Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

• želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
• želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
• želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
• želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
• hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
• gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
• itd.

Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:

• spremenimo temo pogovora
• začnemo zehati
• zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
• zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
• ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
• pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
• začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
• itd.

Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:

• samoodkritost
• samoodpuščanje
• samoodgovornost
• spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
• spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
• samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.

Dan 235 - Reakcija na čustva

Danes mi je bilo na določen čustven način izpostavljeno, da nisem pospravil kruha v vrečko. Na to sem reagiral z jezo in občutkom manjvrednosti, ker sem sprejel sodbo drugega kot resnično in se z njo poistovetil. Hkrati sem sem začel drugo osebo posledično soditi tudi sam, da bi ji vrnil občutek in ji pokazal, kaj počne. To je seveda neučinkovito, ker tako ustvarimo zgolj še večje reakcije. Zato si bom to reakcijo izpisal, da lahko naredim korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti in soditi kot manjvrednega, ko je oseba X rekla, da ne delam tako, kot je najboljše za vse, ker nisem pospravil kruha v vrečko in da sem zato sebičen. Ko opazim in se zavem, da jemljem osebno, kadar mi nekdo reče, da sem sebičen in da ne delam tako, kot je najboljše za vse - se ustavim in diham. Zavedam se, da reagiram na način/čustva, s katerimi mi to nekdo pove in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ko nekdo izpostavi neko mojo napačno ravnanje na čustven način, da ne bom tega jemal osebno in da bom dihal in odgovarjal nazaj, ko bom čutil energetsko potrebo po tem, da bi kaj rekel/se branil. Namesto tega bom priznal/potrdil svojo napako in povedal/naredil korekcijo in se odstranil od osebe, ki bo še naprej želela soditi moje ravnanje na čustven način, ker to ni koristno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli, da me je strah, da bi nekdo izpostavil, da sem sebičen in ignorantski in da bi me drugi tako presojali, ker sam tako presojam druge in posledično sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da ljudi presojam in sodim kot ignorantske in sebične tako, da se ob tem sam definiram/počutim večvredno, druge pa definiram kot manjvredne. Ko opazim in se zavem, da uporabljam izraze ignorantsko in sebično in se pri tem sam počutim večvrednega - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem krepim svoj ego in posledično zlorabljam druge in sebe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ob uporabi besed sebično in ignorantsko ne bom počutil večvrednega in s tem druge sodil kot manjvredne. Namesto tega bom ob uporabi teh besed vedno preveril, da sem sam brez čustvenih reakcij in da je moja namera ta, da sam stojim za zgled in da hkrati drugim pomagam razumeti, da sta sebičnost in ignoranca neprimerna načina obnašanja.

Dan 234 - Samorefleksija

Zadnje tedne sem precej zaposlen s pisanjem magistrske naloge, opravljanjem poslovnih aktivnosti in tudi političnih aktivnosti. Opažam, da sem postal precej bolj samodirektiven in odločen pri sodelovanju z drugimi in nasploh pri stvareh, ki jih počnem. Predvsem sem bolj konstanten tudi pri pisanju magistrske, do česar še vedno včasih čutim odpor. Zelo pa me veseli prevajanje in pripravljanje slovenskega gradiva za TechnoTutor učno tehnologijo, da bo bolj privlačna tudi za slovenski trg, pa tudi opravljanje aktivnosti za ustanovitev političnega združenja oz. stranke, katere cilj bo uvedba sistema po vzoru UTD oz. ZŽD in v kateri bomo delovali ljudje po nesebičnih principih. Na to področje in za te cilje vem, da lahko veliko prispevam, skupaj s svojimi kolegi, s katerimi si že vrsto let prizadevamo predvsem za delovanje po načelu: bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu in ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Odkar sem si za življenjski cilj in motivacijo postavil ti dve načeli in to, da pomagam vsem zagotoviti dostojno življenje z lastnim zgledom, sem veliko bolj motiviran in zadovoljen sam s sabo. Kljub temu vem, da se lahko še na mnogih področjih izboljšam in postanem še bolj učinkovit in zgleden. Ob tem lahko rečem, da sem spoznal, da kdor stremi k sebičnim ciljem, ne bo in ne more biti nikoli zares zadovoljen sam s sabo, ker prej ali slej sprevidi, koliko škode je povzročil s takšnim ravnanjem.

