Dan 130 - Tudi ti ne veš, kakšna je narava človeka?

Pogosto slišimo izraz narava človeka. V 'naravi' človeka je, da je pohlepen in egoističen, po 'naravi' je človek oportunist, ali pa: sem sramežljiv po 'naravi'. Vsi ti primeri jasno dokazujejo, da se ljudje sploh ne zavedamo, kaj pomen narava nečesa in kaj narava človeka sploh v resnici je, kar pa je spet posledica načina in namere vzgajanja, ki smo jo vsi deležni skozi kapitalistični sistem. Pa si dajmo enkrat za vselej razjasniti, kaj je to narava nečesa in kaj je narava človeka, da ne bomo hodili po svetu in vsem oznanjali lastno neumnost in ignoranco.

Iz SSKJ [1]:

naráva -e ž 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo

Narava stvari je vse, kar ni odvisno od človeka, kar človek ni ustvaril, kar ni delo človeka, kar obstaja brez dejavnosti človeka. Pa poglejmo še latinski izvor besede natura, da ugotovimo dejanski, prvotni pomen besede natura ali narava [2]:

natura: "naravnanost stvari, zgradba ali lastnost stvari", iz besede natus: "rojen".

Beseda natura ali narava stvari ali človeka pomeni torej prirojeno zgradbo in lastnost, ki ni odvisna od delovanja človeka. In kaj je torej narava človeka? Narava človeka je, da mora človek uživati hrano in vodo, da preživi, predvsem pa je najpomembnejša lastnost narave človeka ta, da je človek učljiv, da jemlje in procesira informacije iz okolja in jih nato izživi nazaj v okolje. To pomeni, da se človek lahko programira po podobnem principu kot računalnik, čeprav človek ni računalnik in ni le stroj, da ne bo kdo prehitro sklepal, vseeno pa deluje v določeni meri po enakem principu, kot računalnik. Bistveno pri razumevanju te dejanske in resnične narave človeka je to, da se lahko človek tudi re-programira, da lahko spremeni svoj program delovanja, obnašanja, čutenja in razmišljanja. Učljivost in zmožnost re-programiranja sta najpomembnejši, bistveni lastnosti narave človeka.

Je torej v naravi človeka, da je človek egoističen? Ne. Je v naravi nekoga, da je sramežljiv? Ne. Smo ljudje po naravi oportunisti? Ne. To so lastnosti specifičnih osebnosti človeka, ki se jih je takšen človek naučil in so principi ali načela delovanja, ki jih človek sprejme vase kot svoj program, ki ga lahko po lastni volji tudi odstrani in zamenja z drugimi načeli delovanja. Človek se ni rodil egoističen in sramežljiv, v naravi človeka ni, da je tekmovalen in da hoče zmagovati, da potrebuje vodje in podobno. V naravi človeka je predvsem to, kar sem napisal zgoraj: da je človek učljiv.

Zato je bistvenega pomena, kakšne informacije sprejemamo vase, kaj učimo otroke in ljudi in kako to počnemo. V vsakem primeru otroke naučimo največ z lastnim zgledom, pa če si to želimo ali ne, in če zagovarjamo lasten pohlep ali druge nesprejemljive lastnosti naše osebnosti s tem, da smo ljudje pač takšni po 'naravi', potem se bomo tako tudi še naprej obnašali in takšnega ravnanja hote ali nehote učili tudi otrok. Ker pa smo ugotovili, da smo ljudje po dejanski, resnični naravi zmožni tudi lastnega re-programiranja, je naša odgovornost, da odstranimo vse lastne programe, ki so življenju v škodo in da tako z zgledom učimo otroke in druge ljudi, da je edini za vse sprejemljiv način obnašanja ta, ki ni življenju v škodo in ki življenje podpira, ohranja in izboljšuje.

Zdaj smo si razjasnili, kaj je narava stvari in narava človeka, tako da nevedni nismo več, lahko smo samo še ignorantski.

