Dan 211 - Užaljenost

Zapiski za današnje aktivnosti.

9h- vstal in se obril
10- poslušal samo-podporni intervju, pregledal maile
11- maili, zajtrk, opravek v mestu
12- pogovor s partnerko, priprave v zvezi s poslovnimi aktivnostmi
13- kosilo in igranje iger, poslušanje izobraževalnega intervjuja
15- izobraževanje, delo v sklopu samopodpornega tečaja
16- poslušanje video intervjuja
17- poslušanje izobraževalnega intervjuja in druženje
19- večerja, brskanje po spletu
20- spletni meeting za samopodporo in izobraževanje
21- pisanje samo-podpornega dnevnika

Danes sem pri pogovoru s partnerko precej čustveno odreagiral, zato si bom izpisal ta dogodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odreagirati z užaljenostjo, ko je moja partnerka odreagirala z zavrnitvijo na nekaj, kar sem ji želel predstaviti in da sem to jemal osebno, kot zavrnitev mene in tega, k čemur stremim. Ko opazim in se zavem, da zavrnitev in/ali čustveno reakcijo moje partnerke jemljem osebno in se ob tem počutim užaljeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da moram vedno biti pozoren na to, da ne jemljem zavrnitve in čustvenih reakcij drugih osebno in kriviti drugih zato, kako sam čustveno odreagiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom zavrnitev/ne strinjanja in čustvenih reakcij moje partnerke in drugih jemal osebno in da bom takrat, ko bom opazil drugega čustveno reagirati, preusmeril svojo pozornost na lastno dihanje in na to, da se stabilno usmerjam in še sam ne reagiram čustveno, kot na primer z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanje, da moja partnerka ne bo čustveno reagirala, ker oba veva, da je to nesmiselno. Zavedam se, da je takšno pričakovanje nerealno, ker sva oba v procesu odstranjevanja čustvenih reakcij. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal pričakovanj do tega, da moja partnerka ne bo reagirala. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na lastno dihanje in vzpostavljanje samo-zaupanja in stabilnosti, ne glede na to, kako drugi odreagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil partnerko soditi kot nerazumno in neodgovorno, ker je odreagirala čustveno. Ko opazim in se zavem, da partnerko sodim kot nerazumno in neodgovorno, kadar reagira čustveno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam nepotrebno sodbo, v kateri sebe postavljam v superioren ali inferioren položaj, kadar sodim sebe. Zato se obvezujem, da ljudi, ki čustveno reagirajo (kot tudi sebe), ne bom več sodil kot nerazumne in neodgovorne in zato manjvredne. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sem sam stabilen, da sam čustveno ne odreagiram, kadar vidim, da to počnejo drugi, in da podprem druge pri tem, da jim pomaga pri odpravi čustvene reakcije, tako da se postavim v njihovo kožo in predlagam rešitev.

Dan 210 - Samo-iskreno samo-usmerjanje

Danes sem prvi dan zapisoval, kaj sem vsako uro počel:

10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje

Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.

Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.

Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.

Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.

V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.

Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.

Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.

