Dan 76 - Živčno programiranje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do programiranja.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam dobro programirati in da to ni zame.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi, ki programirajo, in se ob tem počutiti manjvredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob misli na programiranje ustvarjati odpor.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se in se obsojati kot manjvreden, kadar ne najdem in ne odpravim takoj napake.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati živčen in se hoteti vdati ter nehati programirati, kadar ne najdem, ne odpravim takoj napake ali ko ne vem, kako bi prišel do rešitve.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do iskanja rešitve za problem na internetu ali kje drugje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se vdati in prenehati s programiranjem, kadar ob iskanju ne najdem takoj primerne rešitve za problem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si hitro, čim hitreje odpraviti napako, namesto da bi se enakomerno usmerjal v dihu.
Spoznal sem, da se s takšnimi vzorci sabotiram, namesto da bi se usmerjal v dihu in bil tako učinkovit in hitreje končal delo in tako imel več časa za kaj drugega. Obvezujem se, da se bom ob programiranju osredotočil na dihanje in vztrajnost ter si izpisal in odstranil vse morebitne misli, s katerimi si povzročam nervozo, občutek manjvrednosti in obup.

Dan 75 - Finančna tajnost = škodoželjnost, samookoriščanje

Potreba po finančni tajnosti je posledica škodoželnosti in samookoriščanja. Ob tem se spomnim na enega od prizorov iz popularne in meni všečne serije Igra prestolov, kjer je nekdo pripomnil nekaj temu sličnega: dobronamerna dejanja se naklepajo pod soncem, vsem na očeh, slaba pa v temačnih sobah, za zaprtimi vrati. To, da ima vsak človek ali ustanova pravico do tajnosti finančnih podatkov je zgolj ideja, propaganda in pranje možganov škodoželjnih in egocentričnih posameznikov, ki zlorabljanje besedo "pravica" in denar za lastno korist in s tem izrabljajo in zlorabljajo življenja drugih. Po drugi strani pa je zagovarjanje tega tudi posledica strahu tistih, ki si zaradi krutosti trenutnega kapitalističnega sistema ne morejo drugače zagotavljati preživetja kot z nelegalnimi aktivnostmi. Kakorkoli obračamo, več kot očitno je, da kakršnakoli tajnost finančnih podatkov posledično vodi v korupcijo in zlorabo življenja, saj iz slednjega tudi izvira. Ste se kdaj vprašali, od kod izvira pozdravno rokovanje? V starih časih so si neznanci izkazali dobre namere tako, da so si ob srečanju pokazali prazne dlani kazoč, da ne nosijo orožja. Če bi srečali nekoga, ki ves čas skriva roke za hrbtom, bi verjetno takoj zaslutili, da nekaj skriva. Nekaj, kar koristi le njemu in to na vaš račun. Zakaj bi nekdo, ki želi vsem najboljše, imel željo ali potrebo po tem, da bi karkoli skrival?

Današnji koruptivni sistem je nedopusten, ker znotraj njega zlorabljamo življenje na vseh področjih. Ena izmed potrebnih sprememb na tem področju je vpeljava popolne transparentnosti ravnanja z denarjem. Seveda bi to za večino verjetno predstavljal prevelik šok, ker bi se s tem razkrilo, kaj posamezniki in  ustanove dejansko podpiramo z uporabo denarja. Zato predlagam, da bi se najprej postavil rok (recimo eno leto), po katerem bi začel takšen red veljati, da se lahko vsi, ki denar uporabljajo za škodoželjne namene, popravijo in s tem prenehajo. Prav tako bi predlagal obdobje po uveljavitvi takšnega reda, v katerem bi varuhi reda in miru vse nepravilnosti in škodoželnosti izpostavili javnosti, avtorjem le-teh pa najprej podali primerno opozorilo, naj z njimi prenehajo in s tem neposredno pokažejo in demonstrirajo svojo zmožnost samo-korekcije in spoštovanja življenja ter tega, kar je najboljše za vse. V nasprotnem primeru pa bi jih kakopak dostavili drugim strokovnjakom s primernimi instrumenti, ki se ukvarjajo z nudenjem pomoči pri korekciji neprimernega in nedopustnega, škodoželjnega obnašanja.

