2011 - Kul ideje! Ampak jaz bi to delal po svoje...

Večkrat se dogaja, da razlagam ljudem kaj je najbolj učinkovit način za ustvarjanje raja na Zemlji oz. katerih praktičnih rešitev se mora vsak posameznik lotiti, da bomo lahko v najkrajšem času zagotovili dostojno življenje za vse na Zemlji (kot jih razvijamo in prakticiramo Destonijci), potem pa mi človek odvrne, da me (nas) podpira in da se mu zdijo ideje super, ampak da bi se on tega raje lotil po svoje, malo drugače, s svojim pristopom, ker ima svoje poglede in svoj način reševanja problemov.

To je egoistična, samozaslepitvena izjava človeka, ki se noče soočiti s samim sabo v samoiskrenosti, ker se poslužuje družbeno predprogramirane ideje o takozvani svobodi izbire za svojo korist. Skozi kapitalizem se namreč v glave ljudi vceplja ideja o tem, da ima vsak pravico svobodne izbire in da mora biti zato vsak "poseben", "unikaten", ker to kao odraža stopnjo svobode posameznika. Bog ne daj, da bi se vsi ljudje posluževali praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse, naj se raje vsak ubada s problemi na svoj trdoglav način, ker egoizem pač veli, da je treba dokazati svoj prav ne glede na retardiranost početja. S takšnim ravnanjem nalašč postanemo hudobni, saj namerno povzročamo probleme sebi in drugim s tem, ko poskušamo odkrivati toplo vodo, namesto da bi stopili skupaj in se vedno posluževali tistih praktičnih rešitev, ki so preverjeno najboljše za vse.

Destonijci smo skupina ljudi, ki vedno raziskujemo, preizkušamo in vpeljujemo praktične rešitve na vseh področjih, ki so najboljše za vse in s katerimi bomo na Zemlji ustvarili raj in zagotovili dostojno življenje vsem. Zakaj mi potem nekdo pravi, da bi on(a) rad(a) delal(a) po svoje, ko mu (ji) razložim rešitev, ki jo že uporabljamo in je na praktično merljivih primerih dokazano najboljša za vse? Zato, ker takšen človek deluje skozi svoj ego, ker se želi izmikati samoiskrenosti in samoodpuščanju, ker mu je v trenutni situaciji lagodno in ker se počuti kot "zmagovalec" znotraj tekmovalnega sistema, kot ga trenutno imamo. Tak človek je slepar in hinavec, ker namerno zavlačuje svojo samokorekcijo in s tem izboljšanje razmer na Zemlji. Zanimivo in žalostno je predvsem to, da si takšni ljudje ustvarijo toliko izgovorov zakaj naj jim (še) ne bi bilo potrebno sprejeti samoodgovornosti zase in svet, da dejansko preslepijo samega sebe do te mere, da slepo verjamejo svojim blodnjam in nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem, kot da nikoli ne bi slišali za boljše rešitve, ki bi vsem zagotovila boljše življenje, ne le njim. To je dokaz, kako zelo neodgovorni smo ljudje in do kakšne nedopustne stopnje smo si dovolili sprejeti naše egoistične umske blodnje za resnične in nespremenljive, vse iz strahu pred samoiskrenostjo in samoodgovornostjo. Kot da je to nekaj najhujšega in najtežjega na svetu. Seveda je težko, če kar naprej prelagaš odgovornost in s prstom kažež na druge češ, glej kakšni so naši politiki, sosedi in ne vem kdo vse, vsi kradejo, hinavijo in delajo samo sebi v prid, kako pa naj potem jaz bogi revež (boga reva) delam tako, da bo najboljše za vse?

Povsem enostavno: pridruži se Destonijcem, povsod nas je dovolj, preglej strani, sodeluj z nami, uporabljaj rešitve samoiskrenosti, samoodpuščanja, samokorekcije in samoodgovornosti, pomagaj nam pri uveljavljanju praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse. V skupini se podpiramo in si pomagamo na vseh področjih. Vsak človek ima samo dve možnost: ali nadaljuje s svojim življenjem tako kot je sedaj in se slepi ali pa se nam pridruži in dela na sebi, da postane samoodgovoren in tako pomaga pri uveljavljanju rešitev, ki preverjeno vodijo v posledice, ki so najboljše za vse. Oboje ima svoje posledice, verjetno pa lahko sklepate, kakšne so te pri samozaslepljevanju. Kakorkoli se odločimo, vse posledice bomo vedno doživeli na lastni koži, zakaj ne bi drug drugemu zagotovili, da bodo te vedno prijetne?

