Dan 128 - Pohlep ne bo kar sam izginil

Pohlep je želja po več, ne glede na dejanske potrebe in posledice naših želja. Pohlep je hkrati občutek, kjer se najprej počutimo manjvredni, prikrajšani, nezadovoljeni in pohlep je občutek zadovoljstva, večvrednosti, zmage, začasne potešenosti, ko dobimo to, kar hočemo, čeprav tega v resnici ne potrebuje. Pohlepa se naučimo že kot otroci, ko se ne-zavedajoč lastnih občutkov poskušamo počutiti bolje, bolj vznemirjeno, bolj veselo, kadar recimo dobimo novo igračo, kadar dobimo sladkarije itd. Skratka, ko dobimo to, kar hočemo, brez da bi pri tem upoštevali dejanski izvor naše želje in brez da bi se zavedali posledic, ki jih naša hotenja imajo na okolje. Res potrebujemo še eno sladkarijo, še eno igračo? V veliki večini primerov ne. Zakaj pa potem tako na vso moč skušamo zmanipulirati starše in druge, da bi zadostili svojim hotenjem? Ker se ravnamo po občutkih, namesto po zdravi pameti. Ker nam pač ni nihče razložil in ker se sami tudi nismo nikoli vprašali, od kod za vraga občutki sploh pridejo in zakaj. Vsi smo kdaj pohlepni, eni bolj, drugi manj, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Vsi zaradi teh občutkov posledično uničujemo planet, ker se ravnamo po občutkih in ne po zdravem razumu. Vzroke pohlepa moramo odstraniti. Spoznati in razumeti moramo občutke, ki nas vodijo v pohlep in jih odstraniti, da se bomo lahko ravnali po zdravem razumu in nikomur v škodo. Pohlep je nedopusten, ker z njim zlorabljamo življenje, ker z njim gledamo le nase in na svojo korist. V pohlepu hočemo več samo zase, čeprav ničesar več ne potrebujemo za dostojno življenje. S tem pa onemogočamo dostojno življenje drugim, katerim jemljemo, samo zase, ker pač sledimo svojim občutkom, namesto da bi dali vsem to, kar vsi potrebujemo za dostojno življenje. Vsakdo, ki ne more živeti dostojno, je žrtev pohlepa vseh nas, ker vsi mislimo le nase in na svoja hotenja, namesto da bi odpravili pohlep in dajali drugim tako, kot želimo sami prejeti. Vsi želimo dostojno živeti, zato moramo dostojno življenje vsem zagotoviti. Tega pa s pohlepom ni moč doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen in hoteti še več in še več, za to da bi se bolje počutil, da bi bil bolj zadovoljen, da bi čutil več, da bi se počutil več-vredno, da bi se počutil kot zmagovalec, da bi potešil svoja hotenja, brez da bi se sploh vprašal, če je moja želja/hotenje realno in objektivno in odraža nekaj, kar resnično potrebujem za dostojno življenje, ali je zgolj ideja v moji glavi, ki ji sledim zgolj zaradi občutka, ki jo spremlja. Spoznal sem in zavedam se, da se pogosto ravnam po občutkih pohlepa, namesto da bi odpravil energetske občutke v sebi in se usmerjal v dihu po zdravem razumu. Ko opazim in se zavem, da se ravnam po občutkih pohlepa - se ustavim in diham. Obvezujem se, da pri odločanju ne bom sledil občutkom pohlepa in da bom vsak tak občutke odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil slediti občutku pohlepa po zmagi, kjer si želim doseči zmage zato, da bi se počutil bolje, več-vredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutek zmage definirati kot nekaj pozitivnega in dobrega zame, namesto da bi spoznal, da s sledenjem temu občutku vidim le sebe in svojo željo po občutku zmage na račun drugih, s čimer zlorabljam druge, ker ne upoštevam zdravega razuma. Obvezujem se, da bom vsako težnjo po občutku zmage takoj ustavil z dihanjem in samo-odpuščanjem in se usmeril po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen, ko jem hrano samo zato, da bi se bolje počutil in ne zato, ker bi bil lačen. Ko opazim in se zavem, da želim nekaj pojesti, predvsem kaj sladkega, zato da bi se bolje počutil in ne zato, ker sem lačen - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil svojih negativnih občutkov. Namesto tega se obvezujem, da bom takoj raziskal vzroke za negativne občutke, ki jih želim prikriti in spremeniti v dobre skozi uživanje hrane in sladkarij in jih odpravil s samo-dopuščanjem ter se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen pri igranju iger, da bi se bolje počutil in prikril nelagodje in slabe občutke. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil slabih občutkov. Ko opazim in se zavem, da želim igrati igre zato, da bi se bolje počutil - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom takoj raziskal vzroke za svoje slabe občutke in jih odpravil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Dan 127 - Tudi brezposelni imajo pravico živeti dostojno

