in primerjati z drugimi in samim sabo.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu pred in med nastopom/govorom pred drugimi ljudmi, namesto da bi se nehal obsojati, soditi, primerjati in se truditi na druge napraviti dober vtis, ker me je strah, da bi me zavrnili in označili za neumnega, manjvrednega.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da me pred ali med nastopom postaja strah, ker se obsojam, sodim, primerjam in trudim napraviti dober vtis - se ustavim in diham. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi se obsojal, sodil, primerjal in trudil napraviti dober vtis, ker s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega se osredotočim na predstavo/govor in ljudi, katerim govorim/predstavljam in se ne obsojam in ne ustvarjam občutkov sramu, tudi kadar/če se zmotim, naredim napako ali kako drugače zmedem, ampak se preprosto popravim in nadaljujem.
•  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti ter označiti delo učitelja/profesorja kot pretežko in prezahtevno zame, ker nisem želel prevzeti odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem delo učitelja/profesorja ali česarkoli drugega kot pretežko in prezahtevno zame - se ustavim in diham. Zavem se, da je nekaj videti težko/zahtevno kadar se primerjam in poskušam predstavljati samega sebe v situaciji, za katero še ne želim popolnoma prevzeti samo-odgovornost oziroma kadar si ne znam predstavljati, kako bi praktično to storil. Zato si ne dovolim in ne dopustim primerjati in si nekaj predstavljati, ampak enostavno prevzamem samo-odgovornost po zdravem razumu in zaupam samemu sebi, da bom v katerikoli dani situaciji našel rešitve in opravil naloge, ko bo to potrebno, pri čemer to ne bo ne težko in ne lahko, ampak enostavno in samo-direktivo, ker si ne bom dopustil in dovolil sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kako in zakaj je nekaj težko.

April 2012 - Dan 2 - Prijatelji in tujci

Ljudi, ki jih označujem za prijatelje, še vedno označujem kot 'večvredne' in se želim z njimi družiti, ker pri njih iščem zabavo, dobro počutje (občutke), varnost, prepoznavo in potrditev. Vse to si moram ustvariti sam pri sebi, saj me drugače te želje in hotenja zaslepijo pri vzpostavljanju samo-direkcije po principu zdrave pameti in tega, kar je praktično najboljše za vse nas. Prav tako me je strah, da si tega ne bom mogel sam ustvariti, če bom ostal sam oz. ne bom imel prijateljev, kar je samo-prevara oz. poskus samo-manipulacije, da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornost za te samo-ustvarjene miselne vzorce.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti/hrepeneti po prijateljih in druženju z njimi, zato da bi pri njih našel občutke sreče, varnosti, prepoznave in sprejemanja, namesto da bi spoznal, da nič od tega ne potrebujem, ker sem vse to že sam, saj te občutke sam ustvarjam in si jih dejansko sploh ne potrebujem ustvarjati.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti/hrepeneti po posebnih prijateljih in skupinah, s katerimi bi se poistovetil, namesto da bi spoznal, da že obstajam v enosti in enakovrednosti z življenjem in sem del njega in se za to ne rabim z ničemer identificirati in v ničemer iskati lastne potrditve.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati določene ljudi kot prijatelje/več vredne in druge kot tujce/sovražnike/manj vredne, glede na to kako dolgo jih poznam in kako jih ocenjujem, namesto da bi ustavil vse predsodke in strahove in spoznal, da smo vsi enakovredni.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem lahko srečen, varen, prepoznan in sprejet samo ob skupini ljudi, ki jih označujem kot posebne prijatelje, namesto da bi spoznal, da lahko ustavim vsa hrepenenja po teh občutkih, saj jih ne potrebujem.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da zamujam priložnost za zabavo, kadar nisem s 'posebnimi prijatelji', namesto da bi spoznal, da si občutke zabave ustvarjam sam in zato niso pogojeni z zunanjimi vplivi. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli, da ne bom imel občutkov sreče, varnosti, prepoznave in sprejemanja, namesto da bi spoznal, da teh občutkov sploh ne potrebujem, ker mi brez njih popolnoma nič ne manjka in ker si jih lahko kadarkoli ustvarim sam.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da na moje odločitve o tem, kje bom živel, študiral, delal in kaj bom počel, vplivajo moji strahovi o tem, da ne bom več s prijatelji in da bom zato osamljen in zamorjen, namesto da bi ustavil vse strahove in hrepenenja po posebnih prijateljih in bil sam do vseh prijateljski.

