April 2012 - Dan 10 - Ne glej! & Zaspanost ob branju

Opazil sem, da me postane strah in sram, ko nekdo začne opazovati kaj pišem ali če se s kom pogovarjam preko spleta.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu in strahu, kadar me nekdo opazuje kako pišem ali se pogovarjam z nekom preko spleta.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da se mi bo nekdo smejal in me označil za smešnega, neumnega in manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot smešnega, neumnega in manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram drugim dokazati kot pameten in spoštovanja vreden, namesto da bi spoznal in razumel, da moram spoštovati samega sebe enako kot druge in da je primerjanje 'pametnosti' egoistična energetska igra polarnosti med 'večvrednostjo' in 'manjvrednostjo'.
Kadar opazim, da se obsojam ali da me je strah in sram, ko me nekdo gleda kako pišem ali se z nekom pogovarjam - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se primerjal in dokazoval, namesto tega se ustavim in diham in vzpostavim samo-direkcijo.

Večkrat se mi dogaja, da med branjem postanem zelo zaspan, zato sem danes začel izvajati korekcijo, kjer kadar opazim ta vzorec, rečem 'stop, ne bom zaspan med branjem!'. Ta popravek je zelo učinkovit, ker vem, da moja zaspanost prihaja iz umskih vzorcev, s katerimi sabotiram samega sebe, da ne bi bil učinkovit in da mi ne bi bilo treba biti samo-odgovoren in samo-direktiven. S tem pa ta vzorec prekinem in vzpostavim samo-direkcijo.

April 2012 - Dan 9 - Sramoten seks!

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu ob tem, ko se z nekom pogovarjam o seksu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati seks kot nekaj sramotnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s smehom ob občutkih sramu, ko se pogovarjam o seksu, namesto da bi ustavil definicije in samo-obsojanje in dojel, da seks ni sramoten in smešen in se o njem pogovarjal enako kot o katerikoli drugi stvari.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati nage ljudi kot smešne in čudne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu, kadar nekoga vidim nagega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu, če nekdo vidi/gleda moje mednožje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se primerjam z drugimi moškimi, med tem ko se pogovarjam o seksu in se počutiti manjvrednega, kara se mi zdi, da je nekdo 'boljši'.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti več vrednega, kadar označim nekoga kot 'slabšega' v seksu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi, ki seksajo več, z večimi, večjimi, dlje in doživijo ali pripravijo partnerja do več orgazmov kot boljše za seks in večvredne in tiste ki seksajo manj, z manj partnerji, imajo manjše, manj časa in doživijo ali pripravijo partnerja do manj orgazmov kot manjvredne in slabše.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati analen seks kot sramoten, manjvreden in zlorabljajoč in ljudi, ki to počnejo kot perverzne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot perverznega in manjvrednega ob misli na to, da bi seksal analno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno, če mi penis pred in med seksom ves čas ne stoji.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke manjvrednosti, kadar partner ne doživi orgazma.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je orgazem bistvo seksa, namesto da bi ustavil odvisnost od teh energetskih občutkov in užival v fizičnem dotiku.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu in se obsojati kot manjvrednega, kadar doživim orgazem prej kot moj partner.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati samozadovoljevanje kot sramotno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke sramu in manjvrednosti, kadar me nekdo vidi/gleda kako se samozadovoljujem.

April 2012 - Dan 8 - Samo-usmeritev, ljubosumje, prenašanje krivde na druge

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čakati, da me drugi usmerijo, namesto da bi vedno bil samo-direktiven in delal po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse. Kadar opazim in se zavem, da čakam druge, da me usmerijo, preneham čakati in se zavem, da je lahko učinkovito usmerjam le sam. Zato se samo-iskreno usmerim po zdravem razumu, tako kot je najboljše za vse in se preneham čakati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati ljubosumen na druge, kadar vidim kaj počnejo ali kadar si mislim kaj počnejo. Kadar opazim in se zavem, da sem ljubosumen in da mislim na to kaj drugi počnejo - se ustavim in diham. Ne dovolim si, da bi se primerjal z drugimi in si ustvarjal občutke ljubosumja. Namesto tega se zavem moje enakovrednosti in samodirekcije, zato prevzamem samo-odgovornost za svoje dobro počutje in zabavo in se usmerim v praktične aktivnosti, ki jih lahko počnem in s tem prekinem vzorec primerjanja in ljubosumja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati ljudi in postati jezen, zato ker se mi zdijo neodgovorni in brez samo-direkcije. Kadar opazim in se zavem, da obsojam ljudi in postajam jezen, zato ker opazim njihovo neodgovornost in pomanjkanje samo-direkcije - se ustavim in diham. Zavem se, da moram najprej pogledati nase, kje se obsojam sam in kje sem še sam neodgovoren in brez samo-direkcije. Ne dovolim in ne dopustim si obsojati drugih ali sebe in se jeziti nanje/nase, temveč enostavno prevzamem samo-odgovornost za svoje misli in občutke ter jih ustavim. Po zdravem razumu se samo-direktivno usmerim in v samo-iskrenosti naredim popravek ter z zgledom in odkritim pogovorom pomagam tudi drugim, da vzpostavijo zdrav razum in samo-direkcijo.

