Dan 139 - Potrpežljivost

Spoznal sem, kako pomembno je, da se zavedamo besed in njihovega pomena, ki jim ga dajemo, saj ta pomen tudi izživljamo. Če ob neki besedi čustveno reagiramo in jo definiramo ter dojemamo kot konfliktno, potem jo tudi tako živimo v praksi. Zato je pomembno, da besede definiramo in živimo tako, da so nam in drugim v podporo. Naprimer: odkrito pogledamo sebe in svoje življenje in identificiramo točke, ki jih želimo spremeniti, identificiramo kontekste in besede v zvezi z našim življenjem, ki bi jih želeli popraviti, izboljšati. Sam sem izbral besedo potrpežljivost, ker opažam, da mi to manjka. Zato bom besedo redefiniral tako, da se bom z njo in njeno definicijo lahko praktično podpiral v vsakdanjem življenju in si tako podaril vrlino potrpežljivosti.

Kako dojemam potrpežljivost? Potrpežljiv je nekdo, ki čaka na nekaj in ob tem ni živčen, nervozen, jezen. Ko sem potrpežljiv, torej nisem čustven, kar pomeni, da tudi ne razmišljam o samem cilju, kot o nekem pogoju za svojo srečo in boljše počutje. Ne priganjam, ampak upoštevam in razumem dejanske okoliščine. S priganjanjem dosežem samo to, da delam več napak. V realnosti je za dosego vsakega cilja potrebno fizično ukrepanje in ravnanje, ki počasi in vztrajno pripelje do želenega rezultata. V umu si lahko zelo hitro ustvarjamo ideje in si v mislih izrišemo želeno stanje, vendar um je utvara in nima nobene praktične zveze z realnostjo, dokler se dejansko ne premaknemo in začnemo s praktičnimi aktivnostmi, katerih posledice bodo privedle do cilja in pri tem je zelo pomembno, da smo vztrajni. Če tri dni hodimo na vrh gore a si zadnjih deset metrov pred vrhom premislimo in gremo nazaj, nismo dosegli cilja, ker nismo bili dovolj vztrajni in potrpežljivi. Potrpežljivost torej pomeni vztrajnost v fizičnih aktivnostih, brez čustvenih reakcij, brez nepotrebnega ustvarjanja negativnega občutka nezadovoljstva ob tem, da cilj še ni dosežen in brez pogojevanja dobrega počutja z dejansko dosego cilja in brez prehitevanja samega sebe in dejanskega stanja. Zakaj bi se omejeval s tem, da svojo dobro voljo pogojujemo z dejansko dosego nekega cilja? Mogoče določenega cilja sploh nikoli ne bom dosegel, ker je nerealen, ali pa ga ne bom dosegel kmalu oz. takrat, ko sem si najprej zamislil, ker še nisem imeli vseh informacij ali pa ker se je situacija vmes spremenila, s tem pa tudi moj cilj ni več ustrezen in ga moramo popraviti, prilagoditi. Zakaj bi se ob takšnih trenutkih jezili in počutili nezadovoljno? To je skrajno nepotrebno in s tem si nikakor ne morem biti v podporo.

Potrpežljivost torej pomeni moje aktivno prizadevanje k specifičnemu cilju tako, da s tem ciljem ne pogojujem svojega dobrega počutja. Namesto tega sem potrpežljiv najprej do sebe in enako do drugih tako, da (se) ne priganjam brez potrebe, ampak da sem (si) v podporo in da se zavedam dejanskega stanja in realnosti okrog sebe in razumem, da so za dosego cilja potrebni specifični fizični koraki, ki se jih ne da prehitevati. Za vsak korak si moram vzeti čas, ki ga korak zahteva in potrebuje, da ga bom kvalitetno opravil in da me bo resnično pripeljal bližje k cilju.

Potrpežljivost je aktivno praktično prizadevanje k določenemu cilju z osredotočenjem na zavedno dihanja in dejansko stanje realnosti, brez pogojevanja lastnega dobrega počutja z dosego cilja.

Definicijo lahko preizkusim na praktičnih primerih, da vidim, če je realna in če jo lahko živim povsod tako, da mi bo v podporo.

