Naša odgovornost = naša moč

Referendum v Grčiji o prenehanju podpiranja zlorabljajočih "varčevalnih" ukrepov, vsiljenih s strani zasebnih in tajnih bančnih ustanov, peticija v Avstriji o izstopu iz EU, ki jo je podpisalo več kot 260.000 ljudi, uspešna iniciativa na Nizozemskem, po kateri bodo poslanci morali razpravljati o ustreznosti ustvarjanja denarja in podobne mnoge druge iniciative kažejo na to, da smo se ljudje začeli spraševati o smiselnosti bančno-političnih mahinacij, ki se dogajajo za zaprtimi vrati raznih samooklicanih elitnih združb. Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je trenutni sistem ustvarjanja denarja na podlagi dolga neustrezen in zlorabljajoč, ter da ga določene družbene elite uporabljajo kot orodje zasužnjevanja in prisile za doseganje svojih sebičnih interesov. To smo dopustili vsi, ker smo enostavno bili preveč zaslepljeni z lastnimi sebičnimi interesi in ker smo se počutili premajhne, da bi karkoli spremenili. Dopustili smo, da nam šolski sistem in mediji operejo možgane tako, da svet dojemamo zelo omejeno in zgolj iz stališča, ki ustreza samooklicanim elitam. A vse bolj prihaja do neizogibnega. Celoten sistem zlorab temelji na hiši iz kart, ki je zgrajena iz laži, manipulacij in zavajanja. S tem, ko posamezniki postajamo vedno bolj samoodkriti in ko ne podpiramo več laži in zavajanja ter zlorabljajočih interesov, postajamo vedno bolj neomajni in samodirektivni, ker se usklajujemo z resnico življenja. Ta ne rabi podpore, ker resnica vedno stoji sama po sebi. Laži pa se lahko obdržijo le z dodatnim zavajanjem. Dejstvo je, da smo vsi enakovredni in enako odgovorni za to, kar dopuščamo v svetu. Do sedaj smo dopuščali zlorabo in trpljenje na račun laži, kot so denar in razna prepričanja o tem, kako smo mi bolj pomembni od drugih, kako so nekateri večvredni in nekateri manj, kako so zlorabe dopustljive, kadar niso v naši bližini, kako so čustva bolj pomembna od zdravega razuma in podobno. Večino teh zlorab še vedno podpiramo, kljub temu pa vedno več ljudi ugotavlja, da zlorabe nimajo nobenega smisla in da moramo sami postati sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bo dejansko kaj spremenilo. Zato se vedno znova vprašajmo: Kaj sem naredil/a danes, kako sem se spremenil/a danes, da z lastnim zgledom pomagam ustvarjati svet, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno? Kako se lahko jutri spremenim in izboljšam, da bom vedno usklajen/a s Temeljnim Principom, ki je najboljši za vso življenje? Če jaz ne preprečim zlorab, če jaz ne izboljšam, ne bo nihče. Zato se obvezujem, da ne bom čakal drugih. Namesto tega bom vodil samega sebe v samoodkritosti in stal drugim za zgled, ker je početi karkoli drugega izguba časa in življenja.

Temeljni Princip, najboljši za vso življenje: Ne obravnavaj in prezri drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan in prezrt sam na njihovem mestu.

Dan 241 - Obsojanje, iskanje krivca, nezaupanje

Prejšnji blog je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati politike, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo. Ko opazim in se zavem, da obsojam politike, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da:

1. z obsojanjem politikov ničesar ne dosežem, ker se zaradi tega ne bodo spremenili;
2. s čustvenimi sodbami ne vidim objektivne realne situacije in tako ne vidim ustrezne praktične rešitve, ki je najboljša za vse;
3. si s prelaganjem krivde na politike odvzemam moč, da bi sam stal kot rešitev in zgled, ker se preveč osredotočam na druge.

Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom obsojal politikov, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo. Namesto tega bom pozoren na nesprejemljiv/nepotreben vzorec, ki sem ga opazil v politiku in preveril, če ga sam tudi kje izvajam, ter hkrati poiskal rešitev zanj in to rešitev predstavil tudi drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati krivca za mojo jezo nad zlorabami, ki jih dopuščamo, nekje izven sebe, v drugih ljudeh, politikih. Ko opazim in se zavem, da sem postal jezen, ko vidim neko zlorabo življenja, ki jo dopuščamo, in da za to iščem krivca ali krivim druge - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ne bom rešil problema svoje jeza tako, da bom iskal krivce, na katerega bi stresal svojo jezo, ker bom s tem samo povzročil še kakšno dodatno nepotrebno reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom postal jezen ob tem, ko bom opazil zlorabo življenja in da ne bom iskal krivca, na katerega bi želel svojo jezo stresati. Namesto tega bom dihal, ustavil vsako reakcijo in preveril, kakšna je praktična rešitev za zlorabo, ki sem jo opazil, ter to rešitev uporabil sam in jo delil z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse ljudi in politike obravnavati in soditi kot pokvarjene in nezaupanja vredne. Ko opazim in se zavem, da že v naprej predpostavljam, da so vsi ljudje in politiki pokvarjeni in nezaupanja vredni - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s takšnim vnaprejšnjim presojanjem ljudem že v naprej onemogočim, da bi jih spoznal takšne, kakršni so v resnici. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nobenega človeka ali politika ne bom v naprej sodil kot pokvarjenega in nezaupanja vrednega. Namesto tega bom vsakega spoznal in delil z njim svoja spoznanja o tem, kako lahko vsi postanemo zgledni in zaupanja vredni.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s strahom ne rešim problema, ravno nasprotno, posledično želim kontrolirati druge ljudi in situacije, kar je praktično nemogoče in ni prava rešitev. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred tem, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem. Namesto tega se usmerjam v samozaupanju, da znam ustrezno oceniti in prepoznati zlorabe in jih tudi preprečiti z ustreznim predvidevanjem, brez da bi si ob tem ustvarjal strah, da bi se to zgodilo.

Dan 239 - Priznavanje napak

Odpustim si, da si nisem dovolil priznati svojih napak, ker sem to enačil z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in ponižanostjo. Ko opazim in se zavem, da priznavanje napake enačim z manjvrednostjo, občutkom sramu in s ponižanostjo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je nesmiselno priznavanje napake definirati in povezovati z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in s ponižanostjo, saj s tem ničesar ne razrešim, le počutim se slabo. Zato se obvezujem, da priznavanje napake ne bom več definiral in povezoval z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in ponižanostjo. Namesto tega bom vsako napako priznal in jo izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in izboljšam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil druge ljudi soditi/obsojati/dojemati kot manjvredne, ponižane in osramočene, kadar naredijo napako. Spoznal sem in zavedam se, da je takšno početje nesmiselno, saj ob tem posledično tudi sebe sodim in obsojam kot manjvrednega in osramočenega, če storim napako. Zato se obvezujem, da tudi drugih ne bom več definiral/dojemal/obsojal kot manjvredne, ponižane in osramočene, če bodo storili napako. Namesto tega jim bom pomagal/predlagal, kako lahko napako popravijo, če bo to potrebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nesposobnega, manjvrednega, osramočenega, kadar isto napako storim večkrat. Ko opazim in se zavem, da sem isto napako storil večkrat - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ne glede na to, kolikokrat sem naredil isto napak, še vedno ni smiselno, da se sodim in obsojam kot manjvrednega, osramočenega in nesposobnega, saj s tem ničesar ne razrešim. Zato se obvezujem, da bom ob večkratnem ponavljanju iste napake vedno pozoren na vzrok za ponavljanje napake in da bom vedno popravljal svoje ravnanje, dokler napake ne bom popolnoma odpravil.

