Na tej strani delim osebni proces samo-odkritosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, v sklopu uveljavljanja praktičnih rešitev za dostojno živenje vseh.
Princip: ne obravnavaj (preziraj) drugih tako, kot nočeš biti obravnavan (prezrt) sam.
Koristna posledica prevzemanja odgovornosti za lastne miselne in čustvene vzorce (s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo) je tudi ta, da se začnemo vse bolj zavedati svojega vpliva na druge ljudi in okolico. Opazil sem, kako sem pred tem procesom bil večino časa introvertiran v svojem umu (zaposlen sam s sabo) in kako malo sem se dejansko zavedal svoje okolice, predvsem pa svojega vpliva na okolico in druge ljudi. Ljudje smo namreč zelo podvrženi zunanjim spremembam, dokler se podrejamo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam. Tako lahko recimo reagiramo z občutkom manjvrednosti, če nas nekdo graja ali že samo grdo pogleda in se pri tem ne zavedamo, da ni treba, da tako reagiramo in da se tako počutimo. Zato smo zelo labilni in zgolj reagiramo na druge ljudi. Zato nas drugi lahko manipulirajo in nas usmerjajo v primerih, kjer si usmeritve ne damo sami, saj je naše obnašanje predvidljivo glede na naše čustvene reakcije. Zdaj, ko sem v procesu samo-spoznavanja in samo-direkcije že več let, opažam, kako se veliko manj podrejam lastnim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in kako se veliko bolj sam usmerjam, glede na to, kaj želim doseči. Hkrati s tem pa me tudi drugi veliko težje manipulirajo, ker si direkcijo dajem sam in ker sem si sam določil svoj Princip obnašanja. Hkrati s tem pa tudi spoznavam, kako velik vpliv imam na druge ljudi, ki se še vedno podrejajo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in se tega ne zavedajo.
Zdaj, ko se pri interakciji z drugimi veliko manj motim z lastnimi mislimi in čustvenimi reakcijami, se lahko veliko bolj posvetim spoznavanju tega, kakšen vpliv imam na druge s svojim načinom govora in obnašanjem. Zanimivo je recimo, kako moj lasten način dojemanja samega sebe vpliva na to, kako me dojemajo drugi. Če sem v notranjosti umirjen in si zaupam, da zmorem doseči svoj cilj in se pri tem zavedam, da nisem nikomur in ničemer podrejen, potem me tudi ljudje sprejemajo kot enakovrednega človeka in me spoštujejo. Če pa sam o sebi mislim slabo in sem čustveno nestabilen, me bodo tudi drugi večinoma tako dojemali in obravnavali, saj naše notranje stanje izdajamo že z govorico telesa. Hvaležen sem si, da sem začel uporabljati princip samo-iskrenega samo-odpuščanja, ker si s tem dajem možnost za samo-korekcijo, kjer si lahko sam določam notranje stanje in moj način obnašanja, ki ni v podporo zgolj meni, ampak tudi vsem ostalim.
Prav tako se lahko sedaj, ko imam v mislih več tišine in ko sem si določil jasen Princip obnašanja, med druženjem z ljudmi, bolj posvetim njim. To pomeni, da sem bolj pozoren na njihovo umsko-čustveno stanje, kjer ugotovim, kakšna je njihova samopodoba, kakšne cilje imajo in k čemu stremijo, tudi brez da bi jih o tem neposredno vprašal. Dejstvo je seveda, da smo takšnega samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih zmožni vsi, le da se večina tega zelo slabo zaveda, ker je večina ljudi preveč obremenjena sama s sabo, z lastnimi miselnimi vzorci in čustvi, kot so hotenja, poželenja, strahovi, sodbe, itd. Ravno zaradi tega večina živi v nekem svojem svetu v svoji glavi, s čimer posledično ignorira realni svet. Zato imamo danes takšno egocentrično družbo, kjer večina ljudi še vedno gleda le na lastni sebični interes, ki vedno izhaja iz čustev, posledično pa prezira soljudi, v katerih ne vidi nobene osebne koristi. Še bolj pa takšni ljudje prezirajo praktične rešitve in samo-spremembe, ki ne ustrezajo njihovim omejenim čustvenim poželenjem. V takšni družbi ni nič nenavadnega, da se na ulici horde ljudi sprehajajo mimo revežev, kot da jih tam sploh ni. Da večina gleda TV poročila o raznih vojnah, lakoti, zlorabah in krivicah, kot da se jih te sploh ne tičejo, kot da so na nekem drugem planetu, na katerega nihče nima vpliva.