2011 - Sledenje svojim dobrim občutkom je slepilo

V življenju si želimo dobrih, "pozitivnih" in razburljivih občutkov, ker si želimo zanimivega, veselega in vznemirljivega življenja. Toda kaj se zgodi, ko pozabimo na našo samoodgovornost do lastnih občutkov in želja in začnemo verjeti, da so te posledica nekega zunanjega vpliva? Pa poglejmo.

Ljudje hitro pozabimo oz. se največkrat sploh ne zavedamo, da si želje in občutke ustvarjamo sami. Kot sem že kdaj razlagal, z ustvarjanjem misli (razmišljanjem) si prikličemo slike in spomine, ki so povezani z občutki, katere smo popredalčkali v dve polarnosti. Na eni strani imamo "dobre", "pozitivne" občutke in emocije, na drugi pa "negativne", "slabe". Ker smo večino časa neiskreni do samega sebe, začnemo verjeti, da si misli, čustva in občutke ne ustvarjamo sami, ampak da so to posledica nekega zunanjega dejavnika, nad čimer mi nimamo vpliva (= prelaganje odgovornosti). Nato začnemo težiti samo k izkušnjam, pri katerih si ustvarimo "dobre", "pozitivne" občutke in čustva. "Slabih" misli, čustev in občutkov pa se poskušamo izogibati. To pomeni, da se poskušamo izogibati dogodkov in izkušenj, ob katerih si ustvarjamo "slabe", "negativne" misli, čustva in občutke in se pri tem pretvarjamo, da nad njimi nimamo vpliva. Z malo zdravega razuma hitro ugotovimo, kako daleč resnično seže človeška neumnost v smislu prelaganja odgovornosti, celo za svoje lastne misli in občutke.

Če malo pogledamo okrog sebe vidimo, kako vsi ljudje iščejo zabavo in dobre občutke v nekih zunanjih manifestacijah, kot so športno navijanje, popivanje, iskanje "ljubezenskih" seksualnih priložnosti, gledanje TV-ja, nakupovanje, obrekovanje in tako dalje in tako naprej.

Razumeti moramo, da smo sami odgovorni za naše misli, občutke in čustva, s tem pa smo torej sami odgovorni za to, kako se počutimo, ne glede na okoliščine. Seveda se polovica Zemljanov, ki vsak dan strada, ne bo dobro počutila, ker občutijo fizično bolečino. Ne smemo torej zamešati fizičnih občutkov z energetskimi občutki, ki si jih sami ustvarjamo skozi misli in čustva.

Če torej ne prevzamemo odgovornosti za svoje misli ter občutke in sledimo ter težimo le k situacijam, ki nam navidezno ustvarjajo dobre občutke, potem se zaslepimo in postanemo egoističen robot, ki se ne zmeni za nič kaj drugega kot to, kje, kdaj in kako bo spet našel nek "dober občutek" v neki zunanji manifestaciji, namesto da bi prevzeli odgovornost zase in si prenehali ustvarjati misli in občutke in jih definirati kot slabe in dobre. Namesto tega je veliko bolje, če se osredotočimo na sedanji trenutek vsakega našega vdiha in izdiha in se naučimo uživati s samim seboj in biti zadovoljen s samim seboj v vsaki situaciji, tako da vedno počnemo stvari tako, da so njihove posledice najboljše za vse. Potem ne rabimo nobenih zunanjih dejavnikov, preko katerih bi si v neiskrenosti do samega sebe ustvarjali polaritetne energetske čustvene manifestacije, ki bi nas potem usmerjale namesto nas.

Poznamo pa tudi še večje (ne)umnost, ko recimo ljudje navidezno prevzamejo odgovornost za svoje misli in občutke in si začnejo zavestno ponavljati le tiste, ki so jih definirali kot "pozitivne" in "dobre". Tako vidijo le "pozitivno" realnost, tisto "negativno" (lakota, revščina, vojne, zlorabe...)  pa kar čudežno odmislijo in se je izogibajo, kot da to v resnici sploh ne bi obstajalo. Takšen človek ne bo nikoli prevzel odgovornosti zase in za to kar se v svetu dogaja in bo zato zgolj nadaljeval svoje zasanjano življenje, pri čemer bo v resnici podpiral svet, takšen kot je zdaj, poln zlorab in revščine, ker se ne bo zavzel za praktične rešitve, ki bodo to odpravile.