Vse več je brezposelnih, ker gredo podjetja v stečaj ali pa ker direktorji in menedžerji povečujejo dobičke tako, da odpuščajo ljudi. Prav tako se povečuje uporaba strojev in avtomatizacije, kar je edino smiselno, ker se s tem ljudem prihrani duhomorna, naporna in robotsko ponavljajoča se opravila, ki jih tako ali tako noče nihče zares opravljati, razen če jih mora, zato ker drugače ne pride do denarja. Zato smo tudi iznašli stroje in avtomatizacijo, da se sami lahko posvečamo bolj kreativnemu delu, mar ne? Ali to torej pomeni, da ljudje brez dela, otroci, upokojenci, invalidi, bolni in ostali nimajo pravice do dostojnega življenja, ker pač nimajo dostopa do denarja? Ne. Pravica do dostojnega življenja je temeljna človekova pravica vsakega posameznika, ki se mora odražati neposredno in praktično v realnosti, torej v sistemu, v katerem živimo. Za to smo odgovorni vsi in vsi moramo živeti tako, da se to udejanji. Praktična rešitev, ki bo dejansko vsem ljudem zagotovila dostojno življenje, mora temeljiti na zagotovljenem življenjskem dohodku. Takšno rešitev predstavlja predlog LIG (Living Income Guaranteed). Trenutno se v EU podpisuje peticija za preučitev in pričetek javne razprave za UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek). LIG v tem kontekstu predstavlja bolj dodelano različico UTD-ja, zato predlagam, da preučite LIG na uradni strani.

Dan 124 - Strah in odpor do šolskih obveznosti

Ob misli na šolske naloge in obveznosti se mi še vedno poraja občutek odpora in odlašanja, zato bom raziskal, kaj se za tem skriva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati šolske obveznosti kot neprijetne, ker imam do njih odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil odpustiti si in odstraniti občutka neprijetnosti in odpora do šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da bom lahko šolske obveznosti opravljal z lahkoto in brez nepotrebnega odpora ali slabih občutkov takoj, ko si jih odpustim in odpravim in s tem ne dovolim, da bi se na tak način omejeval in sabotiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se neprestano soditi in ocenjevati ter se primerjati z lastno vizijo o tem, kako bi nekaj moral narediti, pred in med opravljanjem šolskih obveznosti.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da si ustvarjam odpor do šolskih obveznosti s tem, ko se neprestano primerjam z drugimi ali lastnimi idejami med ali pred opravljanjem obveznosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah do šolskih obveznosti zaradi strahu pred neuspehom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nezmožnega opraviti neko šolsko obveznost že v prvem trenutku, ko se jo zavem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil kot nezmožnega, da bi uspešno opravil neko šolsko obveznost v trenutku, ko se jo zavem ali kadarkoli drugič. Namesto bom pozoren na ustavljanje misli z zavednim dihanjem tako, da se bom fizično praktično usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti strah pred neuspehom takoj, ko se zavem, da nečesa ne razumem. Spoznal sem in razumem, da je nemogoče, da bi vse stvari takoj razumel, ker ljudje iste besede različno razumemo zaradi spominov in definicij. Zato je nesmiselno in nesprejemljivo, da si ob nerazumevanju ustvarjam strah pred neuspehom. Namesto tega se obvezujem, da se bom ob vsakem nerazumevanju nečesa upočasnil in osredotočil na dihanje ter se usmeril tako, da si bom definiral in zapisal, česa točno ne razumem in nato zastavljal vprašanja ali poiskal druge vire in razlage, s katerimi si bom razjasnil to, česar ne razumem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tem, ko pri opravljanju šolskih obveznosti naletim na problem, preveč in prehitro razmišljati o morebitnih rešitvah in si posledično ustvarjati nestrpnost in občutek ne-obvladovanja situacije. Spoznal sem in razumem, da je reševanje problemov v umu neučinkovito, saj se hitro zgodi, da stvari pozabim, se vrtim v krogu ali začnem razmišljati o nepomembnih stvareh. Zato se obvezujem, da se ne bom več zatekal v um, ko bom naletel na problem pri reševanju šolskih in drugih obveznosti, namesto tega se bom najprej upočasnil z zavednim dihanjem, točno definiral problem in si ga po možnosti zapisal ter nato sistematično razmislil in zapisal možne rešitve, ki jih bom potem preverjal in uporabil sistematično tako, da ne bom skakal od ene do druge, ker se s tem samo zmedem in ustvarjam občutek neobvladljivosti, s tem pa občutek strahu pred neuspehom in odpor.