April 2012 - Dan 7 - Glasba, ples in klubi

Bil sem v klubu, kjer so predvajali glasbo, s katero se nisem nikoli identificiral, je posebej poslušal ali nanjo plesal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati in označevati druge zvrsti glasbe kot jo sam ponavadi poslušam in ljudji ki jo poslušajo, kot manjvredne, nezanimive in nezabavne. Ne dovolim in ne doupstim si označevati glasbo in ljudi kot bolj ali manj zanimive, bolj ali manj vredne in bolj ali manj zabavne, ampak sem z vsemi enakovreden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati predsodke o tem, kakšni so ljudje in dogodki, ki jih ne poznam in katerih se še nikoli nisem udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal mnenja in predsodke o nečem, česar nisem sam doživel ali se udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si privzemati mnenj/izkušnj drugih za svoje lastne, ko mi o nečem razlagajo ali nekaj opisujejo, namesto tega mnenja in izkušnje drugih enakovredno upoštevam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da ne bom sprejet v določeno družbo, če se ne bom obnašal podobno kot drugi. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal občutke strahu in misli o tem, da ne bom sprejet v družbo in da se moram vklopiti vanjo in obnašati podobno ostalim, namesto da bi spoznal in razumel, da sem že del družbe in se sam sprejel kot enakovreden del nje/samega sebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram dokazati pred drugimi, da me bodo sprejeli, namesto da bi spoznal, da moram sprejeti samega sebe kot enakovrednega. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se dokazoval pred drugimi in verjel da se moram, namesto tega samega sebe sprejmem kot enakovrednega z vsemi in vsem in razumem, da sem že povsod enakovredno sprejet, zato ker sem del te stvarnosti. Če kdo verjame ali trdi drugače pa je to njegov predsodek in umski kompleks, ki ga nosi v sebi in s katerim se še ni soočil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram plesati pred drugimi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe med plesanjem kot čudnega, smešnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti na to, kaj si drugi mislijo o meni med tem ko plešem, namesto da bi se sprejel in nehal obsojati in primerjati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati druge (ki plešejo), kot smešne in čudne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti dvomiti v sebe, se obsojati, primerjati in da me postane sram, če vem da me nekdo gleda/opazuje kako plešem ali nekaj počnem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot smešnega, manjvrednega in verjeti, da si delam sramoto, če se mi nekdo smeji ali norčuje iz mene, namesto da bi vse te misli ustavil in razumel, da si drugi reakcije ustvarjajo sami in so njihova odgovornost in jim pomagal to spoznati, da bodo lahko takšne samo-omejitve hitreje odpravili.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo sram (plesati) pred drugimi in da bi se obsojal in primerjal, namesto tega se zavem, da je plesati ali početi nekaj pred drugimi enako kot to početi sam, ker si vse predsodke, obsojanja in primerjanja vedno ustvarjam sam in je zato vzrok takšnih misli in občutkov v meni, ne v drugih, zato rečem 'dovolj' in ustavim vse misli obsojanja in primerjanja in vse občutke strahu in sramu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to, kako dobro se počutim in ali sem pripravljen plesati odvisno od tega, katero glasbo poslušam in kakšen ritem ima, namesto da bi spoznal, da je to popolnoma odvisno od mene in da lahko uživam in plešem ob katerikoli glasbi.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi glasba vplivala na to kako se počutim in kaj želim početi, ker si vse očutke ob njej ustvarjam sam in jih zato lahko ustavim in se samo-direktivno usmerjam, ne glede na to kakšno glasbo poslušam.