S tem, ko se lahko bolj posvetim drugim, lahko tudi svoje obnašanje do ljudi bolje prilagodim temu, da jih podprem pri ustvarjanju boljše samopodobe in da jim pomagam pri preseganju lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev, na podlagi lastnih izkušenj in primerov.
Princip: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnavan (ignoriran) sam.
Zadnje čase se vedno bolj zavedam, kako se v določenih trenutkih še vedno odtujim od lastnih misli, ko opazim, da o nečem razmišljam oz. da na nekaj reagiram v mislih. Na nek način se hočem prepričati, da te moje misli nisem jaz ustvaril, da to nisem jaz, in jih na tak način "pomesti pod preprogo", da mi ne bi bilo treba zanje prevzeti samo-odgovornosti in aplicirati samo-odpuščanja in samo-korekcije To je seveda absurdno, ker sem vedno jaz izvor vseh svojih misli in čustev, zato moram za vse prevzeti odgovornost, da jih ustavim in se usmerim v dihu, po zdravem razumu in po Principu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločevati se od lastnih misli, kadarkoli jih opazim, kot da te misli nisem sam ustvaril. Ko opazim in se zavem, da se ločujem od lastnih misli, kot da jih nisem jaz ustvaril - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to absurd in da s tem zgolj iščem izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno za lastne misli in posledična čustva prevzeti odgovornost. Zato se obvezujem, da se bom vedno prepričal, da se ne ločujem od lastnih misli in da se zavedam, da sem popolnoma vse do zadnje sam ustvaril in dopustil, zato se ne bom več od njih skušal ločiti/oddaljiti, namesto tega bom stal enakovredno z mojimi mislimi/čustvi in zanje prevzel popolno odgovornost tako, da jih bom ustavil s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo po Principu.
Včeraj smo v službi imeli uvodno predavanje. Mentor je predlagal, da se najprej vsi na kratko predstavimo. V tistem momentu sem reagiral s strahom pred govorjenjem pred ljudmi, zato si bom še enkrat ogledal reakcijo, da jo lahko odstranim. Večkrat sem že pisal na to temo, zato bom predvsem iskal točke, ki jih še nisem usmeril.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v sebi ustvarjati strah in dvom v samega sebe in v svojo sposobnost primerne usmeritve situacije, kadar na nek dogodek nisem pripravljen in nimam načrta za to, kaj bom in kako bom nekaj naredil in/ali kaj bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ker na nekaj nisem pripravljen in/ali ker ne vem, kaj točno bom povedal ljudem, ki od mene nekaj pričakujejo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba posebej pripravljati za to, da bom nekaj povedal več ljudem, ker je to isto, kot če bi govoril enemu ali samemu sebi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom in paranojo, ko bom moral nekaj ljudem povedati/predstaviti in na to ne bom pripravljen, ker to nima nobenega smisla. Namesto tega se bom usmeril v dihu in spontano razložil/predstavil, kar pač naj bi, brez da bi se pri tem sodil, presojal in obsojal ali jemal reakcije drugih osebno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi/dojemati govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki množici ljudi kot nekaj popolnoma različnega in stopnjevati pričakovanja do samega sebe, glede na to, kolikim ljudem govorim. Ko opazim in se zavem, da sodim/dojemam govorjenje samemu sebi, drugemu ali veliki skupini ljudi kot nekaj popolnoma različnega in da stopnjujem pričakovanja do samega sebe glede na to kolikim ljudem govorim - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da število ljudi, ki me posluša, dejansko nima popolnoma nobenega vpliva na to, kdo jaz sem ali kdo naj bi bil in kako naj bi govoril in da je vsakršno ustvarjanje pričakovanja do samega sebe popolnoma nepotrebno, ker si s tem zgolj ustvarjam strah pred tem, da nekaj ne bo izpadlo tako, kot pričakujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil/dojemal govorjenja glede na to, kdo in koliko ljudi me posluša, ker to nima nobenega vpliva name, prav tako si ne bom ustvarjal nobenih posebnih pričakovanj v smislu, kako naj bi se pripravil in kako naj bi govoril množici ljudi, s tem pa si ne bom ustvarja strahu pred tem, da bi nekaj izpadlo drugače, ko bi si jaz mislil, da mora.