Da postanemo dober starš, ki bo otroku omogočil najboljše možno izhodišče za življenje, moramo razumeti, kako se človek uči in katera načela ter naravna pravila moramo upoštevati v vsakdanjem življenju, da bomo tako mi kot naši otroci uspeli v vseh pogledih, zato priporočam v poslušanje intervjuje o starševstvu in naravni sposobnosti človeka, da se uči.

Viri:

[1] “Slovar slovenskega knjižnega jezika, delovna verzija - narava.” [Online]. Available:
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=narava&hs=1.
[Accessed: 16-Feb-2014].

[2] “Online Etymology Dictionary - nature.” [Online]. Available:
http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=nature&searchmode=none. [Accessed: 16-Feb-2014].

Dan 129 - Nujnost popolne transparentnosti delovanja

Popolna transparentnost in (samo-)odkritost delovanja človeških bitij je nujna, še posebej v združenjih, kot so politične stranke, društva, podjetja in druge organizacije. To pa zato, ker je edini vzrok in razlog, zakaj nekdo ne bi žele delovati po principu popolne transparentnosti in (samo-)odkritosti ta, da deluje v svojo korist tako, da škoduje drugim in zato noče, da bi to postalo očitno. Mnogo ljudi bo trdilo, da hočejo in morajo vsaj deloma delovati skrivoma, 'za zaprtimi vrati' zato, ker se bojijo drugih nepoštenjakov, ki bi utegnili njihovo odkritost zlorabiti za svoje lastne interese. Takšno upravičevanje lastne želje po prikrivanju ni nič drugega kot poskus manipuliranja resnice življenja in mnenja drugih, da bi se ti strinjali s potrebo po skrivanju lastnih namer pred drugimi. Kako to vem? Ker sem sam preučil lastno delovanje uma in lastno željo po skrivanju namer pred drugimi in ugotovil, da ko človeško bitje prevzame popolno odgovornost za svoje misli in ravnanje in ko odstrani težnje in želje po egoizmu in doseganju lastnega interesa na način, ki škoduje drugim, posledično odstrani tudi vse strahove pred samo-odkritim, transparentnim delovanjem in s tem sprejme samo-odgovornost za delovanje po principu solidarnosti, kjer se po svojih trenutnih najboljših zmožnostih ravna in deluje s soljudmi tako, da je rezultat koristen za vse življenje in da življenju ni v škodo. To pomeni, da deluje in soustvarja s svojimi soljudmi tako, da rezultat lastnega in skupnega delovanja povzdigne in izboljša življenje vsem ljudem, kot tudi ostalim oblikam življenja, na katere vpliva, pri čemer je nujna posameznikova ustrezna materialno-lastniška skromnost. Ugotovil sem, da ko hočemo v življenju nekaj resnično imeti in to tudi ohranjati, s čimer mislim predvsem na vrednote in principe, kot so dostojnost življenja, praktično zagotovljene temeljne človekove pravice, varnost, solidarnost, sočutnost, sožitje in možnost poštenega dela za pošteno plačilo, moramo to nujno in predvsem najprej sami dajati in zagotavljati drugim. Takšno transparentno in samo-odkrito delovanje vsakega posameznika je edini praktični način, s katerim bomo vsem zagotovili dostojno življenje tako, da bomo odstranili in izkoreninili vse ne-transparentnosti in dopuščene zlorabe življenja, začenši pri sebi.