April 2012 - Dan 6 - Prevzemanje odgovornosti 2

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem je vrednost življenja podrejena vrednosti denarja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati in verjeti v načelo, da so ljudje, ki ne opravljajo dela, manjvredni in neupravičeni do dostojnega in zabavnega življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dopustiti sistem, v katerem potrebujem zunanjo motivacijo zato, da nekaj naredim in kjer delam stvari samo za denar in sem njegov suženj, namesto da bi to zlorabljajoče suženjstvo ustavil in spoznal ter si ustvaril notranjo življenjsko motivacijo (ki sem jo
že imel kot otrok, ko denarja še sploh poznal nisem) da raziskujem, spoznavam in delam stvari tako, kot je to najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti svoj 'podrejeni' položaj in iskati rešitelja/voditelja, da me namesto mene vodi in usmerja, namesto da bi sam prevzel odgovornost zase in stal v enosti in enakovrednosti z vsem kar obstaja, ter se samo-direktivno usmerjal po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem prestar za spremembe in da bodo naše napake/posledice, ki smo jih sprejeli in dopustili zaradi neodgovornosti, rešili mladi in naši zanamci, namesto da bi spoznal, da s tem še naprej podpiram zlorabljajoč sistem in sabotiram samega sebe, ker se izmikam samo-odgovornosti in ker verjamem, da se bom s smrtjo vsem sprejetim in dopuščenim posledicam izognil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je moje življenje bolj pomembno od kateregakoli drugega in s tem opravičeval moje egocentrične zablode, zlorabe in ignorance, namesto da bi spoznal in se zavedal, da bom naslednjič sam doživel negativne posledice takšnega ravnanja in zato začel vse obravnavati enakovredno in jim pomagati tako, kot želim da drugi pomagajo meni, ter stremeti k praktičnim rešitvam, ki bodo vsem nam omogočile dostojno in zabavno življenje.

April 2012 - Dan 5 - Prevzemanje odgovornosti

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti avtomobil na fosilno gorivo kot nekaj samoumevnega in s tem sprejel nepotrebno izčrpavanje naravnih dobrin, onesnaževanje in ustvarjanje vojn ter trpljenja, samo zato, da se lahko vozim z avtomobilom in podpiram svojo lenobo ter prezir do vseh boljših rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejemati tehnologijo, tehnološki razvoj in izdelke kot neko samoumevno višjo silo, katere produkti so mi vedno na razpolago in na katero nimam vpliva ter s tem pozabil na lastno odgovornost pri sodelovanju in sprejemanju potrošniške družbe z načrtovano pokvarljivostjo izdelkov, kjer brez pomisleka kupujem stvari in jih mečem stran, zgolj zaradi lasnega iskanja sreče in zadovoljstva v materialnih dobrinah in želje po vedno novih različicah iste stvari, ob kateri si za trenutek ustvarim zadovoljstvo ob nakupu, čeprav vem, da si te občutke ustvarjam sam in jih moram zato tudi sam ustavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoditi po trgovinah in si ogledovati in izbirati izdelke, ki so mi všeč glede na moj občutek zadovoljstva ali odpora, ter si ustvarjati želje/hrepenenja po njih in misli o tem, kako jih bom kupil in uporabljal ter v njih iskal srečo in se skrival pred lastnim nezadovoljstvom nad samim sabo, namesto da bi te egocentrične blodnje ustavil in v samo-iskrenosti pogledal svet in posledice, ki jih s tem povzročam, ter se začel zanimati in zavzemati za praktične rešitve, ki bodo ustavile vse zlorabe in zablode kapitalizma, ter vsem omogočile dostojno in zabavno življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti kapitalizem kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ter s tem sprejel vse zlorabe življenja, lakote, vojne, onesnaženje, ki jih s tem podpiram in sprejemam samo zato, ker imam dovolj denarja, da lahko vse te posledice spregledam in jih odmislim ter živim v lastnem namišljenem svetu izobilja, ter s tem preziram vse druge ljudi, živali in naravo in jih označujem za manjvredne, nepomembne in celo zagovarjam sistem zlorab z raznimi idejami in teorijami, zakaj bi to naj bilo dobro in nespremenljivo, namesto da bi spoznal svojo lastno samo-omejenost in odgovornost do sebe in vseh ostalih, da se popravim in začnem obravnavati vse enakovredno ter praktično pomagati ustvariti svet, kjer bomo vsi živeli dostojno in zabavno življenje, saj bom v nasprotnem primeru prenašal hude posledice lastne neodgovornosti, kakor tudi neodgovornost drugih, saj se posledicam nikoli ne da izogniti. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi bežal v lasten namišljeni svetu in se skrival pred realnostjo, temveč prevzamem popolno odgovornost zase, za svoje misli, občutke in ravnanja in se osredotočim na samo-popravke po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sprejeti revščino ter ogromne razlike med bogatimi in revnimi kot nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ker še nikoli nisem sprejel odgovornosti za moje predsodke, ideje in verovanja ter obsojanja/presojanja drugih, ter za ustvarjanje sistema/družbe, ki bo vsem omogočil(a) dostojno in zabavno življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamotiti in hipnotizirati samega sebe s televizijo in raznimi oblikami zabave, kjer slepo sledim svojim željam po dobrih občutkih, namesto da bi spoznal, da si te občutke ustvarjam sam in se z njimi sabotiram in delam neučinkovitega, da mi ne bi bilo treba sprejeti odgovornosti zase, za svoje misli in občutke ter navade, ker me je tega strah, saj še tega nikoli nisem zares storil in ker se bojim izgubiti svoje občutke in navade ob katerih se zabavam in bežim pred realnostjo in pred posledicami lastnega brezbrižnega podpiranja sistema zlorab ter pred grozovitimi posledicami le-tega, ki se odražajo povsod po svetu. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se slepil in bežal pred lastno odgovornostjo, ki jo imam kot elitni član tega sveta, da se zavzamem za vsa bitja, ki nimajo te sreče in možnosti, da bi si pomagali, ker živijo v preveliki lakoti in revščini, samo zato, da lahko jaz živim razkošno in ignorantsko. Zavem se, da živim in sodelujemo pri ustvarjanju sveta, kjer 2/3 prebivalstva nima sanitarij in čiste pitne vode in da sem te posledice pomagal sam ustvariti z neodgovornim in ignorantskim podpiranjem kapitalizma, kjer je edina vrednota denar/dobiček. Zavem se, da smo vsi enostni in enakovredni in da bodo enake posledice doletele tudi mene, dokler se ne bom ustavil in dokler ne bomo skupaj ustavili sistema zlorab in se zavzeli za praktične rešitve, ki bodo vsem omogočile dostojno in zabavno življenje. Zavem se, da vsa potrebna tehnologija in infrastruktura za dostojno življenje vseh že obstaja in da je problem zgolj v nas ljudeh, v meni, ker še nisem naredil samo-popravka in začel vsa živa bitja in naravo obravnavati enakovredno in se z vsakim dihom zavzemati za praktične rešitve, ki so najboljše za vse nas. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi še naprej odlašal in se slepil, namesto tega prevzamem samo-odgovornost za vse kar počnem, mislim, čutim in začnem hoditi svoj proces samo-popravka, da bomo lahko skupaj čim prej ustavili vso to nepotrebno trpljenje in ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