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom, ko nekdo reče, da se moram predstaviti pred več ljudmi. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom, ko nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah povsem odveč, ker se pač znam prestaviti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne reagiram s strahom, kadar nekdo reče, naj se predstavim pred več ljudmi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kadar vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in da bom moral ljudem nekaj povedati. Ko opazim in se zavem, da me je strah, ko vem, da se bo vsa pozornost preusmerila name in bom moral nekaj ljudem povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si mi v tem trenutku ni potrebno ustvarjati nobenih pričakovanja ali se na to kakorkoli pripravljati v mislih tako, da bi razmišljal o tem, kako bom nekaj povedal in podobno, saj si ravno s tem ustvarim strah in samo-presojanje/obsojanje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dovolil ustvarjati nobenih pričakovanja in razmišljati o tem, kako bom nekaj povedal, ko bom vedel, da se bo vsa pozornost ljudi usmerila vame in da bodo ti pričakovali, da jim nekaj povem. Namesto tega se bom usmeril v dihu in mogoče razmislil zgolj o tem, kaj lahko povem, ne pa kako bi naj to povedal.
Tale zapis je predvsem namenjen tistim, ki se že dalj časa zanimajo o tem, kako je svet še do nedavnega bil voden in kontroliran s strani bančnih kartelov, kabalov in drugih skrivnih organizacij. Verjetno že veste, če na pa še boste, da se ti stari sistemi zdaj podirajo in razkrajajo, da vse prihaja na dan in da so ti kabali izgubili svoj vpliv, ker so izgubili svoje glavno orožje: skrivno manipulacijo posameznikov in množic. Preko svetovnih medijev, ki si jih ti starodavni kabali še zmeraj lastijo v 90% lasti, sicer še vedno trobijo staro propagando, s čimer povprečnega človeka, ki se o resničnem delovanju sveta še ni posebej sam zanimal, držijo v stanju inferiorne apatičnosti. Vendar pa se bo sčasoma tudi ta aparat manipulacije množic zrušil. Poglejte si spodnji video, če si ga še niste, ki to potrjuje. Sam seveda ne sklepam zgolj na podlagi tega videa, saj spremljam omenjeno že kakšnih 8 let iz različnih virov in v kolikor lahko navzkrižno preverim, kar v video razloži Karen, je njena razlaga točna.
KAR JE POMEMBNO je to, da se sami naučimo zglednega ravnanja po principu: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam in da sami z lastnim zgledom začnemo fizično pomagati pri ustvarjanju sveta, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To na primer pomeni:
- da začnemo uporabljati samo-iskrenost in samo-odpuščanje v obliki pisanja samo-podpornega dnevnika, kjer si ozavestimo lastno podrejenost svojim čustvom in miselnim vzorcem, da si jih lahko nato odpustimo in se začnemo sami usmerjati po principu kar je najboljše za vse nas. Le tako lahko spremenimo samega sebe v praksi in s tem pripomoremo k temu, da ustvarjamo svet, kot si ga želimo. Odstranitev podrejenosti lastnim čustvom in miselnim konstruktom je zelo pomembna tudi zato, ker so nas do sedaj na tak način lahko manipulirali drugi (kot recimo ljudje v bančnih kartelih in kabalih, politiki, itd.), ki so se do neke mere zavedali, kako delujejo človekov um in čustva.