•  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob nepoznanih ljudeh, ker me je strah njihove zavrnitve/obsojanja, ker še vedno iščem potrditev, namesto da bi ustavil želje po potrditvi s strani drugih in se sam sprejel v enosti in enakovrednosti z življenjem.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram biti s tujci previden ko govorim, ker me je strah da bi kakšno mojo informacijo uporabili proti meni ali pa se počutili užaljeno, namesto da bi v njih videl sebe in se z njimi enakovredno pogovarjal tako, ko bi želel da se nekdo drug z mano.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tujcih presojati in obsojati lastne misli, preden jih izgovorim, da bi jih ocenil ali so smiselne, 'pravilne' in primerne, ker me je strah zavrnitve in obsojanja, da sem neumen in manjvreden, namesto da bi sam prenehal označevati ljudi, ki govorijo nesmiselne, 'neprave' in neprimerne stvari, kot neumne in manjvredne in s tem tudi sebe.

April 2012 - Dan 1 - Samoodločba

Potovanje do življenja je samo-obveza, s katero vsakodnevno vzpostavljam samo-direkcijo tako, da v samo-iskrenosti razdelam določen miselno-čustveni konstrukt, reakcijo ali navado, ki sem jo dovolil in sprejel vase (kot del moje osebnosti) in ni v skladu z načelom 'kar je praktično najboljše za vse'. S samo-odpuščanjem takšen vzorec odpravim in ga nadomestim z novo samo-usmeritvijo, ki je v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje, v enosti in enakovrednosti. Tako hodim svoj proces samo-spoznavanja in samo-popravljanja, kjer ustavljam in odpravljam lastne umske omejitve in zablode, ter se osredotočim na fizični svet in lastno uveljavljanje zglednih praktičnih rešitev, ki bodo vsem nam na Zemlji zagotovile dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab in trpljenja. To je potovanje vsakega posameznika, ki se je že pripravljen rešiti svoje umske kletke zablod, verovanj, reakcij in navad, ki nas omejujejo in usmerjajo v zlorabe, ker nismo nikoli zanje sprejeli samo-odgovornosti. Ta proces prerojevanja samega sebe v samo-iskreno, samo-odgovorno in samo-direktivno živo bitje traja najmanj 7 let vsakodnevne popravne aplikacije, ker se v tem času tudi večinoma zamenjajo vse celice v telesu, ki v sebi hranijo naše stare navade in spomine. Tako se bom skupaj z ostalimi, ki že hodimo ta proces, prerodil iz organskega robota zlorab v samo-direktivno živo bitje in pričel živeti v popolnem zavedanju fizične sedanjosti in moje enosti in enakovrednosti z njo, s tem pa bom odpravil vse umsko-čustvene zablode, navade in reakcije, s katerimi se omejujem in preko katerih dopuščam zlorabe. Naučil se bom živeti po principu 'kar je praktično najboljše za vse nas' in razvil zdrav razum. To je obveza o samo-izpopolnitvi, h kateri stremim in katero bom vzpodbujal v drugih, saj je to edino zdravo-razumsko načelo, katerega posledice so najboljše za vse nas. Vse ostalo vodi v zlorabe življenja in je nesprejemljivo, zato se mora ustaviti in končati. Ta obveza povezuje vse Destonijce. Skupaj bomo ustvarili nov sistem podpore, ki bo obsegal in enakovredno upošteval celotno stvarstvo in vsem zagotovil enakovreden položaj izjemnega, dostojnega in zabavnega življenja.

Samo-odpuščanje:

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben in da se ne bom zmogel v naslednjih sedmih letih vsakodnevno popravno aplicirati s pomočjo dnevnika. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za mojo namišljeno nezmožnost vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu in dvoma v samega vase ob odločitvi, da se bom vsakodnevno samo-popravno apliciral s pomočjo dnevnika.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na to, da kdaj ne bom mogel napisat dnevnika, ker ne bom imel časa.

Samo-popravek:

• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem izgovore in dvomim v samega sebe in si vzbujam strah zaradi lastne obveze/odločitve o vsakodnevnem samo-popravnem apliciranju s pomočjo dnevnika - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem sabotiram samega sebe in lastno samo-direkcijo in samo-zaupanje skozi miselni samogovor. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi iskal izgovore in dvomil v samega sebe in si vzbujal brezpredmeten strah pred lastno odločitvijo/obvezo do vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.

• Kadar opazim in se zavem, da si vzbujam strah ob misli, da ne bom mogel vsak dan napisati dnevnika, ker ne bom imel časa - se ustavim in diham. Zavem se, da lahko dnevnik napišem tudi kasneje, ko bom imel čas in da mi ni nujno to početi popolnima vsak dan. V tem primeru se le podaljša moj proces potovanja do življenja, kar pa še ne pomeni, da mi je spodletelo in da sem nesposoben. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si vzbujal strah z mislijo, da bom verjetno kakšen dan izpustil in da bi se ob tem obsojal in označeval kot manjvrednega in verjel, da mi je spodletelo. Enostavno bom nadaljeval s samo-popravno aplikacijo preko dnevnika takoj, ko bom za to imel spet čas.