Dan 208 - Pomoč v stiski

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem med službenim odmorom za malico šel v trgovino po sendvič. Ko sem čakal v vrsti na blagajni, sem opazil žensko, ki je želela plačati za mleko in frutek. Začela se je obotavljati, ker je iskala drobiž. Trgovka je nato postala nejevoljna in začela računati drugim kupcem, med tem ko je čakala žensko, da plača. Ko sem prišel na vrsto, je ženska prosila trgovko, da ji od cene odšteje frutek, ker drugače ne bo imela za avtobus in med tem ji je šlo na jok. Sam najprej nisem opazil, kaj je problem, Ko pa sem opazil žalost, stisko in sram na obrazu ženske, sem takoj vedel, da je v stiski, ker nima denarja niti za hrano. Ko sem plačal svoje, je ženska potiho prosila trgovko, če ji lahko posodi denar za frutek za otroka, ker drugače nima za avtobus. V tistem trenutku sem se poistovetil z žensko in razumel, v kakšni stiski je in kako se počuti. Pogledal sem v denarnico in ji dal par evrov drobiža, ker je to bilo vse, kar sem imel. Ženska od sramu niti ni hotela vsega in je vzela samo en evro, ostalo pa mi je vrnila. Šlo ji je na jok in meni tudi, ker sem razumel njen položaj in to, kako še vedno z lastnim ravnanjem dopuščamo družbeni sistem, kjer sebični interesi prevladajo nad zagotavljanjem dostojnega in zabavnega življenja vsem. Zloraba življenja, ki se vsak dan dogaja in dopušča, je ogromna in nesprejemljiva. Ljudje pa se večinoma raje obrnemo stran in na to čimprej pozabimo, ker imamo svoje zabavne distrakcije, od katerih smo odvisni. Ko sem odhajal nazaj v službo, sem razmišljal o tem, kako bi lahko dvignil 20 evrov in pomagal ženski, ali pa ji plačal za hrano s kartico. In tega nisem storil z izgovorom, da se mi mudi v službo in da ženska že tako ni hotela vzeti vsega drobiža. V tem sem dopustil, da je na moje ravnanje vplival moj lastni strah pred tem, da bi zamudil v službo in bil grajan, hkrati pa sem iskal izgovore za to, zakaj se mi ni potrebno resnično potruditi, da bi pomagal ženski po najboljših močeh tako, kot bi želel, da nekdo pomaga meni, če bi se znašel v takšni situaciji.

Odpustim si, da si nisem dovolil dejansko pomagati ženski po svojih najboljših močeh s tem, da sem se podredil lastnemu strahu pred grajo v službi. Ko opazim in se zavem, da se podrejam lastnim strahovom pred izgubo nečesa, kadar vidim, da lahko pomagam sočloveku v stiki - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem izvajam sebičnost in da je vsakršen strah ali čustvo odveč. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal strahovom pred izgube nečesa ali čustvom, kadar bom opazil, da lahko človeku v stiski pomagam. Namesto tega se bom usmeril v dihu in po svojih zmožnostih kar se da praktično pomagal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati in se podrediti izgovoru za to, da mi ne bi bilo treba pomagati ženski po svojih najboljših močeh. Ko opazim in se zavem, da iščem ali se podrejam izgovoru za to, da mi ne bi bilo potrebno nekomu, ki je v stiski, pomagati po svojih najboljših močeh - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem sebičen, ker se podrejam svojim čustvom, namesto da bi se usmeril v dihu po zdravem razumu tako, da pomagam drugim po svojih najboljših močeh, kot bi si želel, da mi pomagajo drugi, če bi se sam znašel v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne iskal in se podrejal sebičnim izgovorom za to, da mi ne bi bilo treba pomagati drugim. Namesto tega zadiha, si odpustim čustvene reakcije in se praktično usmerim pomagati človeku v stiski po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastne sebične interese v obliki strahov in izgovorov postavljati pred svojo pomočjo drugim v stiski, kadar vidim, da lahko pomagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam drugim v stiski, med tem ko se drugi obračajo stran in ignorirajo, zato ker me je strah, da bi s tem pritegnil pozornost drugih in da bi me zato sodili in presojali. Ko opazim in se zavem, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam nekomu v stiski, ko tega drugi ne storijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah in sram popolnoma odveč, ker mi ni potrebno reakcij drugih jemati osebno in ker mi nihče ničesar ne more vzeti, kadar se "izpostavljam" in pomagam ljudem v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in dopušča strahu pred izpostavljenostjo in sodbami drugih ob tem, ko pomagam ljudem v stiski, še posebej takrat, kadar drugi tega ne storijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar se jočem ali kadar mi gre na jok in da sem jok sodil kot nekaj neprimernega in sramotnega, ker odrasli ljudje naj ne bi jokali. Ko opazi in se zavem, da se sodim in presojam in da me je sram, ko mi gre na jok ali ko se jočem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ljudje z jokom sproščamo bolečino in da je popolnoma nepotrebno, da bi jok presojal in sodil ali se ob tem počutil sramotno. Zato se obvezujem, da joka ne bom več sodil in presojal kot neprimernega in sramotnega. Namesto tega si bom jok sprejel in dopustil kot del sebe, kot nekaj, s čimer si lahko pomagam sprostiti bolečino ali katerokoli drugo močno čustvo, kadar mi samo-odpuščanje ne bo dovolj.

