Dan 83 - Nadzorna telesa

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si nadzorovati želje misli, energije, čustva, reakcije. Ko opazim in se zavem, da si želim nadzorovati um, čustva, reakcije - se ustavim in diham. Zavedam se, da ta želja prav tako prihaja iz uma. Spoznal sem in razumem, da si moram vse misli, reakcije in čustva odpustiti in jih tako odstraniti, prav tako kot željo po nadzorovanju le-teh, zato se obvezujem, da si ne bom več želel nadzorovati misli, želje, čustva, reakcije, ampak si jih bom odpustil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si imeti popolno telo in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvredno, bolje, pozitivno, samozavestno, seksi, kadar dojemam, da imam popolno telo in na drugi strani da se počutim slabše, negativno, manjvredno, neprivlačno, okorno, nevredno kadar dojemam, da imam nepopolno telo, namesto da bi spoznal in razumel, da dojemam, da imam popolno telo, ko se/ga primerjam z nekom, za katerega dojemam, da ima slabše/manj popolno telo od mene, in tudi dojemam, da imam nepopolno telo, ko se/ga primerjam z nekom, za katerega dojemam, da ima boljše/bolj popolno telo od mene. Zato si odpustim, da sem sprejel in dovolil svoje telo primerjati s telesi od drugih moških in pri tem slediti sistemskim vzorcem popolnega moškega telesa, kot so mišičaste noge in roke, široka ramena, raven mišičast trebuh, čvrsta oglata rit, močne prsi, ki sem jih sprejel in si pri tem zgradil lastno podobo idealnega moškega telesa v glavi, ki si jo želim doseči in s katero se nenehno primerjam. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil v umu zgraditi podobo idealnega moškega telesa, ki ga definiram tudi kot močnega, vzdržljivega, okretnega in se z njo primerjati in tekmovati, namesto da bi spoznal, da s tem hranim svoj um skozi sodelovanje v energetskih vzorcih manjvrednosti in večvrednosti s tem, da zlorabljam substanco svojega fizičnega telesa, ki jo spreminjam v energijo za te misli.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel odpovedati se in odstraniti definicijo popolnega ženskega in moškega telesa in želje po teženju k občutku večvrednosti, kjer navidezno občutim več sebe in sem boljši, kadar dojemam, gledam, težim k telesom, ki sem jih definiral kot popolna. Spoznal sem in zavedam se, da je ta občutke pozitivna energije, ki si jo ustvarjam v želji po pozitivnih občutkih. Obvezujem se, teles ne bom več definiral kot in delil na popolna in nepopolna in si ob tem ustvarjal občutke večvrednosti, izpopolnjenosti in hkrati se obvezujem, da ne bom več pogledoval in si želel opazovati ženska telesa, ki sem jih definiral kot bolj izpopolnjena, bolj privlačna. Spoznal sem in zavedam se, da med opazovanjem ponavljam vzorec želje po vzburjenosti, ki sem si ga ustvaril.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da za ženskami gledam samo zato, ker si želim občutka vzburjenosti in občutka popolnosti, ki se ga definiral z določeno obliko telesa.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si občutiti vzburjenost in občutek popolnosti ob specifični obliki telesa.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzburjenost in popolnost definirati kot energetski občutek, namesto da bi se zavedal, da je to le občutek ob katerem se mi zdi, da se zaradi energij, ki sem jih definiral pozitivno, za trenutek počutim bolje in si jih zato želim, namesto da bi spoznal in razumel ter se zavedal, da s tem vzpodbujam razdvajanje samega sebe skozi misli in občutke, namesto da bi si le-te odpustil, jih ustavil in se vedno usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločiti se od popolnosti in vzburjenosti. Spoznal sem in zavedam se, da popolnost ni energetski občutek, ampak je stanje v fizični realnosti, kadar so stvari uravnotežene v enosti in enakovrednosti in da bom lahko bližje popolnosti šele takrat, ko se ne bom več v umu razdvajal v misli in občutke in se bom namesto tega stalno in vztrajno usmerjal v dihu po zdravem razumu v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si občutiti vzburjenost, kadar vidim žensko telo, ki sem ga definiral kot privlačnega, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti in si misliti, da je škoda, da si ob pogledu na žensko telo, ki sem ga definiral kot seksi, ne bi ustvaril občutka vzburjenosti in se počutil vzburjeno, ker sem ta občutek definiral kot nekaj pozitivnega in bolj prijetnega od stanja, kjer nimam tega občutka. Spozna sem in zavedam se, ta se s ponavljanjem tega vzorca podrejam pozitivnim energijam, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal misli o tem, da je škoda, da si ob pogledu na žensko telo ne bi ustvaril občutka vzburjenosti, ker sem spoznal in se zavedam, da z ustvarjanjem takšnih energij uničujem samega sebe kot življenje in svoje telo samo zato, ker dajem kratkemu energetskemu občutku večji pomen od mene kot življenja.