Svet, v katerem živimo, ima specifična naravna pravila, ki jih ni moč spreminjati, ker so vgrajena v samo stvarnost. Eno teh pravil je princip vzrok-posledica. Vsak vzrok neizbežno vodi v točno določeno posledico in vsak vzrok delovanja se pri ljudeh začne z mislijo. Kdor v svojih mislih želi dobro le sebi in ignorira škodljive posledice, ki jih s tem povzroča drugim, si želi delovati skrivoma, 'za zaprtimi vrati', ne-transparentno, ker globoko v sebi ve in razume, da so njegovi nameni bolestni, neprimerni in nesprejemljivi za vse. In dokler takšen človek ne želi sprejeti odgovornosti za svoje škodljive in egocentrične misli in posledično ravnanje tako, da si jih sam odpusti in svoje delovanje praktično uskladi z ravnanjem, ki je vsemu življenju v podporo in korist, toliko časa ga bo strah odkritega delovanja in toliko časa bo želel upravičevati svojo težnjo po ne-transparentnem delovanju. To je resnica, ki jo lahko v samo-iskrenosti spozna vsak, zato zgoraj napisano ni neka teoretična filozofska teza, ki sem si jo jaz izmislil, ampak je resnično vzročno-posledično dejstvo, ki neovrgljivo obstaja, četudi vanj ne verjamemo in ga ignoriramo.

Človeški ego je edina bolestna manifestacija v realnosti, ki noče sprejeti resnice življenja, ki noče sprejeti samo-odgovornosti. Toda dejstvo je tudi, da si človeški ego ljudje ustvarjamo sami v mislih, zato smo tudi sami odgovorni, da ga odstranimo s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Ko odpravimo lasten egoizem do te mere, da v vsakem trenutku praktično delujemo samo-iskreno tako, da se vse naše misli in vsi naši principi ujemajo z našim praktičnim življenjem tako, da nikoli ne škodimo življenju (tudi lastnemu) in da naše sodelovanje in soustvarjanje s so-bitij vedno vodi le v izboljšanje življenja, neškodljivo izražanje in ohranjanje dostojnosti življenja, šele takrat lahko trdimo, da smo resnično usklajeni z resnico življenja in stvarnosti. Resnica življenja pa je ta, da se lahko človeška bitja in nasploh vsa bitja izražamo učinkovito in za vse sprejemljivo šele takrat, ko delujemo popolnoma transparentno in ne-egoistično, torej sočutno in solidarno, kjer se vsi ljudje obravnavamo enakovredno in dostojno, tako med seboj, kot tudi do drugih oblik življenja. Tega si nisem izmislil jaz, to je pravilo stvarnosti, ki temelji na principu vzrok-posledica in je del samega bistva stvarnosti in je zato resnica, katere obstoj ni odvisen od vere ljudi. Ljudje pa lahko resnico le sprejmemo vase in se po njej odkrito in transparentno ravnamo, ali pa jo ignoriramo in s tem povzročamo trpljenje in škodo človeškim bitjem in življenju kot celoti.

Ne trdim, da sem sam že dosegel takšno raven skladnosti lastnega ravnanja z resnico stvarnosti, vsekakor pa je to moj primarni cilj, ker sem ugotovil, da se s tem združujem z resničnim življenjem, ki je povsod okrog nas, tako kot Sila iz filmov Vojna zvezd, če hočete; In ko se sami uskladimo s to silo / resnico življenja, takrat šele spoznamo dejansko, resnično moč življenja, ki je ni mogoče uničiti ali izpriditi, ker predstavlja bistvo stvarnosti in je tu tudi takrat, ko vanjo ne verjamemo. Skorumpirati je mogoče le človeka z egom, ker je bistvo samega človeškega egoizma to, da je v neskladju z resnico življenja, opisano zgoraj. Beseda korupcija izhaja iz latinske besede corrumpere [1,2], kar pomeni "pokvariti, okužiti, zastrupiti, omadeževati" resnico stvarnosti. Pa tudi "zavêsti" nekoga stran od resnice, ali "podkupiti" nekoga, da deluje v neskladju z resnico življenja in stvarstva.

