Dan 186 - Samo-zaupanje pri razgovoru za službo

Začel sem iskati zaposlitev in opazil sem, da me še vedno postane strah že ob sami misli na intervju, ker si očitno ne zaupam dovolj. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svoje sposobnosti ter izkušnje pri iskanju zaposlitve kadar grem na razgovor. Ko opazim in se zavem, da dvomim vase in v svoje sposobnosti pri iskanju zaposlitve, ko grem na razgovor - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da kakorkoli dvomim vase, si karkoli domišljam vnaprej in si ustvarjam strah pred tem, da bi se slabo predstavil, ker se s tem zgolj sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal dvoma vase in v moje sposobnosti za neko delo, namesto tega se bom odločno usmeril v zavedanju, da sem vedno pripravljen vložiti potreben trud za to, da nekaj naredim tako, kot je treba, in/ali da se naučim vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejem in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da mi popolnoma nič ne pomaga, če si to zamišljam, ker se s tem zgolj sabotiram, namesto da bi bil odločen. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal in si ustvarjal strahu pred tem, da bi se na zagovoru slabo predstavil in da bi me zavrnili in da ne bi dobil službe, namesto tega se bom odločno usmeril v samo-zaupanju in zavedanju, da lahko vsako delo dobro opravim, ker sem pripravljen vložiti za to potreben trud in se naučiti vsega, česar še ne znam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati odzive ljudi na zagovoru za službo osebno, kjer sem dojemal, da vsakršna negativna opazka ali zavračanje mene in/ali moje predstavitve na zagovoru pomeni to, da je z mano kot živim bitjem nekaj narobe in da sem zato manjvreden in bi me moralo biti sram. Ko opazim in se zavem, da jemljem odzive drugih na zagovoru za delo osebno, kjer si mislim, da je z mano kot s živim bitjem nekaj narobe in da sem manjvreden in bi me moralo biti sram - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je kakršnokoli jemanje negativnih odzivov delodajalcev na mojem zagovoru za delo popolni nesmisel, saj so opazke drugih glede mene popolnoma njihove in v skladu s tem, kakšnega človeka iščejo za delo, za to nima nikakršne zveze z mano kot živim bitjem. Zato se obvezujem, da ne bom opazk in negativnih odzivov ali zavračanja mene kot kandidata za delovno mesto s strani delodajalcev jemal osebno in se z njimi poosebljal ali se na podlagi njih sodil, presojal in definiral kot manjvrednega ali večvrednega. Namesto tega se bom zavedal, da so opazke in predsodki drugih njihova lastna odgovornost, da vsekakor nisem primeren za vsako delo in da se lahko vedno najde nekdo, ki je v danem trenutku bolj primeren, prav tako pa bom njihove pripombe upošteval in se iz njih učil, kako se lahko še izboljšam in postanem še bolj primeren kandidat za določeno delo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pri zagovoru za službo puščati odprt "zasilni izhod" nekje v mojih mislih, skozi katerega vase spuščam dvom o tem, da bi dejansko bil sposoben opravljati neko delo. Ko opazim in se zavem, da sem pustil nekje v mislih odprt "zasilni izhod", skozi katerega spuščam dvom v lastno sposobnost opravljanja nekega dela - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se ravno zaradi dopuščanja tega "zasilnega izhoda" sabotiram z ustvarjanjem dvoma v lastno sposobnost opravljanja nekega dela. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom dopuščal popolnoma nobenega "zasilnega izhoda" nekje v mislih, kjer bi si ustvarjal dvom v lastno sposobnost. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v zavedanju, da sem popolnoma pripravljen in odločen storiti vse, kar je potrebno, da neko delo dobro opravim in da se naučim vsega, česar še ne znam, zato da bom delo lahko učinkovito opravljal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se delodajalcem v smislu, da sem verjel, da moramo sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, zaradi strahu, da bi me zavrnili. Ko opazim in se zavem, da se podrejam delodajalcem v smislu, da verjamem, da moram sprejeti in storiti vse, kar si ti želijo, ker me je strah, da me ne bi sprejeli ali da bi me odpustili - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem v vsakem primeru sposoben sam opravljati delo učinkovito in da bom pri tem obravnaval delodajalce tako, kot bi želel biti obravnavan sam, zato bom tudi sam pričakoval in zahteval, da se delodajalci do mene obnašajo spoštljivo in me obravnavajo kot enakovredno živo bitje, v kolikor je to pač mogoče glede na njihovo trenutno dojemanje samega sebe in realnosti. Zato se obvezujem, da se ne bom podrejal nesmiselnim in zlorabljajočim zahtevam/pričakovanjem delodajalcev in da bom vedno pozoren na to, da se ne podrejam strahu pred tem, da bi me zavrnili. Namesto tega jih bom obravnaval z razumevanjem in od njih zahteval ustrezno dostojno obravnavo, tako kot jih bom obravnaval jaz. Hkrati pa jih ne bom sodil in jemal osebno, kadar me ne bodo obravnavali dostojno in enakovredno, saj razumem, da je vsak človek omejen v svojem egoističnem razumevanju samega sebe in sveta in da ne morem drugih ljudi spreminjati s silo, ampak z zgledom.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 185 - Navdih za motivacijo

Motivacija je ključnega pomena v življenju vsakega posameznika. Motivacija je primarni vzrok delovanja vsakega človeka. Pogosto rečemo, da nekdo nima motivacije za kaj, zato se ne spravi k stvari. Toda ta opazka ni dovolj natančna. Ljudje nimamo motivacije, ker si je ne ustvarimo. Toda kaj sploh motivacija je? Kaj nas v življenju motivira? Denar, seks, zabava? Pozitivna čustva?