Odpustim si, da si nisem dovolil priznati, da sem na pultu pozabil kruh, ker se nisem točno spomnil, če sem ga res pozabil jaz ali kdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me drugi ljudje začeli soditi kot manjvrednega zato, ker delam napake. Zavedam se, da se dejansko jaz sam sodim kot manjvrednega, kadar delam napake in me zato drugi sodijo. Zato se obvezujem, da sodb drugih ne bom jemal osebno. Namesto tega bom izpostavil nesmisel energetskega obsojanja in presojanja ljudi v smislu manjvrednosti in večvrednosti, v povezavi z delanjem napak, saj to nikoli ne reši problema. Obvezujem se, da bom ob napakah pozoren na to, kaj je vzrok zanjo, da bom tako lahko sebe popravil ali predlagal drugim, kaj lahko storijo za to, da odpravijo vzrok za neko napako, da se ta ne bom več ponavljala.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro in se ob počutim tudi sam jezno ali večvredno, ker si mislim, da jaz takšnih napak ne bi delal. Ko opazim in se zavem, da sodim X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro in da se ob tem tudi sam počutim jezno ali večvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da ob tem sodelujemo v energetskem presojanju/obsojanju drugih in napak, ki jih počnejo, kar nima nobenega smisla/koristi, saj gre zgolj za ustvarjanje energetskih reakcij v meni in posledično drugih, ki na moje vedenje reagirajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom presojal in sodil X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro. Namesto tega bom usmeril zavedanje na zavedno dihanje in po potrebi predlagal, kako lahko nekdo izboljša svoje početje na podlagi lastnih izkušenj.

Dan 238 - Izvor zavajanja

Ukrajinski politiki so poskušali prepričati ameriške k vojaškemu posredovanju v Ukrajini tako, da so jim poslali lažne fotografije, ki naj bi dokazovale, da se po ukrajinskih cestah vozijo ruska oklepna vozila. Američani so kmalu ugotovili, da gre za zavajanje, saj naj bi slike bile posnete leta 2008. Celotna novica.

Zavajanje ni sprejemljivo, ker z njim nikoli zares ne rešimo problema. Zavajamo vsi, ker ta vzorec obnašanja izhaja iz našega otroštva, ko smo zavajali starše, da bi dosegli nek sebičen interes. Sebičnost izhaja iz ideje o lastnini in posledičnem strahu pred izgubo nečesa, kar nikoli ni bilo in ne more biti zares naše. Največkrat nas je strah izgubiti neko pozitivno čustvo ali prepričanje, s katerim se poosebimo. Dokler nas je strah izgubiti naša pozitivna čustva, prepričanja in ideje, smo njihov suženj. Podrejanje čustvom in nepotrebno poosebljanje z idejami in prepričanji pa so odraz našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in čustev. Spoznajmo torej, kako delujejo naš um in naša čustva, da se bomo lahko prenehali bati izgubiti svojo sebičnost. Le tako jo bomo lahko tudi odpravili in pričeli dejansko živeti brez strahu. Zdravorazumsko, brez potrebe po zavajanju.

Odpustimo si vzorce zavajanja in postanimo samoodkriti. Uskladimo se s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse življenje: Ne obravnavam in ignoriram drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan in ignoriran sam na njihovem mestu.