Dan 123 - Se rodimo egoistični?

Na Facebooku se je danes pojavilo zanimivo vprašanje; Se ljudje že rodimo egoistični?

egoízem  -zma m (ȋ) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost

Se torej ljudje že rodimo takšni, da gledamo le na svojo korist na račun in v škodo drugih? Lahko bi rekli, da res, ker se dojenčki refleksno le borijo za preživetje. Toda to se zgodi le v ekstremih primerih, ko se je treba za preživetje dejansko boriti. V normalnih pogojih dojenčki že od samega začetka spoznavajo svet okrog sebe in posnemajo druge, torej se vsega naučijo od odraslih in s tem tudi egoizma, ker se večina ljudi vede in razmišlja egoistično.

Kakorkoli, v vsakem primeru je nujno, da se ljudje že od rojstva naprej odvajamo egoizma in učimo enakovrednega sodelovanja, kjer vsi druge obravnavamo tako, kot bi želeli biti sami obravnavani na mestu drugega. Dejstvo, da se ljudje v določenem smislu lahko že rodimo egoistični, mora ustvarjati še večjo skrb in nujo po tem, da se vzpostavi takšna vzgoja, ki odpravlja egoizem in vzpodbuja ter uči enakovrednega sodelovanja, kjer vsi obravnavamo druge tako, kot bi želeli biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Odpustim si, da si nisem dovolil drugih obravnavati tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti le nase in na to, kako lahko druge izkoristim za svojo korist.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah odpraviti egoizem v sebi, ker sem verjel, da potem ne bom ničesar imel in da me bodo za to vsi izkoriščali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil upravičevati svoj egoizem s strahom pred egoizmom drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko bom vse druge obravnaval tako, kot bi si želel biti obravnavan sam, sam predstavljam in stojim kot rešitev za svet, kjer je za vse poskrbljeno in kjer lahko vsi živimo dostojno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je praktično nemogoče odpraviti lasten egoizem in obravnavati druge vedno tako, kot bi si želel biti obravnavan sam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čakati na druge, da bodo zgledni in se ravnali tako, namesto da bi bil sam svoj zgled.

Obvezujem se, da bo odpravil vse svoje egoistične misli, občutke in obnašanje s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in se skozi samo-korekcijo usmerjal po načelu enosti in enakovrednosti tako, da bom ustvarjal vzorce in posledice, ki niso v škodo življenju in ki vse življenje podpirajo in ga povzdigujejo, ohranjajo in podpirajo.

Dan 122 - Petje, la la LA!

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kazanje čustev soditi kot sramotno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar kažem žalost ali negativne občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati petje kot nekaj čustvenega, kjer moraš kazati čustva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati in soditi petje kot nekaj sramotnega, ker verjamem, da moram ob petju kazati čustva.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti žalosten, kadar dojemam pesem kot žalostno in vesel, kadar jo dojemam kot veselo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti intimen in odkrit sam s sabo kadar pojem, ker me je strah, kaj bodo ob tem rekli drugi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sebe, kadar sem intimen sam s sabo ko pojem in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil biti 'bully'/tiran/ustrahovalec do samega sebe kadar sem intimen sam s sabo ko pojem. Obvezujem se, da se ne bom več sodil in bil 'bully'/tiran/ustrahovalec do samega sebe kadar sem intimen sam s sabo ko pojem.