2012 - Ustavimo poplavo oglasnih plakatov!?

Po e-pošti sem prejel povabilo in poziv k ustavitvi poplave oglasnih plakatov, ki vedno bolj kazijo naše okolje. Začetek se glasi takole:

Poziv slovenski vladi, ministrom, pristojnim za prostor, okolje in promet ter državnemu zboru:

Pozivamo vas, da preprečite nenadzorovano razprodajo slovenske krajine ter omejite škodljive družbene, okoljske in prometno-varnostne učinke poplave oglasnih vele-plakatov. Pozivamo vas, da preglasite interes kapitala ter sprejmete jasne in celovite ukrepe za ustavitev poplave oglaševanja izven mest.

Daj denar! Daj denar! Vsega je preveč samo denarja ni!!   ?!

Poziv podpiram in se mu pridružujem, čeprav vem, da od njega ne bo željenega učinka.

Namen poziva je vsekakor dobronameren, vendar takšne in podobne peticije in pozivi, kot lahko samo-iskreno razberemo s pogledom na splošno stanje družbe, nikakor ne pripomorejo k dolgotrajnemu izboljšanju česarkoli, kaj šele da bi zagotovili dejanske trajne rešitve.

Oglaševanje in sistematično programiranje zavesti ljudi v profil 'pridnega' in 'zvestega' potrošnika je zgolj posledica in stranski učinek samega sistema, ki je neposredno v svojem bistvu zasnovan tako, da ne ceni življenja samega, da ne ceni narave in tega, kar je najboljše za vse v njej. Ceni samo denar in dobiček, ki ga nikoli ni dovolj (za vse), saj celoten sistem temelji na dolgu in posledično na sužnjih. Vsi ljudje smo in bomo sužnji denarja, dokler bomo živeli po principih obstoječega kapitalizma.

Korporacijski ljudje bodo vedno iskali luknje v zakonih in sistemu na sploh, zaradi želje in potrebe po vse večjih dobičkih. Pri tem se nihče ne zmeni za to, kar je najboljše za vse nas, saj vsak 'le opravlja' svoje delo, ker pač imamo takšen sistem in ker vsi tako delajo. S tem razmišljanjem se vozimo v propad in večno trpljenje.

Dokler bo sámo bistvo kapitalističnega sistema gnilo in samo-destruktivno, potem ne bo popolnoma nič pomagalo k izboljšanju družbe, saj lahko le lepimo obliže na odtrgane noge. Bistvo kapitalizma je pokvarjeno, neuporabno, samo-destruktivno in nesprejemljivo, zato mora biti naš cilj odstraniti in spremeniti izvorni problem delovanja družbe in ga nadomestiti s takšnim, ki bo dejansko, praktično najboljši za vse nas v Enosti in Enakovrednosti, ne samo za (nekatere) ljudi.

Kdor je samo-iskren in si dejansko želi prispevati k takšni rešitvi, ki ni le scanje proti vetru, ampak dejanska praktična pot, ki jo mora vsak izmed nas prehoditi, da bomo lahko vsi živeli dostojno in zabavno življenje, ta bo razumel, kaj predstavlja Enakovredni Denarni Sistem in zakaj ga moramo nujno čim prej udejanjiti. Nihče ne bo tega storil namesto nas, nihče nas ne bo rešil lastnih sprejetih zablod, še najmanj obstoječi politiki in 'veljaki'. Najprej mora vsak izmed nas sprejeti samo-odgovornost in samo-direkcijo ter pričeti udejanjati samega sebe v vsakem trenutku po principi kar je Najboljše za Vse Življenje. Le z lastnim zgledom in skupnim delom lahko dosežemo to, kar smo vedno želeli: dostojno in zabavno življenje za vse na Zemlji, v Enosti in Enakovrednosti.