Primer 1: Kuhanje kosila. Kuhanje mi ne gre od rok, ker sem zelo malo kuhal. Po navadi ob tem postanem živčen in nestrpen in nimamo potrpljenja, da bi si nekaj dobrega pripravil. Kako bom v tem primeru živel potrpežljivost? Prizadeval si bom, da pripravim dobro kosilo, pri čemer bom pozoren na potrebne korake in zavedno dihanje, da ne bom vmes po nepotrebnem razmišljal o cilju in se s tem delal nestrpnega. Zavedal se bom, da ni nobene potrebe, da bi bil slabe volje, dokler kosilo ni pripravljeno. Prav tako si ne bom ustvarjal nerealnih miselnih idej o tem, kako bi naj bilo kosilo videti na koncu in kakšen bo okus, ker si z nerealnimi pričakovanji zgolj pripravljam razočaranje. Če bom že prej zelo lačen, bom nekaj enostavnega pojedel, da me ne bo stiskalo v želodcu. Besed potrpežljivost torej lahko živim tako, da mi bo v podporo.

Primer 2: Nekdo me prosi, da mu pokažem, kako se nekaj naredi na računalniku. Potrpežljiv bom tako, da bom razumel dejansko stanje in sočloveka, ki nima takšnega razumevanja kot jaz. Upošteval bom, da ne morem korakov prehitevati, tako kot jih nisem mogel sam, ko sem se učil uporabljati računalnik. Zavedal se bom korakov, ki so potrebni za to, da se doseže cilj in jih predstavil tako, da bodo drugemu v podporo tam, kjer se sam ne znajde. Celoten proces pomoči oz. princip učitelj-učenec bom izkoristil za to, da se tudi sam naučim nečesa novega, v tem primeru razlagati stvari tako, da bom v čim bolj jasno podporo tam, kjer se drug ne znajde. Svoje počutje ne bom pogojeval s ciljem in odzivov ne bom jemal osebno, ampak kot pokazatelj tega, kako učinkovit sem pri podajanju podpore pri nečem, kar sam razumem bolje od nekoga drugega.

Primer 3: Igranje iger z drugimi oz. čakanje, da pridem na vrsto. Svojega dobrega počutja ne bom pogojeval s tem, da sem na vrsti. Kadar bom čakal, se bom postavil tudi v kožo drugih in upošteval realnost situacije ter po potrebi pomagal drugim, ki so že na vrsti ali tistim, ki še čakajo in bil v podporo, ali pa zgolj zavedno dihal in trenutek čakanja izkoristil, da sem sproščen in zadovoljen sam s sabo v svojem telesu. Namesto, da bi zavidal nekomu, ki je na vrsti in si žele, da bi bil sam na njegovem mestu, bom delil njegovo zadovoljstvo.

V zgornjih primerih sem si pomagal z mojo novo definicijo besede potrpežljivost in ugotovil, da mi bo v vseh podobnih primerih v podporo. Zdaj moram storiti le še to, da beseda postane konj!

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.