www.equalmoney.org
www.destonians.com
www.desteni.org

April 2012 - Dan 4 - Strah, trema, samo-sabotiranje

Danes sem moral vstopiti v sobo, kjer so z mojega stališča 'pomembni  in vplivni ljudje' imeli sestanek, da bi pomagal nekaj pripraviti. Od začetka je bilo vse v redu, ko pa sem bil vse bližje vrat, pa me je postalo strah vstopiti prvi, ker sem razmišljal o tem, da se bo tisti trenutek vsa pozornost usmerila vame, ob čemer so prišli na plan moji strahovi o tem, da ne smem izpasti smešno/neumno in da se moram dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna oseba. Torej me je bilo strah, da bi naredil nekaj nehotenega, za kar bi se potem obsojal in zaradi česar bi se počutil manjvredno in osramočeno. V tem strahu sem sabotiral samega sebe preko lastnih misli in občutkov in prepustil kolegoma, da gresta naprej in vstopita prva.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati ljudi kot pomembne in nepomembne, glede na to kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, namesto da bi spoznal in se zavedal, da smo vsi le ljudje in življenje in zato popolnoma enakovredni, in da so vse ostale definicije le utvara uma, s katerimi se po nepotrebnem sabotiram.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe in samozaupanje tako, da sem začel razmišljati o tem, kako moram napraviti dober vtis in se dokazati kot enakovredna/spoštovanja vredna osebe, ter si ustvarjati občutke strahu ob misli na to, da bi storil kaj neželenega, za kar bi se potem obsojal in ustvarjal občutke manjvrednosti in osramočenosti, namesto da bi stal v samo-direkciji ter se zavedal svojega dihanja in tako preprečil samo-sabotiranje skozi misli in občutke.

• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem/sodim/obsojam ljudi kot manjvredne ali večvredne glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni  povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča - se ustavim in diham. Spoznam in zavem se, da so to le navidezne definicij ljudi, ki jih projiciram nanje in sam ustvarjam v svojih mislih in so zato le umska utvara. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi ljudi sodil/označeval/obsijal glede na to, kakšen položaj zasedajo v družbi, koliko denarja imajo, koliko so stari in v kakšni navidezni povezavi so do mene s sistemsko-družbenega stališča, ter si tako do njih po nepotrebnem ustvarjal strahove in predsodke. Namesto tega vse ljudi in živa bitja spoznam in upoštevam kot enakovredna in v njih vidim in spoznam samega sebe. Zavem se, da se mi nikomur ni potrebno dokazovati ker sem z vsemi že enakovreden kot življenje in da se mi nikogar ni potrebno bati, ker strah je vedno strah pred izgubo in ker vem, da samega sebe ne morem nikoli izgubiti, ker sem vedno tu v enosti in enakovrednosti z vsemi, zato nikogar ne obsojam in s tem tudi ne obsojam samega sebe in tako preneham samo-sabotirati z ustvarjanjem nepotrebnih samo-obsojajočih misli.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da bo pozornost preusmerjena name in da bom izpostavljen množici ljudi - se ustavim in diham. Zavem se svoje enakovrednosti in enosti z vsemi in si ne dopustim in ne dovolim sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kaj bi se moralo/ne smelo zgoditi. Zavem se, da je biti izpostavljen množici popolnoma isto kot biti izpostavljen zgolj samemu sebi in za to ne ločim situacij na bolj pomembne in manj pomembne, s čimer bi si nato ustvarjal strah in tremo, ampak se zavem, da so vse situacije enakovredne in da se moram v vsaki situaciji zavedati svojega dihanja in se samo-usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse nas, pri čemer je vsakršen strah popolnoma odveč. Vsaka situacija je popolnoma enaka tisti, ko sem popolnoma sam in brez skrbi, saj nihče ne more vplivati na moje misli in občutke ter strahove, ker si jih po nepotrebnem ustvarjam sam in niso odvisni od okoliščin. Zato jih popolnoma ustavim in se v vsakem sedanjem trenutku vdiha in izdiha zavedam svoje 'samotne' prisotnosti ter lastne mirnosti, tišine in miru v neprestani 'množično-samotni' družbi s samim sabo.

April 2012 - Dan 3 - Postati učitelj

Zadnji čas se odloča, o tem, v kateri smeri bi nadaljeval magistrski študij. Nekoga sem vprašal za mnenje in dobil odgovor, da bi bil zelo dober učitelj in da naj o tem razmislim. Ob tem se mi je pojavilo veliko strahov in samo-sabotirajočih misli.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti v svojo sposobnost postati učitelj/profesor in verjeti, da nisem sposoben ter dovolj dober za učitelja/profesorja. 
• Kadarkoli opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost postati učitelj/profesor - se ustavim in diham. Spoznam, da s tem le sabotiram samega sebe skozi iskanje izgovorov. Ne dopustim in ne dovolim si sabotirati samega sebe z dvomi o tem, da lahko postanem dober učitelj/profesor.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podpirati lasten dvom vase z izgovori, da si težko zapomnim imena, da imam tremo pred nastopi in da se mi zdi delo učitelja/profesorja pretežko in prezahtevno zame.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem/uporabljam izgovore za sabotiranje samega sebe za to, da bi še naprej dvomil v lastno sposobnost postati dober učitelj/profesor - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem le poskušam izogniti prevzemanju odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja, ker me je strah se spremeniti in postati samo-direktiven.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji, namesto da bi to ustavil in pogleda, kaj je praktično najboljše za vse v dani situaciji in to tudi storil.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da si ustvarjam občutke strahu ob misli na spremembo ali potrebo po samo-direkciji - se ustavim in diham. Spoznam, da se spremembe neprestano dogajajo in da sem del njih in da je samo-direkcija zelo enostavna, kadar pogledam na stvari praktično in naredim po mojih močeh tako, da je najboljše za vse. Ne dopustim in ne dovolim si ustvarjati občutke strahu ob misli na spremembo in potrebo po samo-direkciji.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da si mora učitelj/profesor dobro in hitro zapomniti imena in imeti zelo dober spomin.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in ponižujoče, če si takoj ne zapomniš imena sočloveka in če si ne zapomniš imen vseh, ki jih poznaš/srečaš, oziroma ime pozabiš.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nekdo, ki je ali želi postati učitelj/profesor, ne sme imeti treme ali strahu pred nastopi, namesto da bi spoznal, da si tremo ustvarjamo vsi, dokler se ne prenehamo obsojati, soditi in primerjati z drugimi in samim sabo.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu pred in med nastopom/govorom pred drugimi ljudmi, namesto da bi se nehal obsojati, soditi, primerjati in se truditi na druge napraviti dober vtis, ker me je strah, da bi me zavrnili in označili za neumnega, manjvrednega.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da me pred ali med nastopom postaja strah, ker se obsojam, sodim, primerjam in trudim napraviti dober vtis - se ustavim in diham. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi se obsojal, sodil, primerjal in trudil napraviti dober vtis, ker s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega se osredotočim na predstavo/govor in ljudi, katerim govorim/predstavljam in se ne obsojam in ne ustvarjam občutkov sramu, tudi kadar/če se zmotim, naredim napako ali kako drugače zmedem, ampak se preprosto popravim in nadaljujem.
•  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti ter označiti delo učitelja/profesorja kot pretežko in prezahtevno zame, ker nisem želel prevzeti odgovornosti zase v vlogi učitelja/profesorja.
• Kadarkoli opazim in se zavem, da označujem delo učitelja/profesorja ali česarkoli drugega kot pretežko in prezahtevno zame - se ustavim in diham. Zavem se, da je nekaj videti težko/zahtevno kadar se primerjam in poskušam predstavljati samega sebe v situaciji, za katero še ne želim popolnoma prevzeti samo-odgovornost oziroma kadar si ne znam predstavljati, kako bi praktično to storil. Zato si ne dovolim in ne dopustim primerjati in si nekaj predstavljati, ampak enostavno prevzamem samo-odgovornost po zdravem razumu in zaupam samemu sebi, da bom v katerikoli dani situaciji našel rešitve in opravil naloge, ko bo to potrebno, pri čemer to ne bo ne težko in ne lahko, ampak enostavno in samo-direktivo, ker si ne bom dopustil in dovolil sabotirati samega sebe z mislimi o tem, kako in zakaj je nekaj težko.