Dan 82 - Zlobni mrtveci in zakaj so mi všeč grozljivke

Dan 81 je v angleščini.

Že od nekdaj rad gledam grozljivke. Tega sem se navadil še iz časov, ko sva s kolegom tedensko hodila v kino. V nekem obdobju sva še posebej uživala ob srhljivkah. Nazadnje sem si ogledal Zlobne mrtvece. Že dalj časa nisem opazil filma tega kova s tako visoko oceno in moram reči, da ni slab, prej obratno. Je pa precej kri špricalen in do človeških teles neprijazen. Takšni filmi so mi v večina drugih primerih postali hitro dolgočasni, ker ob prevelikem razkosavanju teles osnovna notranja skrb za igralce, v smislu želje po ohranjanju njihove celovitosti in čilosti, prehitro splahni, nakar predstavljajo le še razpadajoče gmote in če se igralci ne trudijo posebej za svoj zdravje, bo to tudi meni drugotnega pomena. S tem pa srhljivka zgubi svoj pomen. Kljub temu, da je v omenjenem filmu veliko mesarjenja, sem še vedno v njem užival. Najbolj zanimiv se mi je zdel lik z očali, the 80's guy, the Jesus man, ime sem seveda pozabil. Všeč mi je bila njegova prizemljenost v primerjavi z ostalimi liki. Ko so se drugi tolažili, da bo vse v redu, da bodo odšli domov in da ni tako hudo, kot je videti, je korajžni (bojda) profesor takoj vskočil z zdravim razumom oznanjati, da je druščina v zmoti, da gre vse v maloro in da se situacija, kljub tolažbam tovarišev, vztrajno slabša. Kakopak je imel prav in s tem, ko je dejanskemu stanju rekel dejansko stanje in bobu bob, je tudi prvi lahko predlagal bolj ali sploh ne ustrezne (odvisno koga vprašate) rešitve za situacijo, ki jo je, nebodigatreba, tudi sam zakuhal. Vse skupaj me zelo spominja na dejansko stanje v realnem svetu.

Vsi si nekako nenehno zatrjujemo, da ni tako hudo, da bo bolje, da se moramo osredotočati na lepe stvari, medtem ko gledamo vse nedopustnosti v svetu, kot so pohlep, suženjstvo, neenakost, revščina, uničevanje narave, vojne... Dokler se ne bomo ustavili in gledoč boba v oči rekli: ti si bob in vojna, tekmovalnost, zlorabe, neenakovrednost, revščina in pohlep so nedopustne motnje človeškega obnašanja - tako dolgo bo situacija za nas in človeštvo postajala vztrajno slabšejša in bolj nevzdržno absurdno boleča, ker bomo v gonji po lastnem interesu drug drugega pohabljali do onemoglosti.