V trenutku samo-iskrenosti ugotovimo, da zaenkrat še vsi ljudje imamo ego in zato bolj ali manj egoistično delujemo. Smo torej skorumpirani, v neskladju z resnico življenja in stvarnosti. To nam vsak trenutek dokazujejo vse zlorabe življenja in trpljenje, ki ga ustvarjamo in dopuščamo, kot tudi naši strahovi in pomisleki pred popolno transparentnostjo lastnega delovanja. Čas je, da prevzamemo samo-odgovornost, da resnično odrastemo in pričnemo živeti brez egoizma in korupcije, da se prenehamo skrivati drug pred drugim za anonimnostjo, za tajnostjo in 'za zaprtimi vrati'. Čas je, da postanemo popolnoma transparentni, samo-odgovorni in da svoje ravnanje uskladimo z vzroki, ki vodijo le v posledice, ki so ne le sprejemljive, ampak tudi najboljše za vse življenje. To je proces samo-korekcije, ki ga hodim sam in ki ga mora vsak izmed nas opraviti sam, ker ga ne more nihče namesto nas. Drugi so lahko le za zgled, v pomoč in podporo. Kako se to najlažje in najhitreje počne, lahko razberete iz tega bloga in drugih, ki jih boste našli na strani Destonijcev. Uporabe samo-odpuščanja in apliciranja samo-korekcije se lahko naučite tudi s pomočjo brezplačnega spletnega tečaja DIP Lite.

Nikoli ni prepozno, dokler ni zares prepozno. Naš čas je omejen, zato moramo prenehati poskušati in dejansko storiti to, kar je najboljše za vse življenje in takšno delovanje ohraniti, da nam nikoli več ne bo treba trpeti. Trpljenje kateregakoli človeškega bitja in življenja nasploh je nesprejemljivo in to moramo tudi sami praktično odražati v transparentnih, odkritih in neprekinjenih, konstantnih dejanjih solidarnosti.

Solidarnost ne pomeni, da se nekoga milostno usmilimo, to je egoizem. Beseda solidarnost [3] izhaja iz francoske besede solidarité in pomeni "vzajemna odgovornost, skupnost interesov in odgovornosti", ta pa iz besede solidaire, kar pomeni "soodvisnost, celovitost, celostnost". Zato nikar ne mislite, da ste solidarni, če vsake kvatre enkrat kakšnemu revežu kaj podarite, ker to ljudje počnemo le zato, da bi upravičili svoj siceršnji egoizem in ignoranco in se zato malo bolje počutili. Ljudje postanemo dejansko solidarni šele takrat, ko so vsa naša dejanja in vsi naši principi v skladu z dejanskim pomenom besede solidarnost in v skladu z resnico življenja.

Viri:

[1] “Online Etymology Dictionary.” [Online].
Dostopno na: http://www.etymonline.com/index.php?term=corrupt&allowed_in_frame=0.
[Dostopano: 10.2. 2014].

[2] “Wiktionary.” [Online].
Dostopno na: http://en.wiktionary.org/wiki/corrumpo#Latin.
[Dostopano: 10.2. 2014].

[3] “Online Etymology Dictionary.” [Online].
Dostopno na: http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=solidarity&searchmode=none.
[Dostopano: 11.2. 2014].