Ne sledite torej svojim samo-namišljenim "dobrim" notranjim občutkom oz. "notranjemu glasu", ki vam pravi to in ono in vas želi popeljati do nirvane in dobrih čustev in občutkov, razen če želite postati popoln samo-omejen robot lastnih umskih in čustvenih kreacij.

Pomagajte si z zavednim dihanjem, s samo-odpuščanjem, napišite si svoje miselne in čustvene vzorce na papir in naredite samo-korekcijo. Prevzemite odgovornost zase, nihče drug je ne more. Veliko primerov lahko najdete, kako to počnemo Destonijci. Skratka, ne dopustite si, da bi se še naprej slepili in bili neiskreni do samega sebe, ne bežite pred samo-odgovornostjo, saj vas bo to pripeljalo v obup in neželene situacije, v skrajnem primeru pa kakšno umobolnico. Tam vam z vsemi strupi, pardon, "zdravili", vsekakor ne bodo nič kaj pomagali, ker smo si naše umske motnje samo-zaslepljenosti sami ustvarili, kar pomeni, da si jih moramo tudi sami odpraviti s samo-iskrenostjo in samo-odgovornostjo. Z zunanjimi "zdravili" si jih lahko zgolj začasno potlačimo, kar negativne posledice še poslabša.

Uporabljajte naša predlagana orodja samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse in postanite praktivist za dostojno življenje vseh na Zemlji. Vse ostalo je zguba časa in denarja...

2011 - Soočanje z neznanci - sejem Narava-Zdravje in Desteni

Danes smo preživeli tretji dan sejma Narava-Zdravje v Ljubljani, kjer jutri še zadnji dan predstaljamo Desteni skupino (kar je z velikim vložkom omogočil Valentin) in praktične rešitve, ki jih praktivisti razvijamo in vpeljujemo za dostojno življenje vseh na Zemlji. Opazil sem precej velik napredek v mojem procesu v zvezi z zadržki, ki sem jih imel še do nedavnega pri vzpostavljanju stika in komunikacije z neznanci. Na sejmu poleg Barbi, Duške, Nadje (in jutri tudi Ajde) skrbim za promocijo skupine (Valentin je zaradi drugih obveznosti pomagal le prva dva dneva). Če bi takšno delo moral opravljati pred kakšnim letom, bi verjetno odklonil zaradi strahu pred soočenjem s tujci, pa tudi zaradi samoobsojanje in občutka manjvrednosti in strahu pred ponižanjem oz. osmešenjem. Odkar pa sodelujem v Desteni'Jaz'Procesu in uporabljam orodja samoiskrenosti, samoodpuščanja in samokorekcijske prakse sem postal veliko bolj sproščen in odgovoren, tako da že v večini primerov znam zgoraj naštete samoomejitve ustaviti, še preden si jih ustvarim. Če pomislim, sem tudi malo presenečen nad sabo, saj sem brez pomislekov privolil k sodelovanju v projekt in tudi kasneje pred začetkom sejma si nisem delal skrbi s tem, kako bomo vse skupaj izpeljali in če bom kos odgovornosti. S samim dogodkom sem se tudi naučil bolje pristopiti k ljudem in se naučil predstaviti in utemeljiti delo, ki ga člani skupine Desteni opravljamo v vsakdanjem življenju, s čimer sem si utrdil samozaupanje in samodirekcijo. Ker to počnem prvič, mi je od začetka šlo precej slabo, danes pa sem že precej zadovoljen z mojim nastopom, ker sem nekako našel pravi način za predstavitev, tako da ljudi pritegnem, da poudarim pomembne informacije in da to naredim na dokaj sproščen način. To sem dosegel predvsem s poskušanjem in učenjem na napakah. Podrobneje bom svojo notranjo izkušnjo med sejmom predstavil v enem izmed naslednjih blogov.

2011 - Samoodpuščanje kot čarobna palica?