Vsak vdih in vsak izdih je priložnost, da se ustavimo, da smo samo-iskreni, da spremenimo svoj vzorec, da stojimo za življenje in da se usmerimo tako, kot je najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti. Naš um in naši občutki so kot demoni v Zlobnih mrtvecih, ki nas obsedajo in nas nato usmerjajo namesto nas, da zlorabljamo sebe in vse naokrog in da nimamo nobenega spoštovanja in občutka za življenje v enosti in enakovrednosti. Mi smo sami tisti, ki to dovolimo, ker nas je lastnih 'demonov' strah in ker se nočemo z njimi soočiti. Toda v resnici ni tako hudo kot v filmu. (Aha, si mislite, zdaj bo tolažil, še malo prej pa mu to ni bilo všeč.) Še slabše je. V filmu so se vsaj večinoma pobili v enem dnevu. Mi pa se mučimo vztrajno in počasi, ker se nočemo odpovedati svojim demonom egoizma in lastnega interesa, katerih misli se nam pletejo po glavi, mi pa jih poslušamo, kot da so vsemogočne, namesto da bi se samo-iskreno vprašali, kako smo si jih sploh ustvarili in od kod pridejo, ker lahko nato s samo-odpuščanjem odpravimo izvorne vzroke zanje in se osredotočimo na fizično realnost in na to, kar je praktično najboljše za vse nas, tukaj v tej realnosti. Kljub temu pa je izničenje teh demonov v praksi lažje kot v filmu, kjer jih je bilo treba žive zakopati, zažgati in razčetveriti. V realnosti lahko za enak učinek odprave lastnih demonov egoističnih misli in občutkov ter travm in na sploh nekoristnih vedenjskih vzorcev uporabimo kar samo-iskrenost in samo-odpuščanje v obliki pisanja. Zato vabim vse obsedence in korajžneže, da preizkusite princip samo-odpuščanja, da se bomo lahko skupaj rešili naših egoističnih demonov in začeli složno ustvarjati svet, ki bo praktično najboljši za vse življenje. Zakajti strahovi so iluzija, moteči element, ki nam preprečujejo učinkovito življenje po principu zdravega razuma in tega, kar je najboljše za vse. Razen v kinu, tam so ob našem zavedanju njihove nesmiselnosti lahko precej zabavni. Zakaj ne bi to zavedanje prenesli tudi v svoj vsakdan? Tako se bomo lažje lotili samo-sprememb, ki so potrebne za to, da ustvarimo svet, ki bo najboljši za vse nas. 

Zdaj razumem, zakaj so mi srhljivke všeč. Če ste tudi sami kaj odnesli od teh besed, še toliko bolje, pa imamo vsi nekaj od tega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so občutki strahu resnični in pomembni in da se moram izogibati situacijam, ki mi vzbujajo strah. Spoznal sem in zavedam se, da si občutke strahu ustvarjam sam skozi miselne vzorce in da se z izogibanjem le-teh  izogibam samo-odgovornosti do usmerjanja samega sebe po principu kar je najboljše za vse življenje, s čimer se podrejam demonu/občutku strahu, namesto da bi ga odpravil s samo-odpuščanjem. Obvezujem se, da se situacijam, ki mi vzbujajo strah ne bom izogibal, namesto tega si bom odpravil vzroke in misli, s katerimi si vzbujam strah in se usmeril po zdravem razumu.

Dan 80 - Reakcija manjvrednosti in želja po vzburjenosti

Nekaj časa nazaj sem s spleta potegnil porno film in ga na kratko pogledal, čeprav ob njem nisem masturbiral. Podlegel sem želji po občutku vzburjenosti, kar mi je ostalo še od časov, ko sem redno gledal takšne filme in nanje masturbiral.

Ljudje se večinoma sploh ne zavedamo, kakšno zlorabo žensk in življenja s tem podpiramo, saj ob tem dajemo energetskim občutkom večjo veljavo od življenja, pri čemer nas sploh ne brigajo posledice in zlorabe, ki ob tem nastajajo. To je ena izmed nedopustnih oblik egoizma, ki ga v sebi nosimo vsi, zato ga moramo odpraviti s samoodpuščanjem in samokorekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ni nič narobe s tem, če se včasih predam občutku poželenja po vzburjenosti in orgazmu ob gledanju porničev, punc. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o tem, da ni nič narobe s tem, če se včasih predam, podredim želji po vzburjenosti ob gledanju porničev - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dopuščam svojo odvisnost od energetskih vzorcev in hkrati dopuščam zlorabo skozi pornografijo. Obvezujem se, da se ne bom predajal želji po energetski vzburjenosti ob gledanju porničev ali čim podobnim, namesto tega se bom usmeril v dihu.