Dan 137 - Prelaganje in zavlačevanje

Najbolj izrazita in čustvena težava, s katero sem se danes ubadal, je prelaganje in zavlačevanje pisanja naloge, za katero sem se odločil, da jo napišem. Ob misli na nalogo sem si ustvarjal občutek odpora in se na drugi strani polarnosti občutkov sabotiral z željo po občutku ugodja ob igranju iger. 'Grozljivo' je, kako ljudje v bistvu samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje z občutki. Če do nečesa čutimo odpor, se nam enostavno in takoj zdi opravičeno, da tega ne bi storili, pa čeprav v resnici vemo, da je to za nas dobro in potrebno. Nikoli pa ne podvomimo v svoje občutke. Od kod prihajajo? Kako jih ustvarjamo? Sam že vem, da so občutki posledica misli in razmišljanja ter miselnih vzorcev, ki si jih skozi čas ponavljamo, posledica česar so tudi čedalje bolj močni občutki ob teh vzorcih, s katerimi potem samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje in ravnanje, namesto da bi se ravnali po zdravem razumu, kar je možno samo takrat, ko nimamo občutkov, ki bi nam meglili razum in izpostavljali določeno odločitev kot boljšo od druge samo zato, ker smo ta občutek sam po sebi definirali bolj pozitivno od nekega drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja naloge in nato s tem občutkom opravičevati prelaganje dela na kasneje, namesto da bi takoj odpravil občutek in opravil z nalogo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam odpor do pisanja naloge - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni treba sodelovati v ustvarjanju občutka odpora do naloge z mislimi, zato se obvezujem, da si bom naslednjič ob takem trenutku pomagal z glasnim samo-odpuščanjem, da odpravim odpor, in nato pisal nalogo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje naloge označevati/definirati kot duhomorno, nepotrebno in dolgočasno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti svojemu občutku odpora in se mu podrejati, namesto da bi takoj zadihal, izgovoril samo-odpuščanje in se usmeril pisati nalogo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da mi ni treba ustvarjati občutka odpora do pisanja naloge preprosto tako, da ne sodelujem v mislih, s katerimi bi pisanje naloge definiral kot nekaj negativnega in si s tem ustvarjal negativne občutke in odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da če želim odpraviti negativne občutke odpora do pisanja naloge, moram odpraviti tudi pozitivne občutke do igranja iger, s katerimi se sabotiram in tako ustvarjam in vzdržujem polarnost obeh občutkov, namesto da bi se usmerjal v dihu in ne bil omejen z občutki, ki tako ali tako nimajo nobene praktične vrednosti, ker vem, da me vedno samo motijo, omejujejo in meglijo moj razum in mojo sposobnost razumskega odločanja in učinkovitega samo-usmerjanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do igranja iger ustvarjati pozitiven občutek sreče, še posebej v primerjavi s pisanjem naloge ali opravljanjem kakšne druge aktivnosti, ki jo vidim / definiram kot obveznost, zato da bi z njim kompenziral negativen občutek odpora, ki ga imam do pisanja naloge in opravljanja obveznosti.

Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pozitiven občutek sreče do igranja iger ali česa drugega in s tem željo / hotenje po igranju iger ali nečemu, kar definiram in vidim kot zabavo - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem že sodelujem pri polarnem vzorcu, kjer skušam potlačiti in prekriti ustvarjen negativni občutek do pisanja naloge ali kake druge 'obveznosti'. Zato se obvezujem, da v takšnem momentu povem na glas samo-odpuščanje do pozitivnega občutka, s katerim sem želel potlačiti in kompenzirati predhodno ustvarjen negativen občutek, nato pa še povem na glas samo-odpuščanje za prvotni ustvarjen negativen občutek, tako da odstranim obe polarnosti občutkov, nato pa grem pisati nalogo in končam 'obveznost', ki sem jo tako ali tako nameraval narediti.

Dan 136 - Samo-podpora s pisanjem in strah pred govorom

Ravno sem prebral blog o tem, kako si ljudje ne dajemo časa, da bi dejansko samo-iskreno ogledali, predelali in rešili lastne probleme (umske, čustvene) in kako se potem zatekamo v neke odnose z ljudmi v upanju, da bodo oni to storili namesto nas. Tako je praktično z vsako zvezo dveh partnerjev. Sam sem zadnje čase zapadel v stanje ne-podpiranja samega sebe s pisanjem blogov, zato bom to popravil tako, da bom ponovno vsak dan pisal blog, v katerem si bom vzel čas zase in za svoje probleme in jih odpravljal s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Najprej bom popravil vzorec občutka odpora ob tem, ko nameravam pisati blog.