Dan 233 - Dojemanje sebe v relaciji do skupine

Opazil sem, kako pogosto pristopam k drugim ljudem ali skupini ljudi tako, da se postavljam v nadrejen položaj v smislu, da vem več od njih ali da vem in razumem kaj, česar drugi ne in da jih moram zato poučiti o tem ali jim kaj pokazati, razložiti in ali jih usmerjati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil k ljudem pristopati z nadrejenostjo/superiornostjo. Ko opazim in se zavem, da k ljudem pristopam z nadrejenostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločim od drugih ob tem, ko jih sodim kot neumne, manj razgledane, bolj sebične, itd. Zato se obvezujem, da drugih ne bom več sodil kot neumne, manj razgledane, bolj sebične in zato manjvredne in da ne bom več pristopal k drugim z nadrejenostjo. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da v drugih vidim sebe, da jih ne sodim in presojam in da jih podprem tako, kot bi želel, da drugi podrejo mene na njihovem mestu.

Odpustim si, da si nisem dovolil pristopiti k ljudem brez strahu in brez polarizacije manjvrednosti/večvrednosti in da si nisem dovolil vedno poenakovrediti samega sebe s soljudmi in videti samega sebe v drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom poenakovredil s soljudmi in da bom videl sebe v soljudeh.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil druge soditi in obsojati kot manjvredne, kadar vidim/dojemam, da težijo k sebičnosti, da ne upoštevajo drugih in da so ignorantski. Ko opazim in se zavem, da sodim in obsojam druge kot manjvredne, kadar vidim/dojemam, da težijo k sebičnosti, da ne upoštevajo drugih in da so ignorantski - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nesmiselno, da sebe in druge ob tem presojam in sodim, saj to ne vodi do rešitve problema. Zato se obvezujem, da ne bom več sebe in drugih sodil in obsojal kot manjvredne(ga), kadar bom videl/dojemal, da nekdo (ali jaz) teži k sebičnost, da ne upošteva drugih in da je ignorantski.Namesto tega se obvezujem, da se bom postavil v njegovo kožo in ga podprl na način, da bo spoznal, da obstaja boljša rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil nekoga, ki več ve, zna ali je bolj razgledan od nekoga drugega, dojemati kot večvrednega od drugih in druge kot manjvredne od njega. Ko opazim in se zavem, da nekoga, ki več ve, zna in je bolj razgledan, sodim kot večvrednega in druge kot manjvredne od njega - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam separacijo med ljudmi in s tem dopuščam zlorabo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom nekoga, ki več ve, zna ali je bolj razgledan od nekoga drugega, označil in dojemal kot večvrednega in druge kot manjvredne od njega. Namesto tega bom v vse videl sebe in vse obravnaval/dojemal enakovredno.

Dan 232 - Odpor do prodajalcev in strahovi do prodaje

Nadaljujem z izpisovanjem vzorcem glede prodajalcev in prodaje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajalce soditi kot sebične in vsiljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse prodajalce enačiti in jih dojemati kot sebične in vsiljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do prodajalcev ustvarjati odpor in jih prezirati ter nato njih kriviti za to moj občutek in moje ravnanje. Zavedam se, da sem si prezir in odpor do prodajalcev sam ustvaril in da lahko zato ta vzorec sam odstranim. Ko opazim in se zavem, da sem si ustvaril odpor do prodajalca kot posledico mojih sodb - se ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal odpora in prezira do prodajalcev in da jih ne bom več krivil za moje občutke in ravnanja v povezavi z njimi.