V samo-iskrenem raziskovanju lastne motivacije in njenega izvora sem prišel do jasnega spoznanja, da so me v življenju še do pred kratkim najbolj motivirala čustva. Kar je absurdno, ker to pomeni, da se nisem motiviral sam! Če sem do nečesa čutil čustvo poželenja, me je to privlačilo in sem deloval v smeri, kjer bi se mi to pozitivno čustvo najbolj ojačalo, da bi se potem počutil srečnega in zadovoljnega. Prav tako pa sem se izogibal stvarem, do katerih sem čutil negativna čustva, kot so odpor, strah, gnus, ipd. Tako sem se večino časa ravnal glede na čustva, ki so se mi porajala v telesu. A kar je zanimivo in hkrati bizarno je to, da se sploh nisem zares dobro zavedal, zakaj do nečesa čutim pozitivno čustvo, do neke druge stvari pa negativno čustvo. Zakaj so se mi recimo določene ženske zdele privlačne, druge pa ne? Zakaj sem čutil poželenje in vznemirjenost že samo ob razmišljanju o igranju računalniških iger, med tem ko sem do kuhanja in pomivanja posode čutil odpor?

Da bi to ugotovil in stvari prišel do dna, sem se moral zazreti vase v samo-iskrenosti in začeti pisati o tem, kaj vse si mislim o eni in o drugi aktivnosti ter natančno, s primernimi besedami, opisati čustva, ki jih občutim v povezavi z igranjem iger in pomivanjem posode. Tako sem si razkril vsa svoja prepričanja, sodbe in izgovore, ki jih uporabljam za to, da se do ene in druge aktivnosti počutim tako ali drugače. Hkrati s tem sem ugotovil, da sem si torej vse te definicije in čustva do ene in druge aktivnost ustvaril sam. To pomeni, da jih lahko tudi odpravim skozi proces samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. S tem nobeni izmed aktivnosti ne pripisujem več omenjenih definicij in predsodkov. Ne razmišljam več o tem, kako je igranje iger bolj zabavno in kako pomivanje posode ni, ker mi pač ni treba. Namesto tega vsako takšno misel takoj ustavim, če se že pojavi, z zavestnim dihanjem in samo-odpuščanjem. Tako se lahko k vsaki izmed aktivnosti usmerim brez čustev in zgolj uživam v fizični aktivnosti pomivanja posode ali pa igranja iger. Najpomembnejša razlika, ki jo pri tem doživljam, je ta, da se pri nobenem izmed opravil ne podrejam več lastnim čustvom. Tako mi ni težko pomiti posodo, ker to počnem za dobro vseh in ker sem začel pri tem uživati v lastnem telesu, ko se izražam pri tem opravilu. Kar sem dejansko praktično storil je to, da sem s pomočjo samo-odpuščanja lastnih misli in definicij do teh aktivnosti slednje ustavil in odpravil, zato nisem več miselno (umsko) in čustveno obremenjen, kadar pomivam posodo ali igram igre, kot tudi ne, če zgolj pomislim na te aktivnosti. Tako sem veliko bolj sproščen in zadovoljen sam s sabo. Kar pa je še boljše, isti princip lahko uporabim tudi za vse druge aktivnosti, do katerih čutim kako čustvo, kar je ponavadi neke vrste odpor, ali pa želja, hotenje, vznemirjenost, poželenje. Tako lahko zelo učinkovito odpravljam razne svoje umsko-čustvene samo-omejitve, ki sem si jih ustvarjal skozi življenje, ker se pač nisem zavedal tega, da si misli in čustva sam ustvarjam na način, kjer se z njimi omejujem in si grenim in otežujem lastno življenje. Posledično pa tudi življenje drugih, ki so morali recimo namesto mene početi stvari, do katerih sem jaz čutil odpor in jih zato nisem hotel početi. Dejansko sem bi v tem smislu zelo sebičen.

Zanimivo dejstvo, ki sem ga spoznal glede čustev, je tudi to, da jih vedno delimo / definiramo v eno izmed dveh kategorij. Neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali pa negativno. Torej, pozitivnih si želimo, negativnih čustev pa ne maramo in nočemo doživljati. Ampak dejstvo, ki se mu enostavno ne da izogniti, je to, da pozitivno čustvo ne more obstajati, brez da bi hkrati z njim obstajalo njemu polarno nasprotno, negativno čustvo. Vem, da se to sliši malo čudno in da boste v to podvomili. Tudi sam sem dvomil, zato sem stvar preizkušal in vedno prišel do ugotovitve, da se polarnosti čustev ne da izogniti. Primer: če nekaj definiramo kot privlačno, si lahko do tega ustvarimo čustvo poželenja. Toda takoj, ko smo nekaj definirali kot privlačno, smo nehote in nevede definirali nekaj drugega za neprivlačno, gnusno. Zato bomo do tega čutili odpor. Konkretno: Če si ustvarimo prepričanje, da so suhe ženske privlačne, potem bomo neizbežno dojemali ženske močnejših postav kot neprivlačne, odbijajoče. To je res očiten primer, ki ga lahko večina ljudi hitro dojame, ali pa vsaj prenese v kak podoben primer iz svojega življenja. Tudi sam sem si ustvaril takšna prepričanja skozi odraščanje, k čemur je na žalost zelo pripomoglo TV pranje možganov in družbeni ne-zgled, seveda pa to ni noben izgovor za takšno moje dojemanje ženskih teles, ker sem ga kot del sebe sprejel sam. Zato ga tudi lahko le jaz odpravim. Na tem tudi delam, saj je zelo sebično in zlorabljajoče do žensk, če jih sodim glede na obliko telesa. Sam ne bi želel, da me kdorkoli sodi, presoja in obravnava glede na videz mojega telesa, zato iz tega logično sledi, da si tudi sam ne morem dovoliti česa takega, ker bi to bilo sebično in hinavsko. Če nočeš, da ti je sojeno, ne sodi drugih. Če nekaj hočeš imet, to najprej daj drugim, ker s tem to ustvariš. Take ugotovitve so mi znane tudi iz Biblije in škoda, da je večino stvari v tej knjigi napisanih tako, da ljudi namerno zavede stran od samo-iskrenosti in samo-odgovornosti. Pisci so si pač očitno želeli ljudi, ki jim bodo sledili in ki ne bodo spoznali lastne moči za to, da se spremenijo in osvobodijo lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev. Takšna manipulacija več kot očitno ni sprejemljiva in vsi smo odgovorni, da jo ustavimo in preprečimo. Seveda najprej v sebi.