Odpustim si, da sem sprejemal in si dovolil, da zapadem v občutke odpora pred pisanjem blogov in podpiranjem samega sebe z odpravljanjem vzorcev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrediti se občutku odpora pred izpisovanjem lastnih vzorcev in raziskovanjem lastnega uma zato, da se osvobodim lastnih umski in čustvenih omejenosti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati in verjeti temu, da mi pisanje in korekcija ne koristita in da mi ni treba tega početi vsak dan.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore zakaj mi ni treba pisati o lastnih vzorcih vsak dan in jih tudi odpravljati in se praktično spreminjati glede na korekcijo, ki si jo zapišem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti izgovorom in se predajati in podrejati trenutku pozitivne energije, ki si jo ustvarim v trenutku, ko se odločim, da ne bom in da mi ni treba danes pisati in da je to v redu.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se z vsakim takšnim dejanjem in mislijo sabotiram, si otežujem proces samo-korekcije in si ga podaljšujem, namesto da bi se samo-odgovorno in samo-direktivno usmerjal čim več pisati in izvajati samo-korekcijo, saj vem, da se bom s tem osvobodil lastnih omejitev, lastne podrejenosti do uma in energij/čustev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/verjeti, da sem podrejen lastnemu umu in čustvom, namesto da bi spoznal, da sem enakovreden svojemu umu in svojim čustvom, ker jih sam ustvarjam in upravljam in se na podlagi tega zavedanja usmerjal samo-iskreno k odpravljanju lastnih umskih in čustvenih vzorcev in omejitev ter se praktično apliciral po predlogi samo-korekcij, ki si jih zapišem.

Ko opazim in se zavem, da si mislim/verjamem, da mi danes ni potrebno pisati samo-iskreno in odpravljati lastnih umskih in čustvenih vzorcev - se ustavim in diham. Zavem se, da se v tem trenutku sabotiram in da je edina prava korekcija, ki je najboljša zame ta, da se usmerim in napišem blog in predelam nek vzorec, ker bom le tako odpravljal svojo lastno umsko in čustveno omejenost in s tem postal bolj praktično samo-direktiven, sproščen, stabilen in predvsem zadovoljen sam s sabo, ker bo vedel, da resnično delam to, kar je najboljše zame in hkrati za vse.

Danes sem opazil, kako pogosto (posebej okrog nepoznanih ljudi) nameravam nekaj spregovoriti, potem pa namesto tega začnem o tem razmišljati in si namišljam, kako bi nekaj rekel in kako bi potekal pogovor. To je posledica strahu pred sodbami, ki jih dejansko izvajam sam nad seboj, kjer se sodim kot manjvrednega, pa tudi posledica pomanjkanja samozaupanja v to, da se lahko normalno pogovarjam s komerkoli o čemerkoli, brez da bi ob tem čutil določen strah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrediti se občutku strahu pred samo-obsodbami v trenutku, ko želim nekaj spregovoriti, še posebej pred nepoznanimi ljudmi.
Odpustim si, da si nisem dovolil preprosto spregovoriti si takoj, ko dobim idejo o tem, da bi nekaj povedal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi lastno idejo in sebe kot manjvrednega takoj, ko dobim idejo o tem, da bi nekaj povedal ali takoj, ko neka povem in tudi kasneje, ko sem nekaj že povedal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah negativnih reakcij na obrazu ljudi, ko nekaj povem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bodo ljudje sodili kot manjvrednega in me zavračali po tem, ko dobijo negativne reakcije (zavračanje, gnus, jeza, strah) na obraz.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati negativne obrazne reakcije drugih osebno in si ob tem misliti, da delam nekaj narobe, da sem nekaj narobe povedal ali naredil in da tega ne bi smel in da je moj problem in da sem jaz kriv za to, da so drugi reagirali na moje besede in si ustvarili negativne reakcije tudi na obrazu in me sodili kot manjvrednega ali zavračali.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in se zavedati tega, da ko drugi negativno (ali pozitivno) reagirajo na moj govor/besede/dejanja, ne reagirajo dejansko name osebno (čeprav mogoče sami tako verjamejo) ampak reagirajo zgolj na moj govor/besede/dejanja, zaradi lastnih definicij in čustvenih nabojev do določenih besed ali dejanj. Zato je nesmiselno, da takšne negativne/pozitivne reakcije jemljem osebno in se po njih sodim kot manjvreden/večvreden, ampak enostavno diham, se po potrebi usmerim na občutek rok, da prekinem tok misli in samo-obsodb in govorim naprej ali pa enostavno zavedno diham in poslušam druge.