---

Partnerka je omenila nekaj, kar mi je bilo očitno, nakar sem odreagiral z "Ja, ne ga srat!", zaradi občutka manjvrednosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno, če mi nekdo pove nekaj, kar že vem ali če dojemam, da me ima nekdo za bolj neumnega/manj učenega/manj razgledanega/manj vrednega od sebe. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega, kadar me nekdo pohvali ali me ima za večvrednega ali nekaj več od sebe na kateremkoli področju. Ko opazim in se zavem, da se počutim manjvredno ali večvredno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da smo vsi enakovredni kot življenje in da moram ustaviti vsakršno misel in miselno primerjavo, s katero se primerjam in označujem za več- ali manj-vrednega od kogarkoli in česarkoli, zato da si ne bom več ustvarjal občutka večvrednosti ali manjvrednosti. Zato se obvezujem, da si bom vsako misel primerjanja in vsak najmanjši občutek večvrednosti/manjvrednosti takoj izpisal in odstranil s samoodpuščanjem ter naredil korekcijo tako, da se bom usmeril v dihu.

Ugotavljam, da je to povezano tudi z občutkom manjvrednosti, ki sem si ga ustvarjal in doživljal ob očetu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega, kadar vidim/dojemam, da me oče obravnava manjvrednostno, kadar mi ne verjame, kadar me sodi, primerja. Spoznal sem in zavedam se, da se v takšnem primeru dejansko manjvrednostno obravnavam in dojemam sam, ker temu verjamem in ker si ustvarjam takšne misli, občutke. Spoznal sem in zavedam se, da si moram prenehati ustvarjati manjvrednostne misli, občutke ob očetu, ne glede na to, kako me oče sodi, primerja, dojema. Obvezujem se, da se ob očetu ne bom več počutil manjvrednega in da si ne bom ustvarjal manjvrednostnih misli, tudi kadar me bo oče ali kdorkoli sodil, primerjal in dojemal kot manjvrednega ali kakorkoli drugače.

Dan 79 - Pozitivni občutki nas zaslepijo

Dan 78 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se izgubiti/odpraviti željo po sledenju pozitivnim občutkom in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to moja pravica, namesto da bi spoznal in razumel, da s tem živim v mislih namesto v realnosti s tem, ko gledam samo na svoje občutke, misli, želje. Ko opazim in se zavem, da se upiram odpravi želje po sledenju pozitivnim občutkom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je sledenje in doživljanje pozitivnih občutkov zgolj drug del polarnosti doživljanja negativnih občutkov, ki slej kot prej pridejo za dobrimi, da se energije izravnajo. Zavedam se, da je veliko bolje, da se obema polaritetama izognem tako, da s samo-odpuščanjem odpravim željo po sledenju pozitivnim občutkom kot tudi vse negativne občutke. Obvezujem se, da bom odstranil vse želje po sledenju pozitivnim občutkom in hkrati vse negativne občutke s samo-odpuščanjem in samo-usmerjanjem v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamišljati si, kako bi se počutil v določenih situacijah, ob katerih bi si ustvarjal/bi doživljal pozitivne občutke. Ko opazim in se zavem, da si zamišljam sebe v situacijah, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram in skozi občutke tako, da dajem v takem trenutku pozitivnim občutkom večjo veljavo od sebe kot življenja, pri čemer pozabim na negativne občutke, ki jim sledijo, s tem pa si dopuščam spet zapasti v cikel, kjer dopuščam, da me usmerjajo pozitivni/negativni občutki. Obvezujem se, da se ne bom več zamišljal v situacijah, ob katerih bo doživljal/si ustvarjal pozitivne občutke, namesto tega bom uporabil samo-odpuščanje in se usmeril v dihu ob zavedanju, da je pozitivnim občutkom sledijo negativni in da je zame in za vse najboljše, da se to ustavim, da se bom lahko vedno usmerjal v dihu po zdravem razumu, brez motečih pozitivnih/negativnih občutkov.

Dan 77 - Zakaj se ljudje nočemo zlahka odpovedati egoizmu?

Včeraj sem naletel na tole vprašanja: Zakaj ljudje ne odpravimo egoizma in samo lastnega interesa in ne začnemo preprosto delati tako, kot je najboljše za vse? Zakaj preprosto ne obravnavamo vseh enakovredno, tudi ko vemo, da je to povsem mogoče, če se le želimo tako usmeriti?