Kot sem ugotovil, večinoma vsi ljudje svojo motivacijo pogojujemo z lastnimi (pozitivnimi) čustvi, katerim se podrejamo brez potrebe. To je smešno-žalostno, ker si čustva sami ustvarjamo in ker se s takšnim obnašanjem ekstremno omejujemo v življenju.

Kaj je torej prava motivacija? Dokler se podrejamo lastnim čustvom je jasno, da se motivirati sploh ne znamo, ker to delo prepuščamo čustvom. Že res, da smo si jih sami ustvarili, toda večinoma nevede, brez zavedanja, kako natančno smo to storili in zakaj. Zato smo kot nekakšen živi robot, ki se podreja in sledi ukazom lastnih čustev, brez da bi se zavedali, da smo si jih sami ustvarili in sprejeli vase in da jih lahko zato tudi sami odpravimo in spremenimo, ker nam pač tega ni nihče povedal, čeprav bi, samo-iskreno, to lahko vedno ugotovili tudi sami. Na nek način to pomeni, da se samega sebe nikoli nismo zares zavedali! Zdaj razumem, kaj pomenijo vsi ti napisi po ulicah: "zbudi se". Čeprav bi rekel, da mnogi, ki jih pišejo, se niti sami najbolj ne zavedajo njihovega pomena. Zdaj razumem, da sem do zdaj vse življenje spal, ker sem se podrejal lastnim čustvom in umskim programom, brez da bi se resnično zavedal, da jih sam ustvarjam in da jih lahko ustavim in spremenim. Ob takšnem spoznanju bi se lahko in jokal in smejal hkrati. Jokal zato, ker sem bil do zdaj tako zaslepljen pred resnico o samem sebi. In smejal zato, ker sem odkril sveti gral lastne življenjske moči. S prevzemanjem odgovornosti za lastno motivacijo tako, da z uporabo pisanja in samo-odpuščanja odpravljam vsakršno svojo podrejenost čustvom in umskim samo-omejitvam, lahko dejansko postanem vse, kar se odločim (in ne več le čustveno želim!) in se preneham obremenjevati z nepotrebnimi umsko-čustvenimi bremeni in samo-omejitvami.

In kdo bi želel postati? Želim biti človek, živo bitje, ki je vsem in vsakemu enakovredno in ki živi po principu: ne obravnavaj drugega tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na njegovem mestu. To je princip, ki je najboljši za vse in s takšnim ravnanjem bom ustvarjal to, kar želim prejeti. In kar je najboljše: kar potrebujem za to, da to postanem, sem zgolj jaz sam! Skupaj z mojo zavezo, da bom ta proces samo-korekcije z uporabo samo-iskrenega pisanja in samo-odpuščanja hodil tako dolgo, dokler ne bom zares osvobojen vseh svojih čustvenih bremen in umskih samo-omejitev in tako popolnoma zadovoljen sam s sabo in s svetom, v katerem živim.

Svet, v katerem živim, je trenutno skrajno zlorabljajoč, kar je logično, ker smo takšni ljudje v sebi in ker to skupaj dopuščamo. V samo-iskrenosti ne morem nikoli biti zares zadovoljen, dokler v mojem / našem svetu obstajajo zlorabe, ker bi to bilo neodgovorno, hinavsko in sebično. Dokler se nekoga zlorablja, to pomeni, da sem lahko tudi sam zlorabljen. To ni sprejemljivo. Zato sem se odločil, da bo odprava vseh zlorab, tako mojih lastnih do samega sebe, kot medčloveških v družbi, moja primarna motivacija v življenju, čeprav do tega še vedno pogosto čutim odpor, ker bi raje ... igral računalniške igre. Ampak ne, tega se ne grem več. Vem, da sem lahko veliko več od živega robota, ki se podreja svojim lastnim čustvom in razočaral bi se, če ne bi vseh svojih naporov vložil v to, da postanem kar se da zgleden, koristen in hkrati osvobojen vseh bremen in samo-omejitev. Vse ostalo bi bila čista zguba časa, denarja in energije.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 184 - Jaz in moja čustva

S pisanjem bom raziskal svoj odnos do lastnih čustev. Kdo sem jaz v povezavi z mojimi čustvi? Kako jih obravnavam?