Odpustim si, da nisem dovolil videti/spoznati, da lahko sebičnim in vsiljivim prodajalcem pomagam spoznati, kako lahko postanejo boljši s tem, da delim svoja spoznanja o tem, da je dober prodajalec lahko samo takšen, katerega cilj ni osebna korist in zaslužek, ampak to, da dejansko pomaga sočloveku rešiti problem in s tem prispevati k odpravljanju problemov v družbi na način, s katerim nihče ni oškodovan.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe soditi kot prodajalca, ki je vsiljiv in sebičen, ko kličem ljudi po telefonu, da bi jim predstavil rešitev za učinkovito učenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajati učno tehnologijo predvsem s sebičnim namenom, da bi kaj zaslužil, namesto da bi bil moj glavni cilj to, da ljudem pomagam do učinkovitega in lažjega učenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vsako zavrnitev ali nezanimanje za to, kaj želim predstaviti/povedat, jemati osebno in se ob tem počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Ko opazim in se zavem, da se ob tem, ko me nekdo zavrne ali ga ne zanima, kaj mu želim povedati/predstaviti, počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Spoznal sem in zavedam se, da bo vedno veliko ljudi, ki jih ne bo zanimalo, kaj jim želim predstaviti/povedati, ne glede na to, da jim to lahko koristi. Zato nima smisla, da zavrnitev jemljem osebno in da si ob tem ustvarjam misli in čustva manjvrednosti, nesprejetosti, potrtosti, žalosti in da se posledično na tak način demotiviram za nadaljnjo delo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ob zavrnitvi ali nezanimanju nekoga za to, kaj mu želim povedati/predstaviti, tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom pozoren na to, če ima ta oseba kakšen problem, ki ga lahko pomagam rešiti. V nasprotnem primeru se bom enostavno sprejel dejstvo, da neki osebi nisem zanimiv in da ji ne morem pomagati, zato se bom osredotočil na drugo osebo ali aktivnost.

Poskušam ugotoviti, česa točno me je strah pred in med klici, kadar kličem neznance, da bi jih seznanil z novo učno tehnologijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi pozabil, kaj sem želel povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se soditi kot manjvrednega, osramočenega in si ustvarjati strah pred tem, da bi se mi drugi posmehovali in to potrdili, kadar opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Ko opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati - se ustavim in diham. Zavem se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da bi se ob tem krivil in sodil kot manjvrednega, neumnega, tudi če drugi to počnejo in se mi posmehujejo, ker mi to nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom začel soditi in se kriviti, kot bom opazil, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Namesto tega bom mirno priznal, da mi je misel ušla in bom nadaljeval s tem, kar se mi zdi najbolj smiselno in kar je relevantno v nekem trenutku.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj preusmeriti pozornost na dihanje in praktično samousmerjanje, kadar opazim in se zavem, da se mi v prsih poraja strah. Zato se obvezujem, da se takoj, ko opazim in se zavem strahu - osredotočim na dihanje in in praktično samousmerjanje in da si ne dovolim, da bi zastal in se zakrčil in začel razmišljati o samem strahu in tem, zakaj bi me moralo biti strah.

Dan 231 - Sam svoj šef

Zadnje tedne se učim biti sam svoj šef pri poslovnih aktivnostih kot zastopnik za najnaprednejšo učno tehnologijo. To pomeni, da si sam razporejam čas za aktivnosti pri promociji in prodaji. Tega nisem še nikoli počel, zato pogosto naletim na občutek odpora in razne misli, s katerimi sabotiram svojo uspešnost. Zato se osredotočam na odpravljanje teh vzorcev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti v svojo sposobnost in uspešnost in posledično v uspešnost učne tehnologije, kljub temu da jo sam uporabljam in vem, da deluje in kako deluje. Ko opazim in se zavem, da se v meni poraja dvom - se ustavim in diham. Spomnim se spoznanja o pozitivnih učinkih tehnologije in o tem, kako pomembno je, da si ljudje z njo preprečimo umsko-čustvene učne in vedenjske motnje. Spomnim se, kako bi bilo meni veliko lažje, če bi imel takšno tehnologijo na volj za samopomoč že kot otrok in tega, kako je zdaj od mene odvisno, koliko bom pripomogel k temu, da bodo otroci in ljudje nasploh v prihodnje lahko postali veliko bolj učinkoviti. Zato se obvezujem, da bom takoj apliciral takšno korekcijo ob tem, ko bom opazil, da se v meni poraja dvom.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel takoj aplicirati korekcijo, ko sem opazil, da se v meni poraja dvom. Ko opazim in se zavem, da se v meni poraja dvom, misli ustavim in diham. Namesto tega se takoj usmerim v apliciranje naslednjih aktivnosti.