Ko se začnemo zavedati lastnih misli skozi zavedno dihanje hitro ugotovimo, da imamo v glavi radio, ki kar naprej nekaj nabija. In ta radio, te naše misli, ki se nam pojavljajo, so skoraj vedno egoistične, egocentrične. 

Zakaj nam je torej tako težko se odreči nečemu egoizmu v zameno za to, kar je najboljše za vse?

Nas je strah odpovedati se egoizmu in zgolj lastnemu interesu, ker verjamemo, da nas bodo potem vsi 'povozili', 'okrog prinašali' in da zato tudi ne bomo nič imeli/dosegli?

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah odpraviti egoizem in lasten interes, ker verjamem, da me bodo potem vsi 'povozili', 'me prinašali okrog' in da zato ne bom ničesar imel. Zavedam se, da mi to pravi radio v glavi in da v resnici vem, da bom to kar dajem dobil nazaj in da moram sam biti sprememba v svetu, ki jo želim videt povsod, ker drugače je nikoli ne bo. Prav tako razumem, da sem v tem sistemo samo odgovoren za svoje preživetje in da moram zato v samoiskenosti najprej sebi zagotoviti dostojno življenje, prede lahko pomaga drugim in preden lahko zare pomagam vpeljati nov sistem. Zato se obvezujem da bom s samoodpuščanje vztrajno in brez prestanka izklapljal radio v glavi in se učil usmerjati po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse, in sodeloval pri vpeljavi Enakovrednega denarnega kapitalizma in še naprej pri vpeljavi vseh potrebnih sprememb, ki so nujne za to, da se končajo zlorabe življenja in da vsi dejansko začnemo dostojno živeti brez strahu, kjer se bomo lahko vsi zabavali ob delu.

Očitno je, da trenutni sistem ne podpira življenja in ljudem v nobeni meri ne zagotavlja polnega življenja, brez strahu, brez zlorab. Trenutni sistem ne podpira človeka pri tem, da svoje življenje izpopolni v svoj najboljši potencial. Vsi pa razumemo, da ta sistem sestavljamo zgolj mi, ljudje. In prav mi, ljudje, smo egoisti in večino časa gledamo zgolj na lasten interes, ker verjamemo radiu v glavi in mislim, ki nam jih ta kar naprej servira. Pa se sploh kdaj vrprašamo, od kod te misli pridejo? So to res naše misli? So mogoče prepričanja, ki so nam jih vcepljali v glavo starši, učitelji, še posebej pa TV? Verjamemo, da imamo svobodno izbiro. Pa ta svobodna izbira zares obstaja, če se vedno nezavedajoč se ravnamo kar po mislih, ki nam jih ta radio v glavi podaja kot po tekočem traku?

Torej, zakaj ljudje preprosto ne izklopimo tega radia, si odpustimo vse misli, ki nas definirajo in nadzirajo in ne začnemo živeti preprosto tukaj, sedaj, v dihu, po zdravem razumo, kjer bi se vsak izmed nas ravnal tako, kot je najboljše za vse?

Vsi si želimo tega, da bi dostojno živeli skupaj, v miru, in se zabavali ob delu, brez prepirov in omejitev, brez strahu. A hkrati nas je strah opustiti egoizem in ugasniti radio v glavi, ker verjamemo to ali ono in ker nas je strah tega in onega. Ampak to kaj verjamemo in česa nas je strah, te misli nam prav tako servira radio v glavi! Zato je čas, da se skupaj začnemo učiti, počasi a vztrajno, izklopiti radio v glavi, s katerim si mečemo polena pod noge med potjo do sprememb, ki so najboljše za vse nas, da izklopimo ta radio, ki nas nadzoruje in nam pere možgane in začnemu skupaj praktično spreminjati naše navade tako, da bomo skupaj dosegli enakovredne odnose med vsemi nami in zagotovili vsem nam na Zemlji dostojno, zabavno življenje v miru, brez strahu, v sistemu, ki bo zagotavljal vsakemu posamezniku, da razvije svoj najboljši potencial.

Sam za izklaplanje radia in spreminjanje lasnih navad in lastnega obnašanja uporabljam samoodpuščanje, primere katerega lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih, kjer ljudje počnejo isto. Pridruži se še ti, živeti brez strahu in brez radia v glavi je veliko lepše in bolj zabavno, kar pa je najbolj pomembno: samodirektivno in po principu, kar je najboljše za vse nas.