Ugotavljam, da sem se v življenju večino časa podrejal lastnim čustvom, saj sem v njih redkokdaj podvomil, če sploh kdaj. Vsaj dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam brez potrebe in da si s tem škodujem. Takrat sem v samo-iskrenosti takoj ugotovil, da se lastnim mislim in čustvom zares podrejam, tako ko vsi ostali ljudje, kar jih poznam. Zanimivo je spoznati, kako so misli in čustva neposredno povezana in kako so del nas, ter kako si jih dejansko sami ustvarjamo v lastnem umu in telesu. Še bolj zanimivo pa je to, kako se jim hkrati začnemo avtomatično podrejati in se obnašati tako, kot da imajo popolno oblast nad nami. V tem smislu smo razdvojeni od samega sebe. Vsi vemo, da si misli in čustva sami ustvarjamo (vsaj za misli smo večinoma prepričani, če že za čustva ne), hkrati pa se jim podrejamo, kot da so naše misli in čustva (naš ego) sveta stvar, v katero se niti pod razno ne sme podvomiti. Že res, da včasih podvomimo v lastne ideje, ravnanja in zamisli. Toda, ali kdaj sploh podvomimo v samo naravo, v sam izvor naših misli in čustev? Jaz že vem, da nisem nikoli. Vse dokler nisem bil opozorjen na to, da se jim podrejam, da se s tem omejujem in si delam škodo. Pa ne samo sebi, tudi bližnjim in drugim. Meni se je zdelo šokantno, da do takrat v življenju še nikoli nisem podvomil v izvor lastnih misli in čustev. Potem sem se začel spraševati. Od kod prihajajo moje misli in čustva? Si jih sam ustvarjam? Zakaj si jih sploh ustvarjam? A so mi vedno v pomoč? Kje pa! Ja, kako torej, zakaj to sploh počnem? Zelo zanimivo dejstvo je namreč to, da so naše misli in čustva vedno primarno naravnane sebično, ker si jih vedno ustvarjamo le zase. Kadar se mislim in čustvom podrejamo, nikoli zares ne upoštevamo drugih, ampak le lastna hotenja, strahove, sodbe, itd. V takšnem stanju se vedno vse vrti zgolj okrog naših sebičnih teženj, ki so seveda večinoma drugim v škodo, čeprav si tega ne priznamo. Najpogosteje naše misli in čustva tudi opravičujemo in branimo z raznimi izgovori, češ, da imamo pravico tako misliti in tako čustvovati in da so itak drugi krivi za to. Pa so res? Niso. Primer: Nekdo bi denimo lahko rekel, da se počuti zaljubljeno zaradi neke druge osebe. Pa se res? Kako lahko nekdo sploh kaj takega trdi, če pa še v življenju nikoli ni v samo-iskrenosti raziskal, zakaj se sploh počuti zaljubljeno in kako je to čustvo sploh nastalo v telesu? Ko sem jaz to storil, sem ugotovil, da sem si čustvo ljubezni ustvaril sam. A to še ni vse! Pod tem čustvom se je v resnici skrivalo čustvo strahu. Bilo me je strah, da bom sam, da mi ne bo nihče pomagal, zato sem kot nasprotno polarnost čustva strahu ustvaril čustvo ljubezni, da sem z njim zamaskiral svoj strah. Seveda se takrat sploh nisem zares zavedal, da to počnem. Prepričan sem bil, da so čustva nekaj samoumevnega in da nimam vpliva na njih. Mislil sem, da če me je strah samote, je to pač zato, ker ne znam živeti in da zato nekoga potrebujem, da mi pomaga. Na tem mestu pa sem tudi samo-iskreno ugotovil, da sem zaradi točno tega čustva "ljubezni" zlorabljal druge ljudi, konkretno moje partnerje. Zakaj? Ker sem bil z njimi zaradi strahu! To je sebično, ker v takšnem stanju želimo druge manipulirati tako, da bomo zadostili svojim sebičnim težnjam. Dokler nas je recimo strah, da bomo sami, ne moremo zares z nekom zgraditi resnično vzajemno podpornega odnosa, ker se brez potrebe vedno podrejamo svojim strahovom. Želel sem torej, da moja partnerka prevzame odgovornost zame, namesto da bi si pomagal sam. Seveda si takrat še nisem znal, ker nisem poznal samo-iskrenega samo-odpuščanja in pripadajočih orodij. Toda zdaj jih poznam in vem kako odstraniti strahove in druge umsko-čustvene zablode, zato si lahko storjene zlorabe odpustim le tako, da se dejansko popravim in jih preneham izvajati in živeti. Da se torej na vseh ravneh svojega življenja uskladim s principom: ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam. Danes se mi torej ta absurd strahu in zaljubljenosti in splošnega podrejanja lastnim čustvom in mislim zdi skrajno smešen, saj sem skozi pisanje in samo-odpuščanje prišel do spoznanja, da se strahu in vseh prepričanj, čustvenih reakcij in škodljivih navad lahko osvobodim, ker se z njimi zgolj po nepotrebnem omejujem in si onemogočam, da bi živel sproščeno in zadovoljno sam s seboj, v vsakem trenutku vdiha in izdiha, ne glede na to, kje sem in s kom. Popolnoma brez potrebe je, da bi neprestano mislil in se prepričeval ter se poosebljal z mislimi o tem, kako ne znam živeti, kako ne zmorem, kako sem manjvreden, kako me živcira to in ono in kako me je strah tega in tretjega, in še posebej misli in prepričanj o tem, kako potrebujem to in ono in tretje, zato da bom lahko zadovoljen in srečen sam s seboj. Zakaj bi to počel? Zakaj bi si ustvarjal takšne misli in takšna čustva, zakaj bi se tako razdvajal in trpinčil, če pa mi vsega tega sploh ni treba? Saj sem vendar bil nor, da sem to sploh počel!