Po vpeljavi takšnega reda, ki teži k temu kar je najboljše za vse življenje v enosti in enakovrednosti, ostane še problem tistih, ki se bojijo javnosti lastnih nelegalnih finančnih aktivnosti, s katerimi so se primorani ukvarjati za zagotavljanje lastnega preživetja. Takšne primere bi lahko obravnavali prednostno in posamično, najbolje tako, da se takšnim osebam vsaj za začetek dodeli državna pomoč v obliki dohodka, ki jim zagotovi dostojno osnovno preživetje. Seveda pa bi veliko boljša rešitev predstavljala uvedba UTD-ja (Univerzalnega temeljnega dohodka), ki je brezpogojno dodeljen vsem v višini, ki omogoča dostojno osnovno preživetje. Seveda je potrebno vse takšne spremembe vpeljati demokratično, premišljeno in po principu kar je najboljše za vse. Prepričan sem, da je za to najbolj primerna vpeljava neposredne demokracije. S tehnologijo računalnikov, interneta in mobilnih telefonov je danes to enostavno dosegljivo, z uporabo primerne identifikacije posameznika, kot je recimo elektronski certifikat in ustrezne programske opreme. Tako bi lahko kdorkoli pripravil predloge sprememb zakonov in podobno, kar bi se nato pregledalo, če ustreza principu kar je najboljše za vse, se ustrezno dopolnilo in nato podalo v glasovanje za dokončno sprejetje ali zavrnitev, v kolikor bi se v predlogu našle pomanjkljivosti, ki jasno nakazujejo, da posledice predloga ne vodijo v to, kar je najboljše za vse. Tako bi se hitro odpravila premoč kapitala nad zdravim razumom in tem, kar je najboljše za vse življenje. Prav tako bi s tem lahko začeli odpravljati zlorabe življenja in vzpostavili večjo enakovrednost med ljudmi in dostojnost za vse.

Dan 74

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil slediti mislim, željam o tem, da bi bil z X tako, kot sem bil nekoč. Kadar opazim in se zavem, da sledim mislim, željam, da bi bil z X tako kot sem bil nekoč - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem te spomine definiral kot zelo pozitivne in moje doživljanje sebe takrat kot boljše kot kdaj drugič zato, ker sem vse, česar si nisem dal sam, projiciral na X in jo zato videl kot bolj pomembno, najbolj pomembno in potrebno za to, da imam vse to, kar se projiciral na X. Obvezujem se, da bom vse lastnosti, ki sem jih projiciral na X poiskal v sebi in si jih dal sam, ter se tako ne več ločeval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ločiti se od brezskrbnosti, varnosti, zabave, sproščenosti, igrivosti, samozavesti, samo-direkcije, samo-sprejemanja in samovšečnosti. Ko opazim in se zavem, da iščem, si želim, hrepenim po družbi, brezskrbnosti, varnosti, zabavi, sproščenosti, igrivosti, samozavesti, samo-direkciji, samo-sprejemanju, samozavesti - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da si tega želim in da se ob tem spomnim na X oz. si želim biti z X, ker v njej to iščem, namesto da bi sam bil brezskrben, varen, zabaven, sproščen, igriv, samozavesten, samo-direktiven, samo-sprejemajoč in samovšečen. Obvezujem se, da teh lastnosti ne bom več projiciral na X ter jih iskal v X in se od njih ločil, ampak bom te lastnosti sam izražal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti se in se obtoževati, obsojati, da po tem, ko z X nisva bila več v zvezi, nisem stal sam zase in da sem zaradi svojega ravnanja prizadel X in Y. Ko opazim in se zavem, da se krivim, obtožujem, obsojam za to, da po tem, ko z X nisva bila več v zvezi, nisem stal sam zase in sem zato prizadel X in Y - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da z samo-obsojanjem in samoobtoževanjem ne bom ničesar spremenil ali popravil, le počutil se bom manjvredno, negativno in slabo. Zato se obvezujem, da se ne bom več obtoževal, krivil, obsojal za to. Namesto tega se bom usmeril in se osredotočil na dihanje ter se prepričal, da se usmerjam po zdravem razumu in da ne dopuščam, da me usmerjajo spomini, misli, predvsem pa občutki.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upati in želeti si, da bi spet lahko bil z X na tak način kot včasih in si predstavljati, kako bi moralo biti in kaj bi se moralo zgoditi, da bi spet lahko doživljal samega sebe kot sem se včasih z X. Ko opazim in se zavem, da upam in si želim, da bi spet lahko bil z X na tak način kot včasih in si predstavljam, kako bi moralo biti in kaj bi se moralo zgoditi, da bi spet lahko doživljal samega sebe kot sem se včasih z X - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem dopuščam občutkom in spominom, da me vlečejo nazaj v stare mind-fucke, zato se takoj ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal upati in si želeti, da bi spet bil z X na tak način kot včasih oz. v njej iskal takšno doživljanje samega sebe kot sem se včasih, ker se zavedam, da to vodi v enake vzorce in mind-fucke, strahove, ločevanje, kot sem jih že doživljal in si ne bom dovolil, da bo jih še enkrat. Prav tako se obvezujem, da si ne bom več dopuščal, da bi si predstavljal kako bi moralo biti in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se spet lahko doživljal tako kot sem se včasih z X, namesto tega se bom takoj ustavil z dihanjem in se fizično usmeril po zdravem razumu.