Dan 237 - Samoodgovornost v prepirih

Že dalj časa živim s partnerko z namenom, da si praktično pomagava pri odpravljanju lastnih čustvenih reakcij in umskih zablod. To večkrat postane velik osebni izziv, saj zahteva od obeh, da sva popolnoma samoiskrena in da se zavedava najine odgovornosti do lastnih misli in čustvenih reakcij. V trenutku, ko nekdo za svoje misli in čustva začne kriviti drugo osebo, namesto da bi se ustavil z zavednim dihanjem in si jih odpustil, zapade v čustveno obsedenost, kjer začne recimo jezno obtoževati in prepričevati drugega in ga nato hoče okriviti za svojo reakcijo in nastali problem. In če se tudi drugi ne ustavi in začne tudi sam sodelovati v takšni čustveni obsedenosti, hitro pride do prepiranja. Prepiri so vedno posledica čustev in tega, da tisti, ki v njem sodelujejo, za svoje reakcije, misli in čustva krivijo druge, da bi se sami rešili odgovornosti in se na koncu počutili kot "zmagovalci" čustvenega dvoboja v prepričanju, da je za nastal prepir kriv nekdo drug. Skratka, tudi danes se je zgodilo nekaj podobnega in čeprav sem na začetku bil pozoren na to, da prevzamem odgovornost za svoja čustva, tega kljub temu nisem naredil dovolj odločno, da bi prepir preprečil. Zato bom s samoodpuščanjem še dodatno raziskal, kako lahko v prihodnje dosežem popolno čustveno stabilen, da lahko preprečim in/ali ustavim prepir s čustvenimi reakcijami, še preden se začne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti pokazati drugim njihove čustvene reakcije in pri tem ne upoštevati dejstva, da ljudje tega v splošnem nočemo, razen če sami izrazimo željo po tem, da nam nekdo pomaga uvideti naše lastne vzorce, ki jih drugače sami ne opazimo oz. nočemo videti. Ko opazim in se zavem, da želim drugim pokazati njihove čustvene reakcije, ne da bi za to od njih pridobil strinjanje - se ustavim in diham. Zavedam se, da bom brez njihovega strinjanja zgolj povzročal dodatne čustvene reakcije in odpor v drugem človeku, kar ne bo vodilo k rešitvi problema. Zato se obvezujem, da bom pozoren na to, da bom pred takšnim dejanjem dobil privolitev druge osebe in se prepričal, da sem sam popolnoma čustveno stabilen, da ne bom sam s svojimi reakcijami povzročal problem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se močnega in vplivnega, kadar se zavem, da vidim čustvene reakcije v drugih ljudeh, kadar jih ti ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot ne dovolj samodirektivnega, če drugim ne pokažem njihovih reakcij, kadar jih opazim. Zavedam se, da je ta sodba popolnoma nepotrebna in da je bolj konstruktivno, da v primerih, ko ne dobim strinjanja za to, da nekomu povem, kakšne reakcije sem pri njih opazil, da tega ne počnem in se osredotočim na dihanje in na to, da sam ostanem stabilen in da preprečim dodatne čustvene reakcije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se v primeru, ko ostanem tiho in ne govorim o čustvenih reakcijah drugih, ne sodim kot premalo samodirektivnega in zato manjvrednega, saj vem, da s tem preprečujem dodatne nepotrebne čustvene reakcije, ki ne bi rešile problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati z užaljenostjo in občutkom ponižanosti na mojo partnerko, ko sem videl/dojemal, da me ta poskuša manipulirati in me zavajati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, za katere vidim/dojemam, da me poskušajo manipulirati in zavajati, kot sovražnike, zlobneže in zato manjvredne od mene. Ko opazim in se zavem, da mojo partnerko ali kogarkoli vidim/dojemam, da me poskuša manipulirati in zavajati - se ustavim in diham. Spoznal sem in razumem, da to počnemo vsi ljudje v afektu in kadar nas obsedejo naše sebične misli in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno in se počutim ponižano, užaljeno in večvredno od takšni ljudi, saj s tem ne rešim problema in ga nisem zmožen usmeriti k samoiskrenosti in samo-odgovornosti vseh udeleženih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom počutil užaljeno in ponižano, kadar bom videl/dojel, da me nekdo želi manipulirati in zavajati in da tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom zavedno dihal in se prepričal, da sem čustveno stabilen in se nato usmeril tako, da ne sodelujem v zlorabi in da prevzamem odgovornost za iskanje/vpeljavo ustrezne rešitve.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo mene okrivi za svoje čustvene reakcije. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo neposredno ali posredno okrivi mene za svoje čustvene reakcije - se ustavim in diham. Zavedam se da je popolnoma nesmiselno, da bi to jemal osebno, se ob tem počutil manjvredno in ponižano in posledično poskušal pridobiti strinjanje sočloveka, da se moti in da nisem jaz kriv za njegove čustvene reakcije, da se potem ne bi več počutil manjvredno oz. ponižano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom več počutil/definiral/dojemal ponižano, kadar bo moja partnerka ali nekdo posredno ali neposredno krivil/a mene za svoje čustvene reakcije. Namesto tega bom zavedno dihal in se usmeril tako, da preneham sodelovati v čustveni igri reakcij se usmeril tako, da preprečim nadaljnje reakcije.