Ljudje se skozi odraščanje prepričamo v ogromno stvari, navad, verovanj, prepričanj, hotenj, poželenj, čustvenih reakcij in posledičnih vzorcev vedenja, s katerim se potem omejujemo in si grenimo življenje in se delamo nesrečne. Kako ne bi, ko pa to počno vsi okrog nas in ko nam nikoli nihče ni povedal, da nam tega ni treba. Jaz imam to srečo, da mi je to bilo povedano in predstavljeno zelo podrobno. Zato sem tudi sam odločen, da bom o tem povedal vsakemu, ki me bo pripravljen slišati, ker vem kako je, dokler tega ne veš. Vem kako je, dokler ne poznaš samo-odpuščanja in drugih orodij samo-pomoči, ko te čustva in razne miselne skrbi premetavajo sem in tja. Vem kako je, ko nisi v nič zares prepričan, ko ne veš, ali si usodo krojiš sam, ali ti jo kdo drug. Vem kako je, ko misliš, da ti vedno nekaj manjka, ko nikoli nisi zadovoljen in ko si prepričan, da je to, kar potrebuješ za svojo srečo, vedno nekje tam zunaj, izven dosega. Vem kako je, ko veš, da je z ljudmi in svetom nekaj hudo narobe, a ne znaš natančno povedati kaj. Zato sem si toliko bolj hvaležen za to, da sem takrat prisluhnil in se opogumil, ter začel samo-iskreno opazovati sebe in uporabljati samo-odpuščanje, ko mi je to bilo predstavljeno in razloženo. Hvala samemu sebi, da sem si dal to priložnost, saj bi v nasprotnem primeru še danes bil čustvena razvalina, kjer bi me bilo vsega strah in bi se počutil kot totalna zguba, ki ji ni nič jasno, ki nikoli ne bo srečna in ki nikoli ne bo dosegla želenega. Škoda le, da ne morem tega znanja vliti drugim v glavo in jim tako pomagati, ker si lahko pomaga zgolj in samo vsak sam tako, da si da to priložnost. Jaz lahko drugim samo pomagam hitreje razumeti moč samo-iskrenega samo-odpuščanja skozi pisanje in samo-direkcije, ko me je kdo pripravljen poslušati ali me kaj vprašati. Na žalost takšnih ljudi še vedno ni veliko, kar je na nek način grozljivo, saj to pomeni, da si večina ljudi nekje v sebi noče dati te priložnosti, da bi se spremenili in živeli bolj sproščeno in neobremenjeno s samim sabo in z drugimi. To pomeni, da so na neki ravni nad seboj že obupali. Ampak! Za tem obupom nad samim seboj so zopet zgolj misli in čustva, ki se jih da odpraviti s samo-odpuščanjem. Ja, tako enostavno je to. Bodite samo-iskreni, pa boste videli. Očitno je, da se s podrejanjem lastnim mislim in čustvom večinoma zgolj omejujemo, namesto da bi vedno živeli v sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha, po principu: sprejmi sebe kot vsemu in vsakemu enakovrednega in ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi hotel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Ta princip življenja je najboljši za vse. Toda potrebno se ga je naučiti in navaditi dosledno aplicirati v praktičnem življenju. To pa je proces.

Kdor teh stvari še ni nikoli preučil samo-iskreno, si bo verjetno mislil, da malo preveč filozofiram in pretiravam. Toda vsi ljudje smo bolj ali manj shizofreni, dokler se slepo podrejamo lastnim mislim in čustvom, ker si najprej sami ustvarimo razna prepričanja in posledično tudi čustvene reakcije, potem pa se jim podrejamo do te mere, da verjamemo, da se sploh ne moremo spremeniti in da smo (ljudje) pač taki, kakršni smo, po "naravi". To je absurd. Stvar je žalostno smešna, ker pač ne drži. Ker smo si neko misel, prepričanje ali verovanje sami ustvarili, ga lahko tudi sami odstranimo. Ker smo si neko čustvo ali čustveno reakcijo sami ustvarili, jo lahko tudi sami odstranimo. Tako si lahko tudi katerokoli navado sami odstranimo, ker smo si jo sami ustvarili. Za vse, kar smo, smo torej sami odgovorni, ker smo se sami ustvarili v osebo, kakršna smo. Ah, ampak naš ego to zelo nerad sliši. Zakaj? Pa smo spet pri čustvenih reakcijah in pri mislih, ki se nam vrtijo po glavi, brez da bi se sploh resnično zavedali, kako in zakaj. To lahko ugotovimo samo, ko smo samo-iskreni, ko se začnemo sami usmerjati tako, da si začnemo misli in čustvene reakcij izpisovati, kot to recimo počnem sam in še mnogo drugih. Tako počasi prevzemamo odgovornost zanje nazaj v svoje roke, ker se lastnim mislim in čustvom prenehamo podrejati. Namesto tega se z njimi poenakovredimo z namenom, da jih ustavimo. Da smo torej sam svoj vodja, ki si misli in čustva ustvarja samo takrat, ko se sam tako zavestno odloči. Šele takrat se lahko resnično začnemo sami odločati, kaj bomo mislili in katero čustvo si bomo ustvarili, če sploh. S tem pa, kakšen človek bomo. Dokler nas vodijo čustva, ne moremo zares živeti po nobenem principu. Smo neke vrste živi robot, ki se obnaša tako, ko mu to narekujejo miselne in čustvene reakcije in energije. Če v telesu začutimo energijo, ki je podobna žalosti, smo žalostni. Če je energija podobna jezi, smo jezni. Če začutimo strah, nam misli pobezljajo. Vem, kako je to. Vem pa tudi, kako je, ko ni treba, da je tako. In povem vam, razlika je ogromna. Svojega trenutnega stanja mirnosti v sebi ter razumevanja in sprejemanja samega sebe in posledično tudi drugih, ne bi zamenjal za nič na svetu. Brez uporabe pisanja in samo-odpuščanja ter brez pomoči soljudi, Destonijcev, ki počnejo enako, se mi ne bi nikoli uspelo osvoboditi tolikih samo-omejitev, zablod ter čustvenih reakcij in nemirov, kolikor sem se jih že. Ne, nisem še končal, kje pa! Zdaj, ko sem ugotovil, kaj vse zmorem, če si le dam priložnost, zdaj sem šele začel. Ja, osvobajanje samega sebe od lastnih zablod je večleten proces, saj smo tudi več let ustvarjali lastne zablojene osebnostne umsko-čustvene konstrukte, s katerimi smo se po nepotrebnem omejili in se jim podredili. Če pričakujete instant rešitev v obliki tablete, boste razočarani (ah, pa smo spet pri nepotrebnih čustvenih reakcijah in njim podrejanju, kako zabavno). Vabljeni, če vas torej že zanima osvobajanje od lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev in bremen in če vas zanima ustvarjanje sveta, ki je najboljši za vse. Se vidimo in slišimo, ko se pridružite!