(Odlomek iz moje knjige Moč samoodpuščanja, priročnik za začetnike, ki bo na voljo v bližnji prihodnosti. Enjoy!)

Ena največjih samozaslepitev na tem svetu je ta, da ljudje neprenehoma živijo v upanju in pričakovanju odrešitve, ki bo čarobno izbrisala vse probleme posameznika in s tem človeštva. To početje ni samoiskreno, ker temelji na tem, da bo naše samoustvarjene probleme rešil nekdo drug. Le zakaj bi? Vsi smo si enakovredni v odgovornosti do samega sebe in vsega, kar smo dovolili in dopustili, da se dogaja v svetu. Zato moramo sami najprej razrešiti lastne probleme, ki izhajajo iz našega umso-zavestnega sistema, s tem pa bomo tudi pričeli skupaj reševati probleme, ki smo si jih ustvarili kot človeštvo. Sebično je pričakovati, da bo nekdo to čarobno opravil namesto nas, saj smo mi kot ljudje sami izvor lastnih problemov. Zato se zavedajte, da samoodpučanje ne predstavlja čarobne palice s katero bi pomahali sem ter tja in bi se s tem že rešili vseh problemov. 

Enačiti samoodpuščanje s čarobno palico je jalovo početje.

Samoodpuščanje je orodje, ki nam pomaga pri samoiskrenem pogledu nase, kjer se odrešimo vseh preteklih bremen (navad, miselnih vzorcev, čustvenih reakcij) in začnemo na sveže. Tako se lahko neobremenjeno posvetimu temu kar je tukaj v sedanjosti vsakega vdiha in izdiha in tako delamo po principu kar je najboljše za vse. To pomeni, da s svojimi dejanji akumuliramo posledice, ki ne dopuščajo nobenih zlorab in podpirajo vse oblike življenja.

Razumeti moramo, da smo svoj ego kot umsko zavestni sistem ustvarjali vse od našega rojstva, pa do naše polnoletnosti oziroma 21. leta, pri čemer smo ob rojstvu že podedovali nekatere sisteme od naših staršev. Skozi odraščanje smo se poistovečali in se integrirali v te sisteme tako, da smo jih fizično izživljali s svojimi dejanji. Zato te naše predprogramirane umsko-zavestne sisteme ne moremo odpraviti zgolj z napisanim in prebranim samoodpuščanjem. S tem se jih le zavemo, prevzamemo odgovornost zanje in si jih odpustimo, da se z njimi več ne obremenjujemo. Nato pa moramo samokorekcijo odživeti še fizično, s praktičnimi dejanji, ob vsaki situaciji za katermo smo samoodpuščanje izvedli.

Pomembno je tudi, da se zavedamo naslednjega: Vsako dejanje, ki ga izvedemo, opravimo na pol ali pa sploh ne, ima posledice. S tem ko uporabimo samoodpuščanje in si s tem izbrišemo nek vzorec iz umsko-zavestnega sistema, naredimo prazen prostor. Vsak sistem se odraža v dejanjih in vsako dejanje za svoj obstoj potrebuje svoj prostor in svoj čas, kot na primer gledanje televizije. Če odpravimo navado gledanja TV-ja vsak dan 2 uri, s tem zase ustvarimo nov čas in prostor, ki ni zapolnjen. Tako bomo neizbežno ta čas zapolnili z nečim drugim, z nekim drugim sistemom. Lahko ga denimo zapolnimo z obiskovanjem gostilne in popivanjem ali pa z pisanjem spletnih objav o tem, kako si s samoodpuščanjem pomagamo osvobajati samega sebe od škodljivih navad, ker bomo s tem z lastnim zgledom pomagali še drugim, po principu kar je najboljše za vse. S tem primerom želim pokazati, da ni dovolj, da samoodpuščanje delamo samo na pol, saj lahko s tem naredimo več škode kot koristi. Ko uporabljamo samoodpuščanje to storimo učinkovito tako, da si ob samoodpustitvi nepotrebnega bremena ustvarimo tudi samokorekcijo. Ta nam služi kot samopodpora in navodilo samemu sebi, kaj bomo storili naslednjič, ko pridemo v podobno situcijo, da bomo ravnali samoodgovorno in po principu kar je najboljše za vse.