Več samoodpuščanja:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so moji osebni egoistični cilji po dobrih občutkih, na katere me kar naprej napeljujejo misli, bolj pomembni od živeljenja in bolj pomembni od vsega ostalega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pripravljen drugim ustvarjati nesrečo in bolečino zato, da bi sam prišel do lastnega občutka zmage in hkrati si odpustim, da sem dajal tej energiji v sebi, temu občutku, večjo veljavo kot življenju samemu. Zavedam se, da s tem dopuščam občutkov in mislim, da me usmerjajo namesto mene in da s tem ustvarjam zlorabe vseh vrst, ki obstajajo na svetu in zavedam se, da je to nedopustno, ker tudi sam ne bi žele, da me kdo zlorablja, ponižuje ali omejuje. Obvezujem se, da v sebi ne bom več dopuščal želje in hrepenenja po občutku zmage, da se ne bom več gnal za tem in hkrati, da se ne bom počutil slabo, manjvredno, ko bom videl druge v stanju 'zmage', ker se zavedam, da s tem zlorabljam samega sebe in vse okrog sebe, da pridem do svojih egoističnih ciljev, namesto da bi se usmerjal po tem, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bom brez egoizma in zgolj lastnih interesov šibek, da me tako rekoč ne bo več in da me boto potem drugi izrabljali in manipulirali. Zavedam se, da mi te misli servira radio, ki me skuša usmerjati namesto mene in zavedam se, da brez egoizma ne bom šibek in vodljiv ampak ravno nasprotno, saj si bom vedno sam dal direkcijo v vsakem trenutku tukaj, v vsakem dihu, in ne bom dopuščal, da me usmerja radio z mislimi, ki mi jih servira in za katere večino sploh točno ne vem, od kod so se vzele. Zato se obvezujem, da bom vse misli, ki mi jih servira radio raziskal v samoiskrenosti in vzroke zanje odpravil s samoodpuščanje ter tako počasi in vzrajno ugasnil radio, hkrati pa za vsako egoistično navado, vzorec, v samoiskrenosti poiskal svojo novo pratično usmeriltev, ki bo ustrezala zdravemu razumu in temu, kar je najboljše za vse življenje.

Dan 76 - Živčno programiranje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do programiranja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam dobro programirati in da to ni zame.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi, ki programirajo, in se ob tem počutiti manjvredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob misli na programiranje ustvarjati odpor.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se in se obsojati kot manjvreden, kadar ne najdem in ne odpravim takoj napake.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen in se hoteti vdati ter nehati programirati, kadar ne najdem, ne odpravim takoj napake ali ko ne vem, kako bi prišel do rešitve.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do iskanja rešitve za problem na internetu ali kje drugje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se vdati in prenehati s programiranjem, kadar ob iskanju ne najdem takoj primerne rešitve za problem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si hitro, čim hitreje odpraviti napako, namesto da bi se enakomerno usmerjal v dihu.
Spoznal sem, da se s takšnimi vzorci sabotiram, namesto da bi se usmerjal v dihu in bil tako učinkovit in hitreje končal delo in tako imel več časa za kaj drugega. Obvezujem se, da se bom ob programiranju osredotočil na dihanje in vztrajnost ter si izpisal in odstranil vse morebitne misli, s katerimi si povzročam nervozo, občutek manjvrednosti in obup.