Dan 73 - Pozornost v družbi

Dan 72 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil tekmovati z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi. Ko opazim in se zavem, da tekmujem z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem podpiram vzorec primerjanja in iskanja pozornosti v drugih, namesto da bi si to kar iščem dal sam. Obvezujem se, da ne bom več tekmoval z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi. Namesto tega se bom usmeril v dihu in si sam dal to kar iščem v drugih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvrednega, kadar ženski ali nekomu nisem zanimiv in ne dobim pozornosti in kadar se ženska ali nekdo odloči družiti, pogovarjati se s kom drugim in ne z mano. Ko opazim in se zavem, da se obsojam in počutim manjvrednega zato, ker se nekomu ne zdim zanimiv in se noče pogovarjati, družiti z mano - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več obsojal in se počutil manjvrednega, kadar kakšni ženski ali nekomu ne bom zanimiv in kadar se nekdo ne bo želel pogovarjati ali družiti z mano. Namesto tega se bom usmeril v dihu in reakcije odstranil s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se odtujenega, nesprejetega, izločenega, manjvrednega, kadar nisem vključen v družbo, pogovor ali kadar dojemam, da se drugi bolje poznajo in so bolj povezani med samo, kakor jaz. Ko opazim in se zavem, da se počutim odtujenega, nesprejetega, izločenega, manjvrednega, kadar nisem vključen v družbo, pogovor ali kadar dojemam, da se drugi bolje poznajo in so bolj povezani med sabo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se dojemam negativno zaradi želje po sprejetosti od drugih in želje po enakem zanimanju in povezanosti z drugimi. Obvezujem se, da se ne bom več počutil izločenega, odtujenega, nesprejetega, izločenega in manjvrednega, ampak se bom sprejemal sam kot enakovreden. Hkrati se obvezujem, da se bom sam vključeval in sprejemal samega sebe kot enakovrednega v družbi in vsak občutek odtujenosti, izločenosti takoj odstranil s samoodpuščanjem ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega, manjvrednega in to jemati osebno, če se nekomu ne zdim zanimiv, če me ne kdo neha/noče poslušati ali če kdo drugo odvzame pozornost mojemu sogovorniku/sogovornici. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno/manjvredno in da jemljem osebno, če se nekomu ne zdim zanimiv, če me ne kdo neha/noče poslušati ali če kdo drugo odvzame pozornost mojemu sogovorniku/sogovornici - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več počutil užaljeno in manjvredno in da ne bom več jemal tega osebno in da bom vsako reakcijo odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel spoštovati samega sebe kot enakovrednega v družbi. Obvezujem se, da se bom spoštoval in sprejemal kot enakovrednega v vsaki družbi.

Dan 70 - Soditi ženske po videzu

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti imeti/biti z mlado, lepo in postavno žensko zato, da bi si dokazal, da sem dovolj dober zanjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati/soditi se kot manjvrednega in nesposobnega, ker nikoli v življenju nisem bil z žensko, ki bi jo vsi definirali kot lepo, postavno, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti si biti z idealno žensko, kot sem si jo zamislil v glavi, namesto da bi spoznal in se zavedal, da sem si to sliko ustvaril na podlagi slik iz revij in TV-ja, kjer je slika 'lepega' umetno zrežirana.