Dan 128 - Pohlep ne bo kar sam izginil

Pohlep je želja po več, ne glede na dejanske potrebe in posledice naših želja. Pohlep je hkrati občutek, kjer se najprej počutimo manjvredni, prikrajšani, nezadovoljeni in pohlep je občutek zadovoljstva, večvrednosti, zmage, začasne potešenosti, ko dobimo to, kar hočemo, čeprav tega v resnici ne potrebuje. Pohlepa se naučimo že kot otroci, ko se ne-zavedajoč lastnih občutkov poskušamo počutiti bolje, bolj vznemirjeno, bolj veselo, kadar recimo dobimo novo igračo, kadar dobimo sladkarije itd. Skratka, ko dobimo to, kar hočemo, brez da bi pri tem upoštevali dejanski izvor naše želje in brez da bi se zavedali posledic, ki jih naša hotenja imajo na okolje. Res potrebujemo še eno sladkarijo, še eno igračo? V veliki večini primerov ne. Zakaj pa potem tako na vso moč skušamo zmanipulirati starše in druge, da bi zadostili svojim hotenjem? Ker se ravnamo po občutkih, namesto po zdravi pameti. Ker nam pač ni nihče razložil in ker se sami tudi nismo nikoli vprašali, od kod za vraga občutki sploh pridejo in zakaj. Vsi smo kdaj pohlepni, eni bolj, drugi manj, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Vsi zaradi teh občutkov posledično uničujemo planet, ker se ravnamo po občutkih in ne po zdravem razumu. Vzroke pohlepa moramo odstraniti. Spoznati in razumeti moramo občutke, ki nas vodijo v pohlep in jih odstraniti, da se bomo lahko ravnali po zdravem razumu in nikomur v škodo. Pohlep je nedopusten, ker z njim zlorabljamo življenje, ker z njim gledamo le nase in na svojo korist. V pohlepu hočemo več samo zase, čeprav ničesar več ne potrebujemo za dostojno življenje. S tem pa onemogočamo dostojno življenje drugim, katerim jemljemo, samo zase, ker pač sledimo svojim občutkom, namesto da bi dali vsem to, kar vsi potrebujemo za dostojno življenje. Vsakdo, ki ne more živeti dostojno, je žrtev pohlepa vseh nas, ker vsi mislimo le nase in na svoja hotenja, namesto da bi odpravili pohlep in dajali drugim tako, kot želimo sami prejeti. Vsi želimo dostojno živeti, zato moramo dostojno življenje vsem zagotoviti. Tega pa s pohlepom ni moč doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen in hoteti še več in še več, za to da bi se bolje počutil, da bi bil bolj zadovoljen, da bi čutil več, da bi se počutil več-vredno, da bi se počutil kot zmagovalec, da bi potešil svoja hotenja, brez da bi se sploh vprašal, če je moja želja/hotenje realno in objektivno in odraža nekaj, kar resnično potrebujem za dostojno življenje, ali je zgolj ideja v moji glavi, ki ji sledim zgolj zaradi občutka, ki jo spremlja. Spoznal sem in zavedam se, da se pogosto ravnam po občutkih pohlepa, namesto da bi odpravil energetske občutke v sebi in se usmerjal v dihu po zdravem razumu. Ko opazim in se zavem, da se ravnam po občutkih pohlepa - se ustavim in diham. Obvezujem se, da pri odločanju ne bom sledil občutkom pohlepa in da bom vsak tak občutke odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil slediti občutku pohlepa po zmagi, kjer si želim doseči zmage zato, da bi se počutil bolje, več-vredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutek zmage definirati kot nekaj pozitivnega in dobrega zame, namesto da bi spoznal, da s sledenjem temu občutku vidim le sebe in svojo željo po občutku zmage na račun drugih, s čimer zlorabljam druge, ker ne upoštevam zdravega razuma. Obvezujem se, da bom vsako težnjo po občutku zmage takoj ustavil z dihanjem in samo-odpuščanjem in se usmeril po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen, ko jem hrano samo zato, da bi se bolje počutil in ne zato, ker bi bil lačen. Ko opazim in se zavem, da želim nekaj pojesti, predvsem kaj sladkega, zato da bi se bolje počutil in ne zato, ker sem lačen - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil svojih negativnih občutkov. Namesto tega se obvezujem, da bom takoj raziskal vzroke za negativne občutke, ki jih želim prikriti in spremeniti v dobre skozi uživanje hrane in sladkarij in jih odpravil s samo-dopuščanjem ter se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen pri igranju iger, da bi se bolje počutil in prikril nelagodje in slabe občutke. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil slabih občutkov. Ko opazim in se zavem, da želim igrati igre zato, da bi se bolje počutil - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom takoj raziskal vzroke za svoje slabe občutke in jih odpravil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Dan 127 - Tudi brezposelni imajo pravico živeti dostojno

