Dan 122 - Petje, la la LA!

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kazanje čustev soditi kot sramotno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar kažem žalost ali negativne občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati petje kot nekaj čustvenega, kjer moraš kazati čustva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati in soditi petje kot nekaj sramotnega, ker verjamem, da moram ob petju kazati čustva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti žalosten, kadar dojemam pesem kot žalostno in vesel, kadar jo dojemam kot veselo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti intimen in odkrit sam s sabo kadar pojem, ker me je strah, kaj bodo ob tem rekli drugi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sebe, kadar sem intimen sam s sabo ko pojem in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil biti 'bully'/tiran/ustrahovalec do samega sebe kadar sem intimen sam s sabo ko pojem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil in bil 'bully'/tiran/ustrahovalec do samega sebe kadar sem intimen sam s sabo ko pojem.

Dan 121 - Spominjati se mrtvih na lep način

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se na mrtve tako, da se spominjam samo pozitivnih spominov, ki mi dajejo pozitivne občutke. Spoznal sem in zavedam se, da na tak način ne vidim dejanske preteklosti in da se zato iz nje ne morem nič naučiti. Obvezujem se, da se ne bom spominjal zaradi pozitivnih občutkov, ampak bom iz spominov odstranil vse pozitivne in negativne občutke s samo-odpuščanjem in se spominjal ljudi, stvari in dogodkov brez reakcij tako, da mi bodo ti spomini v pomoč pri tem, da ne bom ponavljal zlorabljajočih vzorcev in napak, ampak bom namesto tega uporabil spomine kot izkušnje pri iskanju rešitev, ki so najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se mrtvih zato, da bi se poistovetil s temi spomini in se preko njih omejeval skozi verovanje, da sem jaz moji spomini. Spoznal sem in zavedam se, da ni potrebno, da me spomini definirajo in določajo, kdo jaz sem. Spomini so le del izkušenj, ki me ne definirajo več, ko s pisanjem, samo-odpuščanjem in samo-korekcijo odpravim čustvene reakcije nanje. Tako lahko v vsakem sedanjem dihu odločam o tem kdo sem, brez preteklih čustvenih bremen. Obvezujem se, da bom na tak način odpravil vse čustvene reakcije na spomine in se v vsakem dihu odločal stati kot enakovredno življenje in delovati tako, kot je najboljše za vse ter dajati drugim tako, kot želim sam prejeti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'spominjati se mrtvih' označevati kot nekaj žalostnega. Spoznal sem, da je popolnoma nepotrebno, da smrt in spomin na mrtve definiram kot nekaj žalostnega. Obvezujem se, da smrt in spomin na mrtve ne bom več definiral kot nekaj žalostnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se mrtvih zato, ker si želim, da bi se me tudi drugi spominjali po moji smrti. Spoznal sem in zavedam se, da to počnem zaradi strahu pred tem, da me ne bo več. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me po smrti ne bo več. Spoznal sem in zavedam se, da je popolnoma nepotrebno, da se ubadam s tem, kako bo po smrti in ali me potem ne bo več, ker tako zamujam to, kar je tu, sedaj, v vsakem dihu. Zato se obvezujem, da bom pozoren na vsak sedanji dih in da se bom posvečal življenju v sedanjem trenutku na način, ki je najboljši za vse, ker bom le tako živel najbolj popolno.

Odpustim si, da si nisem dovoli spoznati, da skozi izživljanje umskega obreda spominjanja na mrtve zlorabljam žive in življenje tako, da delam smeti s svečami in podobno. Obvezujem se, da tega vzorca ne bom več izživljal.

Obvezujem se, da se bom mrtvih spominjal ter jih spoštoval tako, da se bom posvetil sedanjosti in živim in z zgledom zagotovil, da se nikoli več ne bodo ponavljale napake, zlorabe in trpljenja, ki so jih prestajali naši predniki. Skupaj z ostalimi Destonijci bom stal za enakovrednostjo vsega življenja in iskal ter vpeljeval rešitve, ki so najboljše za vse.