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 183 - Reakcije ob pristopanju k ljudem

Prejšnji blog je v angleščini.

Opažam, da si še vedno ustvarjam čustvo strahu ob tem, ko nameravam pristopiti k ljudem, ki jih ne poznam in jih kaj vprašati ali jim kaj predstaviti. O tem sem že pisal, vendar bom še enkrat podrobneje pregledal vzroke za to, da jih lahko odpravim.

Odpustim si, da si nisem dovolil popolnoma zaupati samemu sebi, kadar pristopim k tujcem, da bi se o nečem pozanimal ali da bi jim nekaj predstavil. Ko opazim in se zavem, da ne zaupam popolnoma samemu sebi, kadar pristopam/nagovarjam tujce - se ustavim in diham.  Zavedam se, da ni popolnoma nobenega razloga za to, da bi dvomil vase, ker se s tem le sabotiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vzpostavim popolnoma samozaupanje, kadar bom pristopil k tujcem, da jih kaj vprašam ali da jim kaj predstavim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pristopati k ljudem iz energetske želje in pričakovanja, da bom nekaj dosegel. Ko opazim in se zavem, da pristopam k ljudem z željo/pričakovanjem, da bom nekaj dosegel - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si s to željo/pričakovanjem hkrati ustvarjam strah pred tem, da tega ne bi dosegel in strah pred tem, da se stvari ne bi odvile tako, kot sem si zamislil in predstavljal, kar se tako ali tako največkrat zgodi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da k ljudem ne bom pristopal z energetsko željo/pričakovanjem, da bi nekaj dosegel. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu k splošnemu cilju, brez kakršnihkoli pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zamišljati, kako naj bi izpadel moj pristop, kadar pristopam k ljudem, in se potem začel soditi in dvomiti vase, kadar se stvari ne odvijajo tako, kot sem si predstavljal. Ko opazim in se zavem, da si zamišljam, kako naj bi izpadel moj pristop k ljudem - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako ali tako v resnici stvari večinoma ne odvijejo tako, kot bi si predstavljal, zato nima nobenega smisla, da si to sploh zamišljam, ker se s tem samo pripravljam na posledično sojenje samega sebe. Obvezujem se, da bom pozoren na to, da si ne bom več zamišljal mojih pristopov k ljudem v zavedanju, da s tem sabotiram samega sebe. Namesto tega bom zavedno dihal in se prilagajal ljudem/stanju po zdravem razumu, v smeri moje namere, vendar brez pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si ljudem prikazati sebe kot večvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je posledično strah, da bi me ljudje dojeli kot manjvrednega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se v obeh primerih sam sodim kot manjvrednega ali večvrednega od drugih ljudi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si, da bi me drugi odobravali in sprejemali.
Odpustim si, da sem si posledično ustvaril strah pred tem, da me drugi ne bi odobravali in sprejemali.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se moram vedno sam sprejemati in odobravati, ker tega nihče ne more namesto mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi me drugi zavrnili.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem se zavračal vedno sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi me drugi zavrnili. Hkrati se obvezujem, da se nikoli ne bom zavrnil sam in se sodil kot ne dovolj dobrega/manjvrednega/nevrednega. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da se popolnoma sprejemam in ne sodim kot manjvrednega, tudi kadar me drugi v nečem zavrnejo ali ne vidijo kot primernega/dovolj dobrega ali celo kot manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi v družbi koga užalil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo sram, kadar se v družbi koga užalil.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si občutke vedno vsak ustvari sam, kjer so mu drugi le ogledalo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah, da bi se v družbi komu zameril.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti imeti prijatelje, ki bi me imeli radi namesto mene (lol) in mi pomagali (namesto mene).
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah govoriti o stvareh, za katere vem, da jih drugi nočejo slišati in da bodo verjetno nanje odreagirali čustveno (jezno, užaljeno), samo zato, ker sem si želel biti v družbi priljubljen.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako se zaradi želje po tem, da bi bil v družbi priljubljen, sabotiram in s tem izogibam odgovornosti za zdrav razum in vedenje po principu ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam. Hkrati si odpustim, da si nisem dovolil spoznati in si priznati, kako s tem dopuščam zlorabe, ki jih ljudje počnemo, samo zato, ker sem želel biti v družbi priljubljen in ne povzročati čustvenih reakcij drugih. Spoznal sem in zavedam se, da to ni sprejemljivo, ker sem s tem sam enako odgovoren za vse zlorabe, ki jih dopuščam. Zato se obvezujem, da se v družbi ne bom več pretvarjal in bil tiho zgolj zato, da bi ohranjal svojo priljubljenost in da ne bi povzročal negativnih čustvenih reakcij. Namesto tega bom vedno pozoren, da stojim za principi, ki so najboljši za vse in da izpostavljam zlorabe, ki so sebične in zato nesprejemljive in zanje podajal primere rešitev, ki so najboljše za vse, ali pa odpiral vprašanja o tem, kaj mora vsak storiti za to, da se neka zloraba odpravi.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si željo/idejo po tem, da bom pri ljudeh priljubljen. Ko opazim in se zavem, da si želim biti pri ljudeh priljubljen - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da priljubljenost nima nobenega pomena, saj je zgolj še ena želja po večvrednosti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom oklepal nikakršne želje po priljubljenosti, ampak da bom stal za principi, ki so najboljši za vse.