Dan 206 - Božja moč

Poslušal sem pesem In My Heart od Moby-a, kjer se ponavlja zgolj tale stavek:

Lord, I want to be up in my heart
Be, ohh, just in my heart, oh Lord

V prevodu bi se lahko glasil takole:

Gospod (Bog),  želim biti zgoraj, v svojem srcu

Biti, oh, zgolj v svojem srcu, Gospod

Celoten komad lahko poslušate na YouTube.

Ob tem sem se začel zavedati, kako se ljudje ločujemo od božanstev, kako se ljudje podrejamo raznim lastnim idejam o tem, da obstaja nekaj večjega od nas. In kako s tem prelagamo odgovornost za samega sebe, kako se s tem predajamo rutinskim vzorcem obnašanja, namesto da bi se zavedali, da imamo vso moč v svojih rokah, da je zgolj od nas osebno odvisno, kdo smo in kaj počnemo. Vsak posameznik ima popoln vpliv na samega sebe in na to, kaj je in kaj počne. S tem pa ima vsak posameznik tudi izredno moč vplivanja na svet, še posebej kadar se poveže z drugimi. Vendar pa se večina ljudi še vedno zelo slabo zaveda, kakšno moč ima že samo vsak zgleden posameznik, kaj šele zgledna skupina ljudi. K takšnemu zamorjenemu, razdeljenemu, apatičnemu, podrejenemu in zavedenemu stanju človeštva so skozi tisočletja našega obstoja pripomogle različne vplivne skupine posameznikov, ki so se združili v raznih političnih kabalih z namenom, da bi si ljudi podjarmili in jih kontrolirali v svojo sebično korist. Tem ljudem je uspelo večino ljudi prepričati, da smo brez moči, da sami ničesar ne moremo, da smo si preveč različni, da bi se povezali in da posameznik nima vpliva na družbo in realnost in da bo zato za vse probleme poskrbel nekdo drug. Tako so si nas podredili, da nas lažje kontrolirajo, manipulirajo in izkoriščajo za sebične koristi. To se najbolj očitno odraža v raznih verskih skupnostih.

Kaj je v bistvu učinek vere v "boga", ki je ločen od človeka in ima večjo moč od ljudi? Kdo ima od vere največjo korist? Če zgolj sledimo denarju, je odgovor na to vprašanje zelo enostaven. Bistvo vsake verske prevare v nekega "Boga", ki je vplivnejši od ljudi, je ta, da si posameznik, ki to verjame, sam odvzame moč iz svojih rok, da bi postal največ, kar lahko. S tem, ko se človek enkrat podredi ideji o "Bogu", se bo podredil tudi tistim ljudem, ki znajo druge prepričati, da vedo, kaj "Bog" hoče.