Ko opazim in se zavem, da želim nekaj povedati in se pri tem sodim ali zadržujem, takoj prekinem tok misli z dotikom rok in začnem govoriti o misli. Pri tem se zavedam, da mi ni potrebno negativnih reakcij drugih na njihovih obrazih/izrazih/v besedah jemati osebno in da se po njih ne rabim soditi kot manjvrednega, ker bodo drugi tako ali tako v vsakem primeru name reagirali tako ali drugače. Zato se obvezujem, da se ne bom več zadrževal in sodil, ko bom želel nekaj povedati, ampak bom enostavno začel govoriti in po potrebi preusmeril pozornost na dotik rok in na zavedno dihanje, ter s tem prekinil tok misli samo-obsodb.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se občutku odpora do govorjenja. Zavedam se, da ta občutke izhaja iz moje jeze nad samim seboj, ker vem, da sem se sodil in da sem si skozi samo-obsodbe ustvarjal občutek manjvrednosti in zato nočem govoriti, ker se nočem soočiti s samo-obsodbami in občutkom strahu in manjvrednosti. Ko opazim in se zavem, da se prepuščam/podrejam občutku odpora do govorjenja - se ustavim in diham. Zavedam se nesmiselnosti ohranjanja te lastne samo-omejenosti, zato se obvezujem, da se v takšnem trenutku takoj usmerim h govoru brez samo-obsodb.

NESPREJEMLJIVO: korupcija in malomarnost na državni ravni

Delim dopis, ki sem ga poslal na naslednje naslove ministrstev:
gp.mf@gov.si, uros.cufer@mf-rs.si, gp.mnz@gov.si, gp.ijs@gov.si, gp.uprs@up-rs.si, gp.kpv@gov.si

Spoštovane in spoštovani so-odgovorni!

Ne soglašam z vami, da bomo finančni državni primanjkljaj plačevali vsi državljani, tako kot nisem soglašal s tem, da se ga sploh ustvari. Pričakujem od vseh, še posebej najbolj odgovornih, da se jasno in praktično zgledno postavimo proti korupciji, nepravičnosti in proti zlorabam ljudi in življenja, in da se v vseh primerih izpostavi odgovorne kradljivce, lažnivce in goljufe, ki so se strinjali z izplačevanjem kreditov in zadolževanjem, ki ga ni moč povrniti, da se jih odstrani s kakršnihkoli vplivnih položajev in da se jih rehabilitira v ljudi, ki razumejo princip nujnosti ohranjanja dostojnosti življenja vseh.

Nesprejemljivo je, da bi vsi državljani, na račun lastne ogroženosti dostojnosti življenja, plačevali za korupcijo, ki je bila dopuščena s strani specifično in nedvoumno odgovornih, zato da bodo kradljivci in zlorabljalci še naprej živeli v vilah in se vozili z luksuznimi vozili po principu "baš me briga" in "dol mi visi". Z vso resnostjo predlagam in pozivam vse so-odgovorne, še posebej tiste, ki na tale tekst reagirate in ga jemljete osebno, da se prenehate obotavljati in žaliti svoje soljudi in sodržavljane, ter da prenehate zlorabljati svoje položaje za osebno korist ali korist kapitala in elitnih manjšin, ker s tem povzročate zlorabo ljudi in življenja, kar je nedopustno in popolnoma nesprejemljivo.

Prav tako pozivam vse odgovorne, da se skupaj zavzemamo za odpis dolgov in njihovo pravično odplačevanje, ki ne bo ogrožalo dostojnosti življenja državljank in državljanov.

Vse drugo je popolnoma nesprejemljivo in za vsakršno drugačno ravnanje in s tem nadaljnjo dopuščanje korupcije in zlorab ljudi in življenja, bo vsak prevzel popolno odgovornost tudi pred sodiščem, katerega edini cilj bo in mora biti varovanje in uveljavljanje dostojnosti življenja za vse.

Predlagam vsem, še posebej vam v javnih službah, če si slučajno še kdo ni razjasnil, ali bi delovali za dobro vseh državljanov in življenja ali pa le za lastno korist, naj si promptno odpusti ravnanje, s katerim je do sedaj dopuščal zlorabe življenja in temeljnih človekovih pravic državljank in državljanov in s tem spremeni svoje obnašanje zgledno tako, da bo verbalno in predvsem praktično razvidno, da deluje popolnoma transparentno in da se zoperstavlja korupciji in uničevanju dostojnosti življenja državljank in državljanov, ker bo v nasprotnem primeru zavestno dopuščal in izvajal zločin proti človeštvu in življenju.