Dan 121 - Spominjati se mrtvih na lep način

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se na mrtve tako, da se spominjam samo pozitivnih spominov, ki mi dajejo pozitivne občutke. Spoznal sem in zavedam se, da na tak način ne vidim dejanske preteklosti in da se zato iz nje ne morem nič naučiti. Obvezujem se, da se ne bom spominjal zaradi pozitivnih občutkov, ampak bom iz spominov odstranil vse pozitivne in negativne občutke s samo-odpuščanjem in se spominjal ljudi, stvari in dogodkov brez reakcij tako, da mi bodo ti spomini v pomoč pri tem, da ne bom ponavljal zlorabljajočih vzorcev in napak, ampak bom namesto tega uporabil spomine kot izkušnje pri iskanju rešitev, ki so najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se mrtvih zato, da bi se poistovetil s temi spomini in se preko njih omejeval skozi verovanje, da sem jaz moji spomini. Spoznal sem in zavedam se, da ni potrebno, da me spomini definirajo in določajo, kdo jaz sem. Spomini so le del izkušenj, ki me ne definirajo več, ko s pisanjem, samo-odpuščanjem in samo-korekcijo odpravim čustvene reakcije nanje. Tako lahko v vsakem sedanjem dihu odločam o tem kdo sem, brez preteklih čustvenih bremen. Obvezujem se, da bom na tak način odpravil vse čustvene reakcije na spomine in se v vsakem dihu odločal stati kot enakovredno življenje in delovati tako, kot je najboljše za vse ter dajati drugim tako, kot želim sam prejeti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'spominjati se mrtvih' označevati kot nekaj žalostnega. Spoznal sem, da je popolnoma nepotrebno, da smrt in spomin na mrtve definiram kot nekaj žalostnega. Obvezujem se, da smrt in spomin na mrtve ne bom več definiral kot nekaj žalostnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominjati se mrtvih zato, ker si želim, da bi se me tudi drugi spominjali po moji smrti. Spoznal sem in zavedam se, da to počnem zaradi strahu pred tem, da me ne bo več. Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me po smrti ne bo več. Spoznal sem in zavedam se, da je popolnoma nepotrebno, da se ubadam s tem, kako bo po smrti in ali me potem ne bo več, ker tako zamujam to, kar je tu, sedaj, v vsakem dihu. Zato se obvezujem, da bom pozoren na vsak sedanji dih in da se bom posvečal življenju v sedanjem trenutku na način, ki je najboljši za vse, ker bom le tako živel najbolj popolno.

Odpustim si, da si nisem dovoli spoznati, da skozi izživljanje umskega obreda spominjanja na mrtve zlorabljam žive in življenje tako, da delam smeti s svečami in podobno. Obvezujem se, da tega vzorca ne bom več izživljal.

Obvezujem se, da se bom mrtvih spominjal ter jih spoštoval tako, da se bom posvetil sedanjosti in živim in z zgledom zagotovil, da se nikoli več ne bodo ponavljale napake, zlorabe in trpljenja, ki so jih prestajali naši predniki. Skupaj z ostalimi Destonijci bom stal za enakovrednostjo vsega življenja in iskal ter vpeljeval rešitve, ki so najboljše za vse.

Dan 120 - Skupno delo za skupno dobro? System error.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postavljati osebni interes, ki sem ga temeljil na svojih pozitivnih in negativnih občutkih, postavljati pred skupen interes življenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se zanimam le za lastni interes in za to, kako se bom jaz dobro počutil, kako bom jaz čim več zaslužil in kaj bom jaz počel, da bo meni zabavno.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da s tem, ko sebe postavljam pred vse ostalo, zlorabljam vse ostalo zato, da bi imel sam dobre občutke in da bi se sam dobro počutil.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da nas je takšno ravnanje pripeljalo do realnosti, v kateri živimo zdaj, kjer vsak gleda le nase in kjer ne zna in noče nihče dajati tako, kot bi želel sam prejeti.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentrične želje po dobrih občutkih.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti egocentričnega jaza in svoj jaz razširiti na vse življenje.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moram sodelovati z ljudmi pri rešitvah, ki so najboljše za vse, kot sta UTD in neposredna demokracija, tako da odstranim lastne egocentrične interese dobrih občutkov z uporabo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcije, ker bomo le tako lahko vsi živeli rešitev, ki je najboljša za vse in s tem ustvarili dostojno in zabavno življenje za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati samo probleme v stvareh in predlaganih rešitvah, namesto da bi spoznal, da moram za vsak problem sam v sebi najti rešitev, da moram sam stati kot rešitev vsakega problema. Spoznal sem in zavedam se, da je edina rešitev za človeštvo ta, da vsak prevzame odgovornost zase, da si vsak odpusti lastne egocentrične interese, ki temeljijo na občutkih, in se usmeri po principu kar je najboljše za vse življenje, kjer obravnava druge tako, kot bi želel biti sam obravnavan. Obvezujem se, da ne bom le iskal problemov, ampak bom sam tudi našel rešitve zanje in stal kot rešitev, ki je najboljša za vse življenje.



Zanimivo je opazovati, kako smo ljudje tako omejeni pri svojem delovanju zgolj na svoje pozitivne / negativne občutke, da sploh ne znamo delovati v slogi po principu, ki je najboljši za vse. Živimo v nekih svojih svetovih, zaposleni sami s sabo in svojimi občutki nekje v globinah uma. Zato se moramo začeti zavedati, da so naši občutki le iluzija, ki se jo odpravi s samo-iskrenostjo, pisanjem in samo-odpuščanjem. S tem si dejansko ustvarimo svobodno izbiro, kjer postanemo samo-direktivni kot življenje in dajemo tako, kot želimo prejemati.