Ko sem tako v samo-iskrenosti preveril samega sebe, sem ugotovil, da še nisem zares odstranil svojo lastno podrejanje temu, da obstaja nek "Bog", v kakršnikoli obliki že, ki je večji in močnejši od mene. Da torej obstaja nekaj, čemur ne morem biti enakovreden in čemur se bom vedno primoran podrejati. Fizičnim zakonom verjetno res. Vse ostale ideje podrejenosti, ki izvirajo iz mojih misli, pa so čista iluzija.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da obstaja nek "Bog", kateremu bom vedno podrejen in kateremu ne morem biti enakovreden. Ko opazim in se zavem, da kogarkoli ali karkoli dojemam kot meni superiornega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse ideje o "Bogu" zgolj moje ideje o tem in da imam v resnici vso moč o tem, kdo jaz sem in k čemu stremim, sam v svojih rokah, ne glede na to, kaj počnejo drugi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom nikomur in ničemer podrejal, ker s tem samemu sebi jemljem moč iz rok, da bi se sam usmerjal točno tako, kot želim in kot vem, da bo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil nikoli podvomiti v idejo "Boga", ker me je bilo strah prevzet odgovornost za usmerjanje samega sebe, ko bi si priznal, da ni nikogar drugega, ki bi me lahko vodil. Ko opazim in se zavem, da me je strah podvomiti v "Boga", ker me je strah samo-odgovornosti za vodenje samega sebe - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem se tako ali tako že od nekdaj vedno usmerjal in bil odgovoren zase sam, ne glede na to, če sem v to verjel ali ne. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred samo-odgovornostjo za samo-usmerjanje po Principu, ker s tem zgolj ustvarjam neželene posledice zase in za druge, ker se izmikam samo-odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom, kot da so "Bog", ki me usmerja in govori, kaj naj počnem. Ko opazim in se zavem, da samega sebe dojemam podrejeno svojim lastnim vedenjskim navadam, mislim in čustvom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da vse to ustvarjam sam in da imam že od nekdaj vso moč v svojih rokah, da se spremenim, da postanem točno to, kar želim in da počnem točno to, kar vem, da bo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom. Namesto tega si jih bom samo-iskreno odpuščal in jih nadomeščal s takšnimi, ki so vedno usklajeni s Principom, ki je najboljši za vse nas, s čimer bom stremel k svojemu največjemu potencialu, hkrati pa pomagal tudi drugim, da to dosežemo skupaj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga". Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga" - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem namerno prelagam odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarjam, na neko namišljeno entiteto, da bi se bolje počutil. Zato se obvezujem, da ne bom več prelagal odgovornosti zase in za to, kdo sem in kaj počnem, namesto tega se bom usmerjal z razumevanjem, da imamo vso moč za to v svojih rokah in da bom svoj največji potencial lahko dosegel le tako, da se bom samovoljno uskladil s Principom, ki je najboljši za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi, zato da sem opravičil lastno sebičnost in se bolje počutil. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem zgolj opravičujem lastno sebičnost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom prelagal odgovornosti za stanje sveta na "Boga" in na druge ljudi, namesto tega bom stremel k prevzemanju popolne odgovornosti ne le zase, ampak tudi za cel svet in kar se v njem dogaja tako, da bom k vsemu pristopal kot enakovreden, saj bom le tako lahko postal največ, kar lahko in najbolje pripomogel k samo-odgovornemu ustvarjanju sveta, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebična čustva in želje dojemati kot bolj pomembne zame od tega, da se vedno ravnam po Principu, ki je najboljši za vse nas. Ko opazim in se zavem, da svoje sebične želje in čustva dojemam kot bolj pomembne od lastnega ravnanja po Principu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da te moje sebične želje in čustva v resnici niso najboljše zame, saj z njimi zase in za druge ustvarjamo posledice, ki so meni in drugim dejansko veliko bolj škodljive, kot pače bi se vedno usmerjal po Principu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren nato, da ne bom svojim sebičnih želja in čustev dojemal kot meni koristne, saj zelo dobro razumem, da lahko resnično dosežem svoj največji potencial zgolj tako, da se z vsakim dihom in izdihom usklajujem s Principom.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem jaz sam Bog, enakovreden vsem, kar obstaja, in da sem že od nekdaj popolnoma odgovoren zase, za to kdo sem in kaj počnem in za vse, kar se v svetu dogaja. Zato se obvezujem, da se ne bom več slepil pred tem dejstvom, da ne bom več prelagal odgovornosti in da bom v vsakem vdihu in izdihu stremel k popolnemu samo-usmerjanju po Princpu, ki je najboljši za vse nas.