Ena izmed lasnosti našega ega kot umsko-zavestnega sistema je tudi ta, da vedno poskuša izpasti kot zmagovalec in dokazati svoj prav. Zato moramo biti posebej pozorni in samoiskreni, da ne zapademo v takšne miselne vzorce. Za primer bom predstavil eno od svojih izkušnenj:

S punco že delj časa živiva v dogovoru o podpiranju drug drugega pri tem, da si pomagava odpravljati škodljive umsko-zavestne sisteme. V eni od situaciji mi je tako pokazala, da sem len in da se izmikam nujnim opravilom, ki jih nato namesto mene opravi ona, s tem pa prelagam odgovornost. Dejanje sem v samoiskrenosti priznal in dejal, da ga moram predelati s samoodpuščanjem. Tega potem nisem naredil, kar sem vedel že med pogovorom. To pomeni, da sem si dovolil in dopustil zapasti v umski vzorec, kjer moj ego poskuša na vsak način izpasti kot moralni zmagovalec, kar pa je njegov edini cilj, saj se v resnici hoče le ohraniti v takšnem stanju kot je. S tem sem sabotiral samega sebe, ker sem se slepil pred lastnim vzorcem umsko-zavestnega sistema, ki mu dopuščam in dovoljujem da me nadzira in drži v samoomejenosti, namesto da bi dejansko prevzel odgovornost zanj in ga odpravil ter prevzel samodirekcijo, ker je tako najboljše za vse.

Uporaba samoiskrenega samoodpuščanja torej predstavlja proces korekcije samega sebe, ki ga neprestano hodimo v vsakem sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha. Tako si gradimo samozaupanje in samoodgovornost po principu enosti in enakovrednosti, s čimer pričnemo kopičiti posledice, ki so najboljše za vse. Ko te posledice seštevamo v skupini, kjer vsi delamo po istih principih, torej to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti, vztrajno in neomajno spreminjamo svet, ki je poln vojn, zlorab, zamer, čustveih reakcij, škodljivih navad, nerazumevanja, egoizma, škodoželjnosti in samozaslepitev, v nov svet z novo ureditvijo, kjer je največja vrednota življenje, kjer vsak del stvarstva razume svojo vlogo enosti in enakovrednosti, kjer si vsi lahko zaupamo, ker vsi počemo tako, da je najboljše za vse. S tem ustvarimo raj na Zemlji in povsod kjer obstajamo, saj so naši principi življenja neomajno naravnani tako, da se vse posledice kupičijo v realnost, ki je najboljša za vse kar obstaja. To počnemo Destonijci in to predstavlja skupina Desteni. Raj in dostojnost za vse na Zemlji je torej potrebno uresničiti s fizičnimi dejanji, to pa predstavlja proces, skozi katerega vsi hodimo. Tako kot smo potrebovali leta in leta, da smo se poistovetili in privadili vseh škodljivih umsko-zavestnih sistemov, ki smo jih dovolili in sprejeli v naša življenja, tako bodo potrebna leta, da se jih osvobodimo in jih odpravimo, ter da pričnemo zares živeti in se ravnati po enostavnem principu delovanja tako, da je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti. Ampak ko se v naslednjih letih tega naučimo in privadimo, bo odpravljanje preteklih napak šlo vse lažje in lažje in kar naenkrat bomo vsi živeli v Enakovrednem Denarnem Sistemu in to brez pomoči kakršnihkoli čarobnih palic, nezemljanov, odrešenikov, karizmatičnih diktatorjev in podobnih utvar. Vse bomo ustvarili sami, s skupnimi prizadevanji. Priduži se nam še ti, če si že spoznal(a), kako pokvarjeno in neuporabno je vse, kar smo do sedaj poveličevali in povzdigovali v lastni neiskrenost. Le zakaj se nebi? Izgubiš lahko le vse tisto, kar te obremenjuje in s tem pridobiš vse, kar je vredno življenja.

2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.