- povsod zastavljamo vprašanja in izpostavljamo korupcijo in druge nesprejemljive zlorabe življenja, kar zapišemo in delimo na spletu
Ceste so mokre in suhe, vpliv nesreč na konzumacijo alkohola ni zaznan. Ljudje se bojijo enakovredne so-odgovornosti, še posebej odgovornosti. Vedno več je prijav bednosti na sončno upravo in nihče se ne mara. Dobrim ljudem je potekel rok uporabe, družba je pokvarjena. Radarji zaznavajo prekoračitev sebičnosti, nevoščljivosti in hudobije, EKG kaže na povečan utrip in splošno živčnost, kljub rentgenskim žarkom še zmeraj vsi nekaj skrivajo. Vsakdo nekaj hoče, dal ne bi skoraj nihče. Kljub recesiji povpraševanje po seksu ne pada. V izboljšanje stanja verjamejo predvsem verni, drugi preganjajo temo z razsvetljenostjo, predvsem podnevi. Nekateri si drznejo nasprotovati vojnam z ustvarjanjem čustva ljubezni, ki ga občutijo v svojem telesu, če le imajo dovolj denarja, da lahko o tem razmišljajo. V nasprotnem primeru so zgolj lačni in prestrašeni. Največ upanja naj bi dajal tudi princip izžarevanja pozitivne energije. Vibracije so božanske in se dvigajo, zračni pritisk rahlo pada, dež bo spral chemtraile, orgonski top pa bo pregnal strupeno onesnaženje in priklical vesoljsko ladjo iz šeste dimenzije. To potrjujejo tudi dosjeji X.
Napoved za prihodnost:
Kdor čaka, bo čakal. Odrešenik se je zadovoljil s fazo prihajanja in se je tam upokojil. V svetu bodo odločali in uspevali tisti, ki delajo praktično in složno, kot je najboljše za vse. Sebičnost bo postopoma izolirana. Bliža se nam fronta neizogibnih posledic.
Zgoraj je parodija na razne "new age" načine za prelaganje odgovornosti, razen napovedi za prihodnost. Ta je točna.
Kako sem torej sam prišel do svojega odrešenika? Nekaj časa sem ga iskal po internetu in na koncu odkril nekoga, za katerega sem mislil, da je neke vrste naš odrešenik. Po parih poslušanih intervjujih njegovih dognanj se mi je ta iluzija hitro razblinila. Spregledal sem namreč, da sem jaz sam svoj odrešenik in da smo mi, vsi skupaj, naši odrešeniki. Zato je samo-dopuščanje na mestu:
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bo nekdo drug rešil mene in nas in da bo nekdo drug namesto mene spremenil mene in me rešil vseh posledic, ki sem jih dopuščal. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za spreminjanje samega sebe in našega sveta v takšnega, kjer se vsi ravnamo po principu: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnava (ignoriran) sam - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem le prelagam odgovornost in samemu sebi lažem, namesto da bi se zgledno popravil in zavzemal za to, kar je najboljše za vse nas. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nikoli ne prelagam odgovornosti za spreminjanje samega sebe in sveta v takšnega, kjer se vsi ravnamo po omenjenem principu in da vedno stremim k popolni zglednosti tako, da nikogar ne krivim in obsojam, ampak najprej postanem sam zgleden in nato pomagam drugim dojeti, kako lahko vsi živimo dostojno in veliko bolj zabavno, kadar nismo sebični.
Vse drugo je namreč zgolj naša sebična iluzija, saj je tudi praktično nemogoče, da bi nas kdo rešil in spremenil namesto nas. Od kar vem, da sem sam svoj odrešenik, mi je v življenju veliko lažje. Še posebej, ker sem se naučil uporabljati samo-iskrenost in samo-odpuščanje. Tako se neprestano opazujem. Svoje misli, čustva, dejanja. Ko zaznam, da se podrejam lastnim čustvom in/ali da se ne ravnam v skladu s principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugega tako, kot nočeš biti obravnava (ignoriran) sam, se ustavim in zadiham. Ob prvi priložnosti si vzorec razmišljanja, čustvovanja in ravnanja izpišem, se z njim seznanim in poiščem praktično rešitev zanj v obliki samo-spremembe, ki ni sebična. Nato vztrajno apliciram praktično samo-korekcijo. Več o tem postopku se lahko naučite na strani DIP Lite.