Dan 120 - Skupno delo za skupno dobro? System error.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postavljati osebni interes, ki sem ga temeljil na svojih pozitivnih in negativnih občutkih, postavljati pred skupen interes življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zanimam le za lastni interes in za to, kako se bom jaz dobro počutil, kako bom jaz čim več zaslužil in kaj bom jaz počel, da bo meni zabavno.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko sebe postavljam pred vse ostalo, zlorabljam vse ostalo zato, da bi imel sam dobre občutke in da bi se sam dobro počutil.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da nas je takšno ravnanje pripeljalo do realnosti, v kateri živimo zdaj, kjer vsak gleda le nase in kjer ne zna in noče nihče dajati tako, kot bi želel sam prejeti.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentrične želje po dobrih občutkih.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentričnega jaza in svoj jaz razširiti na vse življenje.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moram sodelovati z ljudmi pri rešitvah, ki so najboljše za vse, kot sta UTD in neposredna demokracija, tako da odstranim lastne egocentrične interese dobrih občutkov z uporabo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, ker bomo le tako lahko vsi živeli rešitev, ki je najboljša za vse in s tem ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati samo probleme v stvareh in predlaganih rešitvah, namesto da bi spoznal, da moram za vsak problem sam v sebi najti rešitev, da moram sam stati kot rešitev vsakega problema. Spoznal sem in zavedam se, da je edina rešitev za človeštvo ta, da vsak prevzame odgovornost zase, da si vsak odpusti lastne egocentrične interese, ki temeljijo na občutkih, in se usmeri po principu kar je najboljše za vse življenje, kjer obravnava druge tako, kot bi želel biti sam obravnavan. Obvezujem se, da ne bom le iskal problemov, ampak bom sam tudi našel rešitve zanje in stal kot rešitev, ki je najboljša za vse življenje.



Zanimivo je opazovati, kako smo ljudje tako omejeni pri svojem delovanju zgolj na svoje pozitivne / negativne občutke, da sploh ne znamo delovati v slogi po principu, ki je najboljši za vse. Živimo v nekih svojih svetovih, zaposleni sami s sabo in svojimi občutki nekje v globinah uma. Zato se moramo začeti zavedati, da so naši občutki le iluzija, ki se jo odpravi s samo-iskrenostjo, pisanjem in samo-odpuščanjem. S tem si dejansko ustvarimo svobodno izbiro, kjer postanemo samo-direktivni kot življenje in dajemo tako, kot želimo prejemati.

Dan 119 - Izbire, pogojene z občutki

Zanimivo je, kako ljudje svoje odločitve pogojujemo z občutki, kjer težimo k dejavnostim, ob katerih doživljamo pozitivne občutke. Pri tem pa se sploh ne zavedamo najbolj, od kod ti občutki izhajajo in da si jih v bistvu ustvarjamo sami skozi misli in večkrat ponavljane miselne vzorce. Pri tem vedno težimo k 'novim' doživetjem, v katerih iščemo dobre občutke. Ne zavedamo pa se, da ima vsak dober občutek, ki si ga ustvarimo, za posledico slab občutek, ki ga zaradi ravnovesja, ki povsod obstaja, prav tako moramo doživeti, čeprav se ga izogibamo. Tako nobena naša izbira ni nikoli svobodna, ker naše izbire omejujemo in pogojujemo z občutki, namesto s praktičnimi dejstvi, ki so najboljša za vse.

Za primer: Če je sosed zameril sosedu in je jezen nanj, potem svoje odločitve v povezavi s tem omejuje in pogojuje s svojimi občutki jeze in zamere. Takšen človek se ne more nikoli ravnati po principu 'obravnavaj druge tako, kot bi želel biti obravnavan sam', ne more upoštevati praktičnih dejstev in posledično se ne more odločiti tako, kot je najboljše za vse (zanj, za soseda in vse ostale), ker je obseden s svojim občutkom zamere in jeze do soseda. Vsi ljudje si vse takšne občutke ustvarjamo sami skozi misli in razmišljanja, večinoma pa se tega sploh ne zavedamo. In ravno takšni občutki in takšna razmišljanja nam preprečujejo, da bi ustvarili raj na Zemlji in da bi vsi živeli dostojno v izobilju, ker smo obsedeni s svojimi egocentričnimi občutki, po katerih se ravnamo in katere goreče zagovarjamo, čeprav v resnici večinoma sploh ne vemo, kako smo jih ustvarili! V takšnih stanjih vidimo le sebe, svojo lastni interes. Ne vidimo realnosti, ne vidimo praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse.

Čas je, da se začnemo zavedati, da moramo odstraniti svojo pogojenost z občutki in prepričanji, ki nimajo nobene zveze z realnostjo, kaj šele s praktičnimi rešitvami, ki so najboljše za vse nas. Da se bomo lahko rešili svoje omejenosti in pogojenosti pri odločanju in usmerjanju samega sebe, moramo najprej postati samo-iskreni in spoznati svoje umske vzorce, si jih izpisati in odpustiti, ter se usmeriti po novem principu, ki v središče postavlja enakovrednosti življenja. Le tako bomo lahko postali zgled in rešitev, ki jo želimo videti v svetu.

http://lite.desteniiprocess.com/

Šele ko odpravimo svojo pogojenost z občutki, se lahko resnično svobodno odločamo. Šele takrat si ustvarimo svobodno izbiro. In takrat tudi spoznamo, da je edina prava izbira samo ena: obravnavaj druge tako, kot želiš biti obravnavan sam in delaj tako, kot je najboljše za vse.