2011 - Alkohol

Alkohol ljudje uporabljajo v neiskrenosti kot sredstvo za bežanje pred samoodgovornostjo za svoje stanje in stanje realnega sveta. V naši deželi smo pri tem še posebej uspešni. Neiskrenost tega početja se opazi tudi v tem, kako so se med ljudmi ustvarila razna prepričanja, ki poskušajo pitje alkohola upravičiti in ga celo poveličevati. Denimo to, da je pitje alkohola v malih količinah zdravo, ali pa kakšna bolj hinavska, da nisi odrasel in 'dec', če ne piješ alkohol, da nisi za 'zabavo' in 'veselje', pogosto pa tudi takšna družbeno izključujoča, kjer te denimo v službi sodelavci ne sprejmejo kot enakovreden del ekipe, če jim ne pomagaš pri samozastrupljanju in ne častiš kakšne runde v rednih intervalih. Ljudje predvsem ne marajo treznih v svoji družbi, ker slednji povečajo njihovo krivo vest, saj s svojo prisotnostjo jasno kažejo pijančevo neiskrenost do samega sebe in tudi to, da ima posamezen človek popolno kontrolo nad tem kar počne, zato je sam odgovoren za svoja početja in miselno-čustvena stanja v vseh pogledih, tudi za svojo slabo voljo. Ravno temu se očitno ljudje izogibajo z uživanjem raznih strupenih substanc, da bi jim te pričarale vesele občutke po sistemu 'baš me briga'.

Nedopustljivo je tudi to, da se stanje alkoholiziranosti po svetu v sodnih obravnavah upošteva kot olajševalna okoliščina, ker bojda takrat posameznik ni prišteven. Tako ljudje preko alkohola opravičujejo svoja zlorabljajoča dejanja. Vsekakor je vsak posameznik prišteven, ko se odloči za uživanje drog. V nasprotnem primeru bi takšen človek bil družbi nevaren in zrel za pomoč ter zdravljenje.
Če iskreno raziščemo učinke alkohola opazimo, da ta že v manjših količinah onesposablja tiste telesne funkcije, ki skrbijo za človekov učinkovit stik s fizično realnostjo, ojačajo pa dele umsko-zavestnega sistema, predvsem misli in emocije, ki že prevladujejo v človeku v času pitja alkohola in ga tako še bolj odtujijo od samega sebe in zdravega razuma. Ljudje namreč zmotno mislimo, da obstajamo v naših mislih in emocijah, namesto da bi se osredotočili na fizičen obstoj v sedanjem trenutku, kjer smo v vsakem vdihu in izdihu enakovredni svojemu fizičnemu telesu in stvarni realnosti okrog nas. Le tako lahko delujemo po zdravem razumu in po tem kar je najboljše za vse. Filozofska razmišljanja, emocije in čustva pa nas pri tem le ovirajo in telesu odžirajo življensko energijo. To se lepo pokaže pri ljudeh, ki si venomer ustvarjajo skrbi ali pa močne čustvene pretrese, kjer njihovo telo hitro upeša in se postara (seveda pa za to v pomanjkanju samoiskrenosti krivijo zunanje dejavnike).

Destonijci iz teh in še kakšnih razlogov ne pijemo alkohola, saj je tako najbojše za vse. Tako tudi v tem primeru prevzemamo odgovornost za to, kar sprejemamo in dovoljujemo v življenju, kar pa je zgolj to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednoti. Da ustvarimo raj na Zemlji in dostojno življenje za vse, potrebuje zaupanja vredne, samoiskrene ljudi, ki držijo skupaj in si pomagajo v enosti in enakovrednosti in v nobenem primeru ne odstopajo od tega, kar je najboljše za vse. Vsak Destonijec mora zato sam zase vedno in trdno stati za temi načeli, ne glede na to kaj počne in kje se nahaja. Tako se moč posameznika z jekleno voljo sešteva po principu akumulacije: 1 + 1 = 2. Pridruži se in podpri skupino s svojimi dejanji, podpri Enakovredni Denarni Sistem, kjer bomo vsi lahko živeli dostojno in po principu kar je najboljše za vse.

Obišči nas na našem novem socialnem omrežju! www.destonians.com

2011 - Gledanje v TV

Televizija in 'gledanje televizije' sta zanimivi manifestaciji. Ta naprava je tako kot vse ostale odraz človeštva in predstavlja ogledalo vsakemu, ki si jo ogleduje. Povem vam, kaj sem spoznal ob gledanju v fotofon (televizijo).