Vse več je brezposelnih, ker gredo podjetja v stečaj ali pa ker direktorji in menedžerji povečujejo dobičke tako, da odpuščajo ljudi. Prav tako se povečuje uporaba strojev in avtomatizacije, kar je edino smiselno, ker se s tem ljudem prihrani duhomorna, naporna in robotsko ponavljajoča se opravila, ki jih tako ali tako noče nihče zares opravljati, razen če jih mora, zato ker drugače ne pride do denarja. Zato smo tudi iznašli stroje in avtomatizacijo, da se sami lahko posvečamo bolj kreativnemu delu, mar ne? Ali to torej pomeni, da ljudje brez dela, otroci, upokojenci, invalidi, bolni in ostali nimajo pravice do dostojnega življenja, ker pač nimajo dostopa do denarja? Ne. Pravica do dostojnega življenja je temeljna človekova pravica vsakega posameznika, ki se mora odražati neposredno in praktično v realnosti, torej v sistemu, v katerem živimo. Za to smo odgovorni vsi in vsi moramo živeti tako, da se to udejanji. Praktična rešitev, ki bo dejansko vsem ljudem zagotovila dostojno življenje, mora temeljiti na zagotovljenem življenjskem dohodku. Takšno rešitev predstavlja predlog LIG (Living Income Guaranteed). Trenutno se v EU podpisuje peticija za preučitev in pričetek javne razprave za UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek). LIG v tem kontekstu predstavlja bolj dodelano različico UTD-ja, zato predlagam, da preučite LIG na uradni strani.

Dan 124 - Strah in odpor do šolskih obveznosti

Ob misli na šolske naloge in obveznosti se mi še vedno poraja občutek odpora in odlašanja, zato bom raziskal, kaj se za tem skriva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati šolske obveznosti kot neprijetne, ker imam do njih odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si in odstraniti občutka neprijetnosti in odpora do šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da bom lahko šolske obveznosti opravljal z lahkoto in brez nepotrebnega odpora ali slabih občutkov takoj, ko si jih odpustim in odpravim in s tem ne dovolim, da bi se na tak način omejeval in sabotiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se neprestano soditi in ocenjevati ter se primerjati z lastno vizijo o tem, kako bi nekaj moral narediti, pred in med opravljanjem šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si ustvarjam odpor do šolskih obveznosti s tem, ko se neprestano primerjam z drugimi ali lastnimi idejami med ali pred opravljanjem obveznosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah do šolskih obveznosti zaradi strahu pred neuspehom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nezmožnega opraviti neko šolsko obveznost že v prvem trenutku, ko se jo zavem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil kot nezmožnega, da bi uspešno opravil neko šolsko obveznost v trenutku, ko se jo zavem ali kadarkoli drugič. Namesto bom pozoren na ustavljanje misli z zavednim dihanjem tako, da se bom fizično praktično usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti strah pred neuspehom takoj, ko se zavem, da nečesa ne razumem. Spoznal sem in razumem, da je nemogoče, da bi vse stvari takoj razumel, ker ljudje iste besede različno razumemo zaradi spominov in definicij. Zato je nesmiselno in nesprejemljivo, da si ob nerazumevanju ustvarjam strah pred neuspehom. Namesto tega se obvezujem, da se bom ob vsakem nerazumevanju nečesa upočasnil in osredotočil na dihanje ter se usmeril tako, da si bom definiral in zapisal, česa točno ne razumem in nato zastavljal vprašanja ali poiskal druge vire in razlage, s katerimi si bom razjasnil to, česar ne razumem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tem, ko pri opravljanju šolskih obveznosti naletim na problem, preveč in prehitro razmišljati o morebitnih rešitvah in si posledično ustvarjati nestrpnost in občutek ne-obvladovanja situacije. Spoznal sem in razumem, da je reševanje problemov v umu neučinkovito, saj se hitro zgodi, da stvari pozabim, se vrtim v krogu ali začnem razmišljati o nepomembnih stvareh. Zato se obvezujem, da se ne bom več zatekal v um, ko bom naletel na problem pri reševanju šolskih in drugih obveznosti, namesto tega se bom najprej upočasnil z zavednim dihanjem, točno definiral problem in si ga po možnosti zapisal ter nato sistematično razmislil in zapisal možne rešitve, ki jih bom potem preverjal in uporabil sistematično tako, da ne bom skakal od ene do druge, ker se s tem samo zmedem in ustvarjam občutek neobvladljivosti, s tem pa občutek strahu pred neuspehom in odpor.