Blaž Cegnar,

Destonijec

2012 - Kapitalisti in ekonomisti = čarovnisti

Kapitalisti in ekonomisti so pravi čarovniki, saj zvito in spretno podajajo svoja prepričanja naivnim sodelujočim tako, da slednji njihovim ukanam verjamemo, jim sledimo ter se jim podrejamo v vsakem trenutku svojega življenja, čeprav se nekje globoko v sebi zavedamo, da je vse skupaj le namišljen trik. Mirno lahko rečemo, da je kapitalistična ukana največja ukana vseh časov, saj so čarovniki kapitalisti/ekonomisti z njo uspeli prelisičiti cel svet in še danes večina ljudi ne ve, kako trik sploh deluje, niti jih ne zanima, saj v tem triku sodelujemo že od rojstva in če bi razkrili njegovo skrivnost in si priznali, da je vse skupaj le navaden neresničen trik, katerega sužnji smo postali, potem bi se počutili precej neumno, ker smo tako dolgo dopuščali, da nas čarovnisti tako nemarno vlečejo za nos. Vsekakor je čas, da dobijo kakšno nagrado za izjemne dosežke. Čarovnistični dosežek je res fantastičen: izmislili so si namišljeno vrednost in da bi bila njena 'resničnost' videti bolj prepričljiva, so jo podkrepili s številkami. Matematiki in številom se res težko oporeka, sploh če so napisane na papir! Ampak čarovnija ni čarovnija, če nihče vanjo ne verjame. Zato so morali vse te ideje o vrednosti številk nekako upravičiti in podkrepiti z vsemogočimi izgovori, kako in zakaj imajo številke takšno vrednost, kdo si te številke lahko lasti in kdo ne, kaj lahko z njimi počne in kje, ob kateri uri in s kakšno pretvezo itd. Skratka, čarovnistom je uspelo vse ljudi sveta prepričati, da je njihova namišljena vrednost številk z vsemi pravili, ki sodijo zraven, ne le resnična, ampak bistvenega pomena za preživetje posameznika. Izmisliti si nekaj popolnoma neresničnega in nestvarnega in prepričati vse, da je to bolj resnično kot karkoli drugega, je izjemen doseže že sam po sebi, vendar čarovnisti se s tem niso zadovoljili. (Očitno se ne znajo samozadovoljevati?) Nato so ljudi uspeli prepričati še v to, da je te namišljene, nerealne entitete premalo za vse! Kako, prosim?

Bolj počasi:
1. Čarovnist si izmisli namišljeno entiteto = denar in ji dodeli namišljeno vrednost (in sicer številčno, ker se sliši bolj znanstveno potrjeno).
2. Čarovnist si izmisli kup pravil, kako to namišljeno entiteto namišljeno podajati ljudem, odvisno od tega kdo se mu zdi ljubši, všečnejši in pomembnejši.
3. Čarovnist spozna, da ljudje verjamejo v resničnost njegove namišljene entitete bolj kot v dejanske, fizične stvari in praktična dejstva. Nihče več ne dvomi v čarovniste, začne se veliki čarovnistični egotrip.
4. Čarovnisti prepričajo ljudi, da je njihove namišljene entitete premalo za vse ljudi. (So dosegli limito svoje domišljije?)
5. Ljudje so tako zaslepljeni s čarovnističnim trikom, da sploh ne opazijo, da je vsega ostalega, stvarnega(!), resničnega(!!) ne le dovolj, ampak preveč(!!!) za vse ljudi. Tako zelo preveč, da se dobrine mečejo stran, še preden se prodajo.
6. Čarovnisti ne morejo da si verjamejo, kako dobro čarajo. Nasedli in začarali so se v lasten trik, zato čarajo še naprej.
7. Ljudi grabi panika, ker nimajo dovolj namišljene entitete in jih zato drugi prezirajo in izključujejo iz družbe, ker pač nimajo dovolj enot namišljene entitete.
Ljudje se jezijo in stavkajo, da bi jim čarovnisti spet dodelili kaj namišljene entitete, ker verjamejo, da lahko samo oni ustvarjajo namišljene entitete.
Ljudje stradajo in umirajo, čeprav je hrane in vsega preveč, ker pač nimajo namišljene entitete in ker so si čarovnisti izmislili, da je nedopustno in nespodobno ter moralno sporno (!) nekomu, ki nima dovolj namišljene entitete (!) omogočiti dostop do hrane in osnovnih dobrin za dostojno življenje, ker pač nimajo dovolj namišljenih entitet (!) zanje, čeprav je hrane in nujnih dobrin za dostojno življenje dovolj za vse (!!) ampak ni dovolj namišljenih entitet za vse (!?!), da bi vsi lahko do njih dostopali. Ampak hrane in nujnih dobrin za dostojno življenje je več kot preveč za vse(!), toda ni dovolj namišljenih entitet! Hm, očitno je problem izredno delikaten in kompliciran, razen če ni?

Če vsem redno zagotavljamo dovolj namišljenih entitet za hrano in dostojno življenje, potem smo osnovni problem revščine in nenehnega boja po preživetju rešili in to brez večjega posega v že obstoječ sistem kapitalizma. (Spremenimo le nekaj namišljenih izgovorov, ki navidezno določajo koliko namišljenih entitet lahko nekdo ima in kaj lahko z njimi počne.)

Predlagam, da se čarovnistom zahvalimo, da so nas ves ta čas tako lepo vodili žejne čez vodo scat v koprive in prevzamemo samo-odgovornost ter ustvarim sistem po zdravem razumu. Takšen sistem, ki bo najboljši za vse. Vsega je dovolj za vse, vsi smo lahko milijonarji, ampak najprej moramo sami začeti živeti po principih, ki bodo to omogočili:

www.equalmoney.org

www.desteni.org

www.destonians.com

Cinkarna Celje zastruplja Celjane, ker je to poceni?