Še vedno nisem dosleden z zgodnjim vstajanjem, ker dopustim, da zadremam nazaj in poležavam dlje, kot je potrebno. Zato se obvezujem, da bom zjutraj vstal takoj, ko se zbudim in da ne bom več odlašal. Ko se zbudim, se bom v roku 5ih sekund vstal in se usedel na kavč, če bo potrebno, da se zbistrim. Prav tak se obvezujem, da bom najkasneje do polnoči odšel spat.

Dan 230 - Radikalna preobrazba

Beseda radikalen izvira iz latinske besede radix, ki pomeni 'vir, izvor, bistvo'. Radikalna preobrazba je torej takšna, ki se nanaša na preobrazbo bistva. Bistvo pa je to, kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše.

V samoiskrenosti hitro ugotovimo, da ljudje večino časa skrbimo le za osebni interes. Zato je za večino ljudi in človeško družbo nasploh najznačilnejše to, da smo sebični, saj drug drugega zlorabljamo zato, da bi zadostili osebnim željam. Te pa večinoma niso zdravorazumske v smislu zadovoljevanja osebnih fizičnih potreb za doseganje osebnega dostojnega življenja. Razlog zato leži v tem, da se podrejamo čustvom in mislim, s katerimi si čustva ustvarjamo, česar se pogosto niti ne zavedamo. Posledično sprejemamo sebične misli kot nekaj samoumevnega in sprejemljivega in jih začnemo zasledovati in živeti v praktičnem življenju. Pri tem pa pogosto zavestno ignoriramo škodljive posledice, ki jih s svojim sebičnim ravnanjem povzročamo drugim. Vse zlorabe življenja, v katerih ljudje sodelujemo, jih ustvarjamo, sprejemamo ali ignoriramo, so posledica naše podrejenosti lastnim sebičnim mislim in čustvom. V takšnem stanju nismo samodirektivni, ker dopuščamo, da nas usmerjajo lastna čustva, energetski občutki, s katerimi se poosebljamo in jih obravnavamo kot bolj pomembne od tega, da se ravnamo po Principu in da vsem zagotovimo dostojno življenje. To ni sprejemljivo, ker s tem škodujemo sebi in vsem okrog nas.

Zato se moramo vsi radikalno preobraziti tako, da ne bomo več podrejeni lastnim sebičnim mislim in čustvom. To praktično pomeni, da se uskladimo s Principom, ki je najboljši za vse:

Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

A ni zanimivo, kako je beseda radikalen dobila zelo negativen prizvok, ker se jo pogosto uporabljati v kontekstu nasilja. Večina ljudi pa sploh ne ve, kaj beseda pomeni. Če na besede reagiramo čustveno, recimo s strahom, potem vsekakor ne razumemo njihovega pomena in smo vodljivi, kar dobro izkoriščajo lastniki medijskih korporacij za manipulacijo množic. Kdor se ne zaveda, kako njegov lastni um deluje in kako si ljudje sami ustvarjamo čustva in se jim nato podrejamo, je enostavno vodljiv s strani tistih, ki to razumejo. To ni sprejemljivo in zato je še toliko bolj pomembno, da se vsi radikalno preobrazimo in začnemo vselej ravnati po Principu, ki je najboljši za vse. Radikalna sprememba torej ne vključuje nasilja. Vključuje pa popolno samoiskrnost in samodirekcijo, da samo postanemo zgledna sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da bomo vsi lahko drug drugemu zagotovili dostojno življenje z vpeljavo sistema, ki bo temeljil na Zagotovljenem življenjskem dohodku, ker lahko le tako vsem zagotovimo osnovne človekove pravice in dostojno življenje v praksi.