Dan 205 - Tehnična podpora

V službi sprejemam klice strank, kjer nudim tehnično podporo. Opažam, da včasih pred klici še vedno pomislim na to, da bom mogoče dobil kakšen težek problem, ki ga ne bom znal rešiti. V tistem trenutku si ustvarim občutek strahu, kot posledico dvoma v lastno sposobnost ustreznega reševanja problemov.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred sprejetjem klica stranke pomisliti / razmišljati o tem, da mogoče ne bom znal rešiti problema, da ne bom vedel kaj storiti in da ne bom imel nikogar na razpolago, ki bi mi lahko pomagal. Ko opazim in se zavem, da sem pred klicem podvomil v samega sebe - vdihnem in izdihnem in se usmerim z odločnostjo in zavedanjem, da sem sposoben ustrezno ukrepati ob vsaki težavi, tudi kadar sam ne več, kaj točno naj bi naredil, ker vem, da lahko slej kot prej nekoga vprašam ali pa problem usmerim tako, kot se mi v danem trenutku zdi najbolj smiselno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da pred klici ne bom več podvomil v samega sebe in ne bom več pomislil na to, da mogoče ne bom vedel, kako rešiti nek problem, saj se bo tudi to sigurno kdaj zgodilo, kar pa ne pomeni, da sem zato manjvreden, neprimeren, da me mora biti sram ali karkoli podobnega. Namesto tega se bom odločno usmeril v dihu z namenom, da stranki pomagam kar se da učinkovito.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti se soditi kot prepočasnega in nesposobnega, kadar mi zmanjka idej o tem, kako bi lahko rešil problem. Ko opazim in se zavem, da mi je zmanjkalo idej o tem, kako bi lahko rešil problem - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem obsojati in če se delam živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom obsojal in delal nestrpnega, kadar mi bo zmanjkalo idej o tem, kako rešiti problem. Namesto tega bom sproščeno vdihnil in izdihnil in preveril, kje lahko dobim pomoč ali kako lahko problem najbolje usmerim, da bom prišel do ustrezne rešitve.

Dan 204 - Reakcija

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s čustvom užaljenosti, manjvrednosti in občutkom žrtve, ko sem opazil/dojel, da me X presoja in sodi, ker sem se počutil samozavestno in pozitivno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za to, da se počutim užaljeno, manjvredno in kot žrtev, ker je izpostavila, da sem čustven/energetski.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil braniti svoj pozitivno čustveno stanje z izgovorom, da se upravičeno lahko tako počutim, ker sem počel nekaj, kar je dobro za vse ali ker sem presegel neko svojo omejitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil za svoja negativna čustva užaljenosti in manjvrednost kriviti X in to uporabiti za izgovor, da je najin odnos neučinkovit. Ko opazim in se zavem, da za svoja čustva krivim X in to uporabljam kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit - se ustavim in diha. Zavedam se, da s tem zgolj prelagam odgovornost za svoja čustva na X, namesto da bi prevzel popolno odgovornost in takoj apliciral samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom za svoja (negativna) čustva krivil X in da jih ne bom uporabil kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit, da bi s tem lahko krivdo prevalil na X in da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti za svoja čustva.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj ustaviti čustva užaljenosti in manjvrednosti, ko je X izpostavil/-a moje čustveno stanje na način, kot ga sam nisem dojemal. Ko opazim in se zavem, da čustveno reagiram z užaljenostjo in manjvrednostjo, kadar nekdo izpostavi svoj pogled name na način, ki ga jaz nisem dojemal/opazil - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima smisla, da reagiram z užaljenostjo ali manjvrednostjo, ker bom s tem le povečal reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom takoj ustavil reakcijo užaljenosti in manjvrednosti, kadar bo nekdo izpostavil nek moj vzorec, pa naj bo ta resničen ali ne - z dihanjem in s samo-odpuščanjem.