Televizija je 'dolgočasna'; Več kot je programov, bolj so vsi enaki. Zakaj? Na televiziji vedno ponavljajo eno in isto. V nadaljevankah in filmih vedno iste zgodbe o ljubezni in sovraštvu in vseh njunih izpeljankah, ki temeljijo na umski polarnosti. V dokumentarnih oddajah vedno isto o tem, kako čudovito je zasnovan naš svet, kjer se vsako zlorabljanje poveličuje in opravičuje ali pa kar spregleda, z zaključki o tem kako pametni in posebni smo ljudje in kako hkrati nič ne vemo. V športu vedno iste polarnosti med zmago in porazom. V informativnih oddajah vedno bolj nazorno prikazujejo zlorabe med ljudmi. Skratka, televizija ja eno samo veliko ponavljanje enega in istega. Kakšen vpliv ima to na človeka?

Naredi ga neodgovornega in apatičnega. Enako kot vera. Če otroku od malega vcepljaš v glavo, da je grešen, da se mora bati boga, da mora prositi odpuščanja in da mu je vse usojeno, da si sam ne more pomagati in da mora vedno ubogati avtoriteto... Potem bo človek s časoma tem človeškim izmišljotinam začel verjeti in jih bo jemal kot samoumevna dejstva, ki se jih ne da popraviti ali spremeniti, zato bo postal brezbrižen in apatičen ali pa še slabše, branil jih bo z orožjem kot del svoje kulture. Popolnoma enako je s televizijo. Če se ljudem od malega vcepljajo v glavo umske polarnosti, da je za mir potrebna vojna (vojska), da je človek čustveno bitje ljubezni in sovraštva in nad tem nima nadzora, da je tekmovalnost v naravi ljudi in da mora biti zmagovalec samo eden, da je človek privzeto hudoben, grabežljiv in zlorabljajoč in zato potrebuje nekoga, ki mu vlada... potem bo človek s časoma to sprejel kot samoumevno dejstvo, nad katerim nima nadzora in katerega se ne da spremeniti. Zato se bo vdal v usodo in še naprej spremljal TV program in ga jemal kot nekakšno slabo šalo na lasten račun.

Veliko ljudi nekje globoko v sebi razume, kaj govorim, pa še vedno brezbrižno in apatično gledajo televizijo. Zakaj? Ker so tako naučeni, sprogramirani. Sodoben človek pooseblja organskega robota, računalnik z vhodno-izhodnim sistemom, ki za vsako vhodno informacijo odreagira tako, kot je bil naučen. Naučeni pa smo umskih polarnosti, kot sem jih omenil zgoraj: za mir je potrebna vojna (vojska), nad čustvi človek nima nadzora, po naravi je človek tekmovalen in nevaren, grabežljiv in zato potrebuje vladarja, itd. Vse to so človeške izmišljotine, ki jim ljudje verjamejo, ker so jim bile vedno znova in znova in znova vcepljane v glavo in ki so jih sami videli povsod in pri vseh ljudeh, ker ljudje drug drugega programiramo (posiljujemo) z lastnimi izmišljotinami. Človeški organski robot je suženj samemu sebi.

Sam sem v skupini Desteni spoznal, kako samoodgovornost in samoiskrenost omogočita človeku, da se reprogramira po lastni volji. Zato se programiram v skladu s principom Enosti in Enakovrednosti ter kar je Najboljše za Vse. Vpeljava Enakovrednega Denarnega Sistema bo tudi tistim, ki se trenutno nenehno borijo za preživetje, omogočila, da spoznajo svoje pravo stanje in se osvobodijo svojih umskih kletk. Zato bo to naša prva stopnja pri vzpostavljanju raja na zemlji. S tem bomo zagotovili vsem enakovreden dostop do življenskih potrebščin za dostojno življenje, kar bo posamezniku zagotovilo čas za ponovno ovrednotenje vseh svojih navad in umskih vzorcev, da se bo lahko posvetil svojemu osvobajanju iz lastne umske kletke, namesto da jo preko denarja poskuša vsiliti drugim. S tem bomo ljudje prvič v zgodovini človeštva iz nas izkoreninili strah in boj po preživetju, kar nam bo omogočilo da spoznamo kaj resnično pomeni živeti in biti živ. Pridruži se nam in prispevaj k razvoju novega sistema, v katerem bo življenje ovrednoteno z življenjem in ne z denarjem. Enakovredni Denarni Sistem.