Še enkrat pozivam vse, da se skupaj postavimo na stran in v bran vsega življenja in njega dostojnosti, da se ustreznim posameznikom ne bo treba na izkustveno težak način naučiti, da dopuščanje zlorab življenja, še posebej za osebno korist, ni sprejemljivo nikoli, kaj šele takrat, ko si poklican in ko ti je zaupano, da delaš za skupno dobro in v korist vseh državljank in državljanov, ki v danem trenutku nimajo moči so-odločanja.

Blaž Cegnar,
za dostojnost življenja vseh

Ne delam si utvar, da bo to kaj pomagalo ali karkoli spremenilo, ker vem, da se moramo spremeniti sami in svoje rešitve uveljaviti. Sem pa vsaj vadil izražati svoje stališče in načela, s čimer odpravljam lastno apatičnost.

Dan 135 - Zakaj je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni? Odgovor sledi.

Prejšnji blog je v angleščini.

Ljudje gledamo svet skozi lasten filter egocentrizma. Zagotovo poznate izraz, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Zakaj? V zadnjih dneh sem to ugotovitev ne samo spoznal na lastnih napakah, ampak tudi dojel njen vzrok. Na svet namreč neprestano (in pogosto ne zavedajoč se) gledamo skozi lasten filter egocentrizma. To pomeni, da ne vidimo sveta takšnega, kot je v resnici, ampak takšnega, kot si ga predstavljamo ali pa želimo predstavljati, ker smo preleni in imamo preveč predsodkov, ki niso resnični, da bi dojemali in razumeli resnično stanje okoliščin. Zato je pri kakršnem koli odločanju in iskanju rešitev za probleme najpomembneje dvoje:

1. Odprava kakršnihkoli predsodkov: domnev, verovanj, čustvenih reakcij, sodb, navad in kar je podobnega. 
2. Teženje k popolnemu razumevanju dejanskega, resničnega praktičnega stanja okoliščin, kar vključuje tudi razumevanje ljudi in njihovega umskega stanja, ko z njimi sodelujemo.

Seveda moramo najprej izpolniti bistveni predpogoj, kjer se vedno držimo načela, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami. Da je torej naš cilj delovati v dobro vsega življenja in ne le v dobro našega ega. Slednje ni sprejemljivo, ker s tem povzročamo zlorabo življenja na vseh ravneh.

Če izpolnjujemo zgornje tri pogoje, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da se bodo naše odločitve, naše rešitve in naše delovanje dejansko skladali s tem, kar je najboljše za vse, kar se bo seveda odražalo v praksi. Tako ne bo več nesporazumov, zaradi katerih je tudi nastala neslavna delna ugotovitev, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Če to drži, potem naši nameni, pa čeprav naj bi bili po našem mnenju dobri, še vedno niso v skladu z dejanskimi praktičnimi okoliščinami, ampak so posledica našega lastnega egocentrizma. Torej v resnici niso dobri, ker želimo z njimi poveličevati svoj ego, ne pa dejansko storiti nekaj  resnično, praktično dobrega in koristnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati ideje o tem, kakšno je dejansko stanje in kakšne so dejanske okoliščine, namesto da bi se dejansko pozanimal in temeljito raziskal okoliščine, preden se nekaj odločim in preden se zavzamem za določeno rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se odločam na podlagi predsodkov: domnev, verovanj, čustvenih reakcij, sodb, navad.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odločati se in iskati rešitve v afektu, v jezi in želji po spremembi, namesto da bi se ustavil, si odpustil čustva in reakcije in najprej temeljito raziskal dejanske okoliščine, preden se odločim za določeno ravnanje, rešitev.

Odpustim si, da si nisem dovolil temeljito raziskati dejansko stanje in okoliščine, preden se odločim za določeno ravnanje, rešitev.