Odpustim si, da si nisem dovolil razumeti in spoznati, da s sojenjem in primerjanjem žensk s svojo idealno sliko ženske v glavi, ustvarjam separacijo med živimi bitij in jih sodim glede na njihov videz, ki je gensko preddoločen, s čimer ustvarjam zlorabo in separacijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zavidati drugim moškim, ki so z ženskami, ki jih dojemam kot lepe, postavne, privlačne, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti, hoteti si, da bi starši, sorodniki, prijatelji, znanci bili ponosni name in mi zavidali ob tem, ker bi bil z žensko, ki jo vsi definirajo kot privlačno, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega, nesposobnega ob tem, ko nekomu moja partnerka ni všeč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti, hoteti imeti možnost, da bi si sam izbral partnerko in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti in izbirati si partnerko na podlagi videza, zato da bi se bolje počutil o sebi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da si želim dvigniti samopodobo, samospoštovanje tako, da bi bil z žensko, ki jo dojemam kot privlačno, lepo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoštovati samega sebe in biti samozavesten ne glede na to, kdo je moj partner in kaj pravijo/kakšno mnenje imajo drugi o meni/njej.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da bi me drugi spoštovali in mi zavidali skozi to, kakšno partnerko imam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega, nesposobnega, zato ker je moja partnerka starejša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je prav, naravno, da imam partnerko, ki je mlajša ali približno enako stara kot jaz in ne dosti starejša.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si občutek vzburjenja in poželenja ob tem, ko pogledam ženske, ki jih dojemam ko privlačne.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da se ob vsakem občutku vzburjenja, poželenja ob pogledu na žensko/sliko, ki jo dojemam kot privlačno, vzburljivo, seksi, zlorabljam tako, da sam ustvarim umsko polarnost, s katero ustvarim energijo poželenja, da bi se lahko počutil dobro, pozitivno in s tem napajam svoj ego, um in zlorabljam telo in druge zgolj zato, da bi imel pozitiven občutek. Ko opazim in se zavem, da si želim ustvarjati občutek vzburjenja, poželenja ob gledanju žensk/slik, ki jih dojemam ko privlačne, seksi - se ustavim in diham. Zavedam se, da skozi to polarnost zlorabljam sebe in druge, ker se podrejam energiji občutkov. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal poželenja, vzburjenja ob gledanju žensk/slik, ki jih dojemam kot privlačne, vzburljive, ampak bom vsako željo po tem odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Dan 69 - Odgovornost za svoje delo, dolžnosti in odpor

Primer poteka miselnega konstrukta:

-> pomislim na delo za faks
->-> občutim tesnobo
->->-> nočem sprejeti odgovornosti
->->->-> mislim/strah me je, da ne bom znal/mi ne bo šlo/mi ne bo uspelo
->->->->-> postanem nervozen
->->->->->-> rad bi odložil delo, da bi mi odlegel odpor, tesnoba, nervoza
->->->->->->-> delo odložim na kasneje ali pa se prisilim in sem zraven nervozen

Samo-odpuščanje in korekcija:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil delo odlagati za pozneje, namesto da bi odpravil tesnobo/odbor. Ko opazim in se zavem, da delo odlagam na kasneje, ker do njega občutim odpor/tesnobo - se ustavim in diham. Spoznal sem, da odpor do dela dobim zaradi definicij in strahu pred tem, da ne znam, da mi ne bo uspelo in da bo zelo dolgo trajalo, preden bom končal in tudi zaradi strahu pred občutkom odpora, manjvrednosti, nemoči, jeze in strahu samega ob tem, ko dojemam da bi nekaj ne gre in da porabljam preveč časa za stvari, ki bi jih moral že znati/vedeti, kako delujejo. Obvezujem se, da bom odpravil vse definicije, odpor, občutke in strahove v povezavi z delom za faks, obveznostmi s pisanjem in samokorekcijo in da se ne bom več poskušal odriniti teh občutkov skozi kompenziranje z dobrimi občutki preko odlaganja dela. Namesto, da se zamotim z dobrimi občutki, si bom obojne izpisal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob delu ter ob misli na to, da mi nekaj ne gre, da ne znam dovolj in da ne delam dovolj hitro, da bi moral kaj že znati in ob misli na to, da nečesa še ne znam in da trenutno ne vidim rešitve problema - postati nervozen, živčen in biti v strahu pred prihodnostjo. Ko opazim in se zavem, da sem ob delu ali ob razmišljanju o njem postal živčen, nervozen in/ali da mej je strah pred prihodnostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si nervozo ustvarjam s razmišljanjem o tem, da dela nisem sposoben opraviti, da mi ne bo uspelo in s tem, ko se sodim kot manjvrednega. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal nervoze in živeti v strahu pred prihodnostjo tako, da bom vsako misel o tem, da mi nekaj ne bo uspelo, da mi ne gre, da ne znam dovolj, da nisem dovolj hiter, da bi moral že znati itd. takoj odpustil in odpravil s samoodpuščanjem in dihanjem ter pisanjem ter si tako utišal um in se pripeljal v sedanjost ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost za delo, za obveznosti, za dolžnosti in aktivnosti, ki jih počnem. Ko opazim in se zavem, da me je strah prevzeti odgovornost za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da si strah ustvarjam skozi dvom v samega sebe, skozi razmišljanje o prihodnosti in o tem, kako ne vem kako bo nekaj naredil, namesto da bi se usmerjal v dihu. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal strahu pred prevzemanjem odgovornosti za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in da si ne bom dopuščal dvomljivih misli v samega sebe in si bom vse strahove in samo-sabotirajoče misli izpisal ter prevzel odgovornost zase, za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in se usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'prevzemanju odgovornost' pripisovati negativen občutek strahu in odpora, ter to definirati kot nekaj težkega, nezaželenega, mučnega. Ko opazim in se zavem, da sem na 'prevzemanje odgovornosti' reagiral negativno, s strahom, odporom - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako reagiral, ker še nisem odpravil vseh negativnih definicij glede prevzemanja odgovornosti. Obvezujem se, da si bom vsako negativno/pozitivno reakcijo glede prevzemanja odgovornosti odpustil in odpravil skozi pisanje ter se usmeril v dihu prevzemati odgovornost zase.