http://destonians.com/

Dan 118 - Jaz sem rešitev problema

Argument, na katerega pogosto naletim pri pogovoru z ljudmi o potrebnih in predlaganih spremembah, ki so najboljše za vse življenje, je ta, da do teh sprememb nikoli ne bo prišlo, ker se drugi ljudje nikoli ne bodo spremenili. Tako ljudje sabotirajo sami sebe pri lastni spremembi na podlagi prepričanja, da se sploh ni smiselno zavzemati za spremembe, ki so najboljše za vse nas, ker so drugi ljudje itak preveč omejeni in nepripravljeni za sodelovanje. Dejansko pa to sploh ni pomembno pri samo-spremembi in samo-korekciji. Dejstvo je, da se mora spremeniti vsak izmed nas sam in tako z lastnim zgledom stati za rešitvami, ki so najboljše za vse, kot so recimo: pisanje blogov in uporabljanje samo-odpuščanja, samo-iskrenosti in samo-korekcije, razkrivanje zlorab in neumnosti sistema, preučevanje delovanja trenutnega sistema in predlaganje ter utemeljevanje rešitev, ki podpirajo dostojnost življenja za vse. Ko enkrat sami stojimo kot rešitev, ki jo želimo videti v svetu in pri tem sodelujemo z ostalimi, ki so to spoznali, potem je to vse, kar lahko sami storimo za odpravo vseh zlorab življenja na svetu. In to je dovolj, ker tako drugi opazijo, da se dejansko lahko spremenijo in živijo veliko bolje, ker imajo pred sabo za dokaz človeka, ki jim pri doseganju tega spoznanja in samo-korekcije celo lahko pomaga neposredno iz svojih izkušenj.

Do spremembe ne bo prišlo kar čez noč in veliko ljudi bo moralo po svoji krivdi prestati veliko hudega v življenju, da se bodo naučili, da moramo živeti po principu obravnavaj druge tako, kot želiš biti obravnavan sam, da bomo lahko vsi dostojno živeli v izobilju. Pa vseeno sprememba bo, tako da se bo vsak izmed nas posebej, eden po eden, začel zavedati življenja, ko bo počasi dojel, da so misli, občutki in strahovi iluzija, da se ne rabimo bati soseda, da ne rabimo biti pohlepni, da si strah pred izgubo sami ustvarjamo, ker ne znamo dajati tako, kot želimo prejeti in da je vse to enostavno popraviti s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Kaj še čakamo? Druge, da nas bodo podprli, da bodo prevzeli odgovornost namesto nas? Nemogoče, saj dokler nekdo ne zna sam sebe podpirati kot življenje in sprejemati le tega, kar je najboljše za vse življenje, potem tudi drugega ne more pri tem podpirati. Lahko ga od tega samo odvrača. Zato še nikoli do zdaj v zgodovini človeštva nismo ustvarili dostojnosti in izobilja za vse življenje na Zemlji, ker ta rešitev nismo postali mi sami.

Pridruži se nam.

Bodimo rešitev, ki jo želimo videti - http://basicincome.me/about
Spoznajmo pravo življenje v sebi - http://lite.desteniiprocess.com/

Dan 117 - Zmeden in živčen lik

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obstajati kot zmeden in živčen lik, kadar nečesa ne razumem ali kadar moram predelati veliko informacij in ne vem kje bi začel.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti na hitro predelati čimveč informacij čim bolj podrobno, kadar nečesa ne razumem in ne vem, kje bi začel iskati informacije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim in da me je strah neuspeha, kadar nečesa ne razumem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen, kadar nečesa ne razumem ali ko moram predelati veliko informacij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj predelal, naredil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj naredil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se, se počutiti izgubljenega in nemočnega ter tako obstajati kot zmeden in živčen lik, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj naredil. Ko opazim, da obstajam kot zmeden in živčen lik - se ustavim in diham. Zavedam se, da se so vse misli in sodbe odveč in da se moram najprej umiriti, dihati in nehati razmišljati, da se bom lahko učinkovito usmeril in našel rešitev. Obvezujem se, da ne bom več obstajal kot zmeden in živčen lik, kadar nimam načrta o tem, kako bom nekaj naredil ali kadar ne vidim jasne rešitve, namesto tega se bom ustavil in dihal, nehal razmišljati in se nato sproščeno usmeril v dihu korak za korakom do rešitve.

Dan 116

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, kadar je nekdo poleg mene jezen.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati emocionalne komentarje drugih osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kadar nekdo govori o meni z jezo in emocijami.

Odpustim si, da si nisem dovolil izpostaviti reakcij drugih tako, kot jih resnično vidim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi drugim povedal direktno kaj počnejo, kadar je to primerno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iz strahu pred reakcijami drugih olepševati stvari, ki jih povem.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti vedno pozoren na ljudi in okoliščine okrog sebe, s tem ko sem zataval v mislih. Kadar opazim in se zavem, da sem zataval v misli in da se ne zavedam okolice - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom misli/sanjarjenja ustavil z dihanjem in samo-odpuščanjem in se usmerjal v dihu tako, da se bom vedno zavedal okolice.