---

Vabljeni v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli še več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite, je brezplačen spletni tečaj, kjer so omenjena orodja predstavljena na enostaven in zabaven način.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 181 - Sramežljivost ob seksualnih besedah

Danes bom pisal na občutek sramu ob tem, ko se pogovarjam o seksu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram pogovarjati se o seksu in izgovarjati besede seks, erotika, pornografija, porniči, orgazem, penis, tič, kurac, lulek, vagina, klitoris, sramne ustnice, lulika, spolnost, spolno občevanje, prsi, joške, dojke, zize, prsne bradavice/bradavičke/"nipli".

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zgornje besed označevati/soditi kot neprimerne, nespodobne, vulgarne, smešne, sramotne in se posledično vedno počutiti sramotno ob njihovem izgovarjanju. Ko opazim in se zavem, da kakršnokoli besedo, povezano s seksom in spolnimi organi definiram neprimerno, nespodobno, vulgarno, smešno, sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse besede same po sebi zgolj besede in zato niso sramotne. Prav tako se zavedam, da mi ni potrebno na njih reagirati s sramom ali katerimkoli drugim čustvom, ker je to popolnoma nepotrebno in moteče, čeprav drugi nanje reagirajo z občutkom sramu, užaljenosti ali kako drugače. Zato se obvezujem, da besed povezanih s seksom in spolnimi organi ne bom več označeval/sodil/dojemal kot neprimerne, nespodobne, vulgarne, smešne, sramotne in da se ob njihovem izgovarjanju/uporabi ne bom več počutil osramočeno ali nanje kako drugače čustveno reagiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me drugi označili za norega, vulgarnega, sramotnega, kadar uporabljam besede povezane s seksom. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi me drugi označili za norega, vulgarnega, sramotnega, kadar uporabljam besede povezane s seksom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ni nobene potrebe po tem, da bi čustven odziv drugih na mojo uporabo besed, povezanih s seksom, jemal osebno in da mi popolnoma nič ne koristi, če sam reagiram čustveno na reakcije drugih na moje besede, kot tudi ne strah pred tem, da bi drugi čustveno reagirali. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi drugi čustveno reagirali name in na moje besede, kadar govorim o seksu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati/soditi se kot manjvrednega/čudnega/osramočenega, kadar v javnosti ljudje obračajo glavo za menoj, kadar govorim o seksu ali uporabljam besede, na katere ljudje ponavadi čustveno reagirajo. Ko opazim in se zavem, da se sodim/počutim kot manjvrednega/čudnega/osramočenega, kadar ljudje obračajo glavo za menoj zaradi mojih besed ali ravnanj - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem sam soditi, jemati poglede drugih osebno in čustveno reagirati na to, da drugi obračajo glave za menoj in name reagirajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil/dojemal/počutil kot manjvrednega/čudnega/osramočenega, kadar bodo ljudje obračali glave za menoj in name reagirali zaradi mojega ravnanja ali uporabe seksualnih besed ali kakšnih drugih, na katere ljudje reagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ljudje obračali glave za menoj in da bi se ob tem začel soditi/dojemati kot manjvrednega/osramočenega. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi ljudje obračali glave za menoj in da bi izpadel in se začel soditi kot manjvreden/osramočen - se ustavim in diham. Zavedam se, da se moram v takšnem trenutku nehati sam soditi in hkrati nehati jemati možne reakcije in poglede drugih osebno. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi drugi obračali glave za menoj in name reagirali ob tem, ko bom govoril o seksu ali uporabljal kakšne druge besede/dejanje, na katere bi ljudje lahko reagirali, ker sem spoznal in razumem, da mi ta strah popolnoma nič ne koristi, ker z njim le po nepotrebnem omejujem svoje izražanje.

---

Vabljeni tudi v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 180 - Strah pred specifičnim poklicem

Danes sem opazil strah pred tem, da bi se popolnoma posvetil določeni službi / poklicu, ker dojemam, da bi se s tem zelo omejil in bi potem moral do smrti opravljati enako delo, ki bi mi slej ali prej postalo dolgočasno ali pa bi mi bilo preveč naporno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil zgolj enemu poklicu / službi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predanost enemu poklicu povezovati z utesnjenostjo, samo-omejenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se pri izbiri poklica / službe napačno odločil  in da bi potem do službe neprestano čutil odpor.

Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil napačni službi / poklicu v smislu, da bi si potem do njega ustvaril odpor in bi mi ga bilo težko opravljati - se ustavim in diham. Zavedam se, da me je s tem strah zgolj lastnega občutka odpora, kot da ne bi imel nobenega vpliva na to, kdaj se mi pojavi, čeprav v resnici vem, da si ga ustvarim sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred odporom in pred tem, da bi si izbral poklic / službo, do katere bi neprestano čutil odpor, saj vem, da si lahko vsak odpor odpustim in odstranim, pa tudi službo lahko zamenjam, ko najdem kakšno, ki bi mi bolj ustrezala.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do računalništva, ker se mi zdi področje preveč obsežno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do ideje, da bi se specializiral za ozko področje računalništva, ker to dojemam kot monotono in težko za razumevanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vnaprej predstavljati, kakšen naj bi bil nek poklic / služba tako, da si ob tem poudarjam svoje dojete strahove in občutke manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Ko opazim in s zavem, da si domišljam / predstavljam delo v nekem poklicu / službi in si ob tem poudarjam lastne strahove, občutek manjvrednosti ali nezmožnost opravljanja dela - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem zgolj sabotiram in da to nima nobenega smisla. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal, kakšno naj bi bilo neko delo / služba zato, da bi si ob tem vzbujal občutke strahu, manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Namesto tega se bom zavedal, da sem zmožen opravljati vsakršno delo, saj sta za priučitev potreben zgolj čas in praksa, pri čemer me lahko zmoti zgolj moje lastno sabotiranje samega sebe z mislimi / strahovi / občutki nezmožnosti, ki pa jih lahko vedno ustavim in odpravim s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah službe zato, ker me je strah, da bi potem izgubil čas zase. Ko opazim in se zavem, da m eje strah službe in tega, da bi izgubil čas zase - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nemogoče, da bi izgubil čas zase, ker sem vedno sam s seboj. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred službo in pred tem, da s tem ne bi imel časa zase.

Dan 179 - Specifične podrobnosti (v katerih je hudič)

Danes sem še enkrat preveril, kje odlašam s stvarmi zaradi občutkov odpora. Ugotovil sem, da to še počnem, zato bom v naslednjih dneh spet bolj pozoren na to, da to odpravim. Pri tem si bom pomagal z urnikom, kjer si bom zapisal, katera opravila lahko naredim, potem pa jih bom po vrsti opravljal.

Zjutraj sem s pomočjo sanj prepoznal še nekaj čustvenih hotenj v povezavi z ženskami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti/hrepeneti si doživeti čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno, in jo varoval pred svetom in ji bil vse, kar pričakuje/potrebuje od moškega. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem/hrepenim po čustvu/občutku moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem dejansko želim čustvenega odnosa z žensko, kjer bi dojemal, da me nekdo potrebuje, da bi se lahko počutil pomembnega in potrebnega. Obvezujem se, da si ne bom več zamišljal tega, kako bi držal v naročju neko žensko zato, da bi si ustvarjal čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti in zaljubljenosti. Namesto tega bom prakticiral spoznanje, da vse to že sem, ker si vse to lahko dam sam, zato ne bom več projiciral želje na drugo žensko, ker se s tem razdvajam/odtujujem od samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene zaradi predstave/ideje, da bi se ob njej počutil bolj možato in da bi jo lahko bolj zadovoljil kot moški. Ko opazim in se zavem, da se želim seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene in da verjamem, da bi takšno žensko lahko bolj zadovoljil kot moški - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem si ta občutek ustvaril kot nasprotje občutka nemožatosti, manjvrednosti, kadar sem ob ženski, ki je ne dojemam kot manjše in drobne. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da sem lahko možat in da lahko zadovoljim le manjšo, suho žensko. Namesto tega se bom zavedal, da nobenega od teh čustev ne potrebujem, ker je veliko bolje, da se vedno osredotočim na zavedno dihanje in fizično doživljanje samega sebe ob moji partnerki, kjer se ne rabim pogojevati z dojemanjem tega, kakšna je njena fizična podoba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti si objemati žensko zato, da bi se ob tem počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem objemati žensko zato, da bi se ob tem / njej počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tako željo ločujem in razdvajam od varnosti, sreče, zaljubljenosti, sprejetosti, zaželenosti, možatosti, pomembnosti, saj verjamem, da potrebujem nekaj izven sebe (žensko), da to lahko imam. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da potrebujem žensko, ki jo bom lahko objemal zato, da bi se počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Namesto tega bom vedno sam svoja varnost, sreča, zaljubljenost, sprejetost, zaželenost, možatost, pomembnost.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svoja hotenja po pozitivnih občutkih projicirati na ženske. Ko opazim in se zavem, da verjamem, da potrebujem določeno žensko, ker si želim kakšnega pozitivnega čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločujem od tega čustva, za katerega mislim, da ga bom dobil ob ženski, kar je absurd, ker si vse občutke ustvarjam sam. Zato se obvezujem, da bom ustavil vsakršno željo po pozitivnih čustvih, še posebej do žensk, v razumevanju, da se s tem zgolj po nepotrebnem podrejam čustvom in jih projiciram na ženske, namesto da bi diha in užival sam s seboj v vsakem dihu.

Opazil sem tudi, da dobim občutke odpora, ko pomislim na jutro in to, da imam načrt opravil, ki jih lahko opravim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čutiti odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Ko opazi in se zavem, da ustim odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko naredim - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram po nepotrebnem, ker lahko enostavno diham in uživam pri tem, ko zjutraj že vem, kaj bom počel in ko ta opravila izvajam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal občutka odpora ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Namesto tega bom dvakrat globoko vdihnil v zadovoljstvu in razumevanju, da lahko naredim kaj koristnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek teže s tem, da pomislim na vsa opravila, ki jih še moram opraviti, namesto da bi se osredotočil zgolj na prvega in/ali vsakega naslednjega posebej. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam občutek teže ob tem, ko pomislim na vsa opravila, ki jih še lahko opravim - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več sabotiral na tak način. Namesto tega se bom osredotočil zgolj na prvo opravilo in vsako naslednje posebej.