Kar je 'dobro' za ekonomijo je uničujoče za življenje nasploh

Zdaj živimo v sistemu, kjer poskušamo uveljavljati in izvrševati aktivnosti, ki so 'dobre' za ekonomijo, da bi dosegli čim večjo ekonomsko rast in se tako poskušali boriti proti dolgovom in propadanju sistema. Spomnim se, kako so nam razlagali, da se ekonomija in ekonomisti ter gospodarstveniki ukvarjajo s tem, kako najbolje gospodariti z dobrinami, vsaj v teoriji naj bi se s tem ukvarjali vsi, ne samo ekonomisti in gospodarstveniki. Takrat, že od nekdaj in že od samega začetka je to bila laž, s katero smo slepili sami sebe, ker je v kapitalizmu že od nekdaj v ospredju zgolj in le pridobivanje denarja in dobička, posledice česar so z vsakim dnem bolj očitne. Če se v ospredje in kot motivator postavi denar, dobiček ali karkoli drugega od življenja samega, se s tem že v osnovi ustvari ločitev med življenjem in tem, za čemer se stremi v praktičnih opravilih, ki jih mi kot 'življenje' opravljamo. Danes v vsakem opravilu stremimo k denarju, dobičku, k ločenosti od življenja, k temu, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo, kar pa je popolnoma ločeno od življenja. V današnji ekonomiji, gospodarstvu, življenje nima nobenega pomena, nobene veljave, ni nikakršna vrednota, ker če bi življenje bila vrednota, če bi življenje samo po sebi predstavljalo bistvo vsega, potem bi si odpisali dolgove, potem bi ekonomijo ter denar prilagodili spoznanju, da je najbolj pomembno življenje, da je najbolj pomembno to, da lahko vsi dostojno živimo v enosti in enakovrednosti in da živimo v sožitju in ravnovesju z naravo. Mi pa z našo ekonomijo in gospodarstvom počnemo popolnoma nasprotno: zaničujemo življenje, pobijamo, zastrupljamo, izrabljamo, trošimo... Ker živimo v glavah, ker smo podrejeni lastnim prepričanjem in občutkov in ne vidimo več realnosti in bistva življenja v njej.