April 2012 - Dan 2 - Prijatelji in tujci

Ljudi, ki jih označujem za prijatelje, še vedno označujem kot 'večvredne' in se želim z njimi družiti, ker pri njih iščem zabavo, dobro počutje (občutke), varnost, prepoznavo in potrditev. Vse to si moram ustvariti sam pri sebi, saj me drugače te želje in hotenja zaslepijo pri vzpostavljanju samo-direkcije po principu zdrave pameti in tega, kar je praktično najboljše za vse nas. Prav tako me je strah, da si tega ne bom mogel sam ustvariti, če bom ostal sam oz. ne bom imel prijateljev, kar je samo-prevara oz. poskus samo-manipulacije, da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornost za te samo-ustvarjene miselne vzorce.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti/hrepeneti po prijateljih in druženju z njimi, zato da bi pri njih našel občutke sreče, varnosti, prepoznave in sprejemanja, namesto da bi spoznal, da nič od tega ne potrebujem, ker sem vse to že sam, saj te občutke sam ustvarjam in si jih dejansko sploh ne potrebujem ustvarjati.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti/hrepeneti po posebnih prijateljih in skupinah, s katerimi bi se poistovetil, namesto da bi spoznal, da že obstajam v enosti in enakovrednosti z življenjem in sem del njega in se za to ne rabim z ničemer identificirati in v ničemer iskati lastne potrditve.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati določene ljudi kot prijatelje/več vredne in druge kot tujce/sovražnike/manj vredne, glede na to kako dolgo jih poznam in kako jih ocenjujem, namesto da bi ustavil vse predsodke in strahove in spoznal, da smo vsi enakovredni.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem lahko srečen, varen, prepoznan in sprejet samo ob skupini ljudi, ki jih označujem kot posebne prijatelje, namesto da bi spoznal, da lahko ustavim vsa hrepenenja po teh občutkih, saj jih ne potrebujem.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da zamujam priložnost za zabavo, kadar nisem s 'posebnimi prijatelji', namesto da bi spoznal, da si občutke zabave ustvarjam sam in zato niso pogojeni z zunanjimi vplivi. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli, da ne bom imel občutkov sreče, varnosti, prepoznave in sprejemanja, namesto da bi spoznal, da teh občutkov sploh ne potrebujem, ker mi brez njih popolnoma nič ne manjka in ker si jih lahko kadarkoli ustvarim sam.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da na moje odločitve o tem, kje bom živel, študiral, delal in kaj bom počel, vplivajo moji strahovi o tem, da ne bom več s prijatelji in da bom zato osamljen in zamorjen, namesto da bi ustavil vse strahove in hrepenenja po posebnih prijateljih in bil sam do vseh prijateljski.