Dan 75 - Finančna tajnost = škodoželjnost, samookoriščanje

Potreba po finančni tajnosti je posledica škodoželnosti in samookoriščanja. Ob tem se spomnim na enega od prizorov iz popularne in meni všečne serije Igra prestolov, kjer je nekdo pripomnil nekaj temu sličnega: dobronamerna dejanja se naklepajo pod soncem, vsem na očeh, slaba pa v temačnih sobah, za zaprtimi vrati. To, da ima vsak človek ali ustanova pravico do tajnosti finančnih podatkov je zgolj ideja, propaganda in pranje možganov škodoželjnih in egocentričnih posameznikov, ki zlorabljanje besedo "pravica" in denar za lastno korist in s tem izrabljajo in zlorabljajo življenja drugih. Po drugi strani pa je zagovarjanje tega tudi posledica strahu tistih, ki si zaradi krutosti trenutnega kapitalističnega sistema ne morejo drugače zagotavljati preživetja kot z nelegalnimi aktivnostmi. Kakorkoli obračamo, več kot očitno je, da kakršnakoli tajnost finančnih podatkov posledično vodi v korupcijo in zlorabo življenja, saj iz slednjega tudi izvira. Ste se kdaj vprašali, od kod izvira pozdravno rokovanje? V starih časih so si neznanci izkazali dobre namere tako, da so si ob srečanju pokazali prazne dlani kazoč, da ne nosijo orožja. Če bi srečali nekoga, ki ves čas skriva roke za hrbtom, bi verjetno takoj zaslutili, da nekaj skriva. Nekaj, kar koristi le njemu in to na vaš račun. Zakaj bi nekdo, ki želi vsem najboljše, imel željo ali potrebo po tem, da bi karkoli skrival?

Današnji koruptivni sistem je nedopusten, ker znotraj njega zlorabljamo življenje na vseh področjih. Ena izmed potrebnih sprememb na tem področju je vpeljava popolne transparentnosti ravnanja z denarjem. Seveda bi to za večino verjetno predstavljal prevelik šok, ker bi se s tem razkrilo, kaj posamezniki in  ustanove dejansko podpiramo z uporabo denarja. Zato predlagam, da bi se najprej postavil rok (recimo eno leto), po katerem bi začel takšen red veljati, da se lahko vsi, ki denar uporabljajo za škodoželjne namene, popravijo in s tem prenehajo. Prav tako bi predlagal obdobje po uveljavitvi takšnega reda, v katerem bi varuhi reda in miru vse nepravilnosti in škodoželnosti izpostavili javnosti, avtorjem le-teh pa najprej podali primerno opozorilo, naj z njimi prenehajo in s tem neposredno pokažejo in demonstrirajo svojo zmožnost samo-korekcije in spoštovanja življenja ter tega, kar je najboljše za vse. V nasprotnem primeru pa bi jih kakopak dostavili drugim strokovnjakom s primernimi instrumenti, ki se ukvarjajo z nudenjem pomoči pri korekciji neprimernega in nedopustnega, škodoželjnega obnašanja.

Po vpeljavi takšnega reda, ki teži k temu kar je najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti, ostane še problem tistih, ki se bojijo javnosti lastnih nelegalnih finančnih aktivnosti, s katerimi so se primorani ukvarjati za zagotavljanje lastnega preživetja. Takšne primere bi lahko obravnavali prednostno in posamično, najbolje tako, da se takšnim osebam vsaj za začetek dodeli državna pomoč v obliki dohodka, ki jim zagotovi dostojno osnovno preživetje. Seveda pa bi veliko boljša rešitev predstavljala uvedba UTD-ja (Univerzalnega temeljnega dohodka), ki je brezpogojno dodeljen vsem v višini, ki omogoča dostojno osnovno preživetje. Seveda je potrebno vse takšne spremembe vpeljati demokratično, premišljeno in po principu kar je najboljše za vse. Prepričan sem, da je za to najbolj primerna vpeljava neposredne demokracije. S tehnologijo računalnikov, interneta in mobilnih telefonov je danes to enostavno dosegljivo, z uporabo primerne identifikacije posameznika, kot je recimo elektronski certifikat in ustrezne programske opreme. Tako bi lahko kdorkoli pripravil predloge sprememb zakonov in podobno, kar bi se nato pregledalo, če ustreza principu kar je najboljše za vse, se ustrezno dopolnilo in nato podalo v glasovanje za dokončno sprejetje ali zavrnitev, v kolikor bi se v predlogu našle pomanjkljivosti, ki jasno nakazujejo, da posledice predloga ne vodijo v to, kar je najboljše za vse. Tako bi se hitro odpravila premoč kapitala nad zdravim razumom in tem, kar je najboljše za vse življenje. Prav tako bi s tem lahko začeli odpravljati zlorabe življenja in vzpostavili večjo enakovrednost med ljudmi in dostojnost za vse.