Odpustim si, da si nisem dovoli spoznati, da še vedno večino časa gledam na svet skozi filter egocentrizma in da se v takšnem stanju ne morem učinkovito odločati in predlagati rešitve, ki bodo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da si bom vztrajno odpuščal in odstranjeval predsodke: domneve, verovanja, čustvene reakcije, sodbe, navade in se pred odločitvami in predlaganimi rešitvami zavzemal za čim bolj popolno razumevanje resničnega dejanskega stanja okoliščin, da se bom lahko kar se da informirano odločal za rešitve in ravnanje, katerih posledice bodo dejansko vodile v to, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moramo pri odločanju in iskanju rešitev upoštevati tudi umsko stanje drugih in da moram biti z njimi popolnoma odkrit in tako doseči razumevanje in dogovor, ki bo dejansko sprejemljivo za vse vpletene. Tako moje ravnanje ne bo razumljeno narobe in s tem ne bo prihajalo do nesporazumov ali odločitev, ki v praksi ne bodo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil prizadevati si vedno za to, da čim bolje razumem resnično, dejansko umsko in praktično stanje ljudi, ko z njimi sodelujem. Spoznal sem, da se moram čim bolj potruditi postaviti se v kožo drugih, ker lahko le tako kar se da dobro razumem dejansko stanje in s tem usmerim lastna dejanja in prizadevanja k rešitvam, katerih posledice bodo najboljše za vse življenje. Obvezujem se, da si bom vedno prizadeval postaviti se v kožo drugih in k razumevanju njihovega resničnega praktičnega ter umskega stanja, in da se bom na podlagi takšnega upoštevanju drugih, kjer druge obravnavam enako, kot bi sebe, usmerjal k dejanjem in rešitvam, ki bodo praktično vodile v posledice, ki so najboljše za vse življenje.

Naj še dodam oris mojega primera, ki mi je zgornje pomagal dojeti:
Moja partnerka je prevajalka in dela od doma, vendar so jo zadnje čase zasipavali z delom (kot tudi sodelavke in sodelavce), tako da je tudi po več tednov zapored spala samo kakšne 4 ure na vsaka dva dneva in podobno. Tako ni imela časa za nič in morala je piti energijske pijače, da je sploh zdržala. Takšno stanje je seveda nesprejemljivo in kaže na nesposobnost in malomarnost predvsem vodilnih v podjetju, ki se ne zavedajo ali pa nočejo zavedati, da s svojo (ne)organizacijo dela povzročajo zlorabo. Zato sem želel pomagati pri izboljšanju in odpravi tega stanja. Pri tem sem gledal na stvari večinoma samo s svoje egocentrične perspektive in se nisem postavil v kožo vseh udeleženih, kot se tudi nisem natančno pozanimal o dejanskem stanju. Poleg tega sem situacijo obsojal in ob tem dopuščal, da me prevzema jeza. Kadar pa smo v emocionalnem stanju, zelo težko pomagamo ali karkoli izboljšamo, ker emocije vedno povzročajo še večji konflikt. Ker moja partnerka ni bila pripravljena takoj prevzeti mojih predlogov, sem nato začel obsojati še njo, da se premalo ceni in da se pusti zlorabljati. V mojih lastnih mislih so se mi moje rešitve in predlogi seveda zdeli zelo enostavni in smiselni, vendar pa so bili preveč poenostavljeni in praktično ne najbolj izvedljive, ker nisem razumel vseh dejanskih okoliščin in se nisem postavil v kožo partnerke in drugih. Tako sem ustvaril še večji konflikt, ki je stanje kvečjemu poslabšal. Torej, kljub temu, da so moji nameni bili dobri, sem na koncu ustvaril konflikt s partnerko, kar je stvari še poslabšalo. V tistem momentu bi si lahko enostavno rekel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in vse skupaj pozabil, kar tako radi počnemo, kadar se moramo zazreti vase in poiskati lastne napake in prevzeti samo-odgovornost zanje, da naslednjič te napake ne ponovimo. Pa nisem, uporabil sem princip samo-iskrenosti in samo-odpuščanja in si izpisal samo-popravek, po katerem se bom ravnal v prihodnje v podobnih situacijah.

Dan 130 - Tudi ti ne veš, kakšna je narava človeka?

Pogosto slišimo izraz narava človeka. V 'naravi' človeka je, da je pohlepen in egoističen, po 'naravi' je človek oportunist, ali pa: sem sramežljiv po 'naravi'. Vsi ti primeri jasno dokazujejo, da se ljudje sploh ne zavedamo, kaj pomen narava nečesa in kaj narava človeka sploh v resnici je, kar pa je spet posledica načina in namere vzgajanja, ki smo jo vsi deležni skozi kapitalistični sistem. Pa si dajmo enkrat za vselej razjasniti, kaj je to narava nečesa in kaj je narava človeka, da ne bomo hodili po svetu in vsem oznanjali lastno neumnost in ignoranco.