•  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob nepoznanih ljudeh, ker me je strah njihove zavrnitve/obsojanja, ker še vedno iščem potrditev, namesto da bi ustavil želje po potrditvi s strani drugih in se sam sprejel v enosti in enakovrednosti z življenjem.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram biti s tujci previden ko govorim, ker me je strah da bi kakšno mojo informacijo uporabili proti meni ali pa se počutili užaljeno, namesto da bi v njih videl sebe in se z njimi enakovredno pogovarjal tako, ko bi želel da se nekdo drug z mano.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tujcih presojati in obsojati lastne misli, preden jih izgovorim, da bi jih ocenil ali so smiselne, 'pravilne' in primerne, ker me je strah zavrnitve in obsojanja, da sem neumen in manjvreden, namesto da bi sam prenehal označevati ljudi, ki govorijo nesmiselne, 'neprave' in neprimerne stvari, kot neumne in manjvredne in s tem tudi sebe.

April 2012 - Dan 1 - Samoodločba

Potovanje do življenja je samo-obveza, s katero vsakodnevno vzpostavljam samo-direkcijo tako, da v samo-iskrenosti razdelam določen miselno-čustveni konstrukt, reakcijo ali navado, ki sem jo dovolil in sprejel vase (kot del moje osebnosti) in ni v skladu z načelom 'kar je praktično najboljše za vse'. S samo-odpuščanjem takšen vzorec odpravim in ga nadomestim z novo samo-usmeritvijo, ki je v skladu s tem, kar je najboljše za vse življenje, v enosti in enakovrednosti. Tako hodim svoj proces samo-spoznavanja in samo-popravljanja, kjer ustavljam in odpravljam lastne umske omejitve in zablode, ter se osredotočim na fizični svet in lastno uveljavljanje zglednih praktičnih rešitev, ki bodo vsem nam na Zemlji zagotovile dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab in trpljenja. To je potovanje vsakega posameznika, ki se je že pripravljen rešiti svoje umske kletke zablod, verovanj, reakcij in navad, ki nas omejujejo in usmerjajo v zlorabe, ker nismo nikoli zanje sprejeli samo-odgovornosti. Ta proces prerojevanja samega sebe v samo-iskreno, samo-odgovorno in samo-direktivno živo bitje traja najmanj 7 let vsakodnevne popravne aplikacije, ker se v tem času tudi večinoma zamenjajo vse celice v telesu, ki v sebi hranijo naše stare navade in spomine. Tako se bom skupaj z ostalimi, ki že hodimo ta proces, prerodil iz organskega robota zlorab v samo-direktivno živo bitje in pričel živeti v popolnem zavedanju fizične sedanjosti in moje enosti in enakovrednosti z njo, s tem pa bom odpravil vse umsko-čustvene zablode, navade in reakcije, s katerimi se omejujem in preko katerih dopuščam zlorabe. Naučil se bom živeti po principu 'kar je praktično najboljše za vse nas' in razvil zdrav razum. To je obveza o samo-izpopolnitvi, h kateri stremim in katero bom vzpodbujal v drugih, saj je to edino zdravo-razumsko načelo, katerega posledice so najboljše za vse nas. Vse ostalo vodi v zlorabe življenja in je nesprejemljivo, zato se mora ustaviti in končati. Ta obveza povezuje vse Destonijce. Skupaj bomo ustvarili nov sistem podpore, ki bo obsegal in enakovredno upošteval celotno stvarstvo in vsem zagotovil enakovreden položaj izjemnega, dostojnega in zabavnega življenja.

Samo-odpuščanje:

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in biti prepričan, da nisem sposoben in da se ne bom zmogel v naslednjih sedmih letih vsakodnevno popravno aplicirati s pomočjo dnevnika. 
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za mojo namišljeno nezmožnost vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.
• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu in dvoma v samega vase ob odločitvi, da se bom vsakodnevno samo-popravno apliciral s pomočjo dnevnika.

• Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli na to, da kdaj ne bom mogel napisat dnevnika, ker ne bom imel časa.

Samo-popravek:

• Kadarkoli opazim in se zavem, da iščem izgovore in dvomim v samega sebe in si vzbujam strah zaradi lastne obveze/odločitve o vsakodnevnem samo-popravnem apliciranju s pomočjo dnevnika - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem sabotiram samega sebe in lastno samo-direkcijo in samo-zaupanje skozi miselni samogovor. Ne dopustim in ne dovolim si, da bi iskal izgovore in dvomil v samega sebe in si vzbujal brezpredmeten strah pred lastno odločitvijo/obvezo do vsakodnevnega samo-popravnega apliciranja s pomočjo dnevnika.