Ko bom naslednjič opazil začetek čustvenih reakcij oz. začetek prepira, bom naredil naslednje: Če bom želel izpostaviti nekaj, kar sem opazil v drugem človeku, ga bom vprašal za dovoljenje in se prepričal, da sem sam čustveno stabilen, da ne bom drugače po nepotrebnem ustvarjal dodatnih reakcij. Drugače pa se bom osredotočil na odpravljanje svojih čustvenih reakcij z govorjenjem samoodpuščanj ob tem, ko nekdo drug name čustveno reagira in če se ta še vedno ne bom ustavil in umiril v roku ene minute, se bom odstranil od osebe, ki je v reakciji, saj je to edini način, kako zagotoviti, da vsak prevzame odgovornost za svoje reakcije in da se s tem prepreči nadaljevanje prepira.

Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

• želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
• želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
• želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
• želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
• hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
• gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
• itd.

Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:

• spremenimo temo pogovora
• začnemo zehati
• zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
• zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
• ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
• pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
• začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
• itd.

Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:

• samoodkritost
• samoodpuščanje
• samoodgovornost
• spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
• spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
• samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.

Dan 235 - Reakcija na čustva

Danes mi je bilo na določen čustven način izpostavljeno, da nisem pospravil kruha v vrečko. Na to sem reagiral z jezo in občutkom manjvrednosti, ker sem sprejel sodbo drugega kot resnično in se z njo poistovetil. Hkrati sem sem začel drugo osebo posledično soditi tudi sam, da bi ji vrnil občutek in ji pokazal, kaj počne. To je seveda neučinkovito, ker tako ustvarimo zgolj še večje reakcije. Zato si bom to reakcijo izpisal, da lahko naredim korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti in soditi kot manjvrednega, ko je oseba X rekla, da ne delam tako, kot je najboljše za vse, ker nisem pospravil kruha v vrečko in da sem zato sebičen. Ko opazim in se zavem, da jemljem osebno, kadar mi nekdo reče, da sem sebičen in da ne delam tako, kot je najboljše za vse - se ustavim in diham. Zavedam se, da reagiram na način/čustva, s katerimi mi to nekdo pove in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ko nekdo izpostavi neko mojo napačno ravnanje na čustven način, da ne bom tega jemal osebno in da bom dihal in odgovarjal nazaj, ko bom čutil energetsko potrebo po tem, da bi kaj rekel/se branil. Namesto tega bom priznal/potrdil svojo napako in povedal/naredil korekcijo in se odstranil od osebe, ki bo še naprej želela soditi moje ravnanje na čustven način, ker to ni koristno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli, da me je strah, da bi nekdo izpostavil, da sem sebičen in ignorantski in da bi me drugi tako presojali, ker sam tako presojam druge in posledično sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da ljudi presojam in sodim kot ignorantske in sebične tako, da se ob tem sam definiram/počutim večvredno, druge pa definiram kot manjvredne. Ko opazim in se zavem, da uporabljam izraze ignorantsko in sebično in se pri tem sam počutim večvrednega - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem krepim svoj ego in posledično zlorabljam druge in sebe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ob uporabi besed sebično in ignorantsko ne bom počutil večvrednega in s tem druge sodil kot manjvredne. Namesto tega bom ob uporabi teh besed vedno preveril, da sem sam brez čustvenih reakcij in da je moja namera ta, da sam stojim za zgled in da hkrati drugim pomagam razumeti, da sta sebičnost in ignoranca neprimerna načina obnašanja.