Iz SSKJ [1]:

naráva -e ž 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo

Narava stvari je vse, kar ni odvisno od človeka, kar človek ni ustvaril, kar ni delo človeka, kar obstaja brez dejavnosti človeka. Pa poglejmo še latinski izvor besede natura, da ugotovimo dejanski, prvotni pomen besede natura ali narava [2]:

natura: "naravnanost stvari, zgradba ali lastnost stvari", iz besede natus: "rojen".

Beseda natura ali narava stvari ali človeka pomeni torej prirojeno zgradbo in lastnost, ki ni odvisna od delovanja človeka. In kaj je torej narava človeka? Narava človeka je, da mora človek uživati hrano in vodo, da preživi, predvsem pa je najpomembnejša lastnost narave človeka ta, da je človek učljiv, da jemlje in procesira informacije iz okolja in jih nato izživi nazaj v okolje. To pomeni, da se človek lahko programira po podobnem principu kot računalnik, čeprav človek ni računalnik in ni le stroj, da ne bo kdo prehitro sklepal, vseeno pa deluje v določeni meri po enakem principu, kot računalnik. Bistveno pri razumevanju te dejanske in resnične narave človeka je to, da se lahko človek tudi re-programira, da lahko spremeni svoj program delovanja, obnašanja, čutenja in razmišljanja. Učljivost in zmožnost re-programiranja sta najpomembnejši, bistveni lastnosti narave človeka.

Je torej v naravi človeka, da je človek egoističen? Ne. Je v naravi nekoga, da je sramežljiv? Ne. Smo ljudje po naravi oportunisti? Ne. To so lastnosti specifičnih osebnosti človeka, ki se jih je takšen človek naučil in so principi ali načela delovanja, ki jih človek sprejme vase kot svoj program, ki ga lahko po lastni volji tudi odstrani in zamenja z drugimi načeli delovanja. Človek se ni rodil egoističen in sramežljiv, v naravi človeka ni, da je tekmovalen in da hoče zmagovati, da potrebuje vodje in podobno. V naravi človeka je predvsem to, kar sem napisal zgoraj: da je človek učljiv.

Zato je bistvenega pomena, kakšne informacije sprejemamo vase, kaj učimo otroke in ljudi in kako to počnemo. V vsakem primeru otroke naučimo največ z lastnim zgledom, pa če si to želimo ali ne, in če zagovarjamo lasten pohlep ali druge nesprejemljive lastnosti naše osebnosti s tem, da smo ljudje pač takšni po 'naravi', potem se bomo tako tudi še naprej obnašali in takšnega ravnanja hote ali nehote učili tudi otrok. Ker pa smo ugotovili, da smo ljudje po dejanski, resnični naravi zmožni tudi lastnega re-programiranja, je naša odgovornost, da odstranimo vse lastne programe, ki so življenju v škodo in da tako z zgledom učimo otroke in druge ljudi, da je edini za vse sprejemljiv način obnašanja ta, ki ni življenju v škodo in ki življenje podpira, ohranja in izboljšuje.

Zdaj smo si razjasnili, kaj je narava stvari in narava človeka, tako da nevedni nismo več, lahko smo samo še ignorantski.

Da postanemo dober starš, ki bo otroku omogočil najboljše možno izhodišče za življenje, moramo razumeti, kako se človek uči in katera načela ter naravna pravila moramo upoštevati v vsakdanjem življenju, da bomo tako mi kot naši otroci uspeli v vseh pogledih, zato priporočam v poslušanje intervjuje o starševstvu in naravni sposobnosti človeka, da se uči.

Viri:

[1] “Slovar slovenskega knjižnega jezika, delovna verzija - narava.” [Online]. Available:
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=narava&hs=1.
[Accessed: 16-Feb-2014].

[2] “Online Etymology Dictionary - nature.” [Online]. Available:
http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=nature&searchmode=none. [Accessed: 16-Feb-2014].