Glede na to, da se v življenju vedno manj podrejam pozitivnim in negativnim čustvom in drugim sebičnostim, lahko svoj čas namenim za konstruktivno sodelovanje v projektihskupine, s katerimi bomo postopoma vsem zagotovili dostojno življenje na edini možen način: Z zglednim delom, po omenjenem principu.
Zgornji pogovor je del serije razprav na temo Predloga za Zagotovljen Življenjski Dohodek - ZŽD (Living Income Guaranteed - LIG), ki ga razvijajo člani in sodelavci mednarodne neprofitne organizacije Fundacija enakovrednega življenja (Equal Life Foundation). Cilj razprav je obravnava aktualnih družbenih problemov in predstavitev rešitev zanje, ki so najboljše za vse in s katerimi lahko zagotovimo dostojno življenje vsem.
Gostiteljica Marlen Vargas Del Razo iz Mehike se pogovarja z ekonomistko in so-razvijalko Predloga ZŽD, Maite Zamora Moreno iz Južnoafriške Republike, ki deli svoja spoznanja o problemih in rešitvah na dano temo, ki je tokrat:
Ekonomska učinkovitost in vzdržnost
Sledi moja interpretacija zgoraj podane izvirne razprave, v kateri povzemam nekatera podana spoznanja in hkrati dodajam lastna.
Glede na današnje stanje ekonomije je jasno, da prihaja do razkola med tem, kako ekonomisti dojemajo in definirajo ekonomsko učinkovitost in vzdržnost ter med realnim stanjem gospodarstva, saj je jasno, da ta deluje nevzdržno in neučinkovito s stališča učinkovite uporabe virov. Proizvajamo namreč ogromne količine smeti zaradi vse večje proizvodnje cenenih izdelkov z načrtovano zastarelostjo, posledično trošimo velike količine surovin, s tem pa uničujemo in onesnažujemo naravo na povsem nevzdržen in neučinkovit način. Ekonomisti in drugi večinokrat za to krivijo domnevno preveliko populacijo ljudi na Zemlji, kar pa seveda ne drži in pomeni zgolj prelaganje odgovornosti. Na Zemlji lahko dostojno živi še dvakrat več ljudi kot sedaj, če bi se le začeli obnašati resnično gospodarno, ekonomsko učinkovito in vzdržno. Druge izbire tako ali tako nimamo.
Ekonomisti v teoriji definirajo ekonomsko učinkovitost kot optimalno uporabo virov, kjer se stremi k minimiziranju stroškov proizvodnje in minimiziranju odpadkov s hkratnim maksimiranjem koristi. S samo definicijo torej ni nič narobe. Če bi na vseh področjih gospodarstva zares stremeli k temu cilju, bi verjetno danes bili v veliko bolj vzdržni situaciji.
Problem se pojavi v načinu obravnave ekonomske učinkovitosti, saj se ekonomisti pri svojem raziskovanju in apliciranju le te večinoma osredotočajo na specifična ozka področja gospodarstva, ki ga nato obravnavajo kot neko od realnosti ločeno enoto, kot da ta ni vpeta in povezana v realnost celotnega svetovnega gospodarstva. Na primer: sprašujejo se po tem, kaj pomeni ekonomska učinkovitost na trgu dela, ali na trgu dobrin. Pri samem raziskovanju nekega področja seveda ni nič narobe s tem, da se osredotočimo na majhen, specifičen del ali problem in ga podrobno raziščemo. Problem nastane, če ta del obravnavamo ločeno, kot da je v svojem mehurčku, ki nima povezave z ostalim delom realnosti ali gospodarstva, saj tako zanemarimo vse vplive in učinke med našim obravnavanim področjem in preostalim delom realnosti. V ekonomiji se za obravnavo ekonomske učinkovitosti znotraj nekega manjšega dela gospodarstva uporablja termin delno ravnovesje, kjer se stremi k ekonomski učinkovitosti zgolj znotraj določenega omejenega področja, ki se ga obravnava ločeno od preostale realnosti, kot da obstaja v svojem mehurčku. Tako se lahko doseže navidezno ravnovesje ali ekonomsko učinkovitost znotraj tega področja (mehurčka), toda hkrati se zanemari učinke in posledice, ki so s tem nastali zunaj tega področja.