Danes smo se na faksu s profesorjem v sklopu računalništva pogovarjali o umetni inteligenci, kjer nam je ta predstavil zanimiv primer, ki lepo pokaže, kako v današnjem kapitalističnem sistemu podpiramo to, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo in hkrati to, kar je uničujoče za življenje. Izveden je bil projekt, kjer so iz medicinskih kartotek pacientov pridobili podatke, jih vnesli v računalnik in ga sprogramirali tako, da ta poišče logične povezave med njimi. Nato so dobljene ugotovitve predstavili zdravnikom. Večina ugotovitev jim je bila že poznanih, kot na primer ta, da povišana telesna temperaturo poveča utrip srca in s tem poveča možnost za okvare srca. Računalnik pa je tudi ugotovil povezavo med tem, da splošna anestezija pri operaciji otrok v razvoju poveča možnost za okvare srca, kar je zdravnikom in zdravstvu predstavljalo novo spoznanje, ki se ga prej niso zavedali. To ugotovitev so kasneje predstavili širši javnosti, kjer so ugotovili, da je neka druga raziskovalka prišla do enakih ugotovitev, le da je za te raziskave porabila na milijone dolarjev. V projektu z uporabo računalnikov pa so do enakih odkritji prišli neprimerno ceneje in hitreje. Zaradi tega so k računalničarjem pristopili ljudje, ki so odvisni od denarja takšnih raziskav, ki jih je opravljala raziskovalka in jim povedali, da to kar počnejo ni dobro, ker škoduje njihovim raziskavam. Seveda jim, ker se v njih obračajo ogromne količine denarja, dobička in če bi takšne raziskave zastonj opravljali računalniki, potem bi ljudje ostali brez denarja. Na tak način se dela in vzpodbuja to, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo in hkrati to, kar je uničujoče za življenje, ker se zavira napredek, razvoj, odkritja in na splošno vse, kar bi komurkoli odvzelo denar ali zmanjšalo dobiček. Takšnih primerov je ogromno in še zdaleč niso redki, kaj šele izjemni.

Drug primer s področja zdravstva, ki ga nam je prav tako omenil profesor, je primer iz ZDA, kjer so računalničarji ustvarili računalniški sistem, ki je v določenem primeru uporabe antibiotikov bolje postavil diagnozo in priporočil primerno zdravilo od samih zdravnikov, ki so na tem področju najboljši strokovnjaki. Zdravniki so se nato tako zbali za svoj 'ugled', torej za svoj denar, dobiček, da so na sodišču zahtevali in dosegli prepoved uporabe računalnikov pri postavljanju diagnoz, češ da se ne ve, kdo bo odgovoren za smrt bolnika, če se bo zdravnik odločil upoštevati predlog, ki ga je podal računalnik, kar je absurd. Tako se preprečuje kakršenkoli napredek, ki bi olajšal, izboljšal in podpiral življenje, samo zaradi denarja, dobička in torej kapitalističnega sistema.

Ostali takšni primeri, kjer ljudje zaradi kapitalizma zavračamo razvoj in s katerimi sem sam seznanjen, je na primer izum avtomobila na vodno gorivo, številna zdravila in postopki, ki z veliko uspešnostjo pozdravijo raka vseh vrst, tehnologija za brezžično pošiljanje in dostavljanje električne energije, dokaj enostavni generatorji električne energije z dovolj moči, da napajajo celotno gospodinjstvo, s pridobivanjem energije iz napetosti v ozračju ali iz zemlje in sonca, itd. Vse to se ne uporablja, ker bi s tem določene korporacije izgubile denar, dobiček. In ker denar in dobiček postavljamo in jemljemo kot vrednoto, ki je bolj pomembna od življenja, se takšno stanje sprejema in dopušča.

Zakaj tako slepo verjamemo v denar in kapitalizem, da nočemo in ne vidimo nobene druge rešitve? Je denar povezan z našim razmišljanjem in našimi občutki? Smo denarju podrejeni na enak način, kot smo podrejeni lastnim prepričanjem in občutkom? Zakaj se ne spremenimo? Zakaj še vedno gonimo eno in isto, vsak dan, vedno znova in kar naprej? To je značilnost robotov, značilnost norcev. Nekje sem slišal, da je norec tisti, ki kar naprej ponavlja iste vzorce, hkrati pa pričakuje drugačne rezultate. Ljudje vsak dan izvajamo enake vzorce, vedno znova in kar naprej, hkrati pa pričakujemo, da se bo svet (sam?) spremenil in da bomo živeli bolje. Ali pa tudi tega ne pričakujemo več, ker vdano ponavljamo ukaze v glavi, ki nam jih dajejo naša čustva in naša prepričanja? Postali smo roboti. Kako robotu razložiš, da je robot in ne živo bitje?

Čas je, da spoznamo življenje: www.desteni.org
Čas je, da sspremenimo sistem v takšnega, gi bo v ospredje postavil enost in enakovrednost življenja: www.equalmoney.org.