• Kadar opazim in se zavem, da si vzbujam strah ob misli, da ne bom mogel vsak dan napisati dnevnika, ker ne bom imel časa - se ustavim in diham. Zavem se, da lahko dnevnik napišem tudi kasneje, ko bom imel čas in da mi ni nujno to početi popolnima vsak dan. V tem primeru se le podaljša moj proces potovanja do življenja, kar pa še ne pomeni, da mi je spodletelo in da sem nesposoben. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si vzbujal strah z mislijo, da bom verjetno kakšen dan izpustil in da bi se ob tem obsojal in označeval kot manjvrednega in verjel, da mi je spodletelo. Enostavno bom nadaljeval s samo-popravno aplikacijo preko dnevnika takoj, ko bom za to imel spet čas.

2012 - Ustavimo poplavo oglasnih plakatov!?

Po e-pošti sem prejel povabilo in poziv k ustavitvi poplave oglasnih plakatov, ki vedno bolj kazijo naše okolje. Začetek se glasi takole:

Poziv slovenski vladi, ministrom, pristojnim za prostor, okolje in promet ter državnemu zboru:

Pozivamo vas, da preprečite nenadzorovano razprodajo slovenske krajine ter omejite škodljive družbene, okoljske in prometno-varnostne učinke poplave oglasnih vele-plakatov. Pozivamo vas, da preglasite interes kapitala ter sprejmete jasne in celovite ukrepe za ustavitev poplave oglaševanja izven mest.

Daj denar! Daj denar! Vsega je preveč samo denarja ni!!   ?!

Poziv podpiram in se mu pridružujem, čeprav vem, da od njega ne bo željenega učinka.

Namen poziva je vsekakor dobronameren, vendar takšne in podobne peticije in pozivi, kot lahko samo-iskreno razberemo s pogledom na splošno stanje družbe, nikakor ne pripomorejo k dolgotrajnemu izboljšanju česarkoli, kaj šele da bi zagotovili dejanske trajne rešitve.

Oglaševanje in sistematično programiranje zavesti ljudi v profil 'pridnega' in 'zvestega' potrošnika je zgolj posledica in stranski učinek samega sistema, ki je neposredno v svojem bistvu zasnovan tako, da ne ceni življenja samega, da ne ceni narave in tega, kar je najboljše za vse v njej. Ceni samo denar in dobiček, ki ga nikoli ni dovolj (za vse), saj celoten sistem temelji na dolgu in posledično na sužnjih. Vsi ljudje smo in bomo sužnji denarja, dokler bomo živeli po principih obstoječega kapitalizma.

Korporacijski ljudje bodo vedno iskali luknje v zakonih in sistemu na sploh, zaradi želje in potrebe po vse večjih dobičkih. Pri tem se nihče ne zmeni za to, kar je najboljše za vse nas, saj vsak 'le opravlja' svoje delo, ker pač imamo takšen sistem in ker vsi tako delajo. S tem razmišljanjem se vozimo v propad in večno trpljenje.

Dokler bo sámo bistvo kapitalističnega sistema gnilo in samo-destruktivno, potem ne bo popolnoma nič pomagalo k izboljšanju družbe, saj lahko le lepimo obliže na odtrgane noge. Bistvo kapitalizma je pokvarjeno, neuporabno, samo-destruktivno in nesprejemljivo, zato mora biti naš cilj odstraniti in spremeniti izvorni problem delovanja družbe in ga nadomestiti s takšnim, ki bo dejansko, praktično najboljši za vse nas v Enosti in Enakovrednosti, ne samo za (nekatere) ljudi.

Kdor je samo-iskren in si dejansko želi prispevati k takšni rešitvi, ki ni le scanje proti vetru, ampak dejanska praktična pot, ki jo mora vsak izmed nas prehoditi, da bomo lahko vsi živeli dostojno in zabavno življenje, ta bo razumel, kaj predstavlja Enakovredni Denarni Sistem in zakaj ga moramo nujno čim prej udejanjiti. Nihče ne bo tega storil namesto nas, nihče nas ne bo rešil lastnih sprejetih zablod, še najmanj obstoječi politiki in 'veljaki'. Najprej mora vsak izmed nas sprejeti samo-odgovornost in samo-direkcijo ter pričeti udejanjati samega sebe v vsakem trenutku po principi kar je Najboljše za Vse Življenje. Le z lastnim zgledom in skupnim delom lahko dosežemo to, kar smo vedno želeli: dostojno in zabavno življenje za vse na Zemlji, v Enosti in Enakovrednosti.

Blaž Cegnar,

Destonijec