Ekonomisti prav tako uporabljajo pojem splošnega ravnovesja, kjer se osredotočijo na določen faktor v gospodarstvu, kot je recimo nafta, kjer denimo raziskuje učinke sprememb cen nafte na ostale dele gospodarstva. Vendar pa je tak pogled na gospodarstvo, s stališča splošnega ravnovesja, veliko manj pogost. Kot razlaga Maite, se je pojem splošnega ravnovesja med njenim študijem ekonomije pojavil le dvakrat, pa še to površno.
Ugotovljen problem je torej ta, da je v ekonomiji pojem ekonomske učinkovitosti preveč osredotočen na specifična ločena področja, namesto da bi se stremelo k ekonomski učinkovitosti na ravni celotnega svetovnega gospodarstva, upoštevajoč vse učinke in posledice in ne le tistih znotraj majhnega mehurčka obravnavanega področja. Zaradi takšnega delovanja je pojem učinkovitosti ekonomije izgubil svoj pravi pomen in namen.
Rešitev za problem je torej jasen. Pri obravnavi ekonomske učinkovitosti in vzdržnosti se moramo, tako kod povsod drugod, večkrat oddaljiti od specifičnega problema ali ozkega pogleda na problem in si ogledati "celotno sliko", kjer povežemo vse faktorje in njihove vzroke in posledice med seboj, da sploh razumemo, kako v resnici realnost deluje in kakšen vpliv imajo naša dejanja/namere na realnost kot celoto. So naši ekonomski principi delovanja zares najboljši za vse, v vseh pogledih? Z njimi res dosegamo ekonomsko učinkovitost in vzdržnost v vseh delih gospodarstva? Upoštevamo tudi naravo? Ali upoštevamo zgolj zelo omejeno korist znotraj majhnega mehurčka, kjer negativne posledice na druge dele gospodarstva in realnosti kar zanemarimo?
Zgornji problem zanemarjanja negativnih posledic je še posebej viden na primeru onesnaževanja okolja, kjer se pogosto dogaja, da onesnaževalci okolja ne čutijo neposrednih posledic onesnaženja. Tovarne se namreč večinoma postavljajo v okolja z revnim slojem prebivalcev, saj se tam podjetja soočajo z veliko manjšim političnim pritiskom proti onesnaževanju. Tako onesnaženje najbolj prizadene reven sloj prebivalstva, ker ta nima politične moči (torej denarja), da bi se temu uprl. To hkrati jasno kaže na problem politične ne-enakovrednosti, saj je politični vpliv ljudi neposredno povezan z njihovim materialnim stanjem. Tako je demokracija zgolj še na papirju, v praksi pa prevlada politika tistih, ki imajo več denarnega bogastva in s tem večji vpliv na politiko, ker lahko lobirajo.
Kot vidimo, se problemi z enega področja navezujejo na drugega in tako dalje. Zato ne moremo iskati rešitev za probleme zgolj na lokalni ravni, znotraj mehurčkov, ker tako ne bomo zares prišli do rešitev, ki so najboljše za vse nas. Probleme moramo obravnavati s holističnim (celostnim) pristopom, saj bomo tako prišli do holističnih rešitev, ki bodo hkrati reševale več problemov, ne pa jih zgolj prestavljale na druga (nam manj vidna) mesta. Takšen pristop uporablja Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki ne rešuje zgolj problema splošne ekonomske (ne)učinkovitosti in (ne)vzdržnosti, ampak hkrati tudi vse ostale probleme, kot je recimo problem politične ne-enakovrednosti pri odločanju, saj so vsi problemi med seboj povezani.