Dan 123 - Se rodimo egoistični?

Na Facebooku se je danes pojavilo zanimivo vprašanje; Se ljudje že rodimo egoistični?

egoízem  -zma m (ȋ) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost

Se torej ljudje že rodimo takšni, da gledamo le na svojo korist na račun in v škodo drugih? Lahko bi rekli, da res, ker se dojenčki refleksno le borijo za preživetje. Toda to se zgodi le v ekstremih primerih, ko se je treba za preživetje dejansko boriti. V normalnih pogojih dojenčki že od samega začetka spoznavajo svet okrog sebe in posnemajo druge, torej se vsega naučijo od odraslih in s tem tudi egoizma, ker se večina ljudi vede in razmišlja egoistično.

Kakorkoli, v vsakem primeru je nujno, da se ljudje že od rojstva naprej odvajamo egoizma in učimo enakovrednega sodelovanja, kjer vsi druge obravnavamo tako, kot bi želeli biti sami obravnavani na mestu drugega. Dejstvo, da se ljudje v določenem smislu lahko že rodimo egoistični, mora ustvarjati še večjo skrb in nujo po tem, da se vzpostavi takšna vzgoja, ki odpravlja egoizem in vzpodbuja ter uči enakovrednega sodelovanja, kjer vsi obravnavamo druge tako, kot bi želeli biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Odpustim si, da si nisem dovolil drugih obravnavati tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti le nase in na to, kako lahko druge izkoristim za svojo korist.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah odpraviti egoizem v sebi, ker sem verjel, da potem ne bom ničesar imel in da me bodo za to vsi izkoriščali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upravičevati svoj egoizem s strahom pred egoizmom drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko bom vse druge obravnaval tako, kot bi si želel biti obravnavan sam, sam predstavljam in stojim kot rešitev za svet, kjer je za vse poskrbljeno in kjer lahko vsi živimo dostojno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je praktično nemogoče odpraviti lasten egoizem in obravnavati druge vedno tako, kot bi si želel biti obravnavan sam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čakati na druge, da bodo zgledni in se ravnali tako, namesto da bi bil sam svoj zgled.

Obvezujem se, da bo odpravil vse svoje egoistične misli, občutke in obnašanje s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in se skozi samo-korekcijo usmerjal po načelu enosti in enakovrednosti tako, da bom ustvarjal vzorce in posledice, ki niso v škodo življenju in ki vse življenje podpirajo in ga povzdigujejo, ohranjajo in podpirajo.

Dan 122 - Petje, la la LA!

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kazanje čustev soditi kot sramotno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar kažem žalost ali negativne občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati petje kot nekaj čustvenega, kjer moraš kazati čustva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati in soditi petje kot nekaj sramotnega, ker verjamem, da moram ob petju kazati čustva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti žalosten, kadar dojemam pesem kot žalostno in vesel, kadar jo dojemam kot veselo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti intimen in odkrit sam s sabo kadar pojem, ker me je strah, kaj bodo ob tem rekli drugi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sebe, kadar sem intimen sam s sabo ko pojem in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil biti 'bully'/tiran/ustrahovalec do samega sebe kadar sem intimen sam s sabo ko pojem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil in bil 'bully'/tiran/ustrahovalec do samega sebe kadar sem intimen sam s sabo ko pojem.