Vabljeni torej, da preučite Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, da ga podprete in pomagate uresničiti rešitve, s katerimi bomo vsem zagotovili dostojno življenje in zares rešili probleme, ne pa jih zgolj prelagali drugam ali na nekoga drugega.
Poglejmo najprej slovensko definicijo besede dilema:
Dilema: položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostma. [SSKJ]
Ta definicija ni zadostna, saj je omejena in okrnjena. V etimološkem slovarju, ki upošteva izvor besed, dobimo točnejšo razlago, ki jo bom prevedel:
Beseda izhaja iz grščine in pomeni "dvojni predlog", iz di- "dve" in -lemma "predpostavka; karkoli, kar je sprejeto ali zavrnjeno". Beseda dilemma se mora uporabljati zgolj za situacije, kjer je nekdo prisiljen v izbiro med dvema možnostma, od katerih nobena zanj ni ugodna. [OED]
Dilema torej že sama po sebi predstavlja stanje izbiranja, v katerega je nekdo navidezno prisiljen, zato je vsaka dilema lažna in predstavlja tehniko manipulacije (samega sebe ali drugega). Takšnih manipulacij najdemo ogromno v politiki in v medijih. Zgolj za poenostavljen primer:
"Za odpravo državnega javnega dolga lahko dvignemo davke ali pa zmanjšamo izdatke za socialne transferje."
Tako lahko ljudje, kadar naivno sprejmemo ponujeno, začnemo razmišljati zgolj med ponujenima možnostma, kot da sta to edini opciji, ki obstajata, čeprav ob samo-iskrenosti in samo-direktivni raziskovalni kritičnosti hitro ugotovimo, da: 1. sta obe možnosti nezaželeni in 2. da obstajajo tudi druge možnosti, kot recimo: ukinitev vojske; podržavljenje naravnih virov in infrastrukturnih podjetji za pridobitev sredstev; odpis dolgov; vpeljava neodvisne valute, ki ne temelji na izdaji denarja v obliki dolga, itd.
Drugi primeri lažnih dilem:
"Trg lahko uredimo po principu dereguliranega prostega trga ali pa po principu planskega gospodarstva."
"Obstajata dve politični opciji: konservativna ali pa liberalna."
"Rak lahko zdravimo s kemoterapijo ali obsevanjem."
"V demokratični politiki lahko sodeluješ tako, da greš na volitve ali pa jih bojkotiraš."
"Družba je lahko hierarhično urejena ali pa sploh ni in vlada kaos."
"Lahko pustiš ljubezni in svojim čustvom, da te vodijo, ali pa si apatičen in brez volje do življenja."
Spreten manipulator lahko deluje tako, da najprej predstavi dve opciji, ki mu po možnosti bolj ali manj obe ustrezata, nato pa lahko eno očrni in drugo prikaže kot boljšo (v končni fazi zanj) in tako navidezno prisili drugega v lažno dilemo, kjer se bo ta odločal med dvema zanj slabima izbirama, ker se ne bo od problema kritično oddaljil, ga raziskal in odkril možnosti, ki so vsem v korist (kar je vedno mogoče).
Zato je naša odgovornost, da se naučimo učinkovitega prepoznavanja lažnih dilem, da jih prenehamo ustvarjati in da vedno izpostavimo njihovo omejeno, zavajajočo in zlorabljajočo naravo, ko jih odkrijemo in zaznamo.
Šele ko presežemo lastno omejeno dojemanje problemov v obliki dilem, bomo lahko začeli učinkovito reševati družbene probleme, saj se takrat ne bomo več navidezno prisiljevali k izbiri manjšega zla, ampak bomo dejansko vsak problem raziskali izven okvirjev lastnih sebičnih prepričanj, verovanj in umsko-čustvenih samo-omejitev, ter tako našli praktične rešitve, ki so najboljše za vse nas, kot je recimo Predlog Zagotovljenega Življenjskega Dohodka.
Dilema je torej očitna: Lahko se pobijemo med sabo z orožjem, ali pa čakamo na konec sveta kot posledico našega popolnega onesnaženja narave. Kaj boste izbrali?
